Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Umetna inteligenca je ključna tehnologija 21. stoletja, nepogrešljiva v znanosti, vseprisotna na spletu, vse bolj neobhodna v gospodarstvu in z vse večjim vplivom na družbo. Vsi se danes že dobro zavedamo, da ima na tak ali drugačen način izreden vpliv na naša življenja in smo obenem večinoma prepričani, da gre za tehnologijo, ki je v rokah velikih – tehnoloških gigantov, denimo. A to pravzaprav ne drži.
Odprtokodni program za podatkovno analitiko Orange denimo omogoča tako rekoč vsakomur, da umetno inteligenco uporabi pri katerem koli problemu, ki temelji na podatkih: od analize značilnosti spletnih objav do vprašanja avtorstva Shakespearovih del pa vse do razvoja zdravil v farmaciji. Gre za orodje, ki je zrastlo v Sloveniji. Njegov razvoj že več kot 20 let vodita prof. dr. Janez Demšar in prof. dr. Blaž Zupan s Fakultete za računalništvo in informatiko Univerze v Ljubljani, za kar sta prejela tudi Puhovo nagrado.
882 epizod
Podobe znanja so razpoznavna tedenska oddaja Programa ARS nacionalnega Radia. V formi polurnega portretnega intervjuja predstavljamo ugledne slovenske intelektualce in znanstvenike vseh generacij in z vseh področij humanistike, družboslovja in eksaktnih ved – od čiste filozofije pa tja do fizike osnovnih delcev, vključujemo pa občasno tudi goste z »mejnih« področij z umetnostjo, kot je recimo arhitektura, upodabljajoče umetnosti ipd.
Umetna inteligenca je ključna tehnologija 21. stoletja, nepogrešljiva v znanosti, vseprisotna na spletu, vse bolj neobhodna v gospodarstvu in z vse večjim vplivom na družbo. Vsi se danes že dobro zavedamo, da ima na tak ali drugačen način izreden vpliv na naša življenja in smo obenem večinoma prepričani, da gre za tehnologijo, ki je v rokah velikih – tehnoloških gigantov, denimo. A to pravzaprav ne drži.
Odprtokodni program za podatkovno analitiko Orange denimo omogoča tako rekoč vsakomur, da umetno inteligenco uporabi pri katerem koli problemu, ki temelji na podatkih: od analize značilnosti spletnih objav do vprašanja avtorstva Shakespearovih del pa vse do razvoja zdravil v farmaciji. Gre za orodje, ki je zrastlo v Sloveniji. Njegov razvoj že več kot 20 let vodita prof. dr. Janez Demšar in prof. dr. Blaž Zupan s Fakultete za računalništvo in informatiko Univerze v Ljubljani, za kar sta prejela tudi Puhovo nagrado.
