Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Duhovna misel

2328 oddaj

2328 oddaj


Duhovna misel je kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Posamezni avtorji, na podlagi svetopisemskega teksta ali kakšnega drugega pomembnega besedila, spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.

Duhovna misel je kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Posamezni avtorji, na podlagi svetopisemskega teksta ali kakšnega drugega pomembnega besedila, spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.


18.01.2021

Dušan Osojnik: Meditacija in duhovno potrošništvo

Na splošno bi lahko rekli, da je meditacija nekakšna notranja aktivnost, s katero bi naj človek na njemu svojstven način stapljal zunanje in notranje, telesno in duhovno. S pomočjo meditacije lahko posameznik uravnoveša svojega duha in svoj um, s čimer se še bolj poveže z vsakdanjim, običajnim življenjem. Bolj ko je vsakdanja zavest poglobljena, subtilnejša so človekova spoznanja o življenju, o sebi in svetu. Nesporno je, da lahko imajo že preproste meditacijske prakse pozitivne učinke na umirjanje življenja običajnega človeka. Da pa bi trajno uravnovesili duha, svoj um ter se s tem bolj približali lastni biti in vsakdanjemu življenju, ni dovolj le obiskovanje raznih tečajev meditacije, na primer tečajev v zadnjem času zelo popularne čuječnosti in podobnega. Potrebnega je nekaj več. Če je še tako kvalitetno seme posajeno na skalo, je izjemno malo možnosti, da bo vzklilo. Za rast bo potrebno zagotoviti ustrezno podlago. Podobno je s procesi meditacije. Najprej je potrebno pri posamezniku vzpostaviti ustrezno podlago, na kateri je mogoče pričeti s praksami meditacije, ki bodo delovale trajno. Takšne podlage pa ni mogoče ustvariti z neko splošno metodo ampak le z osebnim pristopom, ki je pri vsakomur drugačen. Dobro podlago za umirjanje in kontemplativnost uma, s tem pa za uravnovešenost vsakdanjega življenja, lahko nudi tudi religioznost, s pomočjo zaupanja in predanosti vernika. Če ustrezne podlage ni, posameznik ne ponotranji metode, ki jo prakticira. Pravzaprav ne doume, da metoda sama po sebi ne more rešiti njegovih težav. Zato je v preizkušanju novih in novih metod ter načinov, četudi so lahko v osnovi korektni in kvalitetni, vedno znova razočaran, saj se mu zdi, da povsod nekaj manjka in da ‘’to ni to’’. Zato lahko postane nekakšen odvisnik, ki se pred tegobami vsakdanjega življenja zateka v ”notranje svetove” različnih meditacijskih in podobnih metod oziroma novodobne duhovnosti. Ni redko, da človek (p)ostane dober potrošnik tudi na tem področju, saj je tovrstni trg bogato založen in se dobro zaveda človekovih slabosti in potreb. Tako je tudi meditacija postala tržno blago s široko ponudbo in zato previdnost ni odveč. Stara zgodba o iskanju vodnega izvira oziroma kopanju vodnjaka malo tu in malo tam, ne pa do kraja na enem mestu kaže, da pojav notranje zmedenosti, pojav tako imenovanega duhovnega potrošništva, ni nekaj povsem novega…

6 min 48 s

17.01.2021

Božo Rustja: Voditi druge k Jezusu

Živo se spominjam potovanja v Rusijo in obiska Kremlja v središču Moskve. Ko smo vstopali v ta del mesta, me je obdajal tesnoben občutek: Koliko zla se je rodilo na tem kraju! Od sibirskih taborišč do preganjanja umetnikov, intelektualcev do zatiranja kmetov in vernih ljudi. Toda na moje presenečenje smo si v Kremlju lahko ogledali vrsto cerkva. Vodnica je potem razlagala, kaj je v posameznih stavbah, in dejala, najprej angleško, potem rusko, da je v eni izmed stavb tudi dvorana sv. Andreja »Prvozvanega«. V prvem trenutku nihče ni razumel, zakaj »prvozvani«, potem pa sem se spomnil vsebine današnjega evangelija, v katerem je opisano, kako je Jezus poklical najprej apostola Andreja, zato je on »prvozvani«. Nato pa je Andrej pripeljal k Jezusu svojega brata apostola Peta. Pustimo ob strani, da je dogodek v veliko veselje pravoslavnim vernikom, saj je zavetnik Carigrada, nekakšnega središča pravoslavja, sv. Andrej, pripeljal k Jezusu svojega brata Petra, ki ima v Rimu posvečeno velikansko cerkev sv. Petra in pred njo istoimenski trg, ob njej pa domovanje rimskega škofa ali papeža, duhovnega voditelja katoličanov. Ta »prvozvani« ali prvo poklicani ima še pomembnejše duhovno sporočilo. Apostol Andrej je srečal Kristusa. Nato je šel do svojega brata Petra in ga »privedel k Jezusu« (Jn 1,42). S tem dejanjem nam je pokazal lep primer oznanjevanja evangelija. Brez Andreja, ki je povabil svojega brata k Jezusu, ne bi bilo apostola Petra. Mnogi danes menijo, da je drugim povedati za Kristusa zadnja stvar, ki jo lahko naredijo kot kristjani. Za Andreja je bila to najnaravnejša stvar, ki jo je naredil. Če smo res srečali Jezusa in se nas je dotaknil, potem to povemo drugim. Če je nas nekdo privedel k Jezusu, potem dajmo mi koga privesti k njemu. V Združenih državah so naredili raziskavo. Ta je potrdila, da je tri četrt obiskovalcev cerkve prvič prišlo vanjo zato, ker jih je nekdo povabil. Na žalost pa je kar 54 odstotkov teh ljudi odgovorilo, da oni niso nikogar povabili v cerkev. Očitno veliko kristjanov ne povabi ljudi, naj se približajo Kristusu. Ne more vsakdo izmed nas postati apostol Peter. Nimamo Petrove osebnosti, njegove odločnosti, njegovih darov … Toda vsakdo izmed nas lahko postane Andrej, kajti vsakdo lahko sreča Jezusa in vsakdo lahko sprejme Jezusovo povabilo, naj hodi za njim. In prav tako lahko vsakdo izmed nas druge ljudi pripelje k Jezusu.

