Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V pogovoru z zgodovinarjem preverjamo, ali dobro stoletje po razpadu Avstro Ogrske že lahko trezno presodimo, ali so bili Habsburžani Slovencem naklonjeni ali pač sovražni vladarji?
Odnos Slovencev do habsburške dinastije je slej ko prej precej zapleten. Dobro, Marija Terezija je bila, zahvaljujoč krompirju ter obveznemu osnovnemu šolstvu, vseskozi z zlatimi črkami zapisana v naš kolektivni zgodovinski spomin, a vtis je, da smo bili do cesarjev z Dunaja večji del 20. stoletja precej zadržani. Kolikor se je namreč po letu 1918 in vstopu glavnine slovenskega narodnega telesa v prvo Jugoslavijo v javnosti razširilo specifično razumevanje naše zgodovine, v luči katerega je bilo življenje Slovencev pod Habsburžani mogoče ali celo nujno interpretirati kot življenje v ječi narodov, toliko smo tudi vladarje iz te hiše povečini dojemali z odporom, pač kot tujce, ki so bili do slovenskih dežel vsaj ravnodušni če ne že kar odkrito sovražni.
Pa je tako vrednotenje ustrezno? – Zdi se, da si slovenska historiografija zadnje čase prizadeva oblikovati jasnejši, treznejši pogled na vlogo Habsburžanov v zgodovini slovenskega prostora, pogled, ki bi presegel tako tisto, za naš današnji okus precej smešno vdanost, ki so jo naši pra-pradedje izkazovali ostarelemu Francu Jožefu, kakor počezno zavračanje, ki si je pri nas pridobilo domovinsko pravico v desetletjih, ki smo jih prebili v obeh Jugoslavijah.
V tem smislu je bilo zelo opazno delo dr. Gregorja Antoličiča, raziskovalca na Zgodovinskem inštitutu Milka Kosa ZRC SAZU. Dr. Antoličič je namreč v zadnjih letih zavzeto pisal monografije in urejal zbornike, ki so si zadali nalogo na novo premisliti vlogo in pomen nekaterih najbolj izpostavljenih članov habsburške rodbine v 19. stoletju, od Franca Jožefa in njegovega nesrečnega mlajšega brata Maksimilijana do – ta knjiga je prav pred nedavnim izšla pri Cankarjevi založbi – cesarja Karla I., ki ga v podnaslovu Antoličič opredeli za zadnjega slovenskega cesarja.
No, ta oznaka pa je vsaj malo presenetljiva. Pridevnik »zadnji« je za Karla sicer povsem primeren, saj je mož na prestol sedel novembra leta 1916 in je torej stal na čelu podonavske monarhije natanko v času njenega hitrega razpada. Bolj nenavaden pa je pridevnik »slovenski«; gre tu preprosto za to, da je Karel – kakor drugi habsburški cesarji pred njim – vladal tudi slovenskim deželam, ali pa moramo stvar razumeti tako, da smo zdaj, polno stoletje po propadu Avstro-Ogrske, Slovenci naposled voljni za resnično svoja sprejeti tudi stoletja, ko so nam vladali Habsburžani? – Odgovor smo iskali v tokratnih Podobah znanja, ko smo pred mikrofonom gostili prav dr. Gregorja Antoličiča.
foto: Goran Dekleva
881 epizod
Podobe znanja so razpoznavna tedenska oddaja Programa ARS nacionalnega Radia. V formi polurnega portretnega intervjuja predstavljamo ugledne slovenske intelektualce in znanstvenike vseh generacij in z vseh področij humanistike, družboslovja in eksaktnih ved – od čiste filozofije pa tja do fizike osnovnih delcev, vključujemo pa občasno tudi goste z »mejnih« področij z umetnostjo, kot je recimo arhitektura, upodabljajoče umetnosti ipd.
V pogovoru z zgodovinarjem preverjamo, ali dobro stoletje po razpadu Avstro Ogrske že lahko trezno presodimo, ali so bili Habsburžani Slovencem naklonjeni ali pač sovražni vladarji?