Živimo v časih naglega siromašenja planeta. Biodiverziteta upada vsepovsod po svetu, številčnost populacij se krči, prav tako njihov življenjski prostor. Pri tem je pomenljivo, da pravzaprav niti ne vemo, koliko in kaj izgubljamo, saj zijajo v našem poznavanju živega sveta še vedno osupljivo velike luknje. V Sloveniji, ki se rada ponaša s svojo biotsko pestrostjo, je pravzaprav stanje še mnogo slabše kot marsikod po svetu. Raziskave, ki bi beležile vrstno bogastvo pri nas, so že desetletja zapostavljene, izgubljamo pa tudi dragocene informacije, ki so jih naravoslovci s svojim delom nabrali v preteklosti, saj naravoslovne muzejske zbirke nezadržno propadajo. Na te težave že vrsto let opozarja zoolog prof. dr. Boris Kryštufek, muzejski svetnik v Prirodoslovnem muzeju Slovenije, prejemnik Zoisovega priznanja za pomembne dosežke pri raziskovanju biodiverzitete sesalcev. O tem, kaj takšno stanje na tem področju pravzaprav pomeni za vse nas, v tokratnih Podobah znanja. Foto: iz osebnega arhiva B. Kryštufka
Keramika nam ne lepša zgolj kopalnic, ampak - mnogo bolj neopazno - omogoča delovanje številnih sodobnih naprav. Tako imenovano elektronsko keramiko najdemo v najrazličnejših napravah, od kondenzatorjev, sonarjev in satelitov do smuči in teniških loparjev. In še marsikje. Da si je utrla pot v vse te aplikacije, je imela po eni strani na razpolago kar nekaj časa, feroelektrične materiale namreč poznamo že celih 100 let, po drugi stani pa očitno še nismo izčrpali vseh možnosti za njihovo uporabo. Z njimi bi lahko celo hladili. Posebni keramični materiali se namreč močno ohladijo, ko se električno polje spremeni. Da so resnično uporabni za hlajenje, pa ni odvisno le od njihove kemijske sestave, ampak tudi od zgradbe na mikronivoju. Slednje je pokazala letošnja Zoisova nagrajenka prof. dr. Barbara Malič, vodja Odseka za elektronsko keramiko na Institutu "Jožef Stefan". Material, ki ga je s sodelavci razvila, je danes ključni element prototipne hladilne naprave, ki so jo razvili s kolegi ljubljanske Fakultete za strojništvo. "Mislim, da kuhinjskega hladilnika še dolgo ne bomo zamenjali z elektrokaloričnim. Je pa cel kup stvari, ki bi jih lahko tako hladili, denimo elektronske komponente. Ali pa v okoljih z visoko stopnjo sevanja," našteva možnosti, kjer bi ohlajevalni učinek teh materialov prišel najprej v poštev, prof. dr. Barbara Malič. Foto: iz osebnega arhiva B. Malič
"Slovenci smo deveti narod na svetu s svojo slovnico knjižnega jezika, kar je pomemben dosežek," premišljuje dr. Kozma Ahačič. V zadnjih letih je postal sinonim za tistega jezikoslovca, ki mu ni težko hkrati govoriti o jeziku 16. stoletja, vlogi angleščine na slovenskih univerzah, objavljati na twitterju in opozarjati na sodobna spletna jezikovna orodja. Kot predstojnik Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša pri ZRC SAZU se raziskovalno posveča predvsem zgodovini jezikoslovja in jezikovne rabe. Je tudi urednik jezikovnega portala Fran in sodelavec pri Slovarju slovenskega knjižnega jezika 16. stoletja. "Če opazujemo 16., 17. in 18. stoletje, spoznamo, da slovenščina nikdar ni bila omejena na rabo med najnižjimi sloji, kar so teze, ki jih lahko zasledimo celo v strokovni literaturi. Zlasti v 16. in 17. stoletju so slovenščino uporabljali prostodušno, brez zavor. V resnici so jo uporabljali popolnoma enakopravno z nemščino in drugimi jeziki, tako plemiči, meščani kot kmečko prebivalstvo. Šele proti sredini 18. stoletja