6 min 26 s

16.01.2021

Janez Vodičar: Odpornost

Ste, spoštovane poslušalke, poslušalci, že slišali za dobro jutro kakšno reklamo za take ali drugačne vitamine, napitke ali tablete, ki povečajo odpornost? Ni treba ravno veliko truda, da bi v teh zimskih dneh našli kopico ponudb, kako izboljšati svoj imunski sistem. Sem ter tja se sprašujem, kako to, da ob vseh teh čudežnih zdravilih ljudje še vedno zbolevajo, smrkajo in kašljajo. Navsezgodaj vas še zdaleč ne želim nagovarjati k zanemarjanju zdravja, rad bi samo pretehtal težo vseh teh pozivov. Ni dvoma, zdravje nas skrbi, zanj smo pripravljeni veliko storiti in očitno tudi plačati, drugače nam ne bi vsak teden prodajali kaj novega. Pri tem pogosto pozabljamo, koliko je čisto zdravih ljudi, ki so siti sebe; in bolnih, ki so polni veselja do življenja. Si ne bi morali več prizadevati za kakšno drugo odpornost, kot je le telesna? Gotovo smo vsi vsaj enkrat v življenju videli tisto pretresljivo fotografijo deklice iz vietnamske vasi, ki je polita z napalmom zagorela in skupaj z drugimi vaščani beži iz svoje vasi. Pred kratkim sem videl njeno fotografijo, ki je bila posneta čez trideset let. Takrat je živela v Kanadi in si tam uredila svoj dom. Fotografija prikazuje še vedno vidne posledice opeklin, hkrati pa njen zadovoljni obraz. Komentar pod fotografijo govori o čudni, a veseli lepoti, saj ta žena drži v rokah svojega lastnega otroka. Ta ožgana deklica si je zmogla ustvariti uspešno življenje. Strokovnjaki govorijo o odpornosti, trdoživosti, ki je nujna za dobro življenje. Kopico posameznikov imamo, ki se v najtežjih situacijah dobro znajdejo. Po drugi strani imamo veliko takih, ki se že ob najmanjši življenjski preizkušnji zlomijo. Kaj je tisto, kar človeka utrdi? Kaj je tisto, kar v nas ustvari notranjo odpornost proti krizam v življenju? Strokovna literatura navaja številne dejavnike. Eno pa izpostavljajo vsi: človek, ki ima v sebi več pridobljenih in utrjenih vrlin, je dolgoročno odpornejši proti težavam v življenju. Niso si vsi enotni, katere vrline so potrebne, a vseeno poudarjajo nekatere. Pogosto so to delavnost, doslednost, radovednost, povezanost z drugimi, obvladovanje. Še bi lahko naštevali, a o teh zdravilih za našo notranjo odpornost boste bolj poredko slišali. Smo se razvadili in bi z jutranjim požirkom vode radi že vse prejeli. Pri vrlinah se je treba truditi, imeti še koga, ki nas k temu spodbuja, in se mu pustiti voditi. Vse to je danes precej zanemarjeno, čeprav mnogi učitelji vložijo veliko truda, da bi pomagali otrokom razviti vsaj kakšno vrlino in jih tako usposobiti za boljše življenje. Današnji dan je kot nalašč, da tudi sami vzamemo kakšno tabletko vrlin in storimo kaj, da bomo jutri odpornejši proti pretresom življenja.

7 min 6 s

15.01.2021

Dragan Potočnik: Na poti skozi puščavo

Bolj, ko je sonce odločno stopalo na nebesni svod, bolj so jedko škripala tla pod mojimi ponošenimi sandali. Sonce je s svojo vročo sapo kar polagalo kletvice v usta steptane rdečkasto rjave zemlje, ki je ječala pod vse hujšo vročino. Ta se je vse bolj lepila na moje podplate in nekoč bela srajca, ki je še zjutraj ohlapno visela na mojem koščenem telesu, se je vsa preznojena lepila na kožo. Ko se mi je pogled ustavil na veliki torbi iz kozjega usnja, ki mi je bingljala okrog pasu, sem se odločil, da je pravšnji trenutek, da se posvetim njeni vsebini. Zavil sem s potke v senco akacije, ki je našla domovanje med razbeljenimi kamni in ostrimi travami. Ko sem tla očistil ostrih bodic, sem na steptano rdečkasto gmoto razprostrl plastično preprogo. Po večurni hoji pod razbeljenim soncem sem si najprej privoščil požirek vode, ki se je v mehu močno segrela. Nato sem počasi potegnil iz torbe kos posušenega kozjega mesa in ga obesil na najbližjo vejo. Kos za kosom sem ga počasi žvečil. Čutil sem, da se mi vračajo moči in da sem spet v popolni harmoniji s peščeno pokrajino. Med žvečenjem trdega mesa sem v daljavi opazil, da se rdečkasto rjava barva pokrajine stika s pastelno zeleno rjavo. Na peščeni ravnini so se lesketali šopi kamelje trave. Ponekod so enoličnost pokrajine prekinjale zelenkaste kamnine. Tam, kjer se je nebo spustilo k tlom, pa so se bohotile osamele gore in pred njimi mogočne sipine. Zame to prelivanje barv ni bilo nič posebnega. Te barve sem dan za dnem nosil v sebi. Kot da bi se zavedel te harmonije, sem se z nasmeškom obrnil proti soncu. »Moj Bog, prav je, da se ti zahvalim. Ti največji. Hvala, da sem po toliko dneh, ki sem jih prebil v tem puščavskem svetu, še vedno živ. Hvala ti, da si ustvaril toliko dobrih ljudi, ki skrbijo zame. Ko je najhuje, jih pokličeš in jim daš zame v roke hrano in vodo. Hvala. Hvala za jutranjo zarjo, za pesek, ki je okoli mene in mi dela družbo, za redke rožice in travice, ki si jih poslal na zemljo samo zato, da me razveseljujejo, ko hodim po teh brezpotjih. Hvala, da sem se sposoben popolnoma predati, ne misliti na nič in le zaupati. Moj Bog, vem, da če bi za trenutek podvomil, ne bi bil več živ. Vem, da se bližam cilju in da boš poskrbel, da ne bom omagal tik pred ciljem. Prosim te, daj mi še malo moči. Ponudi mi roko, da splezam do tebe in se ti pridružim pri čaščenju zvezd, sonca, lune, zemlje, vsega, kar si ustvaril. Človeka, ki ti zvesto služi. Rastline in živali, ki te častijo od jutra, ko se prebudijo, do večera, ko ležejo k počitku.«

