Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Tokrat bomo iz prve roke slišali, kako krasoslovec z Inštituta za raziskovanje krasa iz Postojne dr. Mitja Prelovšek z ekipo različnih strokovnjakov raziskuje doslej že 24 najdenih jam na trasi graditve drugega tira do Kopra. Posebej se je sogovornik posvetil doslej največji pod predorom Lokev in jami pod črnokalskim kamnolomom, možnim novim virom vode na Primorskem.
FOTO: Dr. Prelovšek na dvigalu v enem od predorov trase drugega tira med Divačo in Koprom
VIR: 2TDK
642 epizod
Oddaja v obliki predstavitev raziskovalnih oddelkov, laboratorijev ali odsekov, reportaž z biologi s terena, pogovorov s posamičnimi naravoslovci skuša izpolnjevati poslanstvo javnega zavoda RTV Slovenija na področju deficitarnega področja “popularizacija znanosti”. Šele zavedanje o materialnih pogojih življenja živali, rastlin in nato še človeka kot vrste nam omogoča pot k začetkom razumevanja pravega mesta in nalog človeške družbe za popravo doslejšnjih napak industrijskega sveta in zametek poti v bolj trajnostno naravnan razvoj. Oddajo pripravlja Goran Tenze, na sporedu je v ponedeljek ob 13.05.
Tokrat bomo iz prve roke slišali, kako krasoslovec z Inštituta za raziskovanje krasa iz Postojne dr. Mitja Prelovšek z ekipo različnih strokovnjakov raziskuje doslej že 24 najdenih jam na trasi graditve drugega tira do Kopra. Posebej se je sogovornik posvetil doslej največji pod predorom Lokev in jami pod črnokalskim kamnolomom, možnim novim virom vode na Primorskem.
FOTO: Dr. Prelovšek na dvigalu v enem od predorov trase drugega tira med Divačo in Koprom
VIR: 2TDK
Zvok je temelj komunikacije med mnogimi živimi bitji, vibracijsko krajino tisočev vrst živalic pa smo spoznali šele po razvoju občutljivih laserskih senzorjev, saj frekvenc njihove komunikacije človek brez njih ne more slišati. Skriti svet sporazumevanja s tresljaji bo pojasnjeval biolog dr. Rok Šturm z Oddelka za raziskave organizmov in ekosistemov na Nacionalnem inštitutu za biologijo. Foto: Laserski vibrometer s katerim so odkrivali skriti svet sporazumevanja s tresljaji
Prostor sedanje države in njenih ljudi skozi preteklo stoletje je bil čas treh večjih prelomnic in temeljitih obratov smeri razvoja, ki so vsakič precej zamenjali elite. Razstava v Mestnem muzeju Ljubljana z naslovom Dr. Otmar Pirkmajer. Pozabljene elite, poskuša obuditi spomin na namestnika bana Dravske banovine med 1929 in 1935 Otmarja Pirkmajerja, roj.1888 umr.1971. Kot predvojni jugoslovanski liberalec je l.1944 podpiral sporazum Tito-Šubašić med partizani in jugoslovansko vlado v izgnanstvu, zato ga je Gestapo aretiral in poslal v koncentracijsko taborišče Dachau blizu Muenchna. Tam je konec aprila l.1945 kot tifusni bolnik doživel osvoboditev, bil poleti v Ljubljani v odsotnosti obsojen na smrt in čez dva meseca rehabilitiran, konec leta pa se je prijavil za profesorja upravnega prava na novi UNRRA Univerzi, ki so jo ustanovili OZN in ZDA. Tam je postal tudi prvi rektor, toda kmalu ga je aretirala ameriška kontraobveščevalna služba C.I.C. O njegovem življenju in zasnovi razstave v studiu govori avtorica, kustosinja dr.Irena Žmuc. Razstavo je oprla na družinski arhiv, državni bavarski arhiv v Muenchenu in na arhiv Službe državne varnosti Arhiva RS. FOTO: dr. Otmar Pirkmajer (1888-1971) na proslavi l.1935 VIR: http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:IMG-CT0MB94E