je postal izrazito močan pritisk na meščane in plemiče, da slovenščine ne bi uporabljali. To je bila pač politična želja po jezikovni poenotenosti avstrijskih dežel ... V 16. stoletju je bila slovenščina izrazito jezik intelektualcev, jezikoslovni opisi našega jezika so bili namenjeni mislecem znotraj Slovenije in razumnikom po Evropi, ki so jih zanimali evropski jeziki. Bili smo na ravni največjih evropskih jezikov." Zelo odmevna je tudi spletna stran z opisi vseh slovenskih slovnic in pravopisov na portalu Fran. Za osnovne šole je napisal Kratkoslovnico in za srednje šole Slovnico na kvadrat, ki sta mu prinesli priznanje jabolko navdiha. Tokrat ga sprašujemo, kakšne so njegove podobe znanja o slovenskem jeziku. "Angleščino kot svetovni jezik pravzaprav uporabljamo zgolj nekaj desetletij in to se lahko zelo hitro spremeni," še opozarja dr. Ahačič. Oddajo je pripravil Blaž Mazi. foto: Marko Golja
Poti, po katerih nastanejo kompleksne bolezni, kot je denimo rak, so več kot zgolj zapletene. Globlje, kot uspemo pogledati, več vpletenih dejavnikov pride na dan. To zelo nazorno odseva in obenem osvetljuje raziskovalna pot prof. dr. Tamare Lah Turnšek, znanstvene svetnice na Nacionalnem inštitutu za biologijo, ki je to raziskovalno institucijo 23 let tudi vodila. Letos je za svoje dosežke prejela Zoisovo nagrado za življenjsko delo. Od vloge proteoliznih encimov in njihovih zaviralcev pri nastanku in širjenju raka ter razvoja diagnostičnih orodij, do raziskav vloge tumorskega mikrookolja pri njihovem širjenju in vključevanja bioinformatskih pristopov za boljši vpogled v to zapleteno dogajanje, prof. Tamara Lah Turnšek je neprestano širila fokus svojih raziskav in se obenem povezovala s kliniki, da bi najnovejša spoznanja v kar največji meri koristila bolnikom. Foto: NIB
Narava je polna strupov, saj jih najrazličnejša živa bitja pogosto uporabljajo, da se z njimi branijo ali da napadajo. Med seboj so zelo različni. Nekateri celice poškodujejo tako, da v njihovih membranah tvorijo pore. Z njihovimi raziskavami se ukvarja letošnji Zoisov nagrajenec za vrhunske dosežke na področju biokemije in molekularne biologije, prof. dr. Gregor Anderluh. Na primeru trodimenzionalnega prikaza pore toksina lizenina je opisal, kako učinkuje cela skupina tovrstnih toksičnih proteinov. Ustvarijo lahko izredno obstojne pore, takšna stabilna vrata v celico pa seveda odpirajo tudi zelo številne možnosti uporabe od biotehnoloških do biomedicinskih. "Naravni citolizini so zaradi svojih lastnosti zelo uporabna molekulska orodja," pravi prof. dr. Gregor Anderluh. "Morda najbolj imenitna uporaba te tehnologije je sekveniranje molekul DNK ali RNK. Danes tako lahko z aparaturo v velikosti USB ključka sekveniraš DNK celo zunaj laboratorija." Foto: Kemijski inštitut/Jernej Stare
V raziskovalnem delu se skriva vrsta zelo različnih izzivov, ki jim je potrebno biti kos, če naj bodo rezultati, nova znanstvena spoznanja zares vrhunski. Letošnji prejemnik Zoisove nagrade za življenjsko delo, dr. Radovan Stanislav Pejovnik, zaslužni profesor Univerze v Ljubljani, je pomembno sled pustil tako v svojem raziskovalnem delu na področju inženirstva materialov, kot tudi na vodstvenih funkcijah, saj je denimo 17 let je vodil Kemijski inštitut in štiri leta Univerzo v Ljubljani. Pravi, da je v znanosti pomembno utirati nove poti. Tako se je, čeprav je na začetku svoje raziskovalne kariere dosegel odmevne rezultate na področju