Odnos Slovencev do habsburške dinastije je slej ko prej precej zapleten. Dobro, Marija Terezija je bila, zahvaljujoč krompirju ter obveznemu osnovnemu šolstvu, vseskozi z zlatimi črkami zapisana v naš kolektivni zgodovinski spomin, a vtis je, da smo bili do cesarjev z Dunaja večji del 20. stoletja precej zadržani. Kolikor se je namreč po letu 1918 in vstopu glavnine slovenskega narodnega telesa v prvo Jugoslavijo v javnosti razširilo specifično razumevanje naše zgodovine, v luči katerega je bilo življenje Slovencev pod Habsburžani mogoče ali celo nujno interpretirati kot življenje v ječi narodov, toliko smo tudi vladarje iz te hiše povečini dojemali z odporom, pač kot tujce, ki so bili do slovenskih dežel vsaj ravnodušni če ne že kar odkrito sovražni.
Pa je tako vrednotenje ustrezno? – Zdi se, da si slovenska historiografija zadnje čase prizadeva oblikovati jasnejši, treznejši pogled na vlogo Habsburžanov v zgodovini slovenskega prostora, pogled, ki bi presegel tako tisto, za naš današnji okus precej smešno vdanost, ki so jo naši pra-pradedje izkazovali ostarelemu Francu Jožefu, kakor počezno zavračanje, ki si je pri nas pridobilo domovinsko pravico v desetletjih, ki smo jih prebili v obeh Jugoslavijah.
V tem smislu je bilo zelo opazno delo dr. Gregorja Antoličiča, raziskovalca na Zgodovinskem inštitutu Milka Kosa ZRC SAZU. Dr. Antoličič je namreč v zadnjih letih zavzeto pisal monografije in urejal zbornike, ki so si zadali nalogo na novo premisliti vlogo in pomen nekaterih najbolj izpostavljenih članov habsburške rodbine v 19. stoletju, od Franca Jožefa in njegovega nesrečnega mlajšega brata Maksimilijana do – ta knjiga je prav pred nedavnim izšla pri Cankarjevi založbi – cesarja Karla I., ki ga v podnaslovu Antoličič opredeli za zadnjega slovenskega cesarja.
No, ta oznaka pa je vsaj malo presenetljiva. Pridevnik »zadnji« je za Karla sicer povsem primeren, saj je mož na prestol sedel novembra leta 1916 in je torej stal na čelu podonavske monarhije natanko v času njenega hitrega razpada. Bolj nenavaden pa je pridevnik »slovenski«; gre tu preprosto za to, da je Karel – kakor drugi habsburški cesarji pred njim – vladal tudi slovenskim deželam, ali pa moramo stvar razumeti tako, da smo zdaj, polno stoletje po propadu Avstro-Ogrske, Slovenci naposled voljni za resnično svoja sprejeti tudi stoletja, ko so nam vladali Habsburžani? – Odgovor smo iskali v tokratnih Podobah znanja, ko smo pred mikrofonom gostili prav dr. Gregorja Antoličiča.
foto: Goran Dekleva
Čeprav zgodovinske analize kažejo, da Evropejci pred zgodnjim novim vekom barve kože niso dojemali kot nečesa bistvenega, da je torej koncept rase pravzaprav izmišljen, saj so ga potrebovali, idejno utemeljili in v vsakdanjem ekonomskem, socialnem, kulturnem in političnem življenju implementirali šele nosilci evropskega kolonialnega projekta, ki so se nekako od 17. stoletja naprej namenili podrediti si svet, pa zlahka vidimo, da razlikovanje in ločevanje ljudi na podlagi njihove navidezne rasne pripadnosti ostaja še kako pri življenju tudi v 21. stoletju, ko so se kolonialni imperiji evropskih držav sicer že spremenili v prah. A da je koncept rase preživel zaton zgodovinskega okvira, ki ga je porodil, da se torej uspešno reproducira še danes, ni samo posledica gole ekonomske nuje oziroma, natančneje rečeno, kapitalističnega gospodarstva, ki pač vselej potrebuje množice, ki jih je mogoče brez posebnih zadržkov izkoriščati. Kakor namreč v knjigi Strukturni rasizem, teorija in oblast, ki je pred nedavnim izšla pri založbi Sophia, dokazuje dr. Jovita Pristovšek, filozofinja in docentka na Akademiji za vizualne umetnosti v Ljubljani, kjer predava zgodovino in teorijo sodobne umetnosti, se je rasistično mišljenje infiltriralo v pravo, v državno birokracijo, v šolstvo, celo v umetnost, filozofijo in pravzaprav celotno sodobno humanistiko. Spričo vsega tega pa se nam – razmišlja Jovita Pristovšek – zdi deliti ljudi na prave in ne-prave, na tiste, ki samoumevno uživajo človeške pravice, in na one druge, ne-čisto-ljudi, ki naj bi do takega varstva ne bili upravičeni, docela samoumevno. Kako se torej izviti iz tega položaja? Kaj bi bilo treba storiti, kaj v naših glavah spremeniti, da bi koncept rase naposled le poslali na smetišče zgodovine? – To je vprašanje, ki nas je zaposlovalo v tokratnih Podobah znanja, ko smo pred mikrofonom gostili prav dr. Jovito Pristovšek. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Filozofinja, redna profesorica doktorica Polona Tratnik, je dekanja Fakultete za slovenske in mednarodne študije na Novi univerzi v Ljubljani in znanstvena svetnica na inštitutu IRRIS, kjer je vodja nacionalnega raziskovalnega projekta Družbene funkcije pravljic. Poleg tega predava še na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje in Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, Pedagoški fakulteti Univerze v Mariboru in Fakulteti za dizajn. Bila je Fulbrightova raziskovalka in gostujoča profesorica na University of California Santa Cruz (2012), gostujoča profesorica na Capital Normal University Bejing (Peking, Kitajska), na helsinški univerzi TAIK (zdaj Aalto) in Nacionalni mehiški univerzi UNAM. Je avtorica sedmih monografij v štirih jezikih in od leta 2011 predsednica Slovenskega društva za estetiko.
