Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Veliki poletni požar na zahodnem Krasu je vnovič postavil izziv: kaj in kako saditi na gozdnih pogoriščih v izmeri okoli 3500 hektarjev tega za naše razmere posebnega biotopa. Raziskave so pokazale, da je v obdobju po tajanju ledenikov v zadnjih 10 tisoč letih listnati gozd segal prav do morja, in da je človekova dejavnost skozi srednji vek do 19. stoletja ustvarila kamnito kraško goličavo. Organizirano pogozdovanje z edino pionirsko vrsto, sposobno odrasti na njej, borom, je po desetletjih šele na začetku 20. stoletja pokazalo prve vidne rezultate. In sinonim tega prostora, bor, je ob podnebnih spremembah oziroma požaru ob suši tudi nakazal paradoks, saj ob njem tudi gasilci ob vetru težko pogasijo ujmo. Zeleni Kras je torej v veliki meri rezultat opuščanja paše in gospodarske odvisnosti domačinov od gozdnatih površin. Osrednje vprašanje, kaj in kako spet pogozditi Kras v prihodnosti bo načel prof.dr. Robert Brus z Oddelka za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire ljubljanske Biotehniške fakultete.
FOTO: Kraški gozd z avtohtonimi vrstami hrasta, na fotografiji, in drugih listavcev je dolgoročni cilj gozdarske stroke
VIR: Robert Brus
642 epizod
Oddaja v obliki predstavitev raziskovalnih oddelkov, laboratorijev ali odsekov, reportaž z biologi s terena, pogovorov s posamičnimi naravoslovci skuša izpolnjevati poslanstvo javnega zavoda RTV Slovenija na področju deficitarnega področja “popularizacija znanosti”. Šele zavedanje o materialnih pogojih življenja živali, rastlin in nato še človeka kot vrste nam omogoča pot k začetkom razumevanja pravega mesta in nalog človeške družbe za popravo doslejšnjih napak industrijskega sveta in zametek poti v bolj trajnostno naravnan razvoj. Oddajo pripravlja Goran Tenze, na sporedu je v ponedeljek ob 13.05.
Veliki poletni požar na zahodnem Krasu je vnovič postavil izziv: kaj in kako saditi na gozdnih pogoriščih v izmeri okoli 3500 hektarjev tega za naše razmere posebnega biotopa. Raziskave so pokazale, da je v obdobju po tajanju ledenikov v zadnjih 10 tisoč letih listnati gozd segal prav do morja, in da je človekova dejavnost skozi srednji vek do 19. stoletja ustvarila kamnito kraško goličavo. Organizirano pogozdovanje z edino pionirsko vrsto, sposobno odrasti na njej, borom, je po desetletjih šele na začetku 20. stoletja pokazalo prve vidne rezultate. In sinonim tega prostora, bor, je ob podnebnih spremembah oziroma požaru ob suši tudi nakazal paradoks, saj ob njem tudi gasilci ob vetru težko pogasijo ujmo. Zeleni Kras je torej v veliki meri rezultat opuščanja paše in gospodarske odvisnosti domačinov od gozdnatih površin. Osrednje vprašanje, kaj in kako spet pogozditi Kras v prihodnosti bo načel prof.dr. Robert Brus z Oddelka za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire ljubljanske Biotehniške fakultete.