5 min 2 s

14.01.2021

Andrej Ule: Zenovski rek

Neki zenovski mojster je nekoč dejal: “Cilj je dosežen, preden greš na pot. Preden se zgane jezik, je vse izrečeno.” Morda mislimo, da gre pri tem le za veliko pot do razsvetljenja, ki jo je začrtal Buda, in za njegov znameniti molk, s katerim naj bi učil veliko bolje kot z vsemi svojimi besedami. Vsekakor ta zenovski rek meri tudi na te vzvišene resničnosti, vendar se, kot je pravilo v zenu, navedene besede nanašajo tudi in še zlasti na čisto vsakdanje početje ljudi, na naš vsakdanji tu in zdaj. Šele če to razumemo, lahko morda vsaj zaslutimo tudi vzvišeno resničnost razsvetljenja. Navedeni rek govori namreč tudi o tem, da v našem prizadevanju, da bi dosegli različne cilje, pogosto izgubljamo sami sebe, zato smo razočarani, ko jih dosežemo. Morda smo tedaj še bolj razočarani, kot če jih ne. Navedeni rek govori tudi o tem, da naše besede pogosto izzvenijo v prazno, in to toliko bolj, kolikor bolj si prizadevamo, da bi dosegle svoj namen. Zdi se namreč, da pri svojih prizadevanjih pozabljamo na nekaj bistvenega, namreč nase. Pozabljamo na to, da smo sami izhodišče in cilj svojih prizadevanj. Ne v zoženem egoističnem smislu, na skrbimo le za svoje koristi in škodo, pa si tega vedno ne priznamo, pač pa v globljem pomenu besede: da smo veliko več kot vsi naši cilji. Prav tako vse naše besede pričajo o tem, kar dejansko smo, vendar gre za pričevanje, ki presega to, kar povemo z besedami. Zato je dobro, če od časa do časa pogledamo sami nase z drugačnimi očmi, tako da se prepoznamo kot izvor in cilj vseh svojih prizadevanj, kot tisto, kar je za vsemi dosežki in izgubami, za našimi besedami in molkom. Prepoznamo se v tem, da smo, čeprav nismo "nekaj". Razumemo, zakaj smo na cilju, preden stopimo na pot, in zakaj je vse izrečeno, še preden kaj izgovorimo. Tedaj se nam bo morda razkrila tudi velika pot razsvetljenja, na katero brez dvoma meri navedeni zenovski rek. Ugotovili bomo, kako velikanski pomen ima to, kar prav zdaj počnemo ali govorimo, če to gledamo ob neulovljivem obzorju tega, kar res smo. Navidezno mahni koraki ozaveščanja tako postanejo neposredni del “Velike poti”. O tem priča nadaljevanje prej omenjenega zenovskega reka, ki se glasi: “Čeprav vsak korak sledi koraku, ostane še mnogo velikih skrivnosti.”

6 min 44 s

13.01.2021

Peter Millonig: Sebičnost

V Duhovni misli objavljamo razmišljanje pravnika in ekonomista dr. Petra Milloniga o sebičnosti. Ta se posebej kaže v grabežljivosti, ki omogoča bogatenje brezobzirnih posameznikov, hkrati pa v revščino peha številne ljudi.

6 min 7 s

12.01.2021

Toni Brinjovc: Šport in duhovnost

Šport je povezan z duhovnostjo prek telesa. Duhovno življenje je življenje v telesu v sodelovanju z Duhom. Tako telo postane kraj duhovnega izkustva: stvarjenskosti, telesnih zmožnosti in omejitev ter slavljenja Boga. Duhovnost športa odkriva notranjo dinamiko ustvarjanja športa kot prostorij izkustva presežnega. V krščanski duhovnosti gre za duhovno umetnost, ki je v tem, da najdemo Boga v vseh stvareh in v vseh dogodkih in da živimo in vse delamo v Bogu in z Bogom. Tako tudi v športu, treningih in tekmovanjih. To je življenje v Božji ljubezni, kjer vse stvari spominjajo na Ljubljenega. Lahko bi rekel, da je duhovnost športa odvisna od posameznika in njegovega dejanskega odnosa z Bogom. Zavedanje življenja v Božji ljubezni naredi šport prostor zavedanja navzočnosti Boga. Osebno najbolj doživljam Boga prek športa, ko se soočam s svojimi omejitvami in mejami svojih sposobnosti. Toliko zmorem, več ne gre, pa naj še toliko treniram. Jaz sem to poimenoval »duhovnost od spodaj v športu«. To pomeni iskati Boga v svojih nemočeh, v svojih porazih, v čustvih, mislih, potrebah in strasteh. Cerkveni dokument, ki ga je izdala Italijanska škofovska konferenca pravi: »… da je šport čudovita in očarljiva strast, ki vsebuje bogastvo človeškosti in zastonjskosti«. V bogastvu človeškosti je zajeta vsa stvarnost čutenja in čustev od ugodja, strasti do gibanja, veselja pa vse do strahu, treme, poraza in bolečine. Svoje telo najbolj občutim ravno prek športa: bolečine v mišicah po vadbi, občutek ugodja na cilju ipd. Pri naporih, treningih, še zlasti pri tekmovanjih, telesni napor sproži marsikakšno čustvo in spodbudi delovanje podzavesti. Spremljanje in doživljanje vseh teh čustev in misli lahko pripeljeta do močnega zavedanja sebe in ob tem iskanja skrivnosti Boga in presežnega. Vsako doživeto čustvo na poti športne aktivnosti lahko nosi Božje sporočilo. Vsak poraz je lahko iskanje svojega bistva v Gospodu. Svoje bistvo lahko izražamo preko športa in se v njem tudi kot oseba izpopolnjujemo, samo naše bistvo pa ne more biti odvisno od rezultata in zmage. Če je bistvo človeka utemeljeno v presežnem (Bogu), ga ne moreta prizadeti ali ga definirati uspeh ali neuspeh, pohvala ali graja. Šport pa je lahko tudi prostor slavljenja Boga: »Zato poveličujte Boga v svojem telesu« (1Kor 6,20). Povezave med duhovnostjo in športom torej so, potrebno jih je odkriti.