Pred slabim desetletjem je v visoki starosti preminil Niko Kralj, arhitekt, predvsem pa pionir industrijskega oblikovanja lesa v nekdanji skupni državi v drugi polovici preteklega stoletja. Najbolj je poznan kot avtor stola REX kot sinonima za estetsko in razmeroma poceni pohištvo v povojnih desetletjih sprememb bivalnih navad v takrat modernih manjših stanovanjih v blokih in stolpnicah. V njegovih zadnjih nekaj letih sta izšla 2 zbornika o dosežkih tega arhitekta, univerzitetnega profesorja in iskalca harmonije med funkcijo in obliko. Založba Slovenska matica pa je nedavno poskrbela za izid tretjega v okviru novejše zbirke Odstiranja. Gre za zbornik besedil, ki odkrivajo tudi Kraljeve manj poznane dosežke pri oblikovanju predmetov iz lesa. Pogovarjali smo se z eno od dveh urednic, Špelo Šubic, kustosinjo z Muzeja za arhitekturo in oblikovanje. FOTO: izsek iz naslovnice novega zbornika o Niku Kralju VIR: Slovenska matica
Obvladovanje poplav ob rekah se spreminja skozi čas, ampak njihovo upravljanje je v zadnjih dveh, treh desetletjih torišče protislovnih interesov stroke in ljudi, ki živijo ob vodah. V okviru slovensko-italijanskega projekta VISFRIM - zajema območje od Postojne do Vidma v Furlaniji ter vzhodni del dežele Veneto – smo sredi meseca obiskali delavnico v organizaciji Agencije Republike Slovenije za okolje, na kateri so iskali načine sodelovanja občanov pri obveščanju o poplavah reke Vipave. Foto: V okviru projekta VISFRIM je nastal tudi protipoplavni zid ob reki Vipavi v občini Miren-Kostanjevica Vir: https://www.ita-slo.eu/sl/visfrim
Kako brati več stoletij stare zemljevide, ki so se od današnjih razlikovali po točnosti prikaza prostora, pričajo pa o takratnih predstavah o prostoru? Gost v pogovoru je geograf dr. Primož Gašperič, upravnik Zemljepisnega muzeja na Geografskem inštitutu Antona Melika ZRC SAZU. Pravkar pri Založbi ZRC SAZU izdana monografija tako dopolnjuje l.2020 izdano delo Kartografski zakladi slovenskega ozemlja istega avtorja, le da ga bogati z znanstveno metodologijo branja takšnih zemljevidov. Prav slednja v delu temelji na analizi 58 zemljevidov ozemlja sedanje države od 16. pa do konca 19. stoletja. Njeno izhodišče in osrednja tema analize so kartografski elementi kot so npr. elementi prikaza naravnega okolja, človekovih gradenj v njem, naselja, prometnice ipd. Gre še za zemljepisna imena, matematične in pojasnjevalne elemente. Sogovornik jih je na starih zemljevidih analiziral skozi časovno obdobje, in izdelal enotno metodologijo njihovega branja. Na sliki kolaž starih zemljevidov, ki jih hrani Zemljepisni muzej GIAM ZRC SAZU Vir: Zemljepisni muzej
Redne volitve v državni zbor so pred vrati, in tako politične stranke kot njihovi državljanski odvodi skozi številne kanale poskušajo vplivati na volilne odločitve. Eden od njih so ankete javnega mnenja, ki jih občasno imenujejo tudi raziskave javnega mnenja. Z njihovimi rezultati na soočenjih, v komentarjih različnih medijev, in, seveda, na družabnih omrežjih, mnogi krepijo lastne kampanje. Kako so dobljeni rezultati vredni zaupanja, sploh glede na njihove razlike ? Katerim zaupati, nenazadnje, če bodoči volilec ali volilka še nima oblikovane volilne odločitve, zanima pa jo ali ga, katerim rezultatom gre najbolj zaupati, verjeti, kaj šele jih razumeti? In, ali agencije z njimi bolj ustvarjajo kot pa merijo preference? O strokovnih kriterijih priprave in izpeljave anket javnega mnenja, kjer je na prvem mestu reprezentativnost in ne število vprašanih, tokrat V ŽIVO govori prof.dr. Anuška Ferligoj, zaslužna profesorica Univerze v Ljubljani, prejemnica Zoisove nagrade za življensko delo na področju akademske statistike! Slika: Kako priti do ustreznih odstotkov v anketah javnega mnenja? Vir: www.dobradrzava.si
