Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Umetna inteligenca in še zlasti strojno učenje je danes tako rekoč vseprisotna tehnologija. Njene zmožnosti so v številnih pogledih presenetljive in iz leta v leto se odpirajo nove možnosti njene uporabe pri novih, še nedavno nepredstavljivih nalogah. A če so nekatere aplikacije v določenem trenutku deležne izrazite pozornosti, trenutno bi to vsekakor bili veliki jezikovni modeli, kakršen je denimo Chat GPT, so metode strojnega učenja v praksi seveda številne in raznolike, pa tudi različno uspešne pri različnih nalogah. Vedno znova se tudi išče načine, kako njihove pomanjkljivosti odpraviti.
Med aktualnimi dilemami je gotovo ta, da nekatere danes najbolj učinkovite in tudi razširjene metode strojnega učenja, kot denimo globoke nevronske mreže, do svojih rezultatov pridejo na načine, ki jih ne zmorejo razložiti. To pa vsaj pri določenih rabah teh tehnologij lahko predstavlja resen problem. A kot rečeno, metod strojnega učenja je veliko in razvoj še zdaleč ni zaključen.
Obetavno pot naprej denimo odpira izvirna metoda simbolnega strojnega učenja reprezentacij, ki poenostavlja in izboljša rabo vseh vrst strojenega učenja, katero jo je razvila prof. dr. Nada Lavrač z Instituta “Jožef Stefan”, profesorica na Univerzi v Novi Gorici in na Mednarodni podiplomski šoli Jožefa Stefana, kjer vodi program informacijsko komunikacijskih tehnologij. Za svoje raziskovalno delo je prejela Zoisovo nagrado.
881 epizod
Podobe znanja so razpoznavna tedenska oddaja Programa ARS nacionalnega Radia. V formi polurnega portretnega intervjuja predstavljamo ugledne slovenske intelektualce in znanstvenike vseh generacij in z vseh področij humanistike, družboslovja in eksaktnih ved – od čiste filozofije pa tja do fizike osnovnih delcev, vključujemo pa občasno tudi goste z »mejnih« področij z umetnostjo, kot je recimo arhitektura, upodabljajoče umetnosti ipd.
Umetna inteligenca in še zlasti strojno učenje je danes tako rekoč vseprisotna tehnologija. Njene zmožnosti so v številnih pogledih presenetljive in iz leta v leto se odpirajo nove možnosti njene uporabe pri novih, še nedavno nepredstavljivih nalogah. A če so nekatere aplikacije v določenem trenutku deležne izrazite pozornosti, trenutno bi to vsekakor bili veliki jezikovni modeli, kakršen je denimo Chat GPT, so metode strojnega učenja v praksi seveda številne in raznolike, pa tudi različno uspešne pri različnih nalogah. Vedno znova se tudi išče načine, kako njihove pomanjkljivosti odpraviti.
Med aktualnimi dilemami je gotovo ta, da nekatere danes najbolj učinkovite in tudi razširjene metode strojnega učenja, kot denimo globoke nevronske mreže, do svojih rezultatov pridejo na načine, ki jih ne zmorejo razložiti. To pa vsaj pri določenih rabah teh tehnologij lahko predstavlja resen problem. A kot rečeno, metod strojnega učenja je veliko in razvoj še zdaleč ni zaključen.
Obetavno pot naprej denimo odpira izvirna metoda simbolnega strojnega učenja reprezentacij, ki poenostavlja in izboljša rabo vseh vrst strojenega učenja, katero jo je razvila prof. dr. Nada Lavrač z Instituta “Jožef Stefan”, profesorica na Univerzi v Novi Gorici in na Mednarodni podiplomski šoli Jožefa Stefana, kjer vodi program informacijsko komunikacijskih tehnologij. Za svoje raziskovalno delo je prejela Zoisovo nagrado.