6 min 38 s

11.01.2021

Milan Knep: Prehajanje

Sintagmo panta rhei, vse teče, pripisujemo Heraklitu, predsokratiku, ki je umrl leta 480 pred Kristusom. Temu izvirnemu uvidu v bistvo stvarnosti je težko oporekati. Toda človeka ne zanima samo temeljno spoznanje, da vse teče, ampak še bolj, kam in zakaj teče. Znotraj naravoslovnega razmisleka si Heraklit teh dveh vprašanj ni zastavil. Za preučevanja žive in nežive narave je namreč dovolj neko drugo vprašanje, kako stvari tečejo. Odgovora na vprašanje, kam in zakaj stvari tečejo, Heraklit ni iskal znotraj tedanje naravoslovne znanosti, temveč v grški mitologiji. Ta osnovni vzorec mišljenja se do danes ni spremenil. Zato je lahko človek naravoslovec in vernik obenem. Nekaterim zadostuje golo naravoslovje, preučevanje, kako stvari tečejo, in shajajo, ne da bi enako zavzeto iskali razlago, kam in zakaj tečejo. A kdor si najprej postavi vprašanji kam in zakaj, ga zanima tudi to, kako stvarnost teče. Kakovostno nov uvid povezanosti vseh treh vprašanj se je posrečil sv. Pavlu, izobraženemu Judu, ki pa se je odlično znašel tudi v Grčiji, matici filozofije. V pismu Korinčanom je svojo inovacijo imenoval prehajanje, nenehen zakramentalen proces, prehajanje vidne stvarnosti v presežno, v Božjo stvarnost. Navajam: »Seje se v minljivosti, vstaja v neminljivosti« (1 Kor 15,42). Kruh, ki ga pri sv. maši prinesemo na oltar, postaja po Svetem Duhu evharistični kruh, prvine zemlje se transformirajo v Božjo resničnost, Jezusovo poveličano telo. Heraklit je horizontalno pretočnost narave, ko minerali prehajajo v žive strukture, v telesa rastlin, živali in človeka, in po umiranju nazaj v minerale, videl ločeno od vertikalne pretočnosti. Pavel pa je bil obdarjen z izjemnim razodetjem, ki ga je preobrazilo do temeljev. Pred Damaskom ga je poklical Kristus, za katerega je bil Pavel prepričan, da je na Križu umrl, in s tem izstopil iz zgodovine. V trenutku je uvidel, da je Kristus sinteza vertikalnega in horizontalnega prehajanja. V pismu Efežanom (Ef 2,14) je Pavel to pojasnil z besedami, da je Kristus ločilno steno, ki je prej razdvajala vertikalno in horizontalno pretočnost, v sebi, v svoji osebi, premagal. Kajti Kristus je bil sam, v svoji biti, uresničenje obeh prehajanj, Boga, večne Besede, v materijo, v človeško telo, torej v tisto, kar se vrača v minerale, in obenem prehajanje osnovnih delcev stvarnosti v neminljivo. Takole pravi: »Kakor smo nosili podobo zemeljskega, bomo nosili tudi podobo nebeškega.« Kristus ni bil filozof, njegov cilj ni bil, da bi ljudem podal filozofsko razlago povezanosti treh vprašanj –, kako, kam in zakaj –, temveč je sintezo teh vprašanj spremenil v živo duhovno in materialno resničnost, v nepretrgan zakramentalni proces. V njem, prvorojencu vsega stvarstva, sedaj vse teče, iz prvin v sestavljene strukture in nazaj, iz prvin v neminljivo, iz presežnega nazaj v sestavljene strukture.

6 min 36 s

10.01.2021

Zvone Štrubelj: Božji čas je najboljši čas

V koledarju Katoliške cerkve obhajamo danes nedeljo Jezusovega krsta. Božič in praznik Jezusovega krsta sta vsebinsko povezana. Za božič praznujemo Božje učlovečenje, veselimo se Boga, ki je z nami, ki je Emanuel, to pomeni Bog z nami in za nas. Ob prazniku Jezusovega krsta v Jordanu obhajamo praznik Jezusove solidarnosti: Stopil je v vrste grešnikov in Janeza Krstnika zaprosil za krst pokore. Janez Krstnik je krščeval ob reki Jordan. Reka Jordan je svojevrsten geografski fenomen. Izvira v gorovju Hermona, dolga je 220 kilometrov, v Mrtvo morje pa se izliva pri 394 metrih pod morsko gladino. Imenuje se Jordan, to pomeni reka spusta. Tako kot je Jezus, Božji sin, prišel na svet v okoliščinah revščine kot nebogljen otrok, tako zdaj kot odrasel stopa in se spušča v globine človeške nebogljenosti, grešnosti in majhnosti. »Tiste dni je prišel Jezus iz Nazareta v Galileji in Janez ga je krstil v Jordanu.« Pri evangelistu Marku je to prva omemba Jezusa. Kdo je ta Jezus iz Nazareta? Nazareta nikoli ni omenjalo Sveto pismo stare zaveze, ne najdemo ga niti v rabinskem izročilu. Vasica v Galileji je imela približno dvajset hiš in kakšnih sto prebivalcev. V slovenskih razmerah bi rekli nekakšno Zabukovje, malo znan in skrit kraj. In vendar, pravi Marko, so se »razprla nebesa« in Duh je prišel nadenj kakor golob in zaslišal se je glas iz nebes: »Ti si moj ljubljeni Sin, nad teboj imam veselje.« Človek iz province, iz malo znanega Nazareta, je ob krstu v Jordanu imel prvo pomembno nadnaravno doživetje, intuicijo in vizijo, da je poslan kot mesija. Ta podatek o skromnem in malo pomembnem človeškem izvoru, o pomembnosti potovanja iz zemeljskega k nebeškemu, iz človeškega k božjemu, je nadaljnje sporočilo solidarnosti, ki nam ga sporoča praznik Jezusovega krsta v Jordanu. Človeški in Božji čas se prepletata, bogatita drug drugega. Božji čas pa je najboljši čas, je rekel Johann Sebastian Bach. In ta čas se je za vsakega kristjana začel z njegovim krstom.

7 min 5 s

09.01.2021

Raid Al Daghistani: Avra arabske kaligrafije

Islam je morda bolj kot katera koli druga religija zaznamovan s Knjigo. Koran, ki muslimanom velja za »jezikovni čudež«, v arabščini dobesedno pomeni »recitacija« oziroma »branje«. Kronološko prvi verzi Razodetja človeka pozivajo k branju v imenu Gospoda »iqra bi-smi-rabika«! (96:1), 68. sura pa ima naslov »Pero« in se začne s prisego na »pero in tiste, ki zapisujejo«. Po islamskem izročilu je vse, kar se bo zgodilo, zapisano z »nebeškim Peresom« na »večno Ploščo«. Črke arabske abecede imajo skrit, metafizičen pomen, iskanje znanja pa je po preroku Mohamedu »dolžnost vsakega vernika«. Pero, jezik, pisava so tako temeljni elementi islamskega izročila, zato ne preseneča, da je ravno arabska kaligrafija postala prepoznaven znak islamske umetnosti. Kaligrafija je muslimansko vero spremljala od njenega nastanka naprej. Koran, ki so ga muslimani najprej posredovali ustno, so zaradi zgodovinskih okoliščin začeli tudi zapisovati. Ker so popolnost in vzvišenost Božjega jezika želeli tudi vizualno ustrezno ponazoriti, se je razvila umetnost arabskega lepopisja. Kaligrafija je tako sprva služila izključno ohranitvi božjega Razodetja, potem pa je začela krasiti tudi verske stavbe, kupole, preproge in celo vrednejše vsakdanje predmete. Pozneje so se razvile različne vrste in variacije arabske kaligrafije, na katere so vplivali tudi vsakokratni zgodovinski in regionalno-kulturni dejavniki. Vsem tem slogom in vrstam pa je vendarle skupno to, da sledijo strogim zakonitostim in proporcionalnosti. Kaligrafija se od preostalih vrst umetnosti razlikuje ravno po tem, da sledi določenim pravilom, ki, kot pravi Frithjof Schuon, »kozmične zakone in univerzalna načela aplicirajo na raven oblik in obenem […] razodevajo slog, prek njega pa tudi umstvenost določene civilizacije« (Sophia Perennis, 2015). Ravno zato, ker kaligrafija z vso svojo estetsko-vsebinsko kompleksnostjo ostaja zvesta tradiciji in izročilu, jo lahko upravičeno označimo s »sveto umetnostjo«. Klasična arabska kaligrafija pomeni tisto področje, kjer se estetika in duhovnost, umetnost in mistika, lepota in razodetje medsebojno najtesneje prepletajo. Poleg pisave je lepota tista dimenzija, ki je za islamsko religijo konstitutivna. Neki hadis pravi: »Bog je lep in ljubi lepoto.« V kaligrafiji, ki predstavlja umetniško manifestacijo božjega Logosa, se lepota ujema z resničnostjo: lepota dejansko postane način, »kako biva Resnica kot neskritost« (Heidegger). Arabska kaligrafija nam tako ponuja možnost, da se bistvu islamske religije približamo na estetski način. Ugledna nemška islamologinja Angelika Neuwirth ima vsekakor prav: »Islam razume samo tisti, ki ga dojame v njegovi estetskosti!«