Piezoelektrična keramika se uporablja na številnih področjih, od ultrazvočne diagnostike do avtomobilske industrije. Toda materiali, ki so danes v rabi, vsebujejo svinec, ki pa je zdravju in okolju škodljiv. Znanstveniki zato iščejo možne alternative. Marsikaj denimo obeta bizmutov ferit, ki pa ima svoje posebnosti, ki so dolga leta omejevale njegov uporabni potencial. Zaradi svoje nenavadne strukture namreč prevaja elektriko. Kaj je vzrok temu pojavu, kako nastane ter kako je mogoče na lastnosti materiala aktivno vplivati, so razkrile raziskave izr. prof. dr. Andreje Benčan Golob in njenih sodelavcev z odseka za elektronsko keramiko na Institutu "Jožef Stefan". Z njeno pomočjo smo se v tokratnih Podobah znanja preverili, kaj se dogaja na atomskem nivoju v teh nenavadnih materialih. »V naravi boste težko našli material, ki je brez defektov. Tudi sintetizirati ga je težko. Zato smo opustili iskanje materiala brez defektov in začeli razmišljati, kako bi defektom v materialu onemogočili, da bi se nakopičili ob domenskih stenah in tam prevajali elektriko. Ugotovili smo, da se lahko z difuzijo defektov igramo s pomočjo različno hitrega ohlajanja materiala,« razlaga najnovejše pristope izr. prof. dr. Andreja Benčan Golob. Foto: iz osebnega arhiva A. Benčan Golob
Sposobnost umetne inteligence, metod strojnega učenja, da v neverjetni množici podatkov prepozna sicer težko zaznavne – včasih tudi povsem nepričakovane – vzorce, prinaša tako rekoč revolucionarne spremembe na številna področja. Tudi v znanostih je postala nepogrešljivo orodje in možne nove aplikacije se kar vrstijo. S pomočjo umetne inteligence lahko s prisluškovanjem čmrljem določimo njihovo vrsto, iščemo prve znake raka v vzorcu krvi ali iz srčnega ritma napovemo, da se stanje naše najpomembnejše mišice nevarno slabša. O teh in drugih možnostih, ki se z uporabo umetne inteligence oz. konkretneje strojnega učenja odpirajo v medicini, biologiji in fiziki smo se v tokratnih Podobah znanja pogovarjali s fizikom dr. Antonom Gradiškom, raziskovalcem na Institutu Jožef Stefan, na odseku za fiziko trdne snovi in odseku za inteligentne sisteme. Foto: iz osebnega gradiva A. Gradiška
Rodovitno prst v zadnjih desetletjih siromašimo in izgubljamo z izredno naglico. Pravzaprav niti ne vemo, kaj – poleg tal pod lastnimi nogami - s tem izgubljamo. O zapletenih talnih ekosistemih namreč ne vemo skoraj nič. Pregled svetovne znanstvene literature s tega področja je pokazal, da ta naloga raziskovalce še čaka. »Večina študij, ki se ukvarja z biotsko raznolikostjo, se sploh ne sprašuje, kakšna je funkcija teh organizmov, tiste, ki pa se ukvarjajo s tem, tega ne počnejo z vidika celotne združbe, ampak se osredotočijo na en organizem oz. na manjšo skupino organizmov. Samo 0,3 odstotka raziskav pokrije oba vidika,« izpostavlja velike bele lise našega poznavanja tal dr. Tine Grebenc z Gozdarskega inštituta Slovenije. Ogromne razlike so tudi geografsko. Najbolje so raziskana tla v razvitih državah zmernega pasu. »V svetovnem merilu so najbolje raziskana območja Zahodne Evrope, Severne in Srednje Amerike ter Jugovzhodne Azije, bele lise pa zevajo preko celotne Afrike, hladnejših območij planeta ter na splošno južne poloble.