Pred 200 leti je francoski baron Charles Cagniard de la Tour (1777–1859) – bil je tudi fizik in inženir – želel razumeti, kaj se zgodi s tekočino pri vrenju v zaprti puškini cevi, ki je delovala na principu Papinovega lonca (pod pritiskom). Pravzaprav je raziskoval zvok, in z večanjem pritiska v cevi je zvok izginjal in v nekem trenutku popolnoma izginil. Tako približno se je začela raziskovalna in tehnološka pot tako imenovane "super kritične tekočine", posebnega stanja snovi v pogojih, ko se stisnjen plin začenja vesti kot tekočina – in lahko topi zelo različne snovi. Seveda je to "tehnologijo" že pred milijardami let in jo še, uporabila "narava", na primer planet Venera je tako rekoč v stanju "super kritične tekočine". O začetkih moderne ekstrakcije snovi in o mnogih drugih namenih rabe tega fizikalno-kemičnega stanja snovi govori dr. Marko Likon, vodja razvoja uspešne visokotehnološke domače tvrdke v Batujah (Škrlj). FOTO: Grafični prikaz posebnega stanja snovi oziroma t.im. super kritične tekočine Vir: Marko Likon
To soboto se začenja že 14. festival kulturno-umetnostne vzgoje Bobri, v nedeljo pa s slovesno podelitvijo stanovskih nagrad Teden slovenske drame, ki bo trajal 13 dni. Povzeli bomo nekaj izvlečkov s Sejma otroške knjige v Bologni, ki ga je obiskal naš dopisnik. Obiskali smo novo stalno razstavo v Slovenskem šolskem muzeju v glavnem mestu z naslovom Šola je zakon – o izobraževanju in vzgoji na Slovenskem skozi čas. Za konec smo strnili vtise s sredi tedna odprte fotografske razstave Onkraj objektiva v Mali galeriji Cankarjevega doma v Ljubljani.
Oddaja v obliki predstavitev raziskovalnih oddelkov, laboratorijev ali odsekov, reportaž z biologi s terena, pogovorov s posamičnimi naravoslovci skuša izpolnjevati poslanstvo javnega zavoda RTV Slovenija na področju deficitarnega področja “popularizacija znanosti”. Šele zavedanje o materialnih pogojih življenja živali, rastlin in nato še človeka kot vrste nam omogoča pot k začetkom razumevanja pravega mesta in nalog človeške družbe za popravo doslejšnjih napak industrijskega sveta in zametek poti v bolj trajnostno naravnan razvoj. Oddajo pripravlja Goran Tenze, na sporedu je v ponedeljek ob 13.05.
Gost doc.dr. Benjamin Zorko je ključna oseba za pripravo ocene vplivov delovanja JEK in drugih monitoringov v okolju. Vojaška zasedba dveh ukrajinskih jedrskih elektrarn je vsekakor povod za pogovor z jedrskimi strokovnjaki, ki so pri nas osredotočeni na Inštitutu Jožef Stefan. Naš tokratni prihaja z Odseka za fiziko nizkih in srednjih energij z oznako F-2, in je vodja tamkajšne skupine za meritve ionizirajočega sevanja. Od leta 2017 je tudi docent za področje ekotehnologije na Mednarodni podiplomski šoli Jožefa Stefana v Ljubljani. Med drugim opiše tudi obris državnega načrta za primer povečanega sevanja JEK in nakaže, v kakšnih pogojih delujejo jedrski strokovnjaki, ki vsaj pri nas skrbijo za redno spremljanje jedrskih sevanj. Fotografija, avtor je B.Zorko, prikazuje več vzorčevalnih naprav za meritve ionizirajočih sevanj v okviru ene od merilnih postaj v državi, ki si sledijo od leve proti desni: vzorčevalnik za zrak, vazelinska plošča (ugotavljanje suhega useda), Envinet MIRA Sonda, ki je vključena v mrežo zgodnjega obveščanja v katero je vključeno 72 avtomatskih merilnikov hitrosti doze zunanjega sevanja (MFM), ki pošiljajo izmerjene podatke v centralni računalnik na ARSO in na Upravi za jedrsko varnost RS. Prikaz hitrosti doz zunanjega sevanja po Sloveniji lahko spremljamo na spletnem naslovu https://www.radioaktivnost.si/rvo_public/RVO/Map , termoluminiscenčni okoljski dozimetri (merjenje okoljskega doznega ekvivalenta), in lovilniki za dež za ugotavljanje padavinskega useda. Podobne vzorčevalne postaje so nameščene tudi v okolici JEK.