FOTO: Kraški gozd z avtohtonimi vrstami hrasta, na fotografiji, in drugih listavcev je dolgoročni cilj gozdarske stroke
VIR: Robert Brus
Ta mesec poteka 20 let od zemeljskega plazu, ki je zasul Log pod Mangartom in poleg materialne škode terjal tudi 7 življenj. Inženirka geologije, dr.Tina Peternel z Geološkega zavoda Slovenije je raziskovala tudi tovrstne premike zemeljskih mas nad Koroško Belo pri Jesenicah. Govorila bo o preventivnih raziskavah, nadzoru premikov in plazenja, in kako se pri nas nasploh spopadamo s temi, za hribovito deželo žal značilnimi naravnimi pojavi. Z vidika odmevnosti je Slovenijo nedvomno najbolj zaznamovalo l. 2000, ko sta se na njenem območju sprožila dva večja pobočna masna premika. Večji med njima je bil omenjeni drobirski tok Stože (Log pod Mangartom). Sočasno s prvim se je nad vasjo Lokavec pri Ajdovščini reaktiviral plaz Slano blato v obliki viskoznega blatnega toka, ki je zajel predvsem travnike in gozd. Leto kasneje, l. 2001, se je nad vasjo Koseč blizu Kobarida sprožil plaz Strug v obliki kombinacije različnih vrst pobočnih masnih premikov (zemeljski plaz, podor in drobirski tok). Iz septembra l. 2010 je znan tudi plaz Stogovci, ki se je tako kot Slano blato, sprožil nad vasjo Lokavec pri Ajdovščini. V tem primeru je odnesel del ceste Ajdovščina–Predmeja. V vseh naštetih primerih so bile sprožitveni dejavnik intenzivne padavine. Trenutno aktualni primeri: plazovi v zaledju Koroške Bele, plaz Čemšenik v občini Zagorje ob Savi in plaz Grahovo ob Bači. Na fotografiji aktivno območje plazu Čikla nad Koroško Belo pri Jesenicah foto Matija Zupan, GeoZS
Strokovni posvet z naslovom "Skrivnost Gruberjeve palače" je v prostorih Arhiva RS v Gruberjevi palači v LJ potekal septembra letos. Tam so konservatorji-restavratorji razlagali ozadje končne potrditve avtorja stropne poslikave na vrhu stopnišča v njej. O izvornem avtorju iz 18. stoletja Kremser-Schmidtu, je v oddaji septembra že govorila umetnostna zgodovinarka dr.Barbara Murovec, tokrat pa bo konservatorsko-restavratorsko razlago tega odkritja povzela mag.Martina Lesar Kikelj, vodja Restavratorskega centra Zavoda za varstvo kulturne dediščine in hkrati skupine, ki izvaja konservatorsko-restavratorski poseg. foto: Restavriranje stropne poslikave Kremser-Schmidta iz l.1775, na levi stoji mag. Martina Lesar Kikelj vir: https://www.zvkds.si/sl/novice/skrivnost-gruberjeve-palace-odkrit-podpis-slikarja-kremser-schmidta-z-letnico-1775
Pripravili smo pogovor z letošnjo prejemnico Aškerčeve nagrade za življensko delo za varovanje in ohranjanje slovenske arhivske dediščine ter posredovanja le-te v javnost. Marija Hernja Masten je poklicno pot leta 1971 začela v Zgodovinskem arhivu na Ptuju, ki mu je ostala zvesta do leta 2011, ko se je uradno upokojila. Svoj poklic doživlja kot poslanstvo, ki se ni zaključilo v pokoju. V ptujskem arhivu se je soočila z vsemi izzivi, ki jih prinaša arhivsko delo. V začetku njene kariere se je moderna slovenska arhivistika šele uveljavljala, porajala so se številna strokovna vprašanja. Sodelovala je v raznih projektnih skupinah, ki so uvajale standarde na področju vodenja evidenc, popisovanja, dela z ustvarjalci, arhivske zakonodaje, razstav in stikov z javnostmi. Delala je na pripravi metodoloških kriterijev za izdelavo vodnikov, inventarjev in drugih pripomočkov za uporabo