« A tla niso le dom najrazličnejših, v pretežni meri nepoznanih organizmov, so tudi največji rezervoar genov za odpornost na antibiotike, kar postaja z vidika vse večje odpornosti človeku nevarnih patogenih bakterij na antibiotike vse bolj relevantno. Foto: Nina Slaček
Kako se proteini v telesu med seboj »pogovarjajo«, se »rokujejo« in prepletajo, pomembno vpliva na vrsto procesov. Takšne interakcije med proteini so tudi v ozadju virusnih in bakterijskih okužb, zato je njihovo podrobno delovanje ključno tako za iskanje novih zdravil, kot tudi denimo za boljše razumevanje delovanja antibiotikov, ki v zadnjem času vse bolj izgubljajo svojo nekdanjo učinkovitost. "Lahko vidimo, kje se majhne molekule antibiotikov vežejo na velike proteinske komplekse bakterij in zakaj se vežejo tako, da uničijo samo njihove proteine, ne pa tudi naših. Te finese odkrivamo s pomočjo strukturne biologije," izpostavlja izr. prof. dr. Marjetka Podobnik, vodja odseka za molekularno biologijo in nanobiotehnologijo na Kemijskem inštitutu. Raziskave, ki jih opravlja dr. Marjetka Podobnik, so razkrile že marsikaj zanimivega. Natančno je določila zgradbo krompirjevega virusa y, ki predstavlja velik problem za poljedelce. Odkrila je, kako specifični proteini, ki jih najdemo v navadnem deževniku, ustvarijo zelo stabilno poro na membrani celice, kar že odpira vrsto obetavnih aplikacij. Ker so ti proteini izredno podobni proteinom nevarnih patogenih bakterij, utegnejo nova spoznanja opreti nove možnosti tudi pri boju z bakterijskimi infekcijami. Foto: Nina Slaček
Omejeni naravni viri, podnebne spremembe in izginjanje biotske pestrosti zahtevajo globoke spremembe v načinih, kako izkoriščamo vire za naše najrazličnejše potrebe. Kmetijstvo in gozdarstvo sta tu res osrednjega pomena, saj brez hrane in preštevilnih ekosistemskih storitev, ki jih zagotavlja gozd, med drugim zrak in vodo, res ne pridemo daleč. Sodobno kmetijstvo je tudi izredno velik vir toplogrednih izpustov, več kot 10 odstotkov jih prispeva na globalni ravni, prav tako ima zaradi prekomerne uporabe umetnih gnojil, pesticidov in herbicidov tudi vrsto drugih negativnih učinkov. Toda situacija ni brezupna. Poznani so številni načini, kako bi se stanje dalo spremeniti. A spreminjanje utečenih praks ni preprosto početje, poleg tega pri nas radi pozabljamo na ustvarjanje dodane vrednosti. Potenciali za bolj trajnosten in tudi ekonomsko smiseln pristop h kmetijstvu in gozdarstvu nedvomno obstajajo tudi pri nas, potrebno pa jih bo realizirati. V Podobah znanja smo se o priložnostih in ovirah na teh področjih pogovarjali z agrarnim ekonomistom izr. prof. dr. Luko Juvančičem, predstojnikom Katedre za agrarno ekonomiko, politiko in pravo na ljubljanski Biotehniški fakulteti.