Gost je prof.dr. Leon Cizelj, vodja Odseka za reaktorsko tehniko na Inštitutu Jožef Stefan, nekdanji predsednik upravnega odbora Evropskega združenja za izobraževanje na področju jedrske tehnike, nenazadnje pa trenutni predsednik Evropskega združenja jedrskih strokovnjakov. Pogovor je nastal sredi prejšnega tedna, ko je ruska vojska prevzela nadzor nad jedrsko elektrarno Zaporožje s šestimi delujočimi reaktorji. Prvič v več kot polstoletni zgodovini delovanja jedrskih elektrarn se je zgodil vojaški napad na takšen pogon, FOTO: Jedrska elektrarna Zaporožje v južni Ukrajini s 6 reaktorji, največji tovrstni pogon v Evropi VIR: https://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/2/2c/Kernkraftwerk_Saporischschja.JPG
Kaj storiti s ornitološkimi muzejskimi zbirkami v sodobnem svetu? Ta, na prvi pogled zastarela dilema ima tudi sodobnejši odgovor. Ponudil ga bo dr. Al Vrezec, ornitolog in muzejski svetovalec na kustodiatu za vretenčarje v Prirodoslovnem muzeju v Ljubljani. Sam pravi, da so stari nagačeni ptiči "časovne kapsule", ki pomagajo razumeti tudi sodobni čas. To sicer ne velja le za omenjene nagačene živali, prirodoslovne zbirke kot fenomen so pravzaprav "okna v naravo preteklosti", in tako pomagajo razumeti razliko med naravnim okoljem nekoč in danes. Z Alom Vrezcem smo se pogovarjali po njegovem predavanju o pomenu tovrstnih zbirk, ki jih je v okviru evropskega leta kulturne dediščine leta 2018 pripravila njegova matična hiša.
Botanični vrt Univerze v Ljubljani že od ustanovitve leta 1810 brez prestanka skrbi za ohranjanje rastlinske biodiverzitete pri nas. Bogato izročilo so nedavno dopolnili kar s štirimi knjigami o katerih bosta govorila vodja vrta dr. Jože Bavcon in dr. Blanka Ravnjak. Med njimi je tudi zgodba o botaniku Alfonzu Paulinu, ki je vrt vodil od l.1886 do l. 1931, in ga vmestil med mednarodno prepoznavne botanične vrtove. Pri obeh zgodovinskih pregledih delovanja vrt in njegovih osebnosti je sodelovala tudi dr. Nada Praprotnik. Poleg lani izdane publikacije o 210 letih delovanja, ki so jo sicer beležili leta 2020, bo govora tudi o knjigi o Jegličih pri nas in o Terapevtskem vrtu, knjigi, ki so jo pripravili skupaj z Univerzitetnim rehabilitacijskim inštitutom Univerze v Ljubljani "Soča".
