Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
1870 epizod
1870 epizod
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Piše Ana Hancock, bereta Eva Longyka Marušič in Ivan Lotrič. Pisateljica Mateja Gomboc piše za otroke, mladino in odrasle, lani je za roman Balada o drevesu prejela desetnico za najboljše mladinsko delo. Otroštvo je preživela v Ajdovščini in Sovodnjah ob Soči v italijanski goriški pokrajini. Roman Gorica se začne sredi druge svetovne vojne na območju, ki je bilo tedaj še enotna entiteta Slovencev, Italijanov in Furlanov. Leta 1947 je območje pripadlo Italiji in še istega leta se je na strani, ki je pripadla Jugoslaviji, začela gradnja Nove Gorice. Pred pisanjem romana je pisateljica izčrpno raziskovala pisne vire in se pogovarjala s strokovnjaki in lokalnimi prebivalci. Zgodovina obeh Goric je tudi podstat romana, človeške usode imajo skorajda obrobno vlogo, ki vsakič znova pokaže, kako imajo zgodovinske okoliščine odločilen vpliv na nemočne posameznike. Ali kakor beremo v poglavju Čuvarka lastovic: »Vojna poseže v veselje do življenja in ošabno skušnjavo prepričanja, da lahko odločamo o svojem življenju.« Gorica je tako predvsem zgodovinski roman, v katerem se v ozadju v vedno enakem vrstnem redu vrstijo usode ljudi, kot da je to naravni red stvari. Gre za vedno enak življenjski krog. Najstniški zaljubljenosti sledi ljubezensko razočaranje, temu pa pretežno srečen zakon. Zaradi monotonosti medosebnih odnosov so zgodovinske premene še bolj v ospredju. Glavni lik tako brez dvoma postane zgodovina, ki nasilno posega v sicer skorajda nespremenljiv red stvari. To na trenutke ozavesti tudi še ne polnoletna Lili: »Tisto, kar je obstajalo mimo mene in na videz ni bilo pomembno za moje življenje, je zdaj postalo ključno«. Vse štiri pripovedovalke poleg zgodovinskih danosti formira predvsem odnos do ljubljenega moškega. Oziroma kot odrasla Dora trdi za svojega moža: »Eva sem, narejena iz njegovega rebra.« Pri tem lahko vidimo vzporednico s poimenovanjem Nove Gorice kot Adamovega rebra Gorice, kakor jo avtorica poimenuje v uvodnem posvetilu. Gorica, Adamovo rebro je bil tudi prvotni naslov romana. Jezik je preprost, vendar se prilagaja pripovedovalki. Roman je razdeljen na šest obsežnih poglavij, ki zajemajo različna zgodovinska obdobja. Pripoved vseh štirih pripovedovalk je prvoosebna. Dojemanje literarnih likov je mestoma poenostavljeno, še zlasti nesorazmerno pri otrocih, kot je videti v poglavju Nabiralka jezikov, kjer si desetletna Furlanka Pina predstavlja, zakaj bo Nova Gorica lepša od stare: »V zidove hiš bodo najbrž dodali zlato, da se bodo svetlikali.« Pripovedovalke govorijo in razmišljajo v knjižnem pogovornem jeziku, vanj se vpletajo narečne posebnosti, kot na primer »gremo k nonotom« ali dosledna raba »ma« namesto »ampak«. Še bolj očitna pa je raba izrazov, prevzetih iz italijanščine, ter furlanskih, povprečnemu bralcu nerazumljivih besed, kot je npr. birbant. V poglavju z zgovornim naslovom Nabiralka jezikov jezikovno prepletanje opiše Furlanka Pina: »Nabirala sem jezike kot pisano ogrlico, ki se ujema z vsakršnim oblačilom.« Romanu sledi dobrodošel slovarček narečnih besed in seznam pomembnih zgodovinskih dogodkov v obdobju med kapitulacijo Italije in vstopom Slovenije v EU, s čimer se roman tudi konča. Prednosti romana so vsekakor nadrobno poznavanje zgodovine, prikaz, kako arbitrarne odločitve z vrha uničujejo življenja ljudi, ki že generacije živijo v simbiozi narodno mešanega okolja, ter raba narečja in ogroženega furlanskega jezika ali friulana, zaradi česar je roman Mateje Gomboc Gorica tudi jezikovni spomenik nekega okolja.
Piše Iztok Ilich, bere Ivan Lotrič. Literarna zgodovinarka in etnologinja Marija Stanonik iz leta v leto potrjuje svojo izjemno študijsko in pisateljsko kondicijo. Slovenska slovstvena folklora, ki z leposlovjem oblikuje zbirni pojem slovenska ljudska umetnost, je že več desetletij eno osrednjih področij njenih raziskovanj. V najnovejši monografiji se je posebej posvetila poetiki in pri tem svojo raziskavo besedne umetnosti v osnovah prvobitnega izražanja razdelila na tri dele. V prvem delu, gradivsko bogatem folklornih in literarnih obrazcev, med katerimi so nekateri, kot opozarja, pravzaprav prvič sistematično zbrani na enem mestu, obravnava zvočno poetiko, v drugem delu raziskuje vizualno poetiko, v tretjem pa kompozicijo. Marija Stanonik je pozornost tokrat namenila predvsem poetiki folklornih pripovedi, vendar tudi pesmi ni prezrla. Ob folklornih pesmih je namreč s stilističnega vidika nanizala veliko novih ugotovitev, na novo je uzavestila tudi dve vrsti folklornih obrazcev in ju zgovorno poimenovala ptičjice in zvončice. Uvodni razdelek Zvoki v naravi in odzivi nanje je razčlenila na Naravne pojave, kot so oglašanje vode in vetra ter škripanje snega, sledijo Rastline, ki so sicer res neme, vendar nekatere ponujajo možnost, da se nanje zapiska, tem pa Živali, divje in domače. Primeri segajo od pijavke prek različnih žuželk do kače, žabe, polha gamsa in volka ter od mačke in psa do goveda in konja. V samostojnem poglavju Ptičja govorica avtorica uveljavlja termin ptičjice. Uporablja ga kot oznako za medmete, ki ponazarjajo prijetno žvrgolenje ptic pevk, neprijetno oglašanje kragulja, vrane in srake ter srhljive glasove čuka in sove, kakor se pojavljajo v slovenskem slovstvu. V nadaljevanju obravnava še vprašanje mitopoetike ob slovenski slovstveni folklori o pticah ter glasovne izraze čustev in zvokov pri delu. Poglavje Trpka milozvočnost je spodbudilo nekaj primerov slovstvene folklore v pregovorih, pravljicah in povedkah, povezanih s prikrajšanostjo za sluh in govor. Šesto poglavje prvega dela je posvečeno oponašanju zvonov oziroma zvončicam. Marija Stanonik upošteva zvonjenje kot merjenje časa in zvočne glasovne figure brez pomenske artikulacije in tudi za slovenski prostor značilno pritrkavanje ter nato še raznovrstno motiviko zvončic ob pobožnostih, pri delu, v družbenem življenju in zvonjenju ob mrličih. Pri čemer je bilo zvonjenje ob smrti moškega po navadi daljše, kot če je umrla ženska, najkrajše pa ob smrti otroka. Tukaj se avtorica pomudi tudi ob primerih, ko so ljudje na zvonove prenašali to, česar niso mogli povedati konkretno, tako da je zvonjenje pravzaprav opravljalo funkcijo javnega mnenja. Na primer v besedni zvezi »obesiti na veliki zvon.