S koncem šolskega leta, ki je bilo letos še prav posebej stresno, se začenja za številne mlade tisto najbolj sproščeno obdobje v letu. Sproščeno druženje pa pri nas neredko povezujemo tudi z uživanjem alkohola. Nevrološke raziskave nam po eni strani sicer jasno kažejo, da se človeški možgani razvijajo še vse do sredine dvajsetih let, znano je tudi, da so učinki alkohola še prav posebej škodljivi za razvijajoče se možgane. A dejavniki, ki spodbujajo mlade k druženju s kozarcem v roki, so pogosto močnejši od opozoril o nevarnostih in tveganjih. Izsledki aktualnih raziskav o uživanju alkohola med mladimi so sicer spodbudni, številke se nekoliko znižujejo. A ker smo Slovenci pri pitju v svetovnem vrhu, je pred nami dejansko še kar dolga pot. Kateri so ključni dejavniki, ki lahko mlade spodbudijo ali odvrnejo od pitja alkohola in kakšen naj bo pri tem odnos odraslih, smo se v Podobah znanja pogovarjali s psihologinjo dr. Majo Roškar s Centra za proučevanje in razvoj zdravja na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje. Foto: iz osebnega arhiva M. Roškar
Kako ljudem nazorno približati oddaljena obdobja, kako dediščino, ki nas obdaja, kar najbolj prepričljivo predstaviti, so vprašanja, ki že dolgo zaposlujejo muzejsko in dediščinsko stroko. Z novimi tehnologijami, med katere nedvomno sodi tudi navidezna resničnost, se v zadnjem času odpirajo povsem nove možnosti. Na tem področju deluje tudi dr. Kaja Antlej, predavateljica industrijskega oblikovanja na avstralski Univerzi Deakin. Njeni konkretni izzivi so zelo različni in segajo denimo od predstavitve malega dinozavra, ki je pred milijoni let živel v Avstraliji, do ikoničnega avstralskega avtomobila, imenovanega ute. Toda uporaba navidezne resničnosti v praksi prinaša številne izzive. Zahteva interdisciplinaren pristop, ki glede na svojo temo vključuje zelo različne področne strokovnjake, predvsem pa je nujno spremljanje odziva obiskovalcev, ki jim je tehnologija namenjena ter se jim prilagajati. Kajti navidezna resničnost je z nami sorazmerno kratek čas in njena raba nam še zdaleč ni zlezla pod kožo. Se pa to utegne že kmalu spremeniti, še razmišlja sogovornica. Foto: Donna Squire
Brutalni policijski umor Georgea Floyda 25. maja v Minneapolisu je pretresel ves svet. Grozljivi telefonski video posnetek Floyda, ki sredi ceste leži na trebuhu, hlasta za zrakom in v predsmrtnem strahu zaman vpije, da ne more dihati, medtem ko beli policist osem minut in 46 sekund neprizadeto kleči na njegovem vratu, je hitro zaokrožil po spletu in spodbudil najbolj množične proteste proti rasizmu, diskriminaciji in eksploataciji črncev v Združenih državah Amerike v zadnjega pol stoletja. Protesti so se nato razširili tudi po drugih celinah. Demonstracije v podporo gibanju Življenja temnopoltih štejejo so tako potekale v Sydneyju in Istanbulu, v Sao Paolu in Bejrutu, v številnih zahodnoevropskih mestih pa so protestniki odstranili sramotne javne spomenike, ki so slavili trgovce s sužnji in protagoniste evropskega kolonializma in imperializma. Po vsem sodeč je napočil čas, da se – kot globalna skupnost, kot človeštvo – ponovno pogovorimo o stoletnem izključevanju, izkoriščanju in uničevanju življenj, ki si za opravičilo jemlje barvo kožo. Zato smo se v tokratnih Podobah znanja spraševali, kaj pravzaprav je to sistemski rasizem, čemu oziroma komu služi in zakaj ostaja z nami malodane nespremenjen že več kot 250 let – pa čeprav se je od 18. stoletja do danes svet popolnoma spremenil? – Pri tem nam je bila v pomoč naša gostja, antropologinja in predavateljica na Fakulteti za socialno delo Univerze v Ljubljani, dr. Irena Šumi, ki se znanstveno-raziskovalno že vrsto let posveča prav rasizmu, antisemitizmu, nacionalizmu in mračni dediščini kolonializma v sodobnem svetu. Z njo se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: iz osebnega arhiva Irene Šumi