Charles Darwin je bil sredi 19. stoletja eden od dveh utemeljiteljev teorije evolucije oziroma razvoja vrst z naravnim izborom. Alfred Russel Wallace je bil drugi. Zgodba o tem, zakaj se ta tudi danes še vedno revolucionarna teorija imenuje po prvem, je posebna zgodba, a dejstvo ostaja, da v svetu 12. februar obeležujejo kot Darwinov dan že nekaj časa. Tudi Društvo biologov Slovenije je pretekli teden objavilo letno poslanico na Darwinov dan, ki jo je tokrat pripravil biolog prof.dr. Boris Kryštufek, vodja Oddelka za vretenčarje v Prirodoslovnem muzeju Slovenije in visokošolski učitelj na slovenskih univerzah. V predavanju z naslovom Darwinov kaos je med drugim izpostavil, da sta Darwin in Wallace svetu odvzela red, uravnoteženost, smisel in lepoto, in tako zamajala tisočletno gotovost evropskega človeka o božanskem izvoru in nastanku živih bitij, vključno s človekom. Posledice čutimo še danes, saj nezanemarljiv del človeštva še vedno nasprotuje temeljnim znanstvenim spoznanjem o izvoru življenja. Darwinistična teorija sloni na 3 stebrih, variabilnost, hiperprodukcija in selekcija ali izbor. Zato je dr. Kryštufek tudi poudaril, da moramo mladim razložiti naravo znanosti, ki ni samoumevno dejstvo temveč sistem s pravili dokazovanja in zavračanja hipotez. Foto: Boris Kryštufek v svojem kabinetu v Prirodoslovnem muzeju Slovenije Vir: Program Ars
Zaenkrat človeštvo nima drugega odgovora na globalne spremembe, ki jih s hitrim razvojem povzroča, kot je narava, razmišlja današnji gost. Sredi prejšnega tedna je bil svetovni dan mokrišč, ki ga je nekaj članic OZN določilo s podpisom Ramsarske konvencije o mokriščih 2. februarja 1971 v iranskem mestu Ramsar. Zato se bomo spomnili, zakaj so ta pomembna za ohranjanje biodiverzitete in zakaj jih moramo ohranjati. O tem vnovič z doc.dr. Andrejem Sovincem. Je nekdanji dolgoletni predstojnik Krajinskega parka Sečoveljske soline in predavatelj upravljanja krajinskih parkov na univerzi na Primorskem v Kopru in na Univerzi Alpe-Adria v Celovcu. Andrej Sovinc je bil tudi evropski podpredsednik Svetovne komisije za zavarovana območja pri Svetovni zvezi za varstvo narave, IUCN. Detajl iz zaščitenega območja - Krajinski park Strunjan VIR: https://parkstrunjan.si/naravovarstveni-nadzor/#gallery-34143020-4
Višja strokovno-raziskovalna sodelavka NIB dr. Tina Eleršek, dolgoletna raziskovalka cianobakterij in alg, je mikrobiologinja, in je pri njeni izdelavi koordinirala mlade raziskovalce in študente. Ideja za spletno stran je izrasla iz prepričanja, da so rezultati spremljanja in raziskovanja cianobakterij in alg premalo opazni v javnem prostoru, in da bi vključitev državljanske znanosti oziroma aktivacija za onesnaževanje površinskih voda zainteresiranih ljudi zvišala zavedanje o pomembnosti ohranjanja čiste pitne vode. Sicer pa so cianobakterije prokariontski organizmi, ki s fotosintezo ustvarjajo pomemben del kisika v zraku, in so pravzaprav pred več milijardami let z njegovo proizvodnjo ustvarile našo atmosfero. Prisotne so v skoraj vseh vodnih ekosistemih, npr. izviri, reke, jezera, zadrževalniki, ribniki ipd., najdemo pa jih tudi na kopnem, v tleh, v turističnih jamah in na drugih vlažnih površinah. Večina cianobakterij v svojih celicah proizvaja različne sekundarne snovi in nekaterim zaradi strupenosti za višje organizme pravimo cianotoksini. Nekateri so po strupenosti primerljivi s toksinom zelene mušnice in toksinom kače kobre. Zato je pomembno vedeti, da so nekateri cianotoksini izjemno strupeni, nekateri so celo tumorski promotorji, povezujejo pa jih tudi z nevrodegenerativnimi boleznimi sodobnega časa. V skupini dr. Tine Eleršek, Ekotoksikologija na Oddelku za genetsko toksikologijo in biologijo raka NIB, so pripravili tudi video, ki opiše njihovo delo. FOTO: Škrlatna cianobakterijska gošča na Blejskem jezeru. Prevladuje cianobakterija vrste Planktothirx rubescens VIR: Maša Zupančič, NIB