arhivskega gradiva. V okviru znanstvenega dela, ki ga je posvetila raziskovanju starejše zgodovine ormoško-ptujskega območja, je izvedla mnoga predavanja in znanstvene simpozije ter pripravila številne razstave. Njeno raziskovalno delo je prispevalo k celovitejšemu poznavanju lokalne in širše slovenske zgodovine. Med najpomembnejše projekte, ki jih je vodila, spada raziskovanje obeh ptujskih statutov (1376 in 1513), raziskovala je pečate in grb mesta Ptuja, ptujske meščane, mestno hišo, njena zadnja obsežna raziskava pa je bila posvečena zgodovini dominikanskega samostana. Glede na večletno sodelovanje, ki ga je imel ptujski arhiv s Kasaškim klubom Ljutomer, je Marija Hernja Masten postavila Muzej ljutomerski kasač. Zbrala je nekaj tisoč dokumentov in predmetov ter ustvarila največjo zbirko arhivskih virov za rejo in tekmovalni šport kasačev na Slovenskem. Skupaj z Nado Jurkovič je v letih 2012–2015 uredila arhiv minoritskega samostana in slovenske minoritske province sv. Jožefa s sedežem na Ptuju. Bila je ena glavnih sodelavk projekta Arhivski fondi in zbirke v SFRJ za SR Slovenijo iz leta 1984 ter urednica obeh vodnikov po fondih in zbirkah Zgodovinskega arhiva na Ptuju (1985, 2009). V ptujskem arhivu je začela tudi z izdajo arhivskih virov (Vpisna knjiga meščanov mesta Ptuja 1684–1917 iz leta 1995, Urbar gospoščine Gornji Ptuj 1597 iz leta 2008) in inventarjev (npr. dva zvezka Urbarji gospoščine Hrastovec 1555–1848). Vzpostavila in ohranjala je številne povezave z arhivi v tujini. Pomemben je njen prispevek pri evidentiranju za slovensko zgodovino pomembnega arhivskega gradiva v Štajerskem deželnem arhivu, še zlasti za potrebe restitucije gradiva iz Avstrije. V letih 1996–1998 je bila predsednica Arhivskega društva Slovenije. Tudi v društvu je pripomogla k prepoznavnosti Slovenije v mednarodnih arhivskih krogih. Navezala je stike s številnimi stanovskimi društvi, zlasti iz sosednjih držav. Posebej velja omeniti mednarodni kolokvij Delovne skupnosti srednjeevropskih arhivskih društev, ki ga je na Ptuju organizirala leta 1996. Njeno delo je bilo vedno usmerjeno v javnost, vse z namenom popularizacije arhivske stroke, spoštovanja pisne kulturne dediščine ter seznanjanja javnosti s pomembnostjo arhivov pri prevzemanju, urejanju in ohranjanju arhivskega gradiva. Foto: Sogovornica pri urejanju arhivskega gradiva pred desetletji (vir:Pokrajinski arhiv Ptuj)
Izteka se mednarodno leto zdravja rastlin, tako da je naslovna tema kot naročena, saj si v obdobju onesnaženosti okolja, škodljive rabe umetnih gnojil, po drugi strani pa spoznanj o nujnem obratu k bolj trajnostnemu kmetovanju, mnogo ljudi prizadeva najti bolj sonaravne načine pridelave hrane. V tem primeru pač rastlinske. Na Nacionalnem inštitutu za biologijo, točneje na Oddelku za biotehnologijo in sistemsko biologijo že dolgo časa aktivno raziskuje prof.dr. Kristina Gruden. S kolegi je nedavno v strokovni reviji Trends in Plant Science objavila članek z naslovom »Mènage à Trois: Razvozljavanje mehanizmov, ki uravnavajo interakcije med rastlinami, mikroorganizmi in žuželkami«. Gruden je zasnovala raziskavo pri kateri sta aktivno sodelovala tudi soavtorja članka, njen kolega dr. Marko Petek iz oddelka in podatkovni znanstvenik dr. Vid Podpečan iz Odseka za tehnologije znanja na Inštitutu Jožef Stefan. S profesorico Gruden smo povzeli