Naša hrana, to kar jemo, ni več povezano zgolj z našim osebnim okusom in skrbjo za zdravje, ampak se vse bolj neposredno povezuje s stanjem planeta v celoti. Kmetijstvo je panoga, ki prispeva znaten delež k izpustom toplogrednih plinov, zlasti to velja za živinorejo. Porabi tudi veliko vode in z najbolj razširjenimi kmetijskimi praksami v znatni meri siromaši rodovitno prst. Opozorila, da bodo zaradi povečevanja števila prebivalcev in sočasnega krčenja kmetijskih površin človeštvu v prihodnosti grozila obsežnejša pomanjkanja zadostnih količin hrane, tako niso brez realnih osnov. Zelo povedni pa so tudi načini, kako se tovrstna tveganja danes prvenstveno naslavlja. V pogovoru s sociologinjo, izr. prof. dr. Andrejo Vezovnik s Centra za socialno psihologijo in Katedre za medijske in komunikacijske študije na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani smo se v tokratnih Podobah znanja posvetili nekaterim vidikom sodobnih prehranskih praks ter diskurzom, ki skušajo usmerjati naslavljanje prihodnje preskrbe s hrano. Foto: osebni arhiv A. Vezovnik
Kako zagotoviti ciljano dostavo učinkovin na pravo mesto v telesu, je v sodobni medicini in z njo povezanih vedah zelo aktualno vprašanje. S tarčno dostavo učinkovin na želeno mesto bi se namreč lahko izognili vrsti stranskih učinkov, ki jih imajo lahko zdravila, denimo pri zdravljenju raka, a tudi pri celi vrsti drugih bolezni. A med dobro izhodiščno idejo in njeno uspešno realizacijo je veliko preprek, ki jih je potrebno nasloviti. V projektu Multrasonica, za katerega je prejel sredstva za uveljavljene raziskovalce Evropskega raziskovalnega sveta bo prof. dr. Matej Praprotnik, vodja Teoretičnega odseka na Kemijskem inštitutu in profesor fizike na Fakulteti za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani, raziskoval možnosti uporabe ultrazvoka pri tovrstnih biomedicinskih aplikacijah s pomočjo računalniških aplikacij.
Naj bodo zdravstveni, psihološki, socialni, ekonomski, politični pa tudi povsem življenjsko-praktični pretresi, ki jih je v zadnjih nekaj mesecih sprožila pandemija novega koronavirusa, še tako hudi, si je vendarle treba priznati, da nismo prvi ljudje v zgodovini, ki se soočamo z nenadno, vseprežemajočo krizo, ki jo je sprožilo širjenje nove nalezljive in smrtonosne bolezni. Kako so se torej ljudje v preteklosti soočali z nevarnostmi, ki so jih, na primer, prinesle črna smrt sredi 14. stoletja, ponavljajoči se izbruhi kolere v 19. stoletju ali španska gripa ob koncu prve svetovne vojne? Kako se je spremenil njihov svet? Se lahko iz načinov, kako so se ljudje v preteklosti odzivali na zdravstvene krize, iz njihovih verjetij o bolezni in spremenjenih vedenjskih vzorcev, naučimo česa, kar bi bilo uporabno tudi za nas danes? - To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratnih Podobah znanja, ko smo pred mikrofonom gostili zgodovinarko, raziskovalko na Inštitutu za zgodovinske študije Znanstveno-raziskovalnega središča Koper, dr. Urško Bratož. Naša gostja se namreč posveča preučevanju zgodovine medicine, epidemičnih bolezni in zdravstvenih praks pa tudi vpliva kužnih bolezni na življenjski vsakdanjik. Prav posebno pozornost namenja koleri, ki je sredi 19. stoletja v nekaj valovih pretresla severozahodno Istro. Tej temi je pred nekaj leti posvetila tudi vsestransko intrigantno monografijo Bledolična vsiljivka z Vzhoda. Z dr. Bratož se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: iz osebnega arhiva Urške Bratož
Standardni model osnovnih delcev zelo brilijantno pojasnjuje vse, kar vemo in kar lahko opazimo o navadni snovi na najmanjšem nivoju. Toda nič ne zna povedati o temni snovi ali pojasniti, zakaj je iz vesolja izginila vsa protisnov, ki je obstajala na njegovem začetku. Iskanje dokazov za novo fiziko, ki bi segla onkraj standardnega modela, je zato trenutno izredno vroče področje raziskav. Pristopov je veliko. Zelo obetavne med njimi so t. i. anomalije v fiziki okusov. Kar trije različni eksperimenti po svetu so namreč zaznali prve namige, da se elektron in njegova težja bratranca, mion in lepton tau ne obnašajo vedno povsem tako, kot predvideva standardni model. S potrditvijo teh razlik in podrobnejšim uvidom, kakšne dejansko so, bi končno lahko na široko