5 min 58 s

08.01.2021

Silva Matos: Svet je lep - pogumno si poglejmo v oči

Iz ujetosti vase, se podajmo na pot k drugemu, z drugimi. Težav, kriz je vedno več, zato pojdimo k ljudem. Naj za našimi besedami stojijo tudi dejanja – dejanja upanja in ljubezni, opogumljanja, ne jadikovanja. Mnogi se danes tako posvetijo sebi, samo sebi, da kar pozabijo na svet okrog sebe. Njihova drža je vedno bolj zakrčena v tesnobnem razmišljanju ali pa v ubijanju časa, treniranja mišic, zatiskanju ušes in oči pred realnim svetom. Na tisoče načinov lahko najdeš, da se izoliraš. A zaščitni zidovi se tanjšajo, resnica sveta prodira skozi pregrade, ki jih človek postavlja, nastajajo razpoke. In trešči. Padeš na kolena, ko te zadane. Bolečina pride, tudi virus se širi. Pride virus tesnobe, pride virus sebičnosti, ki ima svoje posledice. Pa vendar, ko pokukaš skozi razpoke v svet zunaj, pride tudi prvinska radovednost. Bolečina odkrije, kljub zapiranju, nekaj srca, človeškosti. Želja po novih spoznanjih – ki pa obvezujejo. Spoznanja obvezujejo. Temu ne moreš uiti. Čeprav je težko sprejeti novo situacijo, nove stvari, posebno če moraš nujno na smeti »zgodovine« odvreči kaj takega, ki te je navidezno držalo pokonci. A Bog je tu. Lahko posveti tudi v najbolj temačne predele duše. Da slišiš, tudi dobre nasvete, svetla sporočila, vidiš izzive zase, ki istočasno odpirajo poti do drugih. Tudi v stranskih poteh, ne samo glavni poti, se iskri in zveni vedrina. Zasvetijo se barve upanja kot pisani jesenski listi javorja. Zablesti hvaležnost, zasliši se radosten otroški smeh, ki podreza v mojo otroškost. Sproži se nejeverno začudenje – kako to, da nisem opazil, tako očitno je, tako močno je, pa ni bilo moči, ni bilo poguma, volje, da bi odprl oči. Svet je lep. Vidim pot, tudi morebitne kotanje na njej, a na tej poti so tudi drugi. Želim si, da bi se prijeli za roke. V mislih, z besedami, z malimi pozornostmi, ki božajo dušo. Tudi če se ne moremo objeti. Tudi če nismo na isti valovni dolžini. Z odprtim srcem sprejmimo različnost, z ustreznim, ponižnim pogledom vase. Spoštljivo, iskreno izrazimo svoje mnenje ter prisluhnimo drugemu. Ljubezen je temeljna nit, ki povezuje ljudi. Zanjo se je treba umiriti, kar v tem hitrem času ni lahko. Ne razmišljajmo samo, kdo je kriv. Vsak na nek način malo. Za več človečnosti gremo lahko naprej skupaj. Ne bojmo se. Pogumno hodimo skupaj po Poti življenja.

6 min 52 s

07.01.2021

Rade Despotović: Pravoslavni Božič

Danes večina pravoslavnih cerkva slavi božič. Ob tej priložnosti je današnjo Duhovno misel pripravil paroh Srbske pravoslavne cerkve v Ljubljani Rade Despotović.

6 min 45 s

06.01.2021

Edvard Kovač: Novica, ki prihaja s pesmijo

V trubadurskih časih srednjega veka so novice krožile s pesmijo. To obdobje se nam zdi idilično in polno romantike. Toda če pomislimo, smo Slovenci prav tako s koledovanjem razvili podobno čudovito tradicijo. Ob prazniku Svetih treh kraljev hodijo naokrog otroci in prepevajo veselo novico, da je v Betlehemu rojen Odrešenik. Ves čas se porajajo nove kolednice z novimi besedili in napevi, kakor je tudi vedno novo božično veselje. Prvi kristjani so »razglasitev« Treh modrih, ki so ponesli v svet drugim narodom novico, da je rojen Mesija, praznovali še bolj slovesno kot pa sam božič. Zanje je bila ta novica o skrivnostnem dogodku, da se je Bog sklonil k človeku in da ni odpisan nihče, noben narod in noben človek. Tako je krščansko ljudsko izročilo že zelo zgodaj Modre z Vzhoda poimenovalo z imeni: Gašper, Miha, Boltežar, ki so prestavljala daljne dežele z različnimi kulturami in rasami, skratka ves svet. Da bi se večkrat spomnili, kako smo izbrani tudi mi, nam koledniki ne samo zapojejo, ampak tudi na vrata s kredo napišejo začetne črke njihovih imen z letnico. Tako se lahko tudi v težkih trenutkih v celotnem letu zavemo, da nas vseeno spremlja vesela novica: z nami je vendar dobri Bog, česa bi se bali! Tudi samo poročilo o Jezusovem rojstvu je zaznamovano s petjem in veselim oznanjevanjem čudovite novice. Evangelist Luka govori o tem, kako angeli prepevajo pastircem in jih vabijo, naj gredo pogledat novorojeno dete. Spet je pesem tista, ki je najbolj primerna, da nam sporoči izjemno novico, ob kateri zaigra srce, človeka nagne k darežljivosti in mu prinese ljubezen. S praznikom Svetih treh kraljev pa se božični dnevi iztekajo. Žal letos nismo smeli kaj veliko prepevati po cerkvah, če smo jih sploh lahko obiskali. Naše družine so postale majhne krščanske skupnosti, v njih pa smo vseeno lahko prepevali. Ker nismo imeli petega bogoslužja po cerkvah, je naša molitev ob jaslicah postala najlepša peta liturgija. V duhu pesmi dobi vse novo simbolno moč, tudi darovi, ki so jih prinesli Modri z Vzhoda. Govorijo nam, da je Jezus kralj in bo zato kralj naših src. Je tudi prerok, saj nam bo pomagal izgovarjati preroške besede, besede resnice, lepote in dobrote. Hkrati pa je naš duhovnik, saj nas bo učil, kako je vsaka velika ljubezen tudi daritev. Tudi mi ne potrebujemo veliko, da osrečimo druge. Najmanjša beseda, gesta ali dejanje lahko postanejo močni simboli ljubezni.