sintranja, tehnologije zgoščevanja in utrjevanja keramičnih materialov, raziskovalno preusmeril k materialom, ki so lahko kemijski vir električne energije. Leta 1985 je na Kemijskem inštitutu, ki ga je od leta 1982 vodil, ustanovil Laboratorij za elektrokemijo materialov, iz katerega je skozi čas zrasel današnji Odsek za kemijo materialov in zbral okoli sebe skupino mladih raziskovalcev. "Pred 35 leti smo začeli in danes so v špici Evrope. To bi rad posebej poudaril. Vrhunskega raziskovalnega dela ne morete ustvariti od danes do jutri. Zato potrebujete ljudi, ki pravočasno začnejo delati na novem področju, ki vpeljejo nove reči in seveda skupino, ki je sposobna to razvijati in dvigniti na konkurenčni nivo. To je proces, ki traja vsaj 10 let." Foto: iz osebnega arhiva S. Pejovnika
Poleg pandemije covida-19 so svet ta mesec skoraj zagotovo najbolj zaposlovale predsedniške volitve v Združenih državah Amerike. Da bi torej bolje razumeli napeto politično dogajanje na oni strani Atlantika, smo pred mikrofon tokratnih Podob znanja povabili politologinjo, redno profesorico na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani, dr. Danico Fink Hafner. Naša gostja je bila sicer pobudnica in prva predstojnica Katedre za analizo politik in javno upravo ter predstojnica Centra za politološke raziskave. V preteklosti je bila tudi gostujoča predavateljica na univerzah v Veliki Britaniji in Ameriki, njeno znanstveno-raziskovalno delo pa sega od preučevanja političnih strank in javno-političnih omrežij do primerjalne analize političnih sistemov, med katerimi so tako različne oblike vladavine, kot sta britanski parlamentarizem in afganistanska teokracija. V zadnjem času jo še prav posebej zaposlujejo vprašanja populizma in vzpostavitve tako imenovanih neliberalnih demokracij. Z dr. Danico Fink Hafner se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: iz osebnega arhiva dr. Danice Fink Hafner
Aktualna pandemija bo brez dvoma pustila zelo globoke posledice v družbi in pomembno vplivala na daljnosežne transformacije, ki so se v sodobnih družbah pospešeno odvijale že prej. Covid-19 se nam je zgodil v trenutku, ko so se zaradi spremenjenega načina širjenja informacij prek družbenih omrežij začele zelo jasno kazati razpoke na temeljih, na katerih slonijo demokratične zahodne družbe. Vpliv tako imenovane mnenjske kulture se danes že močno čuti. Tako imajo denimo lahko danes viralne objave mnogo večji družbeni učinek kot poglobljene znanstvene raziskave. Meja med ad hoc mnenjem, zavajanjem ali lažjo na eni strani in preverjenimi dejstvi in tehtno argumentacijo ni več jasno prepoznavna, predvsem pa danes v prvi vrsti šteje hipni učinek, ki seveda ni na strani slednjih. Kaj za družbo pomeni takšen protirazsvetljenski obrat in od kod izvira, smo skušali detektirati v današnjih Podobah znanja s sociologinjo dr. Ksenijo Vidmar Horvat, redno profesorico na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani in vodjo programske skupine Družbena pogodba v 21. stoletju. Foto:i z osebnega arhiva Ksenije Vidmar Horvat