odprli vrata novi fiziki. Na tem področju, v prvi vrsti na eksperimentu Belle II, ki poteka na pospeševalniku delcev v japonski Tsukubi, že vrsto let deluje prof. dr. Peter Križan s Fakultete za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani in Instituta “Jožef Stefan”. Zdaj je priznanje in pospešek za svoje raziskave dobil s strani Evropskega raziskovalnega sveta, ki mu je v ostri konkurenci namenil sredstva na uveljavljene raziskovalce za projekt, imenovan FAIME (Flavour Anomalies with advanced particle Identification MEthods). Kaj išče in kaj nam to lahko pove o vesolju na splošno, je tekla beseda v tokratnih Podobah znanja. Foto: iz osebnega arhiva P. Križana
Tekoči kristali niso nič novega, poznamo jih že zelo dolgo, a šele v zadnjem desetletju zasloni na njihovi osnovi tako rekoč preplavili svet. A tu gre za zelo velike naprave. Kaj pa omogočajo tekoči kristali na mikro nivoju? Marsikaj, je prepričan dr. Igor Muševič, vodja odseka za fiziko trdne snovi na Inštitutu Jožef Stefan in redni profesor na Fakulteti za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani. Lahko bi ponudili celo temelj za optično računalništvo prihodnosti. S svojo zamislijo, kako bi na podlagi svojega izuma izpred desetih let - 3D optičnega mikrolaserja - izdelal optično stikalo, je prepričal Evropski raziskovalni svet in pridobil petletni projekt za uveljavljene raziskovalce v višini 2,5 milijona evrov. "Ko smo pred 10 leti izumili 3D optični laser, ki sveti v vse smeri, smo slišali tudi komentarje, ja, zakaj pa je to sploh dobro, laser, ki sveti v vse smeri. In res tudi sam nisem vedel. Ampak ta stvar je tako lepa, da sem bil prepričan, da mora biti za nekaj dobra." O tem, zakaj so potrebne alternative današnjemu računalništvu in kje so prednosti uporabe tekočih kristalov glede na trdne snovi, lahko slišite v tokratnih Podobah znanja, ki jih je pripravila Nina Slaček.
Kako so se organizmi skozi milijone let evolucije širili po Zemljinem površju in osvajali nova ozemlja raziskuje biogeografija. S kombinacijo DNK analiz in podrobnih modelov premikanja kontinentov je skupini slovenskih znanstvenikov uspelo priti do presenetljivih novih spoznanj o tem, kako se je skupina pajkov zlatih mrežarjev širila po svetu. O izsledkih raziskave in o tem, kakšne možnosti nova metoda odpira, se je z izr. prof. dr. Matjažem Kuntnerjem pogovarjala Nina Slaček. Foto: Matjaž Gregorič
Pred podnebnimi spremebami se danes ne moremo skriti. To še toliko bolj velja za gozdove, ki se ne morejo nikamor umakniti, kot razmere postanejo prevroče, je dežja manj, ektremnih vremenskih dogodkov pa vse več. Napovedi kažejo, da slovenske gozdove čakajo velike spremembe. Bukev, ki denimo danes kraljuje trem četrtinam slovenskih gozdov, bo čez nekaj desetletij morda prevladovala le še v tretjini. Naravna obnova gozdov, ki je bila dolgo temelj slovenske gozdarske šole, zaradi spreminjajočih se pogojev in obsežnih naravnih nesreč, kot so žledolomi, vetrolomi ali podlubniki, sama po sebi ne more več zagotavljati kvalitetnega obnavljanja gozdov. Potrebno je premišljeno poskrbeti za kar največjo genetsko pestrost. Tako z vidika čim večjega števila različnih drevesnih vrst, kot tudi znotraj posameznih vrst. Kajti, če so denimo mlade bukve, ki danes odganjajo na čistini po nekem vetrolomu, vse bolj ali manj med seboj v sorodu, to za dolgoročno odpornost novega gozda ne pomeni nič dobrega. Dr. Hojka Kraigher, redna profesorica na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani, vodja Oddelka za gozdno fiziologijo in genetiko na Gozdarskem inštitutu Slovenije ter izredna članica Slovenske akademije znanosti in umetnosti išče načine, kako zagotoviti, da bodo slovenski gozdovi na nedpredvidljivo prihodnost kar najbolje pripravljeni. Foto:Boris Rantaša