6 min 6 s

05.01.2021

Robert Friškovec: Monopoly življenja

Včeraj sem slišal zgovorno misel o namizni igri Monopoly. Velikokrat sem jo že v življenju igral, prepričan sem, da jo tudi vi poznate. Včasih je igra zabavna, drugič dolgočasna, včasih zmagujem, včasih izgubljam. Tako kot v življenju, tudi življenje niso le zmage. Pri Monopoly-u se zberemo okrog mize in pripravimo namizno igro. Razprostremo ploščo, razporedimo figurice in pripravimo kocko. Nekdo igra vlogo banke in deli denar. Tekom igre kupujemo in prodajamo premoženje ter nepremičnine. Dober občutek je, če si lastimo kaj vrednega, Kolodvor ali Otočec, in če lahko menjamo tiste zelene hiške za rdeče hotele. Hoteli so tisti, ki prinesejo največ denarja, z njimi dobimo največ najemnine. Večji kot je naš kupček denarja, manj ga ima soigralec, ki ga sčasoma izrinemo iz igre. Če si lahko privoščiš nabavo rdečih hotelov, pomeni, da boš najverjetneje zmagal v igri Monopoly. Ampak igra se sčasoma konča. Je dolga igra, ampak ne spet tako dolga in nastopi čas, da se ploščo, figurice ter vse drugo pospravi nazaj v škatlo. Včeraj sem slišal, kako je življenje podobno igri Monopoly-a. Podobno kot pri tej igri, se na koncu vse vrne nazaj v škatlo. V življenju ni pomembno, koliko smo si priigrali in koliko premoženja pridobili, saj gre na koncu vse skupaj nazaj v škatlo. Življenje je veliko več kot vse stvari. Igra ima svojo dolžino, ampak sčasoma se konča. Nikoli tudi ne vemo, kdaj se bo naša življenjska igra končala. Morda bo to že danes pa sploh ne vemo. Znano je reklo, da »nič ne bomo vzeli s seboj.« V Prvem pismu Korinčanom apostol Pavel pravi, da nam za zdaj ostanejo vera, upanje in ljubezen, to troje. In največja od teh je ljubezen. Apostol Pavel ljubezen opiše kot potrpežljivo, dobrotljivo, takšno ki ni nevoščljiva, se ne ponaša, se ne napihuje, ni brezobzirna, ne išče svojega, ne da se razdražiti, ne misli hudega. Ne veseli se krivice, veseli pa se resnice, vse prenaša, vse veruje, vse upa, vse prestane. Še več: nikoli ne mine, pravi apostol. Pomislimo, koliko ima ljubezen kot jo opisujejo te vrstice Svetega pisma skupnega z vsakodnevnim monopoly-em, ki smo mu priča po svetu? Ampak ta igra se bo nekega dne pospravila nazaj v škatlo. Ljubezen pa bo ostala. Za kaj bom danes jaz delal – za nekaj neminljivega ali nekaj kar ima le začasno vrednost?

6 min 46 s

04.01.2021

Miljana Cunta: O sočutju

Začutila sem nekakšno tesnobo, ko mi je znanec začel pripovedovati o hudih zdravstvenih težavah, o rojstvu nedodošenčka, o izgubi službe. Zdrznila sem se, ko sem na njegovem obrazu zagledala stisko in strah. Jobova zgodba ni bila več predmet refleksije in poglabljanja, pač pa živa rana pred mojimi očmi. Ustrašila sem se, a ne le usode sočloveka, pač pa tudi impulza v sebi, ki mi je prišepetaval, naj zbežim; zbežim čim dlje stran od roba sveta. Ljudje znamo biti sočutni, a najlaže smo taki do podob na televiziji in zgodb iz časnikov. Takrat je med nami in pričevalcem blažilec posrednika, ki nam omogoča, da ostanemo na varnem, da vede ali nevede občutimo zadovoljstvo ob tem, da smo izvzeti iz nesrečnih okoliščin. Morda prav zaradi licemerstva, ki ga slutim v besedi sočutje, ta izraz nerada uporabljam. Ne zato, ker bi bila ta beseda kakor koli pomanjkljiva, prevečkrat uporabljena ali zlorabljena, pač pa bolj zato, ker je vsebina, ki jo skuša zajeti, premogočna za človeka. V Novi zavezi me vselej znova nagovarja pogled, ki ga Kristus nameni Petru, potem ko ga je ta trikrat zatajil. Malo besed, odsotnost diplomatskega sprenevedanja, iz oči v oči. Na eni strani žgoča bolečina zlomljenega prijateljstva, na drugi veliko razumevanje za Petrovo notranjo resničnost, njegove strahove, hrepenenje, temperament in pomanjkljivosti. Sočutje, vredno te besede, najbolje ponazori tak pogled. Pogled, poln uvida v resničnost, kakršna je. Prazne besede tolažbe, ki želijo pozornost obrniti stran od agonije, to agonijo le še povečujejo. »Biti tu in čuti« vidim kot dejanje največjega sočutja, a hkrati kot najtežje, saj vse v nas vpije, naj se ogradimo od stisk drugih, da se jih ne nalezemo tudi sami. A dejstvo je, da je na svetu veliko bolečine in žalosti. Sprejeti ta obraz eksistence pomeni odpreti se za resničnost, ki nas omogoča in poraja, a tudi preizkuša in trpinči; pomeni narediti meje svojega sveta prepustne za drugega. Sočutje na ozadju take zavesti ne bo le dejanje vzvišenega pokroviteljstva, pač pa poteza sopripadnosti, ki zdravi in poživlja.