Trisat prinaša marsikaj novega na področju nanosatelitov. Nastal je na podlagi slovenskega znanja in v le nekaj kilogramov težko škatlo je spravljenih nekaj povsem novih pristopov in tehnoloških rešitev. »Naš cilj je bil: izdelajmo satelit, izdelajmo platformo, integrirajmo naše znanje in izkušnje in zaženimo še industrijo, ki bo potem vračala na fakulteto, da tako vzpostavimo ekosistem, ki bo vreden preživetja,« razlaga samo na videz preprost recept za uspešno zgodbo doc. dr. Iztok Kramberger, vodja Laboratorija za digitalne in informacijske sisteme na Fakulteti za elektrotehniko, računalništvo in informatiko Univerze v Mariboru. »Nismo hoteli biti zgolj še en nanosatelit, ki slika Zemljo« Področje mikro in nanosatelitov se trenutno naglo razvija. Manjši kot je satelit, ceneje ga je spraviti v orbito. Trisat je tako prišel ob pravem času, v njem pa se skriva kar nekaj adutov. Ključni je seveda njegov zelo majhen in odporen procesor, ki mu omogoča, da bo kos tudi zahtevnejšim nalogam. Posebnost je tudi njegova hiperspektralna kamera, ki lahko zazna zelo specifičnen pas infrardečega spektra, ki ga sicer kamere, ki so zdaj v vesolju, ne zaznajo. Z njo se odpirajo povsem nove možnosti uporabe. »Naredili smo prve simulacije za oljne madeže in jih super zazna. Ugotovili smo, da lahko zazna vulkanski prah, po nekaterih raziskavah bomo lahko razlikovali med listnatim in iglastim gozdom. V tem področju se na Zemlji odvijajo biološki procesi, povezani z dušikom. Pravzaprav polnega potenciala kamere sploh ne znam napovedati,« pravi Kramberger. Za polet je pripravljen tudi njegov naslednik Trisat-R, ki ga bodo poslali mnogo globlje v vesolje, na oddaljenost 6000 km od Zemlje (Trisat kroži na približno 530km), kjer je sevanje močnejše. A tudi to je le odskočna deska za načrte, ki že segajo k Luni in Marsu. Vabljeni k poslušanju. Foto: iz osebnega arhiva I. Krambergerja
Kako se odzovejo naša pljuča na nanodelce, ki jih vdihnemo? Slovenski znanstveniki so v prebojni študiji, objavljeni v reviji Advanced Materials, uspešno dešifrirali dogajanje in razvili tudi model, ki bi lahko omogočil preverjanje škodljivosti nanomaterialov brez uporabe testnih živali. Gre za zelo pomembna vprašanja, ki segajo na različna področja. Po eni strani smo nano delcem iz prometa in s kurišč bolj ali manj neprestano izpostavljeni, po drugi strani pa nepoznavanje potencialne škodljivosti novih nanomaterialov zavira razvoj na številnih področjih - od razvoja zdravil in cepiv do razvoja in aplikacij cele vrste novih nanomaterialov, denimo v zelenih tehnologijah. »Do zdaj so raziskovalci večinoma verjeli, da se celice imunskega sistema tiste, ki nas branijo, saj ves čas čistijo pljučni epitelij virusov in bakterij,« razlaga prof. dr. Janez Štrancar z Instituta "Jožef Stefan". »Izkazalo se je, da nanomaterial najprej vstopi v epitelij. Pri kovinskih oksidih epitelij uporabi zanimivo obrambno strategijo: zalije jih z lipidi.« A telo tako nastale "cvetače", kot so novonastale tvorbe zaradi njihovega videza poimenovali raziskovalci, še vedno obravnava kot tujke. V boj z njimi vpokliče celice imunskega sistema, ki pa zmorejo razgraditi zgolj maščobe, v katere je epitelij nanomaterial zapakiral. Ta se spet sprosti in zgodba se ponovi. Rezultat so kronična vnetja pa lahko vodijo tudi do razvoja resnih bolezni. Več o zanimivih novih spoznanjih v pogovoru z Janezom Štrancarjem v Podobah znanja. Vabljeni k poslušanju. Foto: iz osebnega arhiva Janeza Štrancarja