Kako je nek prostor, mesto ali kraj urejen, kakšne možnosti ponuja prometna infrastruktura, kako zasnova javnih površin sooblikuje njihovo rabo, so vse ključni dejavniki, ki v pomembni meri določajo utrip nekega kraja in kvaliteto življenja v njem. Pod neposrednim pritiskom vse pogostejših vremenskih ekstremov, ki spremljajo podnebne spremembe, se danes v svetu vse več pozornosti namenja temu, da bi samo načrtovanje prostora upoštevalo temeljno soodvisnost narave, človeka in naših ekonomskih dejavnosti. Trajnostni urbanizem skuša te raznolike vidike smiselno preplesti ter tako postaviti boljše temelje za družbo prihodnosti. Toda čeprav se tudi pri nas beseda trajnostno veliko uporablja, pa dejanske prakse ne kažejo, da je do spremembe razmišljanja že prišlo. Kaj pravzaprav je trajnostni urbanizem in kaj nam lahko ponudi, smo se pogovarjali s krajinsko arhitektko in prostorsko načrtovalko dr. Majo Simoneti z Inštituta za politike prostora. Oddajo je pripravila Nina Slaček. foto: dr. Maja Simoneti (Matic Kos, Ipop)
Netopirji so nekaj zelo posebnega. So edini med sesalci, ki letijo, poleg tega pa se številne vrste orientirajo v prostoru s pomočjo zvoka in se torej odlično znajdejo tudi v najtrši temi. To velja tudi za vse vrste netopirjev, ki živijo pri nas. T. i. eholokacija je dolgo časa predstavljala precejšnjo uganko, danes pa bi lahko rekli, da več kot vemo o njej, bolj je presenetljiva. Posebno presenečenje raziskovalcem so pripravili t. i. podkovnjaki, ki lahko s pomočjo Dopplerjevega učinka prepoznajo celo posamezne vrste žuželk in se tako sredi gostega rastja lahko usmerijo proti najbolj slastnemu grižljaju. Preučevanju dinamične eholokacije pri netopirjih se intenzivno posveča dr. Klemen Koselj z oddelka za biologijo biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani, kamor se je vrnil po devetih letih gostovanja na Institutu Maxa Plancka za ornitologijo.
Invazivne rastline so danes velik ekološki problem, toda iz njih je mogoče tudi marsikaj izdelati. Med drugim so lahko odličen vir naravnih barvil, ki ponujajo celo paleto možnosti. Skupaj z okolju prijaznimi postopki barvanja odpirajo nove možnosti bolj trajnostno usmerjeni tekstilni industriji. Slednja je danes eden največjih svetovnih onesnaževalcev, ki velike količine surovin združuje s poceni in okolju škodljivimi postopki njihove obdelave, življenjska doba končnih izdelkov pa je izredno kratka. Iskanje trajnostnih in okolju prijaznih pristopov je zato eden ključnih trendov na področju tekstilnega inženirstva in njim se intezivno posveča tudi doc. dr. Marija Gorjanc, predstojnica katedre za tekstilno in oblačilno inženirstvo na Naravoslovnotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani. Oddajo je pripravila Nina Slaček.
Nevrodegenerativne bolezni so danes zaradi staranja prebivalstva vse pogostejše, obenem pa je zdravljenje za zdaj omejeno predvsem na blaženje simptomov. Ključni razlog za to se skriva v še vedno sorazmerno slabem poznavanju kompleksnih mehanizmov, ki usmerjajo razvoj in delovanje možganov. Toda na tem temeljnem področju se v zadnjih letih nabirajo pomembna nova spoznanja, tudi po zaslugi dr. Jerneja Uleta, profesorja molekularne nevroznanosti na University College v Londonu ter vodje raziskovalne skupine na Inštitutu Francis Crick, ki raziskuje kompleksne stike med molekulo ribonukleinske kisline in proteini. Prav v razvejani komunikaciji med RNK in proteini se namreč skrivajo ključni mehanizmi, ki celicam omogočajo, da se dinamično odzivajo na izzive okolja, pomembno vlogo pa igrajo tudi pri nastanku nevrodegenerativnih bolezni. Letos je za raziskave pridobil tudi sredstva Evropskega raziskovalnega sveta za uveljavljene raziskovalce (t. i. ERC Advanced Grant). Oddajo je pripravila Nina Slaček.