širši okvir raziskave s stališča sistemske biologije – preučevanje odzivov rastlin na druge organizme v okolju, ki bodo v prihodnosti omogočali t.im. pametno uporabo mikroorganizmov v kmetijstvu. Sogovornica predava predmete več aspektov biokemije rastlin na Univerzi v Ljubljani na FKKT, BF, MF in na Mednarodni podiplomski šoli Jožefa Stefana. foto: Raziskovanje interakcij med rastlinami, mikroorganizmi in žuželkami zahteva mnogo pristopov, tudi takšnega na fotografiji, ki je nastala na oddelku vir: NIB, Oddelek za biotehnologijo in sistemsko biologijo
Že na začetku prve polovice leta se je zaključil čezmejni evropski projekt z akronimom CLAUSTRA + med hrvaškimi in slovenskimi dediščinskimi, in v sodobno podobo turizma usmerjenimi ustanovami. V tem okviru je med drugim nastala tudi nova tematska pohodniška pot ob t.im. Ajdovskem zidu nad Vrhniko. Prav pri ureditvi slednje sta poleg domačih turističnih društev svoje moči združila tudi oba nekoč v neločevanje dediščine združena javna zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine Republike Slovenije. Slednji je bil tudi nosilec projekta, zastopala ga je arheologinja, dr. Katharina Zanier, pri izkopavanjih in interpretaciji vloge in pomena te zapore izpred 1700 let in zdaj, pa je sodeloval kustos iz Narodnega muzeja Slovenije, tudi arheolog, dr. Jure Kusetič. Posebnost tega zidu, ki ni bil LIMES - torej starorimska zapora meja imperija od 3. stoletja pa do propada v 5.st. kot npr. Hadrijanov ali zid ob Renu oziroma ob Donavi - temveč je šlo za nekaj kar je imperialni Rim postavil znotraj takratne X. regije Venetia et Histria, torej na pragu vstopa v njegovo osrčje. Podatki pod sliko: Grafična rekonstrukcija Ajdovskega zidu nad Vrhniko kot pomembnega dela zapornega sistema Claustra Alpium Iuliarum zadnjih nekaj stoletij obstoja imperija foto: Narodni muzej Slovenije
V Tehniškem muzeju Slovenije v Bistri pri Vrhniki so 18. septembra odprli razstavo Robot.si, o začetkih slovenske industrijske robotike. Zametki v 70-ih letih na relaciji med Inštitutom Jožef Stefan in takratno Fakulteto za elektrotehniko (UL) so v navezavi na tovarno Gorenje l.1980 pripeljali do prvega robota v industriji. Gost v oddaji, kustos razstave, dr. Orest Jarh, v oddaji opisuje tudi zasnovo tega prikaza (razstavljeni roboti so del njihove muzejske tehnične dediščine) štirih desetletij industrijske robotike pri nas. Besedo robot je v svetovno rabo uvedla drama Karla Čapka iz l.1920. Pri vstopu na razstavo ti obletnici muzealsko didaktično ponazorijo s približkom gledališke postavitve besedila njegove drame R.U.R. (Rossumovi Univerzální Roboti, besedna igra z razumom - besedo robot pa je predlagal Karlov brat Josef Čapek - umorjen v KZ Bergen-Belsen aprila l.1945 - v ljubljanski Drami l.1922 v prevodu in režiji Osipa Šesta. Beseda robot je seveda slovanskega izvora, in je po tej poti prešla v mednarodno rabo prav zaradi tega Čapkovega pionirskega dela. »Razvoj industrijskih robotov v Sloveniji je na začetku 80. let prejšnjega stoletja doživel izjemen razcvet in posledice tega burnega obdobja so vidne še danes.«, med drugim o razstavi industrijske robotike pri nas pravi kustos, dr. Orest Jarh. Na fotografiji v ospredju dva industrijska robota na razstavi v TMS, izdelava IJS Vir: Tehniški muzej Slovenije