Slovenščina je, kakor smo se učili v šoli, eden izmed južnoslovanskih jezikov. Ti so del širše slovanske jezikovne skupine, ta pa je spet le ena izmed vej resnično orjaške indoevropske družine. Vse to je splošno znano. Precej manj znano pa je, kako so jezikoslovci vse to pravzaprav ugotovili; če namreč niti popolnim laikom ni težko prepoznati sorodnosti med jezikom, ki ga govorimo na Slovenskem, in jezikom, ki ga govorijo na Hrvaškem, pa so povezave med, na primer, slovenščino, armenščino, bengalščino in islandščino precej težje razvidne. Še manj pa menda vemo o procesih, ki vodijo jezikovne spremembe in torej pripeljejo do oblikovanja novih jezikovnih idiomov iz starih. Drugače rečeno: vprašamo se lahko, kdaj, kje in kako se je oblikovala slovanska jezikovna skupina, ki je drugi govorci indoevropskih jezikov niso več razumeli? Kdaj, kje in kako sta se oblikovali južnoslovanščina in nato, pozneje še slovenščina? Prav tako pa se lahko vprašamo tudi drugače – zakaj, denimo, rečemo, da so govorci terskega narečja v Beneški Sloveniji govorci istega jezika kakor govorci prleškega dialekta – pa čeprav si obe govorici nista preveč podobni? Ta in druga sorodna vprašanja smo pretresali v tokratnih Podobah znanja, ko smo pred mikrofonom gostili jezikoslovca dr. Mateja Šeklija, ki na Oddelku za slavistiko ter na Oddelku za slovenistiko ljubljanske Filozofske fakultete predava predmete s področja primerjalnega jezikoslovja slovanskih jezikov, obenem pa dela tudi kot raziskovalec na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša. Dr. Šekli je objavil kopico znanstvenih člankov ter več obsežnih monografij, med katerimi velja izpostaviti Zemljepisna in osebna lastna imena v kraju Livek in njegovi okolici pa Primerjalno glasoslovje slovanskih jezikov : od praindoevropščine do praslovanščine in Tipologijo lingvogenez slovanskih jezikov. Za svoje znanstveno-raziskovalno delo je oktobra 2020 prejel nagrado Škrabčeve ustanove za posebne dosežke na področju slovenističnega jezikoslovja. Z Matejem Šeklijem se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Svetovni splet je spremenil je načine, kako med seboj komuniciramo, kako iščemo informacije in kako dostopamo do najrazličnejših storitev, od povsem prostočasnih do vse do bolj nujnih. Pandemija covida-19 je osrednjo vlogo spleta še potencirala. S tem pa so se še dodatno poglobile stiske tistih, ki do te temeljne infrastrukture ne morejo dostopati ali je ne znajo uporabljati. V zadnjem času sta morda najbolj izpostavljena predvsem dva vidika; težave pri šolanju na daljavo ter dostopanje do zdravstvenih storitev, ko je denimo naročanje prek telefona lahko pogosto neuspešno. A spekter težav, ki izvira iz omejenega dostopa do svetovnega spleta, je mnogo širši in njihovo odpravljanje je bolj kompleksno, kot se je sprva domnevalo. O digitalnih neenakostih v vse bolj digitaliziranih družbah smo se pogovarjali z doc. dr. Darjo Grošelj s Centra za družboslovno informatiko ljubljanske Fakultete za družbene vede. Foto: FDV
Množice podatkov, statistik, tudi nasprotujočih si informacij so stalnica sodobne informacijske družbe. Kako med njimi razbrati zrnje od plev postaja vse bolj ključno. Ni pa danes relevantno zgolj osmišljanje najrazličnejših vsebin, ki nas prek spleta dosežejo, ter varna raba interneta, ampak tudi razumevanje osnovnih principov, po katerih splet funkcionira. Da je mogoče preprosto in celo na zabaven način tudi otrokom predstaviti principe, ki so tu na delu, je prepričan današnji gost Podob znanja prof. dr. Janez Demšar z Laboratorija bioinformatiko s Fakultete za računalništvo in informatiko Univerze v Ljubljani, ki se že vrsto let med drugim posveča iskanju najboljših pristopov, s katerimi bi osnovnošolce in srednješolce lahko kar najbolj učinkovito seznanili z računalniškim načinom razmišljanja. Foto: Nina Slaček