Boriti se s časom, je seveda donkihotsko. In vendar človeštvo potrebuje svoje don Kihote, ljudi, ki zmorejo – zahvaljujoč svojemu bogatemu znanju, veščini in predanosti – zob časa tudi učinkovito obrusiti in tako pred pozabo oziroma propadom (vsaj začasno) rešiti največje dragocenosti minulih stoletij. Mednje gotovo sodi tudi Blanka Avguštin Florjanovič, konservatorsko-restavratorska svetnica v Centru za konserviranje-restavriranje knjig, papirja in pergamenta pri Arhivu Republike Slovenije. Blanka Avguštin Florjanovič je diplomirala iz bibliotekarstva in knjigarstva na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Z nalogo Minimalni posegi na srednjeveških vezavah je nato magistrirala na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje, vzporedno s tem pa je svoje védenje o vezavah srednjeveških kodeksov več kot deset let izpopolnjevala tudi pri profesorju Christopherju Clarksonu z Oxforda. Vse to znanje ji je prišlo še kako prav, ko se je lotila zahtevnega konservatorsko-restavratorskega posega na izvodu Dalmatinove Biblije iz Osrednje knjižnice Kranj. Za to delo so ji leta 2011 stanovski kolegi podelili nagrado Mirka Šubica. V utemeljitvi so takrat zapisali, da je Blanka Avguštin Florjanovič pri svojem delu uporabila na novo odkrita in ponovno naučena znanja, ki ne pomenijo le rešitve za en spomenik, ampak odpirajo nove možnosti v reševanja tovrstnega arhivskega gradiva. Toda: kaj to pravzaprav pomeni? Kako se strokovnjak sploh loti popravila več kot štiristo let starega izvoda knjige, ki jo po pravici lahko označimo za eno temeljnih v zgodovini slovenskega kulturnega prostora? Kakšna znanja in veščine za to potrebuje? Za koliko časa taka dela podaljšajo življenje knjigi? – Ta in druga sorodna vprašanja so nas zaposlovala v tokratnih Podobah znanja, ko smo pred mikrofnom gostili prav Blanko Avguštin Florjanovič. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: iz osebnega arhiva mag. Blanke Avguštin Florjanovič
"Zgodnji novi vek je veliki laboratorij, v katerem nastanejo vsi pomembnejši miselni zarodki za moderno družbo," pojasnjuje doktor Jonatan Vinkler strast do proučevanja zgodnjega novega veka in protestantizma. Dr. Vinkler je med drugim kulturni in literarni zgodovinar, editolog, urednik ter univerzitetni učitelj, a zgodovina je njegova prva in zadnja ljubezen. V tokratni oddaji se z njim pogovarjamo o zgodbah, ki ga iz tega obdobja fascinirajo in o tem, kaj se lahko z oziranjem v preteklost naučimo o sedanjosti Prepričan je, da bomo pandemijo koronavirusa "predelali, preživeli in se kaj tudi naučili". Oddajo je pripravil Blaž Mazi. foto: Ivan Merljak
Eden vodilnih protagonistov francoskega razsvetljenstva, znameniti prirodoslovec grof de Buffon, je trdil, da moramo biti – če hočemo seveda spoznati pravo naravo piscev, ki jih beremo – bolj kakor na teme, ki jih ti avtorji obravnavajo, pozorni na način, kako to počno. Drugače rečeno: resnica besedila se navsezadnje ne razkriva toliko v njegovi eksplicitni vsebini kolikor predvsem v slogu, v katerem je izpisano. Zdi se, da iz te misli brsti tudi dobršen del znanstvenega napora francista, predavatelja na Oddelku za romanske jezike in književnosti ljubljanske Filozofske fakultete, dr. Primoža Viteza. Dr. Vitez je v devetdesetih sicer doktoriral s tezo o Premikih v naglasnem sistemu francoskega medijskega govora in na fakulteti študentkam in študentom med drugim predava francoski govor, pravopis in pravorečje, iz česar bi lahko sklepali, da je v jedru njegove znanstvene radovednosti predvsem strogo jezikoslovna problematika. A če se razgledamo po zborniku Vitezovih razprav, ki je pod naslovom Poetične izpeljave francoske proze : slog in kontekst literarnega besedila pred časom izšel pri Znanstveni založbi Filozofske fakultete, tedaj hitro ugotovimo, da ga bolj kakor nekoliko suhoparna fonetika zaposluje vprašanje, kako so velikani francoske književnosti – od Voltaira do Camusa – rokovali z govorico, da so iz nje navsezadnje iztisnili vso lepoto in resnico in ustvarili umetnine, ki kljubujejo zobu časa. Prav res: kako? – Odgovor smo v pogovoru z dr. Primožem Vitezom iskali v tokratnih Podobah znanja. Oddajo, ki smo jo zaradi pandemije novega koronavirusa posneli po telefonu, je pripravil Goran Dekleva. foto: iz osebnega arhiva dr. P. Viteza
Neveljaven email naslov