Gostimo vodjo naravoslovno-tehničnega odseka od l.2014 Slovenske matice, ust. 1864, prof.dr. Jerneja Pavšiča. Matica je z lansko letnico izida v javno kroženje poslala prvi del obsežne monografije-zbornika z naslovom Slovenska Istra I - neživi svet, rastlinstvo, živalstvo in naravovarstvo. Publikacija, ki so jo za omenjena področja poleg našega gosta uredili še dr. Andrej Seliškar in akad.dr. Matija Gogala, premore dobrih 450 strani kopice avtorjev besedil, v njej pa so prvič na enem mestu zbrana temeljna prej omenjena področja tega, dokončno po Osimskem sporazumu l.1977 med Italijo in Jugoslavijo, po zmagi v vojni pridobljenega ozemlja s pripadajočo morsko obalo in tremi večjimi naselji. Po besedah gosta naj bi drugi del s poudarki na humanističnem in družboslovnem pristopu izšel leta 2021. Na fotografiji obalni pas s strmimi pečinami (klifi) med Izolo in Piranom, kjer je vsebnost fliša izrazita- slovenska Istra je sicer povečini sestavljena iz flišnih kamnin foto: Jernej Pavšič, osebni arhiv
Ena od bolj osupljivih ugotovitev pri razumevanju sodobnih družb je, da so do neke mere izgubile sposobnost neposrednega posredovanja lastne dediščine. Tudi zato strokovnjaki za dediščino v preprostem in neposrednem pripovedovanju iščejo možnost izboljšanja pripovedi o dediščini za sedanje istovetnosti. V studiu je ddr. Verena Perko Vidrih, arheologinja za rimsko obdobje antike in muzeologinja, imetnica doktorskih nazivov iz arheologije in muzeologije, med drugim predava predmet Arheologija za javnost na UL-FF, govorila o tem, kako do dediščine skozi zgodbe. Na prelomu avgusta v september so v petek, 4.9. na kraškem gradišču (kaštelir) Debela Griža pri kraju Volčji grad, na prostem zaključili nekajdnevne delavnice o tem, kako se naučiti pripovedovanja zgodb o dediščini. Pri tem jim je dejavno pomagala Giovanna Conforto, mednarodno priznana dramaturginja in pedagoginja, uveljavljena profesorica veščine učenja pripovedovanja zgodb o dediščini.
Strokovni posvet pretekli teden v prostorih Arhiva RS so organizatorji javno oglaševali z motom "Skrivnost Gruberjeve palače". Lani so namreč s sodobnimi tehnikami potrdili Steletovo umetnostno-zgodovinsko domnevo, da stropna poslikava na vrhu stopnišča z njegovim delovnim naslovom "Alegorija trgovine, obrti in tehnike" po nastanku ni delo vidnega podpisa ljubljanskega portretista Andreasa Herrleina (1738-1817) iz l.1786 temveč da je slednji 11 let po nastanku prekril podpis izvornega avtorja, Kremser-Schmidta (Martin Johann Schmidt, 1718-1801, po rojstnem kraju, Krems, imenovan Kremser). Tega je pri nas premalo poznani avtor ljubljanskega prekopa Gabriel Gruber (1740-1805), po rojstvu Dunajčan, sicer pa jezuit, arhitekt in hidrotehnik, l.1775 povabil k poslikavi detajlov v šoli za mehaniko in hidravliko. L.2019 so v fazi restavriranja "Alegorije ..." z IR fotografijo odkrili prvotni podpis. Ena najboljših tukajšnih poznavalk slikarstva od 17.-19. stoletja pri nas in v srednji Evropi ter prostoru bivše skupne države, dr. Barbara Murovec, (nekdanja predstojnica UZIFS ZRC SAZU), trenutno pa sodelavka raziskovalka na Zentralinstitut für Kunstgeschichte v Münchnu, v pogovoru pojasnjuje ikonografijo profane tematike, ki jo je naročil Gabriel Gruber v stavbi, ki ji sodobniki pravimo Gruberjeva palača. Konservatorsko-restavratorsko razlago naravoslovnih izzivov posega bomo obdelali v eni od prihodnjih oddaj.