6 min 55 s

03.01.2021

Božo Rustja: Emanuel - Bog z nami

Antonov dom je bil zavetišče za manjše število fantov, ki so veljali za problematične. Dečki so odšli od doma zaradi neurejenih razmer in so se znašli na cesti. Lahko si samo predstavljamo, da z njimi ni bilo lahko delati. Z njimi so se ukvarjali usposobljeni socialni delavci, ki pa niso živeli v domu, ampak so tja hodili v službo. S temi dečki je delal tudi brat Hadrijan, ki pa je živel z njimi noč in dan. Zavod je bil tudi njegov dom. Trudil se je biti mladim oče, starejšim pa brat. Ni mu bilo lahko živeti z njimi, kajti fantje so bili težavni. Toda brat Hadrijan je rad bival tam. Nekega dne je na ulici srečal enega izmed dečkov. Ta ga je lepo pozdravil in mu med pogovorom dejal: »Brat Hadrijan, vi ste drugačni od drugih naših vzgojiteljev. Oni gredo vsak večer domov, vi pa živite z nami.« Hadrijan je poznal vse dečke po imenu, z njimi je jedel in znal jim je prisluhniti ter jim z besedami, predvsem pa s svojo bližino pokazati, da jih ima rad. Navzočnost je zelo pomembna, zlasti za mlade. Je znamenje, da se zanimamo zanje. Nobeno darilo, pa naj bo še tako drago, ne more nadomestiti naše bližine in navzočnosti. V božičnem času pišemo voščilnice in poklanjamo darila. Velikokrat se hočemo z njimi odkupiti. Prava ljubezen je darovanje samega sebe, ko z ljudmi delimo njihove upe in strahove. To je storil Božji sin, ko je postal človeški otrok. »Beseda je meso postala in se naselila med nami,« (Jn 1,14) beremo v evangeliju današnje nedelje. Naš Bog je premagal vse ovire in prišel k nam ter se rodil kot človek. Z nami je delil vse, saj je postal krhek in umrljiv človek; to je nakazal s tem, da se je rodil kot nemočen otrok v skrajni revščini betlehemskega hleva, pri pastirjih; sloju prebivalstva, ki je bil v tistem obdobju na robu družbe. Veliki grški filozofi so poudarjali presežnost in veličastnost Boga, njegovo transcendenco. Cerkveni očetje pa so, nasprotno, poudarjali, da je Bog postal človeški otrok, da bi človek postal Božji otrok, in tako pokazali na dostojanstvo vsakega človeka. Številni tudi danes ne morejo sprejeti tega, da se je Bog rodil kot otrok. Evangelij to nakaže, ko govori o Besedi ali Logosu; v njem piše: »V svojo lastnino je prišla, toda njeni je niso sprejeli« (Jn 1,11). Dodaja še, da »tistim /…/, ki so jo sprejeli, je dal moč, da postanejo Božji otroci« (Jn 1,12). Odprimo novorojenemu Božjemu detetu tudi mi svoja srca in naj nam da moč, da bomo postajali vse bolj Božji in tako prinašali upanje v svoje življenje in življenja drugih.

6 min 58 s

02.01.2021

Metka Klevišar: Vse je v tebi

Včasih srečamo človeka, ob katerem nam je zelo lahko govoriti o sebi, o svojih razmišljanjih, o tem, kar nosimo kot zaklad v svojem srcu. Še sami se ne zavemo, da smo res spregovorili. Nič napora, nič prisiljenosti, nič posebnega preudarjanja: kaj naj povem, kako naj povem in podobno. \tZnanka, ki je v svojem življenju preživljala številne težke trenutke, mi je pripovedovala, kako dragoceni so ji bili v takih obdobjih pogovori s starejšim sorodnikom. Zdaj, ko je že kar nekaj let mrtev, ga večkrat pogreša. Pogreša njune pogovore. Ko je govorila o sebi, ko je spravila v besede to, kar se je pletlo v njej, so ji stvari naenkrat postale jasne. Zagledala je rešitev, ki je prej ni videla. On pa jo je vedno zelo pozorno poslušal. Govoril ni veliko, včasih skoraj nič. \tSpominja se, da mu je nekoč rekla: »Hvala za vse, kar si mi dal.« On pa je preprosto odgovoril: »Vse je bilo v tebi.« Prav o teh njegovih besedah se mi zdi vredno razmisliti. Kaj vse je v nas, pa nikoli ne pride na dan. Zakaj? Potem pa iščemo rešitve vsepovsod, prebiramo na stotine knjig in potujemo v daljne dežele, pozabljamo pa na tisto, kar je najbliže, v nas samih. Toda kako se dokopati do tega zaklada, ki ga vsak izmed nas skriva v sebi? \tNobenih poceni receptov ni, ki bi zagotavljali stoodstotni uspeh. Pravzaprav je to nikoli končano trdo delo. In pri tem potrebujemo drug drugega. Drugega ne potrebujemo zato, da bi nam dajal nasvete, kaj in kako moramo storiti. Ob drugem človeku odkriješ, kaj je v tebi. Ob drugem človeku se ti odprejo okna razmišljanja, šele ob drugem človeku doživiš sebe kot enkratno bitje. \tZanimivo, da lahko živimo sredi množice ljudi, pa tega ne doživimo. Samo še bolj prazni največkrat odhajamo iz družbe. Morda zato, ker manjka takih »drugih ljudi«, ki bi znali predvsem poslušati, ki bi samo tu in tam spregovorili kakšno besedo, samo takrat, ko je res treba.

6 min 25 s

01.01.2021

Gregor Čušin: Srečno novo leto!