Razvoj novih materialov, nanotehnologije, molekularne biologije in še številnih drugih področij sodobnih znanosti je tesno povezan s podrobnim razumevanjem tega, kaj se dejansko dogaja na molekularnem oziroma atomskem nivoju. Za razvoj denimo novih nanostrukturnih materialov za baterije prihodnosti je nujno videti, kaj se v njih dejansko dogaja med samim delovanjem. To omogoča rentgenska absorpcijska spektroskopija s sinhrotronsko svetlobo. »Ko z rentgenskim žarkom posvetimo na snov, iz atoma izbijemo elektron in ta odleti v okolico, se od nje odbija in nam na ta način sporoči, kaj se v njegovi okolici nahaja,« razlaga osnovni princip te metode prof. dr. Iztok Arčon. Na ta način je mogoče pridobiti številne ključne podatke, ki pogosto na glavo postavijo predhodne domneve raziskovalcev. A za takšne raziskave je nujen sinhrotron. Tovrstnih pospeševalnikov ni veliko in merilni čas na sinhrotronu je potrebno pridobiti z vrhunsko zastavljenimi raziskavami. A tokratni gost Podob znanja, dr. Iztok Arčon, redni profesor na Univerzi v Novi Gorici, ima po zaslugi svojega znanstvenega dela na tem področju na široko odprta vrata, sodeluje pa raziskovalnimi skupinami z zelo različnih področij. Letos je za svoje dosežke prejel tudi Preglovo nagrado. Foto: iz osebnega arhiva Iztoka Arčona
Število rakavih obolenj neprestano narašča, pri nas že presega 15 000 novih diagnoz na leto. Dejavniki, ki prispevajo k nastanku raka so različnimi in zelo zapleteni, med pomembnejšimi sprožilci škodljivih sprememb v dednem materialu pa so tudi različne karcinogene snovi. Kako različni karcinogeni sprožijo usodne poškodbe DNK, kako na drugi strani rastlinski antioksidanti, polifenoli, preprečujejo nastanek raka, je mogoče zelo podrobno raziskovati s pomočjo računalniških simulacij, kot to uspešno počne izr. prof. dr. Urban Bren, vodja Laboratorija za fizikalno kemijo in kemijsko termodinamiko na Fakulteti za kemijo in kemijsko tehnologijo Univerze v Mariboru ter prorektor za prenos znanja na tej univerzi. »Kot prvi na svetu smo pokazali, da kemijska reaktivnost končnih karcinogenov zelo dobro korelira z njihovo karcinogenostjo,« pravi dr. Bren. Bolj kot je snov kemijsko reaktivna, bolj verjetno bo torej sprožila nastanek raka. Reaktivnost pa se lahko poveča tudi zaradi mikrovalovnega sevanja, še kažejo raziskave dr. Urbana Brena. Zato smo nekaj pozornosti posvetili tudi vprašanjem, ki se sprožajo ob uvajanju tehnologij 5G. »Mikrovalovi sami sicer ne poškodujejo našega dednega materiala, lahko pa katalizirajo oz. pospešijo kemijske reakcije poškodb našega dednega materiala z vedno prisotnimi končnimi karcinogeni,« razlaga Bren. Foto: iz osebnega arhiva U. Brena
Narava je zakladnica najrazličnejših spojin, ki v živih organizmih opravljajo raznovrstne, tudi izredno zapletene naloge. Skozi milijone let je evolucija pač našla odlične rešitve, mi pa skušamo odkriti njene skrivnosti. Tudi zato, da bi lahko bolj trajnostno sobivali z drugimi živimi organizmi na planetu. Kmetijstvo je med dejavnostmi, ki zelo obremenjujeno okolje, zato so okolju prijaznejše alternative nujne. In včasih se možne rešitve najdejo na nekoliko nenavadnih krajih mestih. Bukovi ostrigarji tako niso uporabni zgolj za v lonec, ampak bi lahko njihove beljakovine uporabili tudi za zatiranje škodljivcev. Izkazalo se namreč je, da sta tako koloradski kot koruzni hrošč občutljiva na te spojine, druge sorodne vrste pa ne. Foto: Nina Slaček