V okviru posveta o geografu in zgodovinarju Simonu Rutarju (1851-1903) na Slovenski matici je pretekli teden dr. Jernej Zupančič, izredni profesor na oddelku za geografijo FF UL nastopil s prispevkom o geografiji Beneške Slovenije, slovenskega zahodnega roba. Ta perifernost ima tri obraze, državnega, etničnega in gospodarskega. V pogovoru V ŽIVO se z gostom sprehodimo po časovno sinhroni in politično-družbeni diahroni črti te celo osredju manjšine na Tržaškem in Goriškem oddaljeni populaciji v robni gorati pokrajini, ki je bila od srednjega veka njenega konca robni del Beneške republike (serenissime). Pogovor izzveni v profesorjeve predloge o perspektivah tega zahodnega slovenskega roba. vas Topolovo v Beneški Sloveniji (I) vir: https://www.ribnica24.eu/koledar-dogodkov/z-muzejskim-drustvom-ribnica-na-ekskurzijo-v-zamejsko-slovenijo-benecijo/
Pretekli teden je direktor javnega raziskovalnega zavoda Nacionalni inštitut za biologijo (NIB) prof. dr. Matjaž Kuntner podpisal pogodbo o pridruženem članstvu Univerzi v Ljubljani (UL). V njenem imenu jo je podpisal rektor prof.dr. Igor Papič. Gre za precejšen presedan, saj bo NIB kot tretji tukajšni največji javni raziskovalni zavod na področju naravoslovnih ved - l.1960 ga je kot Inštitut za biologijo v okviru oddelka za biologijo Biotehniške fakultete ustanovila UL, po l.1994 pa je ustanoviteljstvo z imenom NIB prevzela vlada RS - zelo verjetno tudi izboljšal mednarodno prepoznavnost najstarejše slovenske univerze. Vlada RS je predhodno dala soglasje za to pridružitev. S podpisom se strani zavezujeta, da bosta okrepljeno sodelovali na področju znanstvene, raziskovalne, razvojne in pedagoške dejavnosti. Tako bo UL po napovedih dejavno podpirala investicijski projekt Biotehnološko stičišče NIB kot del znanstvenega kampusa UL, Ljubljanski univerzitetni inkubator in inkubator Biotehnološkega stičišča NIB pa bosta sodelovala pri podpori novonastalim perspektivnim biotehnološkim podjetjem. Kakšne vrste presedan v slovenskem raziskovalnem prostoru pa ta združitev predstavlja, v pogovoru pojasnjujeta podpisnika, direktor NIB in rektor UL. VSEBINA POD FOTKO: Podpisnika pogodbe, na levi prof.dr. Matjaž Kuntner, direktor NIB, desno je prof.dr. Igor Papič, rektor UL foto: STA
„Želeli smo do zvezd“, takšen naslov nosi tik pred poletjem izdana knjiga o zgodovini celjskih raketarjev, ki jo je napisal, zbral besedila številnih kolegov „pionirjev raketarstva“ in pripravil mag. Peter Omersel. Gre za kronološki in vsebinski pregled nekaj desetletij dosežkov, uspehov, tudi padcev članov „Astronavtičnega in raketnega društva Celje“, katerega član je bil od konca 60-ih let pa do samoukinitve konec 90-ih tudi sam avtor. Osrednji akter in konstruktor večine raket je bil l. 2019 preminuli Aleksander Kerstein. Značilnost začetkov teh raketarskih navdušencev je bila, da se nikoli niso ukvarjali s t.im. raketnim modelarstvom, temveč so že v začetku svoje energije usmerili v gradnjo pravih raket na bodisi trdno bodisi tekoče gorivo. Med drugim so jih zaradi prebojnosti obiskovali tako ameriški astronavti kot ruski kozmonavti. Kakšne razsežnosti pa je skozi več deset let imelo njihovo raketarstvo v pogovoru z avtorjem, ki smo ga posneli na njegovem domu v Celju. Knjiga je izšla pri Zgodovinskem arhivu Celje, kjer tudi hranijo arhiv celjskih raketnih navdušencev. Hkrati gre za opis celjskega industrijskega okolja, ki je omogočalo in dolgo časa podpiralo razvoj raketarstva.
101 leto je že minilo od združitve ozemlja Prekmurja s takratno Kraljevino Srbov, Slovencev in Hrvatov, stoletje torej, ki smo mu lani predvsem v tednu okrog 17. avgusta posvetili precej oddaj na večini rtv-jevskih programov. Gostili smo tudi astrofizičarko, dr. Andrejo Gombóc, redno profesorico na Univerzi v Novi Gorici - ki je rano mladost preživela v rodnem Prekmurju. Pogovorna os, okoli katere naj bi se sukal pogovor z njo: preizpraševanje povezave med neskončnostjo pogleda njenega otroštva v tej ravnici in njegov morebiten vpliv na poti do njenih znanstvenih odkritij.