Nadaljujemo s tematiko Odprta znanost, v okviru t.im. raziskovalno inovacijskega programa EU za obdobje od 2021 do 2027, Obzorje oziroma HorizonEU. Dr. Uroš Kunaver, vodja I.R.I.S, oddelka za informacijske, razvojno raziskovalne in izobraževalne storitve v Centralni tehniški knjižnici Univerze v Ljubljani, ctk.uni-lj.si , se že nekaj časa ukvarja s aspektom izvora oziroma provenience raziskovalnih podatkov. Znanost pravzaprav temelji na njih, in dobro raziskovanje je podprto z natančnimi dokazi. Ti pa morajo omogočati tudi ponovljivost na podlagi dotičnih metapodatkov, ki naj bi bili prosto dostopni. V okviru znanstvenih objav v mnogih uglednih revijah to ni vedno primer, zato je dolgoročni interes oblikovanje pogojev za svobodni pretok znanstvenih spoznanj. In prav s tem se ukvarja gost, po osnovni izobrazbi kemik in strokovnjak za informacijsko tehnologijo, ki med drugim povzema načela F.A.I.R., ki bodo slej ko prej potrebna pri uporabi javnih proračunskih sredstev za raziskovalne programe in projekte. Gre za najdljivost, dostopnost, interoperabilnost in ponovna uporabnost raziskovalnih podatkov. foto: Uroš Kunaver, CTK UL vir: Program Ars
Nacionalni inštitut za biologijo, NIB, v spomin na pionirja morske biologije Miroslava Zeia podeljuje Zeiove nagrade. Lani decembra so prvič podelili "strokovno nagrado za izjemni prispevek na področju dejavnosti inštituta", in to mag. Francu Potočniku, vrsto let vodji finančno računovodskega področja. V pogovoru nam je opisal več kot dve desetletji izkušenj pri zagotavljanju stabilnega okolja, ki omogoča nemoten potek raziskovalne dejavnosti.
Od začetkov na področjih razumevanja fiziologije rastlin se je izr.prof.dr. Jana Žel na Nacionalnem inštitutu za biologijo kmalu usmerila v iskanje še nepoznanih aspektov gensko spremenjenih rastlinskih organizmov, ki so pred slabega pol stoletja tudi v svetovnem merilu pomenili začetke sodobne biotehnologije. Že takrat je šlo za razumevanje tako vzgoje kot diagnostike GSO, tako da je z izkušnjami kmalu skupaj s sodelavci ustanovila akreditirani laboratorij za določanje GSO v živilih, krmi, semenih in na poljih. V vlogi nacionalnega referenčnega laboratorija so od začetka tesno sodelovali tudi s pristojnimi ministrstvi. Bila je dolgoletna članica znanstvenega odbora za sproščanje GSO v okolje in njihovo trženje, pomagala pa je tudi pri vzpostavljanju portala biološke varnosti v državi. Prek intenzivnega sodelovanja z enim od treh Evropskih raziskovalnih središč oziroma Joint Research Center, Institute for Health and Consumer Protection, v kraju Ispra v Lombardiji, in zaradi zadevnih raziskovalnih uspehov je bila zadnji dve desetletji članica upravnega odbora in številnih strokovnih skupin Evropske mreže za določanje GSO ter teles za standardizacijo ISO tako v Evropi kot doma. Na inštitutskem Oddelku za biotehnologijo in sistemsko biologijo je tudi veliko prispevala pri vzpostavitvi novih področij, tako meroslovja v molekularni biologiji, kot področja t.im. terapevtskih virusov, in nenazadnje, nezanemarljiva je njena vloga pri vzgoji mlajših generacij, ki prevzemajo odgovorne naloge v okviru NIB. foto: Jana Žel v studiu Radia Slovenija
Pisateljska vila na Tomšičevi ulici v Ljubljani – kdo je ne pozna, saj je bila predvsem v obdobju pred dobrimi tremi desetletji eno osrednjih prizorišč civilnodružbenih dejavnosti krogov blizu Društva slovenskih pisateljev. Založba ZRC SAZU ji je postavila spomenik v novi knjižici iz zbirke Umetnine v žepu, ki jo je napisala sodelavka Umetnostnozgodovinskega inštituta Franceta Steleta ZRC SAZU dr. Barbara Vodopivec. Poleg historične evidence nastanka konec 70-ih let 19. stoletja kot zasebnega doma meščanske družine je sogovornica izpostavila predvsem njeno javno vlogo kot sedež DSP, tukajšnega PEN-a in prevajalcev, predvsem pa kot družabna točka v legendarnem lokalu v vili, pri Mikiju. Na fotografiji je Barbara Vodopivec Vir: Program Ars
Neveljaven email naslov