« Drugi del monografije Poetika slovenske slovstvene folklore je Marija Stanonik posvetila tistim poetičnim pojavom, ki jih v slovstveni folklori zaznavajo oči, torej ubeseditvi otipljive krajine ali fizično nedostopnim bajčnim bitjem, barvni lestvici in miniaturam. Prvo poglavje prinaša analize desetih razsežnosti in pomenov kategorije prostora. Na primer statičnega in dinamičnega vidika prostora, prostora kot kriterija identitete, etnološke klasifikacije slovenskega etničnega ozemlja, zvočne prostorske razmejitve slovenskega prostora, meje kot folklorističnega vprašanja, slovenske mitične krajine itn. Nato so posebej obravnavane poetika prostora v gorenjski krajini, vizualizacija bajčnih bitij ter poetike barv, pomanjševanja in števil od ena do dvanajst. Tretji del monografije je namenjen kompoziciji izrecno proznih žanrov glede na čas, poleg prostora in števila kategorije, ki jo je grška mitologija pobožanstvila. Skozi zgodovino sta se, povzema avtorica, razvila v panteističnih religijah ciklično, v monoteističnih religijah pa linearno oziroma historično pojmovanje časa. V prvi skupini primerov, navaja v razdelku Časovna kontekstualizacija, se letnice opirajo na pripovedovalčevo osebno zgodovino, v drugi pa se nanašajo na zgodovinske dogodke, ki so zaznamovali zlasti obdobje med prvo svetovno in osamosvojitveno vojno. Kot poseben način označevanja preteklosti pa navaja tudi uporabo pridevnika »star«, v besednih zvezah po starem, stari ljudje, starši, ter sklicevanje na otroštvo oziroma mladost pripovedovalca, kar naj prispeva k zanesljivosti njegovega pričevanja. Marija Stanonik ob primerih iz pripovedi, objavljenih v zbirki Glasovi časa, obravnava še pogostost posameznih časovnih prislovov enkrat¸ včasih, prej, nekoč, davno itn. Nato na primerih Poženčanovih pravljic, ki jih je pred 190 leti zapisoval duhovnik Matevž Ravnikar, pravljic Matije Valjavca Kračmanovega in primerjalnih zbirk med drugim piše še o – praviloma srečnem – končevanju slovenskih pravljic. Posebej se posveča individualni poetiki folklornih pripovedi v arhivski zbirki Gašperja Križnika, nazadnje pa obravnava še poetiko balade o nesrečnih zaljubljencih, slovenskih romeih in julijah, po različicah v Štrekljevi zbirki ter mlajših sorodnih zapisih. Monografijo Poetika slovenske slovstvene folklore avtorica Marija Stanonik konča s pripombo, da po njej »ni več primerno govoriti o enolični strukturi slovenske slovstvene folklore, izrecno pravljic in povedk.«
Piše Ana Geršak, bere Eva Longyka Marušič. Čeprav je izvor besede utopija povezan z neobstojem in kot tak že predvideva lastno neuresničljivost, je prostor utopije kot ne-kraja vendarle prostor odprtih možnosti. Vsaj takšno se zdi izhodišče, ki ga v romanu Ikarija privzema nemški pisatelj Uwe Timm. Njegova Ikarija se ne poigrava le s prostorsko, temveč tudi s časovno razsežnostjo možnosti: dogajanje je zgoščeno v kratek čas tik pred kapitulacijo Nemčije in po njej, v »trenutek anarhije«, ko stari red še ni bil povsem ukinjen, novi pa še ne zares vzpostavljen. Razporejeno je v dnevniške zapise ameriškega vojaka nemških korenin Michaela Hansna, ki se odpravlja v Evropo, da bi opravil nekoliko nenavadno zaslišanje s človekom po imenu Wagner, zadnjo pričo življenja in dela evgenika Alfreda Ploetza. Hansen začne nalogo izpolnjevati 2. aprila 1945 ter jo konča septembra istega leta, ko se morajo ameriške sile počasi umakniti. V tej kratki časovni vrzeli bo pred lastnimi očmi videl in popisal, kako se porajajoča se možnost, da bi iz povojnih ruševin ustvarili boljšo družbo, preobraža v nekaj drugega. Roman Ikarija se tako pri pripovednem postopku kot pri snovanju likov naslanja na logiko preobrata, prikazano skozi ideološki razvoj osrednjega romanesknega lika Alfreda Ploetza. V času, ko se Timmov Hansen sprehaja po povojni Nemčiji, je Ploetz že pet let mrtev, vendar njegova dediščina še vedno buri duhove. Ko Hansen zaslišuje njegovega nekdanjega sodelavca, zastavlja vprašanja, ki razkrivajo sleherniško željo po razumevanju: kako je namreč mogoče, da je Ploetz, nekoč strasten zagovornik uresničevanja najbolj utopičnih družbenih potencialov, postal eden od vodilnih ideologov nacistične rasne politike in oblikovalec tako imenovane »rasne higiene«? V prepletanju zgodovine utopij, biografij ključnih predstavnikov družbenih sprememb in počasnega vdiranja sočasnih političnih realij v pripovedovalčevo začasno idilo, Uwe Timm razkriva ambivalentnost vsakega večjega družbenega projekta, ki skuša na kakršenkoli način prevzeti nadzor nad določenim vidikom človekovega bivanja. Želja po prisilni odrešitvi družbe je zmeraj že želja po njenem zamejevanju, nadzorovanju in ne nazadnje kaznovanju, ki se je v času nacizma poleg holokavsta kazala tudi v zakonu o prisilni evtanaziji; primer takšnega zakona je bil Aktion T4. Projekt je bil prosto po Ploetzu imenovan »utopija družbene selekcije«, kar ni pomenilo nič drugega kot nasilno odstranjevanje nezaželenih elementov. V prepletanju dokumentaristike in fikcije skuša Timm prepoznati elemente, ki so skozi zgodovino, predvsem skozi drugo polovico 19. stoletja, privedli do ideoloških, celo antihumanističnih tendenc v znanosti in družbi. Ikarija je roman pretanjenega opazovalca. Partikularno se širi, skozi podrobnosti presevajo razpoke ideologij. Ko zaslišanec vpraša Hansna, kakšno korist ima od žvečenja žvečilnega gumija, mu ta odgovori, da »izboljša mišljenje, in to popolnoma brez vzreje in kaznovanja«. Ponavljajoči se motiv žvečilke in reakcija, ki jo sproža v posameznikih, so le ena od številnih drobnarij, s katerimi Timm vzpostavlja odnose med liki in njihov način razmišljanja. Namen takšnega pristopa ni normalizacija ali humanizacija tistih likov, ki zelo očitno zagovarjajo napačno stran zgodovine, temveč vztrajanje v razlikah. Ne gre za to, da so zločine podpirali in izvajali tudi tako imenovani »dobri ljudje«, ali za še eno preigravanje na temo »banalnosti zla«, temveč za preseganje dihotomije dobrega in zla, za srhljivo spogledovanje z mislijo, da medčloveške odnose in odločitve narekuje inercija. Ali pragmatičnost: ameriški osvoboditelji Ploetzevo delo obsodijo, pa si vendar z velikim zadovoljstvom prisvojijo ugotovitve njegovih raziskav in poskusov na ljudeh – rezultate, ki jih sicer, kot se izrazijo, sami ne bi mogli pridobiti. Uwe Timm je zgodbo zasnoval na sosledju ekstremnih preobratov, ki niso zgolj osebne narave, ki nekdanje boeme zanese v fanatične zagovornike evgenike in komuniste spreobrača v rasiste in fašiste, temveč prevevajo zgodbo kot celoto. Celo blaznost ima zgodovino in metodo. Ikarija je v tem smislu dialektično zasnovan roman, v katerem vse že vsebuje kal svojega nasprotja, ki se pravzaprav skriva že v sami ideji utopije. Ali, kot je vprašanje zastavljeno v romanu: »Mar nima utopija svojega izhodišča v odsotnosti nečesa, v nestrinjanju?« Utopija je le negativ družbene slike. V primeru Ikarije gre za enega tistih celostnih romanov, ki presegajo eno življenje, ampak jih zanima ponovljivost družbenih vzorcev. S potrkavanjem po preteklosti bijejo plat zvona prihodnosti.
Piše Silvija Žnidar, bereta Ivan Lotrič in Eva Longyka Marušič. Občasno se zgodi, da naslov kakšne leposlovne knjige temeljito in povedno povzame vsebino. To zagotovo drži za poslovenjen izbor pesmi Impressum: Upočasnjena svetloba Ilme Rakusa. Osnovni gradnik te poezije je svetloba v različnih odtenkih, niansah, transformacijah v trenutku, dnevu, letu, v samem konceptu časa, kar pa se nato veže na reflektiranje občih eksistencialnih in ontoloških situacij ali na konkretne eksistenčne dileme in položaje. Po avtoričinih besedah gre za inscenacije »nekega elementa izvora«, se pravi svetlobe kot primarne prvine, točke rojstva življenja. Svetloba je tisto, kar v pesmih – in v življenju – omogoča stvarem, rečem, da vstopajo v vidno polje, jih osvetljuje v različnih perspektivah, in pesnica to vztrajno beleži. Pesmi se pogosto, predvsem v prvem delu zbirke, začenjajo oziroma odpirajo kot vstopi v pokrajino, v urbano prostorje, pri čemer verzi ne delujejo, kot da hočejo podati zamrznjeno sliko vidnega, temveč »lovijo« impresijo, kot da želijo zgostiti trepetanje nekega doživetja, vizije v preseku časa, prostora in človeške zaznave. Poetična pisava, ki ob tem nastaja, je zelo jasna, izkristalizirana, observativna, ilustrativna, opisna, bralstvo brez ovir sledi njenemu nizu podob in besed, zlahka si je, vsaj v večini pesmi, predstavljati območja, v katera nas pelje: »Oprano popoldne proseva / skozi poslednji javorov list. / Pozno je že. / Ni hrupa ne kantilene. / V hiši cvrkuta kurjava. / Kmalu bo prišla sivina, / hladno bo legla na asfalt.« Figurativni jezik, ki je ob tem v rabi, je zelo rahel, metafore ali prispodobični spoji niso premočni, ne zmotijo toka misli. Prenesena, metaforična ali simbolična razsežnost se še najbolj razodeva na ravni celotne, posamične pesmi, ki razodeva neko občutje, čustvo, razširjeno misel ali refleksijo. Pokrajine, vedute in vsa bitja, ki se »ujamejo« v pesničino pisanje, tako niso nekakšne prispodobe za njen duševni interier, niso njene pozunanjenosti. Pesmi tudi ne bi mogli označiti za izpovedne; da, od pesniškega glasu prejemamo, zaznavamo čustva, miselne zavoje, a to prihaja skozi vijuganje med pesniškimi podobami. Tukaj gre bolj za poetiko prostora, v katerem se pesnica koordinira, išče spoje z njim, z njegovimi fenomeni, in pesmi so kot odzivi na ta shajanja in prehajanja. Znotraj tega se ji pojavi razodevajo v različnih barvah, v njih skozi prizmo svojega naziranja najdeva spomine, nenavadna bistva, razodetja, razpira svoje čute temu, kar jo nagovarja. Pri tem pride seveda tudi do zlitja ali kolizije nasprotujočih si »silnic«; svojo vseprisotno svetlobo Rakusa pogosto obdaja z zimo, hladom, uzira prezenco, obliko ene pojavnosti skozi drugo. V tem kontekstu imata lahko mraz in sneg več konotacij, lahko delujeta pomirjevalno, kot tišina, ali pa funkcionirata kot zareza v bivanje. Odkrivanje kompleksnih, prelivajočih se nians materije in »duha«, ki jo naseljuje, je tako, se zdi, eno izmed glavnih vodil teh poem. Poudarjeni mesti v zbirki sta tudi motiva poti in časa oziroma je vse nekako prepleteno. Pesničin pogled in njena bit sta večinoma v stanju lahnega nemira v premikanju, njeno oko, misel nenehno lovi tudi najmanjše premike med bitji, med kraji, med ljudmi. Njena besedila do neke mere zaznamujejo konkretni kraji, potovanja, na kar napotujejo nekateri naslovi pesmi, ali vmesne, bežne omembe, ki omenjajo mesta, kot so Praga, Berlin, Teheran in Kjoto, vendar ne odražajo nekakšnih mestnih ali popotnih atmosfer, še vedno gre za skiciranje drobnih momentov, vizij. Za tekste, ki se vežejo na japonska mesta, bi lahko dejali, da so nekakšen poetičen poskus približanja misli zen budizma; pod vsem vrvežem in videzi sveta pesnica najdeva nekakšen krogotok, ciklično izmenjavo življenja in minevanja: »bobneče zastave / plastične ponjave / raztrgan reklamni napis / le drevesa stojijo / strumno v / tresavici zraka / zeleni bogovi / dokler jih povodenj ne osmuka.« Pesnica na svojih poteh, takšnih ali drugačnih, pogosto išče nekakšen »pobeg« linearnemu teku časa, nekakšno čisto prisotnost biti v trenutku, zlitje z nekim momentom ali prostorom. V osnovi gre pri delu Impressum: Upočasnejna svetloba za zelo rahlo, tenkočutno, »lirizirano« govorico, poetiko. A prevečkrat dobimo občutek, da je prerahla. V svojem iskanju kontrastnosti, kontradikcij, v uprizarjanju stvarnosti med njimi se ne odpira dovolj, ostane pri nastavkih, ne gre zares daleč v njihovem trasiranju, plastenju. Ostaja pri nekakšnih osnovah, pri poetiki, ki smo jo že neštetokrat slišali, brali. Sama pisava deluje morda preveč skopo, premalo izdelana v smeri »umetniškosti, ne nudi pravih izzivov. Pesmi tako pogosto na koncu izpadejo ohlapno, rahlo estetizirane, pogosto se zanašajo na konvencionalne prijeme pesniške naracije, zaradi česar marsikateri verz deluje klišejsko. Nekateri teksti so glede na ubesedovanje svoje tematike pretihi, včasih se zdi, kot da jim zmanjka zagona. Z nekaj izjemami morda zbirki primanjkuje tudi močnejši ritem, zven pesmi – kar pa se je morda do neke mere zgubilo v prevodu, zato so tudi dobrodošle dvojezične izdaje. Nerodna pa je mestoma tudi vpeljava družbeno-kritičnih momentov, vezanih predvsem na vojno v Ukrajini, saj v toku celotnega pesniškega nabora delujejo kot nenavadni tujki, ali pa pesmi preprosto znova izpadejo izpisane na način obrabljenih vzorcev, z igranjem na čustva skozi konvencionalne motive, podobe. Pod črto je torej zbirka Ilme Rakusa Impressum: Upočasnjena svetloba dokaj pretehtano strukturirana in zastavljena, ponuja potencialno zanimive vsebine, njena lahna govorica »pritegne uho«, a vsemu skupaj na koncu umanjka preseženi element, korak dlje, kakšno presenečenje več, večja moč v toku jezika.
Willy Wonka je verjetno eden najbolj prepoznavnih, vsekakor pa eden najbolj čudaških in ekscentričnih likov mladinske literature, ki že vse od leta 1964, ko ga je pisatelj Roald Dahl predstavil svojim bralcem v fantazije polnem romanu Čarli in tovarna čokolade, vzbuja tudi zanimanje filmskega sveta. In kako ga le ne bi! Wonka, po mnenju nekaterih Dahlov alterego, je neobičajen, nagajiv, pogosto nesramen, objesten, prebrisan in zelo energičen možic pisanih oblačil in še bolj pisanega razpoloženja, da o prismuknjenih navadah niti ne govorimo. Nič presenetljivega torej, da je le slabih pet let po izidu knjige filmska platna že osvetlil istoimenski film z Genom Wilderjem, za marsikoga še vedno »edinim pravim Willyjem Wonko« v naslovni vlogi. A kakšen je bil Wonka, preden je ustanovil svojo znamenito tovarno čokolade? Je bil od nekdaj tako … no, poseben? In kako je spoznal svoje miniaturne pojoče pomočnike? Je bil bolj čarodej ali izumitelj ali oboje? O tem je Dahl razkril le drobce, ostalo pa prepustil domišljiji, ki je bila tako glavno vodilo režiserja in soscenarista Paula Kinga pri ustvarjanju najnovejšega poskusa razkritja ozadja slavnega čokoladnega mojstra, glasbene družinske pustolovščine Wonka! Pri tem je zelo očitno črpal iz svojih izkušenj pri ustvarjanju toplega in ganljivega Medvedka Paddingtona ter se še bolj očitno in z veliko mero spoštovanja zgledoval pri že prej omenjenem filmu iz leta 1971. Rezultat je vizualno spektakularna avanturistična komedija, v kateri je za kanček preveč računalniško obdelanih posebnih efektov, s sicer predvidljivo, rahlo predolgo, a kljub vsemu dovolj zanimivo in preobratov polno zgodbo ter osupljivo igralsko zasedbo. Že res, da mlademu Timothéeju Chalametu morda manjka malo norosti, kakršno sta Wonki vdahnila Wilder in predvsem Johnny Depp v Burtonovi različici filma, vendar to zelo uspešno zapolni z vztrajnim in nalezljivim optimizmom neke nepokvarjene duše, ki še verjame v uresničitev svojih sanj. Poleg Chalameta, ki je priznal, da je bilo zelo težko hkrati plesati, peti in igrati, so svoj košček k čarobnosti tega filma dodali še Olivia Colman, odlična celo v vlogi zlobne perice, Sally Hawkins, Rowan Atkinson, naravnost fantastični Hugh Grant kot zagrenjeni oranžni možic z zelenimi lasmi in še številni drugi. Film Wonka, ki se na daleč izgone vsaki kontroverznosti, s katero se v zadnjem obdobju povezuje Dahla in njegova dela – razprava o upravičenosti poseganja v literarna besedila, namesto da bi se jih primerno kritično obravnavalo, je še zelo vroča – je vsekakor eden boljših svojega žanra in bo mlajše občinstvo nedvomno navdušil. Nekoliko starejši pa bodo morda vseeno pogrešali ščepec tiste posebne začimbe, ki dobro čokolado spremeni v odlično.
Slovenski naslov filma Okus strasti povsem nazorno predstavi njegovo vsebino. Zgodba namreč spremlja kuharico Eugénie, ki živi in dela pri gastronomu Dodinu Bouffantu, večina dogajanja pa je osredotočenega na njuno skupaj strastno pripravljanje slastnih jedi. Obenem sta tudi par in tako dobimo vpogled še v njuno romantično strast. Ta je sicer nekoliko bolj umirjena, saj je dogajanje postavljeno na francosko podeželje v začetek 20. stoletja, zaradi česar je nujno izkazovanje romantike podvrženo določeni meri zadržanosti in družbenih protokolov, ki so nam danes morda tuji. Vseeno niti za trenutek ne podvomimo v iskrenost njune ljubezni ali v njuno enakopravnost v odnosu. Režiser Tran Anh Hung se je s svojim drugim francoskim filmom lotil predelave literarne klasike, ki je sicer nimamo v slovenskem prevodu, njen avtor Marcel Rouff pa sodi med pionirje pisanja o gastronomskih užitkih. Hungov film te užitke mojstrsko prelije v žive podobe, k temu pa izdatno pripomoreta tudi Juliette Binoche in Benoît Magimel v glavnih vlogah. Ne le, da izkažeta izjemno mero žara in strasti drug do drugega, prav fascinantno je opazovati, kako vešča sta v pripravi hrane in s kako predanostjo se lotevata kuhe. Žanrsko je Okus strasti romanca in to odlična, prehranski vidik pa ga uvršča tudi v vse bolj priljubljen podžanr gurmanskih filmov. Za te je značilno, da pripravo hrane predstavljajo s skoraj erotičnim žarom, pri čemer je hrana včasih metafora za druge pomembne življenjske stvari, denimo ljubezen ali kreativnost. Posamezni gurmanski vložki so sicer že desetletja stalnica kriminalk in filmov borilnih veščin iz Hong Konga in Japonske, kjer pogosto služijo kot lahkoten premor za umirjanje tempa in napetosti, ko denimo med obleganjem gangster pripravi pojedino za svojo ekipo ali talce. Obenem je vloga chefa tudi izziv za igralce, da izpilijo lastne spretnosti, tako smo lahko pod prste gledali hollywoodskim zvezdnikom, kot so Jon Favreu, Bradley Cooper in Nikolaj Coster-Waldau, pri nas pa tudi Juriju Zrnecu in Klemnu Janežiču. V zadnjih letih je gurmanski film napredoval do te mere, da smo začeli dobivati že revizionistične poskuse žanra. Tako je denimo predlanska danska drama Okus lakote prikaz propada v katerega obsesija s hrano žene uspešnega chefa in njegovo družino, medtem ko lanski srhljivi triler Mení prikaže chefa kot vodjo kulta, ki gastronomijo uporabi kot orožje za množično uničenje. No, Okus strasti je nasprotje tega – film poln topline, romantike, ljubezni in drugih slastnih dobrot.
V SNG Nova Gorica so v koprodukciji s Cankarjevim domom, Dramo SNG Maribor in Zavodom Škrateljc pripravili uprizoritev Pod svobodnim soncem, ki se naslanja na znameniti istoimenski roman Frana Saleškega Finžgarja, še bolj pa na leta 2021 izšli strip Gorana Vojnovića in Damijana Stepančiča, temelječ na Finžgarjevem romanu. Predstave v Novi Gorici tečejo že od premiere 30. novembra, ljubljanska in mariborska premiera pa bosta sledili 18. decembra oziroma 19. januarja.
premiera: Slovensko mladinsko gledališče, 9. december 2023 Radio Slovenija, informativne oddaje, 10. december 2023 V Slovenskem mladinskem gledališču je bila sinoči premiera predstave Argonavti, ki je nastala po navdihu istoimenske knjige Maggie Nelson in besedilu, katerega avtor je dramaturg Tomasz Śpiewak. Predstavo z odličnimi, močno angažiranimi, osmimi igralskimi kreacijami, katerih liki so upodobljeni tudi na podlagi pripovedi anonimnih sogovornic in sogovornikov v Sloveniji, je režiral Michał Borczuch. Več Magda Tušar: ZASEDBA Mark Jacob Cavazza Damjana Černe Daša Doberšek Voranc Mandić Vlad Novak Ivan Peternelj Draga Potočnjak Matija Vastl USTVARJALCI Dramaturgija: Tomasz Śpiewak Prevod izhodiščnega gradiva: Tatjana Jamnik Scenografija in kostumografija: Dorota Nawrot Koreografija: Dragana Alfirević Glasba: Bartosz Dziadosz Oblikovanje zvoka: Bartosz Dziadosz, Sven Horvat Oblikovanje svetlobe: Robert Mleczko Oblikovanje videa: Dušan Ojdanič Svetovalka za jezik: Mateja Dermelj Asistent režije: Bor Ravbar Vodja predstave: Urša Červ
Redkokateri filmski ustvarjalec v svojih delih tako kreativno uporablja metafore kot nemški scenarist in režiser Christian Petzold. Če pomislimo na njegovo dramo Phoenix, postavljeno v razrušeni Berlin tik po drugi svetovni vojni ali na Tranzit in Undine – filma, v katerih je prav tako kot v svojem novem celovečercu Rdeče nebo v glavno vlogo postavil igralko Paulo Beer. Besedilo o filmu je pripravil Igor Harb, bere Igor Lotrič.
V okviru programa Kinobalon je prišel na spored Kinodvora norveški otroški božični film Medvedkov božični čudež, ki si ga je ogledala Gaja Pöschl – kot boste slišali v naslednjih minutah, ogled tega dela toplo priporoča. Njeno oceno bere Maja Moll.
Woodyja Allena ni treba posebej predstavljati. Nekateri njegovi filmi so se zasluženo uvrstili med klasike filmske umetnosti – pomislimo na Annie Hall, Manhattan, na film Hannah in njeni sestri ali na Otožno Jasmine izpred desetih let. Eden njegovih bolj zanimivih filmov je tudi Zadnji udarec s Scarlett Johansson in Jonathanom Rhys Meyersom v glavnih vlogah, v katerem Woody Allen ni gradil na komičnosti, ampak je ustvaril razmišljujoče delo o medčloveških odnosih in o pomenu sreče v življenju. S srečo, ki se hitro spreobrne v svoje nasprotje, se ukvarja tudi v filmu Srečno naključje, svojem petdesetem filmu in prvem, ki ga je posnel v tujem jeziku, v francoščini. Ocenjuje ga Ana Jurc, bere Maja Moll.
Maja Lunde: Snežena sestra premiera: 1. december 2023 informativne oddaje, 4. december 2023 Tudi v skandinavsko kičasto božično ikonografijo in impresivno zasneženo pokrajino, infrastrukturo, ki namiguje na običajno praznično patetiko, lahko vdrejo nenadni in hudi življenjski dogodki. Norveška pisateljica Maja Lunde, avtorica zgodbe Snežena sestra, ki so jo v Mini teatru priredili za oder, je zapisala, da je v njej želela opozoriti na pereč problem duševnih stisk in psiholoških motenj pri mladostnikih in na potrebo po komunikaciji med starši in otroki. Predstavo Snežena sestra, ki je namenjena družinskemu gledanju, je režiral Luka Marcen, v vlogah otrok, staršev in skrivnostnega neznanca, so tako radoživo kot turobno podobo uprizoritvi vtisnili: Gaja Filač, Timotej Novakovič, Luka Bokšan, Sara Gorše in Nika Korenjak. O predstavi, ki je premiero doživela v petek, več Magda Tušar
Piše Marica Škorjanec Kosterca, bereta Maja Moll in Ivan Lotrič. Odgovor na vprašanje, zakaj je Boža Herek začela pisati satirične, včasih precej ostro začinjene zgodbe o razvadah in slabostih posameznikov in banalnih pojavih v javnem življenju, je z mislijo na oblastnike, ki jim je osebna korist pomembnejša kot dobrobit države, že pred dva tisoč leti napisal rimski pesnik satirik Decimus Juvenalis: Difficile est satiram non scribere – Težko je ne pisati satire. Težko je verjeti, da so humoreske v knjigi Davek na pamet stare že več kot dvajset let, njihovi liki bi bili lahko tudi naši sodobniki. Prva zgodba nas spomni na Butalce, ki so kupovali pamet, le da je pripoved modernizirana z uvedbo inteligenčnega količnika za vsako delovno mesto. Vlada v domu demokracije soglasno sprejme davčno reformo in za odstopanje od predpisanega količnika uvede nov davek na pamet, ki bo zagotovo v celoti napolnil državni proračun. »Sistem je na moč human za tiste, ki so obvladali odtujitve velikega formata – kot so po novem rekli navadni kraji,« pravi sindikalist. V izogib zapleteni metodologiji vlada sklene, da se letna stopnja davka določa z žrebom. Humoreska Naša kultura govori o tankočutnem uličnem violinistu Gregorju, ki postane minister za kulturo. Na prvi seji vlade dobi nalogo, naj na dolgem seznamu umetnikov zamenja vse neustrezne s pravimi. Črtal naj bi ljudi, ki so kot paraziti polno desetletje živeli brez dela, pri tem pa se mora soočiti z ministrico za obrambo svobode misli, ministrico za socialne programe in družinsko pragmatiko, prisluhne pa tudi mnenjem stanovalcev v živalskem vrtu. V naslednji pripovedi vlada razpravlja o izboljšavah vremena in sprejme več koristnih ukrepov: na primer o nakupu termometrov, ki bodo kazali samo do petindvajset stopinj Celzija, vročino pa bodo merili v Fahrenheitih. Največji dosežek pa je priprava evropskega zakona o vremenu. »Tudi vreme je stvar demokratične javne razprave, najširša demokratična razprava lahko prinese novo kvaliteto, ljudstvo pa naj razmišlja, se ozira v nebo in se jezi. Naj se ukvarja z vremenom. Sicer nam bodo začeli vtikati nosove v pravo politiko in se ukvarjati s tem, o čem kdo odloča in na kateri račun gre kakšen znesek.« Precej pogosta slovenska lastnost je ustvarjanje videza, vtisa na druge in dokazovanje lastne pomembnosti. Iz te izvira absurdna potegavščina, ki si jo v humoreski Sanjske počitnice privošči lastnik turistične agencije Modra palma z reklamo: »21 čarobnih dni na Bahamskih otokih za samo 999 dolarjev za štiri osebe«. Na koncu so kljub trdemu garanju v vinogradu vsi zadovoljni, ko za nevoščljive sosede in prijatelje kot dokaz posnamejo video o svojih počitnicah pred kulisami s posnetki Bahamov. Težavna pa je lahko tudi izbira otrokovega imena, saj imajo v satiri Ime po mnenju nove mamice vse Anice, Bojane Mojce, Marije, Jožice, Dragice, Nine, skratka vse dobre znanke, preveč slabih lastnosti, da bi po njih imenovala svojo novorojenko. Humoreske Bože Herek v knjigi Davek na pamet odlikujejo spreten tok pripovedi in zanimive zgodbe iz vsakdanjega življenja preprostih posameznikov in pomembnežev – klavrnih literarnih junakov, ki jim je skupno hlepenje po bogastvu in karieri. Pisateljica s posmehom in bridkim humorjem razgalja zlaganost uglednežev, nesmiselne politične odločitve, birokracijo, laži, podkupovanje in krajo. V nekaterih lahko zaznamo sledi znanih literarnih del tega žanra, kot so Milčinski z Butalci, Dickensov Božični duh v zgodbi Kako sem postal pameten ter Hašek in njegov Dobri vojak Švejk v humoreski Pred volivci ob ustanovitvi 'Stranke zmernega napredka'. Knjižna oprema Bojana Hereka se ujema z vsebino, prikazuje na primer bankomate in okenca z duhovitimi napisi: »Davkarija. Vplačila 24 ur. Vse dni v letu samo za vas.«
Piše Matej Bogataj, bere Ivan Lotrič. Vse bolj uveljavljen in nagrajevan nemški pripovednik Lutz Seiler je podobno kot njegov rojak Inge Schultz eden od premišljevalcev o obdobju padca Zidu in začetka tranzicije, vsaj če sodimo po njegovih poslovenjenih romanih. Ozračje tik pred združitvijo obeh Nemčij v obdobju demokratične otoplitve, posledično tudi množičnega prebega zaradi čudežno odprtih mej na drugo stran železne zavese, je bilo namreč ozadje romana Kruzo. To je zgodba o teoriji in praksi, tudi o utopičnih vizijah vzhodnonemške mladine, ki je sanjala o drugačni prihodnosti in se nanjo pripravljala na utrjenem otoku v bližini danske meje, ki so ga obkrožali patruljni čolni, da bi preprečevali pobeg na Zahod. Pripovedovalec tam spozna Kruza, duhovnega voditelja, ki vidi dlje kot drugi in nastopa v vlogi nekakšnega guruja, modreca in nosilca utopije. Kruzo se pod psevdonimom comandante, kar ga seveda postavlja v bližino latinskoameriških nosilcev revolucionarnih, utopičnih in protiimperialističnih projektov, nekakšnega Che Guevare ali Fidela Castra, pojavi tudi v Seilerjevem romanu Zvezda 111 kot eden od vodij avtonomne in osvobojene cone v Berlinu tik ob Zidu. Predlaga nakup nemških ovčarjev, nekdanjih čuvajev v ruski vojaški službi, ki bodo v primeru intervencije branili cono pred policijo. Pripovedovalec Carl se namreč že na začetku tega obsežnega in razvejanega romana, v katerem zasledujemo kar nekaj pripovednih linij, sooči z odhodom staršev na Zahod, čim se jima je ponudila priložnost; očitno sledita skrivnim sanjam, o katerih on ne ve nič. Zapustita mu avto in stanovanje, ostal naj bi v nekakšni zaščitnici in varoval dom, medtem ko bi šla onadva skozi zapletene migracijske postopke, taborišča za prebežnike in iskanje službe. Vendar se Carl odloči, da ne bo skrival njunega bega pred sosedi, spakira očetovo orodje in se z ruskim avtom odpravi v Berlin, ki je ravno pred tranzicijo. Oblasti dovolijo naselitev čudakov in sanjačev v nenaseljena stanovanja, saj hočejo preprečiti špekulativnemu kapitalu, da bi zagospodaril s celimi soseskami. Carl, ki spi v avtu in do nastopa mafijske konkurence, ki mu resno zagrozi, na črno vozi taksi, se tako znajde v vzhodnonemškem skvotu, med uličnimi delavkami, ruskimi oficirji in z vseh vetrov nabrano mladino, polno utopičnih idej o novih skupnostih in obetov umetniške slave. Seiler sicer omenja Kreuzberg, znamenito berlinsko okrožje na zahodni strani, ki so ga zaskvotali, vendar je Carlova družba v svojih zahtevah in načinih delovanja inventivna in samostojna, tako da Zvezda 111 ob romanu Kruzo predstavlja dragoceno pričevanje o podtalnem dogajanju in o zgodovini alternativne scene na ozemlju vzhodnonemške demokratične republike. Dobesedno podtalnem. Carl, ki se medtem ukvarja z zidarskimi deli za skupnost, saj je zidaril že prej, se namreč postopno oblikuje v pesnika, ima nekaj ljubezenskih prigod, predvsem pa je roman, ki je dobil ime po starem radijskem sprejemniku z mačjim očesom, pričevanje o na novo odkriti svobodi. Tudi o pojavljanju špekulantov vseh vrst, o tem, kako je Zahod s svojo kapitalsko logiko pojedel prejšnje načine bivanja. Tudi o tem, da svoboda, o kateri sta sanjala starša, ni dovolj za srečo, saj Carl pravzaprav ne ve, kaj bi z njo, ne na ljubezenskem ne na pesniškem področju, išče se in občuduje odločnost staršev, čeprav dvakrat starejših z dvojno voljo in prilagodljivostjo. Seiler svoj roman ob neposrednem pričevanju izpisuje prek pisem matere, ki natančno poroča o svojih migracijskih epizodah, in s poznavanjem berlinske alternative od znotraj. Seveda je tam je polno nesporazumov, skupnost z vseh vetrov nabrane mladine, ki se bojuje za svoj prostor, tudi v vlažnih in opuščenih kleteh in razdejanih stanovanjih je pravzaprav pomanjšan družbeni model, ki še danes razločuje mentaliteto obeh nemških hemisfer. Radio, model Zvezda 111, ki je nekoč pomenil zvezo s svetom zunaj, z radiom Luksemburg in rokenrolom, ter spodbujal sanje generacije staršev, konča na ameriški Zahodni obali, Seiler pa z romanom dokazuje svojo visoko pripovedno kondicijo, širok zamah in dober smisel za tenkočutno izpisane portrete posebnežev in sanjačev iz berlinskega podzemlja na začetku devetdesetih let.
Piše Andrej Lutman. bereta Ivan Lotrič in Maja Moll. Po že ustaljeni navadi besedila, prispela na razpis Sončnica, izbere selektorska ekipa. Njen član Zoran Pevec je svojo izbiro v spremni besedi k zbirki Andreje Vidmar Iz nedotika poimenoval Celjenje spomina, popis rodovnika. Izbor je utemeljil z besedami, da zbirka 'ponuja dominantno sporočilo samoodkrivanja in obračanja navznoter, kjer se osvobaja odvisnosti od drugega in kreira samozavestni pesniški jaz'. Lirska subjektinja Andreja Vidmar svoje pesmi ponuja v knjižni prvenki, objavljala pa je že v glasilih Mentor in Kralji ulice, na spletu in tudi v radijskem Literarnem nokturnu. Začetki njenega pesniškega ustvarjanja so stari vsaj pet let, plemenitila pa se je tudi z udeležbami na kreativnih delavnicah, ki jih prireja Javni sklad za kulturne dejavnosti. Poleg slovenščine je njena strast angleščina, ki jo poučuje na Škofijski gimnaziji Antona Martina Slomška v Mariboru. Predvsem je ognjevita bralka in organizatorka inovativnih pedagoških pristopov, zavzema se za izobraževanje mladih v begunskih centrih doma in po svetu. Za izhodišče njenega pristopa k poeziji lahko služijo zadnji verzi pesmi z naslovom Bližina: »Zarana dlan še kar tiščim / v tisto smer. / Mogoče, / mogoče bo zdaj lažje / vstati iz postelje / in se odpeljati // v praznino.« Zbirka je tridelna. Prvi del je nostalgičen, saj je v njem izpostavljen spomin na preteklost, meječo kar na prekletost. Pesem Netopirka se namreč začne takole: »Dolgo sem živela z njo, / svojo nadomestno mamo. / Ko sva se našli, sva druga drugi / s kože postrgali nezaupanje. // Zasušeno popkovino je privezala / na svoje koničaste zobe. / Z nogami sem se oklenila / njenega života.« Pesmi prvega dela so vsekakor mračne, nakazujejo otroštvo in mladost brez cvetic; če pa že so, so spletene v venčke, tiste pogrebne, in ne tiste, s katerimi dekleta lovijo ljubljence in morda poznejše ljubimce. Pesmi drugega dela so delno odmaknjene od mrakobnosti prvega, saj se v lirski subjektinji prebudi ljubezen, ljubezen do ustvarjanja in izpovedovanja. Pesem Zaljubljena se konča z verzi: „Ponoči ne spim. Počasi / slačim pesmi / pod / modrimi / platnicami.“ V tem delu so tudi pesmi, ki napeljujejo na telesnost. Na primer pesem z naslovom Razpok: „Napeta popka se pričakujeva / vsak v svoji pozabljeni gredi.“ Tretji del zbirke Iz nedotika se vrača k prvemu delu in še okrepi njegovo žalobnost, zanikanje in odsotnost. Prav vrtajoče se konča pesem Načrt, kjer en sam stavek določi vse: »Izza reber zajoče pogrešanje.« Osrednja tema tega dela je smrt v kar premnogih oblikah, in pesmi popolnoma definirajo naslov zbirke: Iz nedotika. Ne le da pesnica zaznava stanja, kjer ni stikov, kjer ni povezav in ljubezni, ki naj bi združevala; vživlja se v stanja, kjer je gibalo odbojnost. A da ne bo pomote: ni sovraštvo tisto, ki naj bi bilo nasprotje ljubezni. Ne. Je zgolj zanikanje nečesa, zaradi česar so ljudje člani in članice, členi in deli celote – človeštva. S takimi občutji pesnica izpostavlja čas apatije, čas brez simpatije in brez empatije. Pesem Želja je več kot povedna: „Mesnate muhe / na pol zmrcvarjene / pustim razstavljene.“ Ob zbirki Iz nedotika se pojavi starodavno spraševanje o pesnjenju, ki naj bo sočasno ustvarjanje in tudi zdravljenje. Je izpovedovanje skozi pesem le prenašanje razočaranja na druge, na bralstvo? Je pesnjenje zgolj krinka za terapevtskost, češ: če lepo povem, da mi je hudo, mi bo potem lažje? Kakorkoli: pesmi, s katerimi Andreja Vidmar izpopolnjuje slovensko pesniško ustvarjalnost, vsekakor obetajo, saj njihov izraz odseva izredno stanje razčlovečenja, in to tako dovršeno, da je njihov obet tudi obet mnogih, ki se le z detekcijo krize lahko dotaknejo sveta onkraj životarjenja.
Piše Marija Švajncer, bereta Maja Moll in Ivan Lotrič. Leta 2021 je bila v Narodni galerij v Ljubljani pregledna razstava del Hinka Smrekarja. Ob tej priložnosti sta izšli zajetni knjigi, skupaj na več kot sedemsto straneh, in sicer monografija Hinko Smrekar, Življenje in delo in Katalog dokumentiranih in evidentiranih del. Nova knjiga Poznal sem tokove sveta, slikarjevo lastno pisanje, je zgovorno dopolnilo odmevnega galerijskega dogodka in možnost vpogleda v umetnikovo osebnost, njegovo duševno počutje ter odzivanje na čas in družbene razmere, v katerih je živel. Smrekar je bil rojen leta 1883, njegovo življenje se je nasilno izteklo leta 1942. Ker je sodeloval z borci za svobodo, ga je italijanski okupator ustrelil v Gramozni jami. Hinko Smrekar ni bil samo nadarjen likovni umetnik, temveč tudi zelo dober pisatelj. Knjiga je celota dveh videnj: slikarskega in besednega. Smrekar slikovito piše o svojem življenju – od otroštva, mladeniškega obdobja, ogroženosti v prvi svetovni vojni in spremljanja razstavne dejavnosti drugih slovenskih slikarjev in slikark pa vse do odzivanja na politične in kulturne dogodke. Veliko pozornosti nameni Ivanu Cankarju, umetniku, ki ga ima za prijatelja in brata. Ne prizanaša njegovim izpadom in ostrini v komuniciranju, povzdiguje pa pomen njegovega literarnega opusa. Ob prvem srečanju mu je Cankar navrgel, da ima strašno bedast obraz, Smrekar pa mu je s kislim smehljajem odgovoril, da je tak obraz zanj kaj prikladna maska, ker rad nemoteno opazuje ljudi in jim z očmi sega za rebra in lobanjo. Priznava, da je sam postal nekakšen ekscentrični klovn slovenskega naroda. Smrekarjevo pisanje je duhovito in šegavo, humor se preveša v sarkazem, cinizem in obešenjaštvo. Umetnika lahko spoznamo kot otroka. Še ne dveleten se je v frančiškanski cerkvi zazrl v nabožno fresko na steni, prisluhnil božanski orgelski glasbi in doživel duševni pretres. Občutljiv človek je ostal vse življenje, pa tudi bolehen, s težavami na pljučih, rahlih živcev in ogrožen zaradi nevrastenije. Iskreno pripoveduje o različnih pripetljajih in ne skriva, kako neposredno se je zanj zanimal ženski svet, pa tudi sam se ga ni branil, ne veselih deklic in cipic, tako imenuje prodajalke ljubezni, kot tudi ne intelektualk. V knjigo so uvrščene tudi Smrekarjeve pesmi. »Trubadurji pesnijo, in celo najdolgočasnejša grinta postane trubadur, če je močno zaljubljena.« Govori o mačehovskem odnosu družbe do umetnosti in težavnem položaju umetnikov, je kronist in že skoraj mislec, ki se loteva splošnejših življenjskih vprašanj. Ker je brez dlake na jeziku, se tisti, v katere uperi svoje ostro pero, oglašajo in branijo, kakor vedo in znajo, on pa jim pove svoje. »Sam za svojo osebo se nisem in se ne bom dal od nikogar, niti od pendrekov in bajonetov, prisiliti, da bi nekritično goltal napačne in zmešane pojme.« Prepira se s svetom in samim seboj. Kako tudi ne, saj je svet v njegovih očeh razdrapan, malovreden, zmeden in preklet, obdobje, v katerem živi, pa je po njegovem mnenju krizno. »Tako malo nas je, na tako tesnem prostoru živimo, da se bojimo, da utegne en intrigant uničiti vse lepe načrte za napredek in čaščenje naše kulture!« Prepričan je, da je prava narodna umetnost mogoče le tam, kjer je narodna individualnost ostro izražena in kjer vlada trdna tradicija sloga. Umetnost razume kot ustvarjanje lepotnih vrednot in dobrin po nareku narave in z namenom oplemenitenja in obogatitve človekove duše in človeškega življenja. Njegov najljubši motiv so mistični nočni prizori. Zaradi stiske je prisiljen prositi različne odbore in posameznike za denarno pomoč in pri tem ne skriva zagrenjenosti in obupa. Življenje zanj ni nič drugega kot dolga bolezen in slaba navada. Večkrat omeni, da ima pripravljeno vrv, s katero bo vsemu napravil konec. Smrekarjeve zapise in estetsko dognane ilustracije, karikature in reprodukcije v knjigi Poznal sem tokove sveta je zbral in uredil Damir Globočnik, doktor umetnostne zgodovine in doktor zgodovine. Opravil je veliko in pomembno delo. Zapise je natančno pojasnil in komentiral ter prevedel latinske reke in citate v nemškem jeziku. Dodal je opombe, s katerimi širi obzorje bralk in bralcev, ter predstavitve osebnosti s področja likovne umetnosti, literature, kulture, politike in še marsičesa. Nekatera poglavja in slike so bili sicer že objavljeni, toda nova izdaja je kot celota nadvse dragocena, vsebinsko povedna in slikarsko vrhunska, lahko bi celo rekli, da imamo pred seboj knjigo leta.
Don't look back /ne oziraj se nazaj/ je replika iz predstave Fun Fact, Zanimivo dejstvo, ki smo jo minuli konec tedna lahko gledali v Stari mestni elektrarni – Elektro Ljubljana. Soustvarili so jo umetniki kolektiva Beton Ltd. in talinskega gledališča Kanuti Gildi SAAL. Oziranje nazaj, v spomin, je nenavadna izkušnja. Saj se zdi, da nič več ni tako, kot je bilo. Gre seveda za srečanje dveh spominskih podob, ki nikoli ne bosta enaki. Predstavo si je ogledala Petra Tanko. grafična podoba letaka za predstavo, www.bunker.si
Sinoči je bila v Slovenskem ljudskem gledališču Celje premiera Paradiža, predstave gostujočega italijanskega režiserja Mattea Spiazzija o starostnikih. Ogledala si jo je Vilma Štritof. Premiera: 1. 12. 2023 Režiser Matteo Spiazzi Dramaturginja Tatjana Doma Scenograf Primož Mihevc Kostumografka Dajana Ljubičić Oblikovalka in izdelovalka mask Alessandra Faienza Oblikovalec svetlobe Gregor Počivalšek Igrajo: Žan Brelih Hatunić David Čeh Maša Grošelj Lucija Harum Aljoša Koltak Rastko Krošl Urban Kuntarič Manca Ogorevc Lučka Počkaj Tanja Potočnik Branko Završan
Osrednja tema Vzornika je medvrstniško nasilje, kar je kompleksna tematika, ki jo film potencira z umestitvijo dogajanja v postpandemični čas in vključevanjem množice drugih pretresljivih življenjskih dogodkov, med drugim ločitve in alkoholizma. Film se začne abruptno in šokantno s poskusom samomora, kar zaznamuje njegov ton. Kmalu ugotovimo, da glavni junak ni tisti, ki je skočil z balkona, temveč je to njegov sošolec, ki kot stranski lik kroji njegovo usodo. Ko spoznamo glavnega junaka Jana, ki ga odlično upodobi France Mandić, se ta odpravlja prvič v šolo v nov razred. Sošolce je sicer že spoznal, a samo prek spleta, saj je med pandemijo zamenjal šolo. Z mamo Majo, ki dela na šoli kot svetovalna delavka, sta se namreč takrat preselila iz Ljubljane v manjše mesto, kjer se zgodba odvija. Prav majhnost in z njo povezana hermetičnost kraja potencirata Janove in Majine težave. Jan kmalu ugotovi, da so edini vrstniki, s katerimi se lahko druži, tisti, ki nad njim izvajajo nasilje, Maja pa je po drugi strani v službi zadolžena za poskus razreševanja primera njegovega glavnega nasilneža. Njena zgodba se dodatno zaplete, ko se neuspešno trudi navezati stike s sodelavkami, medtem ko Jan pridobi prijatelja v čudaškem sosedu, katerega nameni in cilji niso povsem jasni. Vzornik vodi gledalca skozi to ponekod že preveč zapleteno krajino, medtem ko se junaki vse globlje zapletajo v vedno nove krizne situacije. Občasno se tako zdi, da je vsega že preveč, da bi gledalec še lahko sočustvoval z liki, vendar se film odkupi, ko pripelje njihove usode z roba prepada. Režiser in soscenarist Nejc Gazvoda je bil v svojih romanih pogosto kronist patologije predmestja, medtem ko sta se njegova prva dva filma ukvarjala z bolj urbanimi temami. V Vzorniku sicer ne izpostavlja širših družbenih ali razrednih vidikov nastalih konfliktov, temveč jih predstavi kot posledico splošnih vzrokov, kot sta pandemija koronavirusa in zaprtost majhne skupnosti. Pri tem je iskren predvsem prikaz nezmožnosti razreševanja duševnih stisk in težav, ki mučijo več likov, medtem ko jih okolica ignorira, ali pa jim poskuša pomagati iz povsem sebičnih razlogov in neučinkovito. Vzornik ponudi iskren vpogled v mikrokozmos krize, vendar zaradi izobilja različnih tegob, ki pestijo junake, občutek didaktičnosti ponekod preglasi sicer pristno podano in odlično odigrano zgodbo, ki se odvija na platnu.
Programski sklop Svetovni jagodni izbor, kot običajno premišljeno razporejen v štiri festivalske projekcije, predstavlja najboljše med najboljšimi, in ponuja celovit in temeljit pregled trenutnega dogajanja na področju avtorske animacije z vsega sveta. Med več kot tridesetimi žanrsko, vsebinsko in tehnološko popolnoma različnimi kratkimi filmi avtorjev in predvsem avtoric je tako moč najti številne "nagrajevane animirane dragulje", kot je sekcijo pospremil programski direktor Igor Prassel, med drugimi tudi na letošnjem zagrebškem Animafestu z Grand Prixom ovenčanega Vanlava Varje Jakovljeve. Številni filmi se ukvarjajo predvsem z odnosom do osebne ali zgodovinske preteklosti, skozi katerega ustvarjalke in ustvarjalci poskušajo najti ravnovesje v minljivosti sedanjega trenutka. Med njimi še posebej izstopa tako imenovano filmsko pismo Draga jaz indijske animatorke Suchane Saha, ki s premišljeno in izrazno izredno močno tehniko slikanja na steklo v zgolj dobrih treh minutah ponuja skorajda katarzično soočenje in sprijaznjenje s praznino osamljenosti. Med močneje zastopanimi temami so tudi nezdravi oziroma toksični ljubezenski odnosi, ki vodijo bodisi do družinskega nasilja (vizualno izjemno močno jih obarva poljska režiserka Izabela Plucinska v z ogljem narisanem filmu Zunaj) bodisi v razpadu razmerja in njegovi boleči refleksiji. Z veliko mero humorja se moževega kritiziranja ženinega telesa z zanj pogubnimi posledicami dotakneta Aude David in Mikaël Gaudin v preprosti črno-beli francoski zgodbici Drobni mož, nema švicarska Raca, režiserja Elie Chapuisa, posneta v stop-motion tehniki, pa se iz navidezne družinske idile preobrne v pravcato srhljivko. Posebno omembo si zaslužijo še koprodukcijska Sopostavljena zemlja, ki je nekakšna animirana ilustracija naključnih besed, uličnih grafitov, citatov iz klasične literature in podob sodobne fotografije, eksperimentalen poklon staremu klavirju in njegovi poslednji melodiji Piano Pieces ter pretresljiv in z resničnimi dogodki navdihnjen film o uporu Hadis azerbajdžanske režiserke Nazrin Aghamaliyeva. Prav poseben delček Svetovnega jagodnega izbora, ki brez dvoma izpolnjuje pričakovanja celo najzahtevnejših animatečnih gledalcev, pa je tudi letos namenjen nekoliko mlajši publiki. Skupaj s članicami in člani Kinotripovega filmskega kluba so namreč pripravili enkratno projekcijo "mladostno odštekanih, družbeno-kritično nabritih in slogovno raznolikih osmih filmov", namenjeno starejšim od petnajst let. Za vsakogar nekaj torej, ali z besedami, ki so se slišale ob uvodu v projekcije: "Če ne utegnete na Animateki ujeti nič drugega, ujemite vsaj Svetovni jagodni izbor."
Neveljaven email naslov