Prirodoslovne zbirke so enkratna in nenadomestljiva kulturna dediščina in znanstvenoraziskovalna infrastruktura. Kot take so primarni vir informacij o okoljskih razmerah skozi čas, posebej v sedanjem antropocenu Nazadnje smo na našem programu o položaju prirodoslovnih zbirk v državi govorili lani jeseni. Sredi tega poletja smo izvedeli, da se njihova agonija nadaljuje, in da je "vse po starem". Ob javnih pobudah za upoštevanje oziroma uresničevanje zakonskih določil, ki ne ločujejo med varstvom kulturne in naravne dediščine, celo več, predpostavljajo njuno enakost pred zakonom, spomnimo na posebno razpravo v okviru Državnega sveta RS l.2018, javni pamflet Prirodoslovnega muzeja Slovenije, SAZU, NIB, obeh osrednjih univerz, Geološkega zavoda RS, odvoz 1 tone prirodnin v depoje Prirodoslovnega muzeja na Dunaj (pri nas propadajo), se je izkazalo, da se stvari niso premaknile niti za najmanjšo mersko enoto. Zato za osvežitev spomina na to, kaj sploh prirodoslovne zbirke danes v sodobnem svetu pomenijo, ponavljamo lanski pogovor, ki smo ga naslovili: Komu zvoni? Naravoslovnim zbirkam. Gosta sta prof.dr. Boris Kryštufek, vodja kustodiata za vretenčarje v PMS in mag. Slavko Polak, kustos v Notranjskem muzeju Postojna.
Do razkritja stenskih poslikav v Chauvetovi jami (Ardeche, F, 1994) so imeli znanstveniki pračloveka za primitivnega Ko je francoska ekipa speleologov - med njimi Jean-Marie Chauvet, po njem se imenuje jama - konec l.1994 na JZ Francije v pokrajini Ardeche našla pred približno 25 tisoč leti zasut jamski vhod, se jim je v notranjosti prikazala paleta trodimenzionalno narisanih živali na stenah. Popolnost in način upodobitve se nista skladala s podmeno o evolucijsko naravnanem razvoju človekovih sposobnosti risanja s perspektivo. Do razkritja teh stenskih poslikav so imeli znanstveniki pračloveka za primitivnega in nesposobnega ustvariti takšne podobe. Ko so pred nekaj leti (2016) dokončno ugotovili starost slikarij (od 37000 - 28000 pr.n.št.), se je izkazalo, da ne gre za najstarejše ampak za najbolj dovršene trodimenzionalno narisane podobe v prazgodovonskih jamah doslej. L. 1996 je sloviti Ernst H.Gombrich v New York Review of Books ob izidu dveh študij o slikarijah tam objavil esej o "Čudežu iz Chauvetove jame". Leta 2014 so prejele označbo svetovne dediščine UNESCO. Besedilo pod fotko: Upodobitev živali v jami Chauvet ni najstarejša, je pa najbližje ugotovitvi, da gre za delo inteligentnega človeka vir: https://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/5/57/11_PanneauDesChevaux%28PartieGauche%29.jpg
Kako ustrezno opisati neko preteklo obdobje? Še zgodovinarji imajo pri tem vprašanju opazno različne razlage. Pravzaprav so se v najboljšem primeru dogovorili, da je spomin na preteklost razlaga različnih zgodb. O statusu dejstev pri tem početju in njihovem izboru tu ne bi izgubljali besed, saj gre vendar vedno za konkretna dejstva, in predvsem njihov izbor v povzemanju preteklosti. Na primer, na podlagi katerih dejstev je danes biti Slovenka ali Slovenec nekaj povsem drugega, kot pa je bilo še pred slabim stoletjem. Prežihov Voranc (rojstno ime Lovro Kuhar, 1893–1950) je obdobje politične emigracije v desetletju pred drugo vojno v veliki meri preživel v Franciji. Izsek iz njegovih spominov na doživetja je tokrat tema poletne oddaje. Z njim se bomo odpravili po "poti nazaj v prihodnost". Na začetku posnetka je uvod, ki ga je pripravil urednik oddaje.