Sončne energije je v izobilju, potrebno jo je le učinkovito shraniti. Vodikove tehnologije tu ponujajo prepričljiv odgovor in nekega dne si bomo morda namesto bencina v avto natočili vodik. Toda pred tem bodo seveda potrebna vlaganja v ustrezno infrastrukturo. In medtem ko čakamo na zeleni preobrat, znanstveniki raziskujejo naprej. Dr. Nejc Hodnik s Kemijskega inštituta je s svojim projektom 123stable prepričal Evropski raziskovalni svet in pridobil sredstva (t. i. ERC Starting Grant), s katerimi bo iskal načine, kako stabilizirati nanodelce elektrokatalizatorjev in tako zmanjšati porabo ključnih plemenitih kovin, platine in iridija. O zelenih tehnologijah je pač potrebno razmišljati celostno in poskrbeti, da je celoten krog kar najbolj trajnostno zastavljen. Na tem področju je dr. Hodniku že pred nekaj leti uspel pomemben preboj, ko je odkril način, kako je mogoče plementite kovine reciklirati z mnogo manj škode za okolje. Trenutno uveljavljeni postopki namreč zahtevajo veliko porabo energije in vrsto agresivnih snovi.
Če pritisk naglo pade, nastanejo v tekočini mehurčki prav posebne vrste. V njih ni plin, ampak para in ko implodirajo, so za drobec sekunde so vroči kot površina sonca. Še dobro, da so zelo majhni. Že tako povzročajo težave v številnih napravah. Povsod, kjer so črpalke in turbine, je t. i. kavitacija problem. Prof. dr. Matevž Dular s Fakultete za strojništvo Univerze v Ljubljani skuša temu pojavu ne samo priti do dna, ampak ugotoviti tudi, kako denimo učinkuje na žive organizme in na kakšne načine bi ga lahko uporabljali. Prepričal je tudi Evropski raziskovalni svet, ki mu je pred dvema letoma dodelil sredstva za petletno bazično raziskovanje (ERC Consolidator Grant). Ugotovitve so že danes zelo zanimive. Interdisciplinarni pristop pa je pokazal, da je kavitacija mnogo bolj intriganten pojav, kot so do zdaj mislili tudi strokovnjaki. In morda utegne nekega dne nadomestiti klor v bazenih in čistiti vodo. Oddajo je pripravila Nina Slaček. Foto: Nina Slaček
Kmetijstvo je verjetno ena ključnih človekovih dejavnosti, saj nam konec koncev zagotavlja hrano, toda najbolj uveljavljene prakse sodobnega kmetovanja obenem močno prispevajo k degradaciji okolja in izpustom toplogrednih plinov. Prav kmetijstvo pa bodo podnebne spremembe tudi izredno prizadele, modeli kažejo celo na 50 odstotni upad pridelka do konca stoletja. Še več gnojil in fitofarmacevtskih sredstev najverjetneje ne bo rešilo problema vse bolj osiromašenih tal in vse bolj ugodnih pogojev za širjenje bolezni in škodljivcev, kajti gre za pristope, ki so sami del problema. Iskanje bolj trajnostnih rešitev je edina smiselna pot, je prepričan današnji gost Podob znanja dr. Marko Debeljak z odseka za tehnologije znanja na Inštitutu “Jožef Stefan”, ki se izzivov sodobnega kmetijstva loteva s pomočjo orodij in metod strojnega učenja in umetne inteligence.