Kriza je nesorazmerno prizadela najšibkejši del družbe, otežila pa tudi delo tistim, ki naj bi v stiskah priskočili na pomoč. Vloga socialnega dela v družbi je že tako nekoliko zaznamovana. Po eni strani so širše pozornosti deležni predvsem primeri, kjer gre kaj hudo narobe, pozitivne zgodbe ostajajo skrite. Po drugi strani gre za delo, ki je dejansko razpeto med nudenjem pomoči in izvajanjem nadzora, poudarja raziskovalka etike v socialnem delu doc. dr. Ana Marija Sobočan s Fakultete za socialno delo Univerze v Ljubljani. Kakšne so torej etične dileme, s katerimi se na dnevni osnovi srečujejo socialni delavci in delavke, ko tehtajo med možnim in najbolj ustreznim ravnanjem? Kakšen je realni vpliv pandemije na prakso socialnega dela pri nas in po svetu ter kakšne utegnejo biti njene dolgoročnejše posledice, smo preverili v Podobah znanja. Foto: Igor Lapajne
V ekstremnih pogojih se premikajo meje možnega. Kakšni ekstremi so potrebni, da bi nemara premaknili meje kemije? Doc. dr. Matic Lozinšek z Inštituta "Jožef Stefan" je prepričan, da bi ekstremno reaktivni flour pod izredno visokimi pritiski lahko odprl vrata pomembnim novim soznanjem. Gre za zelo zahtevno eksperimentalno področje. A v to, da je ideja vredna tveganja, je uspel prepričati tudi Evropski raziskovalni svet in prejel sredstva za znanstvenike na začetku samostojne raziskovalne kariere. Kot prvi slovenski znanstvenik je dobil tudi sredstva za potrebno raziskovalno opremo, rentgenski difraktomer. Zakaj je prav flour tako obetaven element za premikanje meja znanega in kaj novega utegnemo izvedeti, smo preverili v Podobah znanja. Foto: mag. Marjan Verč
Razvoj zdravil je zapleten proces. Seveda je osnova zmagovalna formula, zdravilna učinkovina. Toda ne samo, da mora ta dejansko imeti v telesu želeni učinek, do uporabnikov, pacientov mora priti v neki priročni obliki, ki med drugim omogoča tako ustrezno učinkovanje kot natančno doziranje. A številne obetavne zdravilne učinkovine so s tega vidika vse prej kot praktične in tako zahtevajo veliko pretežno skritega dela, preden si lahko utrejo pot v klinično prakso in na police lekarn. S kakšnimi izzivi se raziskovalci na tej poti srečujejo in kako jih rešujejo, smo preverili v današnjih Podobah znanja. Naša gostja je tokrat farmacevtka dr. Biljana Janković, vodja raziskovalne skupine v Farmacevtskem razvoju v Sandozovem Razvojnem centru Slovenije in docentka na ljubljanski Fakulteti za farmacijo, ki je letos za svoje delo prejela tudi Novartisovo nagrado za vodilne znanstvenike. Foto: iz osebnega arhiva B. Janković
Sedimenti in kamnine pod našimi nogami imajo dolg spomin. V njih lahko najdemo sledi zelo oddaljenih obdobij, kot tudi tistih nekoliko bolj »nedavnih«, izpred le nekaj tisočletij. Zgodba, ki jo pripovedujejo, je neverjetno razgibana in polna presenečenj. V tleh so zapisane sledi katastrofalnih potresov kot tudi prihod človeka in, morda presenetljivo, močan vpliv, ki ga je skoraj nemudoma pustil na okolju. Toda takšne sledi se vendarle ne ohranijo povsod, ampak na primerno zavarovanih območjih, denimo pod dnom naših alpskih jezer ali na dnu Tržaškega zaliva, kjer so nekdaj tekle neke povsem drugačne reke. Raziskuje jih geolog prof. dr. Andrej Šmuc z Naravoslovnotehniške fakultete Univerze v Ljubljani. Z njim smo se v Podobah znanja pogovarjali o neprestanih spremembah, podnebnih in drugih, ki določajo naš planet in življenje na njem. Foto: iz osebnega arhiva A. Šmuca
Neveljaven email naslov