Pravni esej je za naš program z naslovom »Estetika in pravo« pripravil pred leti pravnik Luka Šoukal, in se v njem dejansko spraševal o resnici v pravu in estetiki. Le kaj imata skupnega, porečete, toda Šoukal nas je spomnil, da je vsaj znotraj klasičnih meril lepota znak resnice. Kar seveda ni zadosten, je pa vseeno nujen pogoj njenega doseganja v sodnem postopku, na primer. In kar je najpomembnejše, Simplex sigillum veri oziroma enostavnost je znak resnice. Izvedeli boste tudi, kdaj in na kakšen način v praksi pravnih reči govorimo o estetskih merilih. Na sliki podoba scene iz sojenja z žirijo v gledališču Royalty Theatre (19. st.) VIR: https://thepoorprint.com/2019/05/05/searching-for-beauty-in-law/
Že v starem veku, skozi srednji in novi vek so se v stoletjih razvili temelji za oblikovanje znanstvenih metod. Toda najprej moramo spoznati časovni in vsebinski pregled. Tega je za poslušalce 3. programa po strokovnem srečanju v Idriji pripravil naš sodelavec, znanstveni publicist dr. Sandi Sitar. V današnjem prvem delu bomo povzeli zgodovinski razvoj osebnosti in dejavnosti alkimije iz časa prvih ohranjenih zametkov do vključno srednjega veka. Na sliki alkimistični laboratorij Vir: https://sl.wikipedia.org/wiki/Alkimija#/media/Slika:Alchemical_Laboratory_-_Project_Gutenberg_eText_14218.jpg
Dr. Matjaž Geršič (GIAM-ZRC SAZU) se kot geograf že dolgo ukvarja z zemljepisnimi imeni in med drugim s pokrajinskimi identitetami prebivalcev naše države. Tokrat se je lotil preoblikovanih preostankov starih deželnih identitet pri sodobnikih. Nedavni izzid njegove razširjene doktorske disertacije "Pokrajinska imena kot dejavnik identitete" (Založba ZRC-SAZU) je bil povod pogovora o metodi raziskave, ki ga je vodila do vzporednega branja zemljepisnih imen na 75 starejših zemljevidih in malo manj kot 800, izdanih po l.1900, in rezultatov ankete, poslane na 6 tisoč naslovov. Rezultat so bili med drugim posebej za to priliko izrisani zemljevidi, ki povedo, kako anketiranci vidijo sebe v okvirih slovenskih pokrajin. Vsekakor tema za kot jara kača trajajoči tukajšni javni razpravi o regionalizaciji, ki pa je bolj upravno-gospodarsko kot identitetno področje. zemljevid: Primerjava habsburških dednih dežel in prevladujočih pokrajin, kot jih na podlagi spoznavnih zemljevidov dojemajo anketiranci. avtor dr. Matjaž Geršič, Geografski inštitut Antona Melika ZRC SAZU
Sogovornika smo obiskali v začasno najetih prostorih v Kopru, kjer so pred kratkim uredili vse potrebno za postavitev "sistema ambisonics", zvočnega polja z zvočniki, postavljenimi v krog (na fotografiji). Ko bo zgrajena nova stavba inštituta InnoRenew CoE v Izoli, bodo virtualne raziskave akustike prostora zaživele v polnem pomenu besede. Dr. Rok Prislan nam je razkazal merilne aparature, s katerimi izvajajo eksperimente v virtualnem akustičnem prostoru, med drugim tudi akustiko predmetov. Gre za dokaj nov raziskovalni pristop pri raziskovanju akustike prostorov, ki sicer seže do starih Grkov. Ohranjeno antično gledališče v Grčiji npr. omogoča več kot deset tisoč obiskovalcem slišati gledališko igro brez umetnega ozvočenja. V pogovoru bo slišati, kako danes potekajo iskanja boljše in kakovostnejše akustike v različnih prostorih. Leta 2017 v okviru Univerze na Primorskem v Kopru ustanovljeni center odličnosti InnoRenew CoE so soustanovili še Inštitut Fraunhofer Wilhelm-Klauditz (Fraunhofer WKI), Zavod za gradbeništvo Slovenije in Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije. Povečini raziskujejo fenomene obnovljivih virov, njihove raziskave in razvoj pa segajo na področja naravoslovja in tehnologije, biotehnologije, družboslovja in humanistike.
Neveljaven email naslov