Na področju znanosti, šolstva, industrije in podjetniškega raziskovanja v zasebnem sektorju je raba superračunalnikov in zmogljivih računalniških gruč nekaj vsakdanjega. Superračunalniki računajo hitreje, uporabljajo več procesorjev in velika podatkovna polja, ohlajajo pa jih velikanske klimatske naprave. Dr. Jan Jona Javoršek je vodja Centra za mrežno infrastrukturo na Inštitutu Jožef Štefan, kjer se s superračunalniki in računalniškimi gručami ukvarjajo že vrsto let. Superračunalniško infrastrukturo je sicer danes mogoče najeti pri velikih mednarodnih korporacijah, kot so Amazon, Google ali Microsoft, a obdelava velikega podatkovja odpira tudi veliko vprašanj. Kaj bo z našo zasebnostjo? Kdo jamči, da velikani svetovnega spleta, ki v prvi vrsti ustvarjajo dobiček s podatki, raziskovalcem, industriji ali znanstvenikom ne bodo ukradli dragocenega dela oziroma vohunili za občutljivimi industrijskimi podatki? Kakšne strateške interese na področju superračunalniških zmogljivosti ima država? Slovenija zaradi dobrega dela v preteklosti premore nacionalno superračunalniško omrežje SLING, ki se povezuje tudi z drugimi omrežji in projekti na evropski ravni. V oddaji Podobe znanja dr. Jan Jona Javoršek razkriva, kdo so pravzaprav uporabniki superračunalniških storitev in na kakšen način računalniške gruče izboljšujejo naša življenja. Superračunalniška infrastruktura je danes ena kritičnih infrastruktur. Morda bo v prihodnjih letih pomembnejš od dejanskih avtocest. Oddajo je pripravil Blaž Mazi. foto: Marjan Verč/IJS
Profesor doktor Marko Robnik Šikonja s Fakultete za računalništvo in informatiko Univerze v Ljubljani raziskovalno dela na področjih strojnega učenja, podatkovnega rudarjenja in analitike, inteligentne analize podatkov, iskanja znanja iz podatkov, kognitivnega modeliranja, umetne inteligence in njihove uporabe. V okviru strojnega učenja ga še posebej zanimajo ocenjevanje atributov, razlaga prediktorjev, cenovno občutljivo učenje, učenje verjetnosti, obdelava naravnega jezika, regresija, konstruktivna indukcija in statistične metode. Z njim smo se pogovarjali o tem, kako dobro obvlada jezik umetna inteligenca? Na katerih področjih jo lahko uporabljamo? Ali zna govoriti slovensko in kako poteka razvoj na področju malih jezikov? Oddajo je pripravila Urška Henigman. foto: embeddia.eu
V tokratnih Podobah znanja smo pred mikrofonom gostili astrofizičarko dr. Marijo Strojnik Scholl, ki se ukvarja predvsem z uporabo optične tehnike pri astronavtiki in raziskovanju vesolja. Naša gostja je v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja študirala in doktorirala na Državni univerzi Arizone, po zaključenem študiju pa je v Združenih državah ostala in delala najprej kot vodja oddelka za optiko letalsko-raketnega podjetja Rockwell International, nato pa kot višja inženirka na znamenitem Kalifornijskem tehnološkem inštitutu, v tamkajšnjem laboratoriju za reaktivni pogon. Tam je razvila sistem za navigacijo po zvezdah na podlagi zajema slike s senzorjem CCD in natanko ta sistem je bil nato izbran za upravljanje Cassinijeve sonde, ki jo je Nasa poslala raziskovat Saturn. Za ta preboj, ki ga danes uporabljamo tudi v komercialnem letalstvu in v satelitskem sistemu za globalno pozicioniranje – kar pomeni, da smo od njega posredno odvisni vsakokrat, ko na naših pametnih telefonih poizvedujemo, kje natanko se nahajamo –, je Marija Strojnik Scholl leta 1996 kot prva ženska v zgodovini prejela prestižno Goddartovo nagrado, ki jo podeljuje Mednarodno društvo za optiko in fotoniko. A naša tokratna gostja ne spi na lovorikah – dandanes namreč kot zaslužna profesorica pri Optičnem raziskovalnem centru univerze v Leonu v Mehiki razvija metodo za neposredno zaznavanje eksoplanetov z interferometrijo. Z dr. Marijo Strojnik Scholl se je o njenem znanstveno-raziskovalnem delu pogovarjal Goran Dekleva. foto: dr. Marija Strojnik Scholl (Goran Dekleva)
Sladkorna bolezen ali diabetes je značilna bolezen razvitega sveta. Več kot 90 odstotkov bolnikov ima sladkorno bolezen tipa 2, ki se razvije postopoma zaradi danes pogostega življenjskega sloga z veliko kalorične hrane in malo gibanja. V Sloveniji po podatkih Nacionalnega inštituta za javno zdravje živi 135 000 sladkornih bolnikov in vsako leto odkrijejo še 11 000 novih. Praktično povsod po svetu je pojavnost sladkorne bolezni v naglem porastu. Pri sladkorni bolezni tipa 2 se povezave z življenjskim slogom in pretirano kalorično hrano vedno znova potrjujejo, pa vendar so odzivi posameznikov na podobno nezdrave razvade lahko zelo različni. Nekateri bodo posledice svojih navad kar hitro občutili v obliki sladkorne bolezni, drugi morda nikoli. Kje se skriva odgovor, ki bi pojasnil to razliko, je eno velikih vprašanj ozadja nastanka sladkorne bolezni, ki se mu posveča tudi izr. prof. dr. Andraž Stožer, predstojnik Inštituta za fiziologijo na Medicinski fakulteti Univerze v Mariboru. In zanimivih rezultatov ne manjka. Foto: Maša Skelin Klemen
Morda največji stereotip o Prekmurju trmasto vztraja v primeru priljubljene prekmurske gibanice. Izvirno slovensko jed je konec 19. stoletja v rokopisu Slovenci na Ogrskem popisal novinar in pisec Anton Trstenjak, ko so mu, ker je prišel iz “bele Ljubljane”, spekli gibanico. Takrat še ni vsebovala rozin in drugih sodobnih dodatkov, a bolj kot kulinarika je zanimiva etimologija imena znamenite sladice. Ta nima nikakršne zveze z gibanjem prek Mure ali zgibanjem testa. Kakšno je pravo ozadje poimenovanja, ve zgodovinarka doktorica Darja Kerec, ki je diplomirala in doktorirala na oddelku za zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Predava na ljubljanski Pedagoški fakulteti kot docentka za slovensko in občo novejšo zgodovino. Pri raziskovanju se osredotoča na dogajanje v 19. in začetku 20. stoletja, in sicer v najvzhodnejšem delu Slovenije, v Prekmurju, stičišču med Slovenijo, Madžarsko in Avstrijo. Območje je zaznamovano z raznovrstnimi mednacionalnimi in kulturnimi odnosi, ki so ustvarili specifično identiteto Prekmurcev. Dr. Darja Kerec bo v oddaji Podobe znanja govorila o svojem Prekmurju, raziskovanju srednjega veka in popolnoma sveži monografiji o zgodovini Rdečega križa na Slovenskem. foto: osebni arhiv
V tokratnih Podobah znanja smo pred mikrofonom gostili dr. Barbaro Ivančič Kutin, raziskovalko na Inštitutu za slovensko narodopisje. Naša gostja se v svojem znanstveno-raziskovalnem delu posveča predvsem širokemu polju slovstvene folkloristike. Njena zanimanja tako segajo od metodoloških vprašanj, povezanih predvsem z okoliščinami in izvedbo pripovedovanja – tej problematiki je pred osmimi leti posvetila tudi znanstveno monografijo Živa pripoved v zapisu –, do neposrednega zbiranja ljudskega pripovednega gradiva na terenu. V tem smislu velja omeniti njeno lanskoletno knjigo Krivopete, v kateri je predstavila arhaične zgodbe iz Benečije in zgornjega Posočja, ki govorijo o tako imenovanih divjih ženah z nazaj zasukanimi stopali. Poleg tega se dr. Barbara Ivančič Kutin v zadnjem času vse bolj posveča tudi raziskovanju slovstvene folklore med Slovenci po svetu, od šolskega leta 2017/18 pa kot zunanja sodelavka predava predmet Slovstvena folkloristika med jezikoslovjem in literarno vedo na Oddelku za slovenistiko ljubljanske Filozofske fakultete. Pogovor z njo je pripravil Goran Dekleva. foto: dr. Barbara Ivančič Kutin (Goran Dekleva)
Doktor Gregor Moder je docent za področje filozofije, na AGRFT v Ljubljani uči filozofijo umetnosti. Zaposlen je kot raziskovalec na Filozofski fakulteti v Ljubljani, kjer se ukvarja z nemškim idealizmom, s teorijo ideologije ter s filozofijo kulture in umetnosti. Je član uredniškega odbora revije Problemi in urednik knjižnega programa založbe Maska. Odmev je doživel tudi kot avtor knjig Komična ljubezen: Shakespeare, Hegel, Lacan ter Hegel in Spinoza: substanca in negativnost.Pred leti je bil dejaven član Kolektiva Narobov, s katerim je prejel tudi Ježkovo nagrado. Od leta 2011 je kot postdoktorski raziskovalec na univerzi Jana Van Eycka v Maastrichtu na Nizozemskem preučeval komedijo in negativnost. Prihodnje leto bo kot Fulbrightov štipendist gostoval na Univerzi Princeton v Združenih državah Amerike. foto: YouTube/IFDT CELAP
Kako se naravno okolje skozi čas spreminja in kaj se je na nekem območju dogajajo v preteklosti je tema, ki je v zadnjih letih zanima vse več ljudi. Za to so v veliki meri odgovorne podnebne spremembe, ki danes naglo spreminjajo pogoje za življenje na tako rekoč vseh koncih sveta. Če želimo vedeti, kako velike in nemara usodne so današnje spremembe, pa je izredno pomembna časovna dimenzija. Kakšne spremembe so se odvijale v bolj oddaljeni preteklosti, kako obsežne so bile, kako hitro so se zgodile in kaj jih je povzročilo? Ker si pokrajine, kakršna je bila pred tisočletji ne moremo neposredno ogledati, se moramo zanesti na sledi, ki so ostale. In včasih nam lahko zelo veliko povejo najbolj drobne sledi. Kot je denimo pelod, ki se v pravih okoliščinah lahko ohrani tisočletja dolgo in jasno priča o rastlinju, ki je nekoč uspevalo na nekem območju. Kakšna je torej zgodovina rastlinstva naših krajev, ki nam jo pripovedujejo ostanki peloda, smo se pogovarjali z gostjo Podob znanja, palinologinjo dr. Majo Andrič, znanstveno sodelavko Inštituta za arheologijo Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Oddajo je pripravila Nina Slaček. Foto: Nina Slaček
Kakšno je naše vesolje, zakaj je prav takšno, kot je, kateri zakoni mu vladajo in kakšna bo njegova prihodnja usoda? To so vprašanja, ki zaposlujejo kozmologe in do danes so ponudili že številne odgovore. Nekatere med njimi je v tokratnih Podobah znanja predstavil eden vodilnih kozmologov, dr. Uroš Seljak, redni profesor na Univerzi Berkeley v Kaliforniji, kjer vodi tudi Center za kozmološko fiziko. Letos je prof. Seljak postal tudi redni član Nacionalne akademije znanosti Združenih držav Amerike, tokratni obisk Slovenije pa je uskladil s Svetovnim kongresom slovenskih fizikov, ki poteka v okviru praznovanja 100-letnice Univerze v Ljubljani. Uroš Seljak pravi, da o sestavi vesolja vemo skoraj vse, toda zanimivih vprašanj še dolgo ne bo zmanjkalo. Med drugim smo se v pogovoru dotaknili nenavadne temne energije, vprašanja nevtrinov in poskusov, da bi zaznali vzporedna vesolja. Foto: Nina Slaček
Skupini slovenskih znanstvenikov pod vodstvom doc. dr. Andreja Zorka z odseka za fiziko trdne snovi na Inštitutu “Jožef Stefan” in Fakultete za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani je uspelo eksperimentalno dokazati Kondov pojav v kvantni spinski tekočini, o čemer so objavili članek v prestižni znanstveni reviji Nature Physics. Kondov pojav je sicer značilen za električne prevodnike, kvantna spinska tekočina pa je izolator. Vendar se v določenih pogojih zelo nenavadno obnaša in zdaj vemo zakaj. Kvantni materiali so v zadnjem času deležni izredne pozornosti znanstvenikov po vsem svetu, saj bodo na njihovih posebnih lastnostih temeljili kvantni računalniki in kvantne tehnologije. Uspeh slovenskih znanstvenikov zdaj odpira pomembne nove možnosti za njeno uporabo, tudi za potencialno zapisovanje kvantnih informacij. Foto: Nina Slaček
Kot vemo, je France Prešeren sicer bil nezakonski oče, ni pa bil nezakonska mati. Tega banalnega truizma seveda ne bi bilo treba posebej izpostavljati, ko bi Prešeren v prvi osebi ednine ne napisal Nezakonske matere. Če namreč pesnik sam ni bil nezakonska mati, tedaj se najbrž lahko vprašamo, kdo neki pravzaprav je ta, ki v znameniti pesmi govori? – V šoli so nas poučili, da to zagato lahko razrešimo tako, da v razmišljanje o poeziji vpeljemo koncept lirskega subjekta. Šolska modrost pač ve povedati, da v nobeni pesmi – pa naj bo ta videti še tako neposredna, intimno izpovedna – ne govori zares njen empirični avtor, temveč vselej nekakšna izmišljena, fiktivna oseba, ki ji po dogovoru rečemo lirski subjekt. Naloga pesnika ali pesnice torej ni v tem, da sta čim bolj iskrena v izpovedovanju svojih lastnih čustev in misli, ampak v tem, da sta – podobno kakor dramatik – čim bolj prepričljiva pri oblikovanju nekega glasu, neke osebe, ki ji lahko verjamemo, kakor da bi bila resnična. Zveni dovolj preprosto, kajne, a v literarni vedi se o naravi lirskega subjekta, njegovem pomenu za umetniško učinkovanje pesmi pišejo dolge in zapletene razprave. A če je to tema, ki se ji posvečajo številni znanstveniki in znanstvenice po svetu, pri nas vprašanja lirskega subjekta donedavna nihče ni vzel v kritičen precep. To se je zdaj naposled spremenilo, saj je pred nedavnim predavateljica na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo ljubljanske Filozofske fakultete, dr. Varja Balžalorsky Antić, pri založbi ZRC SAZU objavil študijo Lirski subjekt : rekonceptualizacija. Do kakšnih zaključkov se je dr. Balžalorsky Antić navsezadnje dokopala, smo preverjali v tokratnih Podobah znanja. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: iz osebnega arhiva dr. Varje Balžalorsky Antić
Kadar smo prepričani, da živimo pristno življenje, smo v največjem primežu ideologije, pravi predsednik Slovenskega filozofskega društva dr. Tomaž Grušovnik. Docent na Pedagoški fakulteti Univerze na Primorskem je prepričan, da je “dvom največji izraz pristnosti”. Številne študente poučuje pri predmetih Filozofija vzgoje in Etika, na drugih raziskovalnih področjih pa se dotika okoljske in medvrstne etike ter etike v vzgoji in izobraževanju. Dr. Tomaž Grušovnik se z okoljsko etiko poglobljeno ukvarja več kot deset let, v ospredju pa je njegova knjiga Odtenki zelene. Z etiko živali se je srečal leta 2013 in v naslednjih letih opustil uživanje mesa. V knjigi Etika živali lahko spoznamo, da mu je ukvarjanje z živalsko etiko odprlo svet mehanizmov zanikanja na osebni in družbeni ravni. Okoljska in živalska etika spreminjata pogled na svet, saj ko začnemo žival približevati človeku, podremo ustaljena razmerja odnosov, ki jih ljudje vzpostavljamo z okoljem in nečloveškimi živalmi. Oddajo je pripravil Blaž Mazi. foto: Maja Bjelica
Te dni Morska biološka postaja Piran Nacionalnega inštituta za biologijo praznuje 50 let svojega delovanja. Pol stoletja aktivnega ukvarjanja s preučevanjem morskih ekosistemov je ustvarilo bogato zakladnico znanja o življenju in procesih pod morsko gladino. V času naglih in v veliki meri zaskrbljujočih sprememb, ki so jim izpostavljeni planetarni ekosistemi, je čim boljše poznavanje njihovega stanja in pritiskov, ki so jim izpostavljeni, še toliko bolj ključno. Brez časovne perspektive in podatkov, ki nam lahko dajo bolj celostno sliko, bi današnja tveganja mnogo težje ocenjevali. Z vodjo Morske biološke postaje Piran Patricijo Mozetič se je o stanju našega in svetovnih morij pogovarjala Nina Slaček. Foto: Tihomir Makovec, NIB
Neveljaven email naslov