Čeprav se januar uradno začne takoj, ko na silvestrovo odbije polnoč in se staro leto prevesi v novo, je treba odkrito priznati, da vse tisto veseljačenje, odpiranje šampanjcev, trkanje s kozarci, ognjemet, pokanje petard, objemanje in poljubljanje skupaj z vsemi voščili in dobrimi željami sodi še k staremu in prejšnjemu. V december. Ki so ga nekateri končali »sveto«: s kropljenjem in kajenjem, drugi pa »posvetno«: s škropljenjem in zakajanjem! A prehod iz starega v novo je svet. Pa naj gre za človeka ali le za koledarsko leto. Nekateri začnejo »trezno«, drugi pa s »treznjenjem«. In da ne bo na udaru le »novo leto«, kar pomislite na konce in začetke vseh vrst: na valete, maturantske izlete, rojstnodnevne zabave, dekliščine, fantovščine, poroke, različne obletnice, praznovanja, rojstva, porode, pogrebe in sedmine! Česa vse ljudje ne počnemo in ne popijemo zaradi strahu pred novim in neznanim! In če je kanček strahu pred porodom in pogrebom še razumljiv … dobro, no, dodajmo na seznam še poroko … je res zabavno, da nas vsakoletni koledarski obrat tako prestraši, da izgubimo razsodnost. In začnemo sebi in svetu obljubljati najbolj nemogoče stvari: ne bom več kadil; ne bom več pil; ne bom več jedel ali pa vsaj: jedel bom manj in bom shujšal; redno bom telovadil; začel bom pisati dnevnik; zamenjal bom žarnico v kleti, ki čaka na to že šest let … in tako naprej brez konca in kraja. Maliku v sebi, temu »pobožanstvenemu egu«, obljubljamo darila in žrtve, ki še nikoli niso ne spoznale ne videle februarja! Ko pa zmanjka resnosti, dobre volje, samo volje, samovolje in na koncu še trme, rečemo: »Ah, kaj! Naj gre vse v …« in gremo na kozarček, na čik, na tortico, skratka, gremo … kot že tolikokrat poprej … kakor je bilo v začetku, tako zdaj in vselej! In je spet vse po starem do naslednjega novega leta! Pa vendar: Naj bo novo, naj bo lepo, naj bo zdravo, naj bo sveto!

23 min s

01.01.2021

Gregor Čušin: Srečno novo leto!

Čeprav se januar uradno začne takoj, ko na silvestrovo odbije polnoč in se staro leto prevesi v novo, je treba odkrito priznati, da vse tisto veseljačenje, odpiranje šampanjcev, trkanje s kozarci, ognjemet, pokanje petard, objemanje in poljubljanje skupaj z vsemi voščili in dobrimi željami sodi še k staremu in prejšnjemu. V december. Ki so ga nekateri končali »sveto«: s kropljenjem in kajenjem, drugi pa »posvetno«: s škropljenjem in zakajanjem! A prehod iz starega v novo je svet. Pa naj gre za človeka ali le za koledarsko leto. Nekateri začnejo »trezno«, drugi pa s »treznjenjem«. In da ne bo na udaru le »novo leto«, kar pomislite na konce in začetke vseh vrst: na valete, maturantske izlete, rojstnodnevne zabave, dekliščine, fantovščine, poroke, različne obletnice, praznovanja, rojstva, porode, pogrebe in sedmine! Česa vse ljudje ne počnemo in ne popijemo zaradi strahu pred novim in neznanim! In če je kanček strahu pred porodom in pogrebom še razumljiv … dobro, no, dodajmo na seznam še poroko … je res zabavno, da nas vsakoletni koledarski obrat tako prestraši, da izgubimo razsodnost. In začnemo sebi in svetu obljubljati najbolj nemogoče stvari: ne bom več kadil; ne bom več pil; ne bom več jedel ali pa vsaj: jedel bom manj in bom shujšal; redno bom telovadil; začel bom pisati dnevnik; zamenjal bom žarnico v kleti, ki čaka na to že šest let … in tako naprej brez konca in kraja. Maliku v sebi, temu »pobožanstvenemu egu«, obljubljamo darila in žrtve, ki še nikoli niso ne spoznale ne videle februarja! Ko pa zmanjka resnosti, dobre volje, samo volje, samovolje in na koncu še trme, rečemo: »Ah, kaj! Naj gre vse v …« in gremo na kozarček, na čik, na tortico, skratka, gremo … kot že tolikokrat poprej … kakor je bilo v začetku, tako zdaj in vselej! In je spet vse po starem do naslednjega novega leta! Pa vendar: Naj bo novo, naj bo lepo, naj bo zdravo, naj bo sveto!

6 min 3 s

31.12.2020

Marko Uršič: Večnost zdaj traja

Prirejeni odlomek iz knjige Sedmerke (Štirje časi – Poletje, II. del), Lj. 2006, str. 49-50 + 56. Ura odbije tri. Trije udarci, ki se zvrstijo v času in katerih sledi druga drugo prekrivajo v tekoči zavesti, v brezčasnem duhu odzvanjajo kakor daljni odmev svete Trojice ali kot še daljnejši spomin na vedsko Trojstvo: na stvarnika, vzdrževalca in pokončevalca sveta. Vselej in povsod Enega in Samega. Ljudje se bojimo konca, veselimo se začetka. Pozabljamo pa, da sta v krogu življenja začetek in konec skupna in ista. Naš pesnik Prešeren v sonetu nesreče pravi: življenje ječa, čas v nji rabelj hudi … Pa je čas res rabelj v ječi življenja? Seveda, čas je rabelj, vendar je nemalokrat usmiljeni rabelj, in življenje je ječa, vendar je nemalokrat dokaj razkošna ječa – kajti ta vsemogočni rabelj Čas človeku šele omogoča, da sploh je. Čas, tisti stari grški bog Kronos, ni samo Sovražnik, povampirjeni starec, ki v grškem mitu porojeva otroke, da jih potem požre. Čas je tudi mladi krilatec Kairos, odrešujoči »pravi trenutek«, ki nam odpira rajska vrata, življenje v večnosti – in to ne šele takrat, ko čas tega življenja mine, ampak že zdaj, morda celo samó zdaj, dokler čas traja. Večnost zdaj traja. Sodobni francoski filozof André Comte-Sponville je v svoji knjigi z naslovom Biti-čas [L'etre-temps, 1999] znova zapisal tisto staro in obenem vselej novo, ključno misel za razumevanje odnosa med časom in večnostjo: sedanjost ni trenutek, temveč je trajanje. Kajti naša sedanjost traja – le če jo prepoznamo, če jo v duhu uzremo kot trajajočo. V tem smislu je tudi Marcel Proust v svojem znamenitem ciklu romanov Iskanje izgubljenega časa znova »našel« svoj minuli čas. Odlomek iz zadnje, sedme knjige tega cikla z naslovom Spet najdeni čas se v lepem prevodu gospe Radojke Vrančič glasi takole: »In glej, nenadoma se je zgodilo, da strogi zakon ni več učinkoval, da ga je začasno razveljavila čudovita umetnija narave, ki je povzročila, da se je neki občutek – žvenk žličke ob krožnik, enak naslov knjige itd. – zableščal v preteklosti, kjer ga je lahko okusila moja domišljija, in hkrati v sedanjosti, kjer je stvarna vznemirjenost mojih čutov zaradi žvenketa, dotika platna itd. dodala sanjarijam domišljije še nekaj, kar jim navadno manjka, se pravi pojem obstajanja, in je s to zvijačo mojemu bitju omogočila, da je – samo za tren – ujelo, osamilo in ustavilo tisto, česar ne more nikoli zgrabiti: malo časa v čisti obliki« (Spet najdeni čas, str. 186-187).

4 min 14 s

Stran 1 od 117
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov