Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

O Petru Handkeju in njegovi Žalosti onkraj sanj s prevajalko Amalijo Maček

21.05.2020


V dialogu z novim prevodom Handkejeve mojstrovine

Peter Handke je kratko pripoved Žalost onkraj sanj začel pisati po pogrebu svoje matere, koroške Slovenke Marije Sivec, ki se je pri enainpetdesetih letih odločila za prostovoljno smrt. V pripovedi je Handke izrisal njeno življenjsko pot, portret matere pa razširil v skico življenja njene generacije žensk na avstrijskem Koroškem.

»Nedelje: kuhana govedina s hrenovo omako, kartanje, ženske so ponižno sedele poleg, družinska fotografija ob prvem radijskem sprejemniku. Mama je bila razigrana, na fotografijah je uprla roke ob boke ali dlan položila na ramo mlajšega brata. Vedno se je smejala, drugače očitno sploh ni znala.
Dež – sonce, zunaj – znotraj: ženska občutja so bila zelo odvisna od vremena, ker je bilo zunaj skoraj vedno lahko le domače dvorišče, znotraj pa brez izjeme le domača hiša brez lastne sobe.«

Handkejeva dela pogosto lahko beremo skozi feministično prizmo, pravi prevajalka Amalija Maček, ki je poslovenila Žalost okraj sanj. Gre za drugi prevod tega dela v slovenščino, prvega je leta 1977 pripravila Stanka Rendla. O pisavi avstrijskega pisatelja in drobnem romanu Žalost onkraj sanj, ki je tudi prvi prevod Handkeja v slovenščino, odkar je prejel Nobelovo nagrado za književnost, se je s prevajalko Amalijo Maček pogovarjala Maja Žvokelj.

Peter Handke je Žalost onkraj sanj izdal leta 1972, v slovenščino jo je nato leta 1977 poslovenila Stanka Rendla. Vi ste poskrbeli za sveži prevod te knjige, ki je pred kratkim izšel pri založbi Beletrina; hkrati je to tudi prvi prevod kakšnega Handkejevega dela v slovenščino, potem ko je dobil Nobelovo nagrado za književnost. Zakaj ste se odločili prav za prevod Žalosti onkraj sanj, in ne morda kakšnega drugega Handkejevega dela, ki še ni poslovenjeno?
Naj povem, da pri založbi Beletrina pripravljamo prevod še neprevedenega obsežnega romana Moje leto v nikogaršnjem zalivu iz leta 1994, ki je res odličen roman, vendar zelo obsežen, zato bo izšel šele naslednjo pomlad. Založba Beletrina se je želela pokloniti nobelovcu in zamislili so si ponatis prvega prevoda knjige Žalost onkraj sanj. Skupaj smo ugotovili, da se prevodi starajo hitreje od izvirnikov, odkrili pa smo tudi nekaj netočnosti in izpustov, zato smo se potem odločili za nov prevod, in sama sem tega izredno vesela. V čast mi je, da sem lahko prevedla eno ključnih Handkejevih del. V prevajalskih krogih pa tudi velja, da so ponovni oziroma večkratni prevodi klasičnih del znak visoke kulture nekega naroda, in mislim, da se upravičeno uvrščamo v to kategorijo.

Dejali ste, da je Žalost onkraj sanj Handkejevo ključno delo; tudi v spremni besedi, ki je objavljena ob prevodu, ste zapisali, da je ta knjiga prelomna. Zakaj? Kakšno mesto zavzema v Handkejevem opusu?
Veliko pove že to, da Handke tega dela ni izdal pri svoji matični založbi Suhrkamp, ampak pri svojem prijatelju v Salzburgu. Handke na to knjigo gleda kot na svoje najbolj osebno delo. Hkrati pa je na samo nekaj straneh knjige, ki ji niti ne reče roman, temveč pripoved, začrtal vse linije svoje poetike, tudi poetičnost jezika. Vse, kar odlikuje Handkeja v poznejših delih, je že zajeto v Žalosti onkraj sanj.

V tej knjigi se torej nakazujejo osrednji motivi in teme, h katerim se Handke pogosto vrača. Katere so te teme, motivi?
Ena osrednjih Handkejevih tem je recimo otroštvo. To lahko vidimo tudi v filmu Wima Wendersa Nebo nad Berlinom, za katerega je napisal znamenito pesem o otroštvu, v kateri se je referiral tudi na Biblijo: »Ko je otrok bil otrok …«. Otroštvo ima torej pri Handkeju izjemno pomembno vlogo. Pomembni so tudi avtobiografski motivi, ki so v vseh njegovih delih, v Žalosti onkraj sanj pa Handke stopi v ozadje in prepusti oder svoji materi, ženski. Prav ženski liki so pri njem pogosto osrednji. Marsikdaj to spregledamo, ko govorimo o njem. Handke piše tudi o revščini, socialnih razmerah, vzponu nacizma in tako naprej, torej o zelo pomembnih stvareh, ki zadevajo avstrijsko zgodovino, tudi zgodovino slovenske manjšine na Koroškem. Ne smemo pa pozabiti še na dve potezi: Handke tematizira tudi samo pisanje in odnos človeka do narave.

V ospredju knjige Žalost onkraj sanj je torej Handkejeva mama, koroška Slovenka Marija Sivec. Kakšna je njena življenjska pot, o kateri sicer veliko izvemo tudi iz samega dela?
Marija Sivec je bila hčerka zelo zavednega koroškega Slovenca, ki se je ob plebiscitu zavzemal za to, da se Koroška pridruži takratni Jugoslaviji. Zato so ga potem tudi politično preganjali, tako da lahko rečemo, da je bila Handkejeva mama na Koroškem trojno zaznamovana. Izhajala je iz izredno revnega sloja, bila je Slovenka, pripadnica manjšine, in bila je ženska. Tudi v lastni družini ji ni bilo dovoljeno toliko kot bratom, za to se je dejansko ves čas borila. Pri šestnajstih je sama odšla od doma, delala je v nekem hotelu ob Vrbskem jezeru v Celovcu, potem je šla celo v Švico in pozneje v Berlin; tam si je pridobila svetovljanske izkušnje. Po vojni, ko je ljudi pestila revščina, se je vrnila v domačo vas, celo v hišo svojih staršev. Ta svet, ki jo je na Koroškem obkrožal, pa je bil zanjo preprosto preozek. Handke to opisuje z veliko empatije. Piše o tem, da konec štiridesetih in v petdesetih letih prejšnjega stoletja ženskam, predvsem na vasi, ni bilo dovoljeno, da se izrazijo, da se v prostem času posvečajo kakršnim koli dejavnostim, niti svoje sobe niso smele imeti.

To delo je torej mogoče brati tudi skozi prizmo feminizma.
O Handkeju pogosto rečemo, da je feminističen avtor. Ko so bila ta njegova literarna dela napisana, je najbrž to veljalo še toliko bolj, ker je bilo to obdobje, ko se je z generacijo ’68 in pozneje v sedemdesetih letih v Nemčiji uveljavljalo feministično gibanje. Handke je bil tedaj zelo v ospredju ravno zaradi razumevanja žensk in njihovih hotenj ter želja.

Je pa ta roman nastajal v žalostnih okoliščinah. Kdaj ga je Peter Handke začel pisati?

Handke ga je začel pisati takoj po pogrebu svoje matere, ki je pri petdesetih letih, torej ko je bila še mlada, naredila samomor. Moram poudariti, da je ta knjiga delno tudi fikcija – ni se vse zgodilo tako, kot je zapisal v njej. Se je pa v romanu poskušal približati svoji mami in njenemu pogledu, njenim željam, katerih uresničitve ji vaško življenje ni omogočalo. Mislim, da se mu je res odlično uspelo vživeti vanjo. Hkrati pa je Handke tematiziral tudi samo smrt, odločitev za smrt in to, kako sploh pisati o njej, kako uporabljati splošne floskule sožalja, kako opisati samomor, ne da bi pri tem spregledal človeka, o katerem govoriš. Zato je ta knjiga tudi tako ključna.

Pripoved Žalost onkraj sanj šteje manj kot sto strani in na teh najdemo kar nekaj metaliterarnih segmentov. Ti brez dvoma dodajo besedilu vrednost, kakovost …
To je bistveno za celoten Handkejev opus. Ko tematizira določeno temo, hkrati tematizira tudi samo tematiziranje te teme, torej pisanje. To je eno njegovih ključnih načel. V tej pripovedi pa ne tematizira samo pisanja, ampak na splošno spominjanje – to, kako se spominjati ljudi, kako uporabiti primerne besede. In tu je Handke izredno občutljiv. Potem ko je izdal Žalost onkraj sanj, si je še dolga leta očital, da je v knjigi svojega biološkega očeta označil za bančno kreaturo. Ko je pisal knjigo, ga namreč še ni dobro poznal in še ni imel stika z njim. To priča o tem, kakšen odnos ima pisatelj do moči posamezne besede in do opisa. Marsikdo je rekel, da je s to knjigo postavil spomenik ženski, navadni ženski, ki ga sicer nikoli ne bi dobila.

Nekaj ste že omenili, pa bi bilo mogoče dobro, da še natančneje razložite, kakšne so zgodovinsko-geografske, pa tudi politične koordinate, o katerih je Handke pisal v tem delu.Predvsem se mi zdi ta roman žal zelo aktualen. Handke na nekaj straneh, v nekaj stavkih zelo natančno opisuje, kako je bil fašizem privlačen za preproste ljudi, kako jim je dajal občutek skupnosti, misel, da je zdaj vse mogoče, da se vsi poznajo, vsi so prijatelji in tako naprej. Seznanja nas torej z nevarnimi dejstvi, s tem, kako se je njegova mama, ki ni imela pojma o politiki in se zanjo ni zanimala, nekako navdušila nad sistemom, ki ga je nacizem vzpostavil, nad tem, da sta Nemčija in Avstrija postali ena dežela, nad tem prijateljstvom in tako naprej. Ne nazadnje pa je to nato usodno zaznamovalo njeno življenje. Kot idealno ljubezen si je namreč predstavljala svoje prvo razmerje z nemškim uradnikom, ki je bil Handkejev biološki oče in se je nato vrnil v Nemčijo. Lahko rečemo, da je bila to utopija ljubezni, ki je nastala v teh časih. Handke zelo dobro opisuje tudi medvojni in povojni Berlin, v katerem je živel kot otrok. Piše o revščini, o porušenem Berlinu, o tem, kako je njegovi mami sami od sebe nekako uspelo vzpostaviti samozavest oziroma je v Berlinu igrala samozavest, ki je ni imela. Potem ko ji je to samozavest končno zares uspelo razviti, pa se je morala vrniti na vas; tam ji je samozavest kot ženski, svetovljanki, bolj škodila kot koristila.

Kaj pa bi lahko rekli o recepciji? Kako je bila sprejeta Žalost onkraj sanj leta 1972, ko je izšla?
Mislim, da je bila na splošno zelo zelo dobro sprejeta. Peter Handke se je pokazal kot nekdo, ki ne piše samo o sebi, ki ne provocira vedno in ki stvari ne postavlja vedno na nož. Pokazal je svojo ranljivejšo, tudi poetično stran. Zato tudi pravimo, da je to ključno delo.

Precej negodovanja in očitkov pa je letelo na razglasitev in pozneje podelitev Nobelove nagrade za književnost Petru Handkeju. Na Švedsko akademijo se je zgrnil val kritik, vrstili so se protesti. Seveda je razlog za to nasprotovanje dobro znan, in sicer Handkejevo podpiranje Miloševića in Srbije med vojno. Dejstvo, da je dobil Nobelovo nagrado, je spet spodbudilo tudi premislek o tem, ali lahko literarno delo dojemamo ločeno od avtorja oziroma avtorice. Kakšno je vaše mnenje o tem in kaj menite, je Handke upravičeno postal Nobelov lavreat?
Najprej bi začela na koncu. Mislim, da je Handke več kot upravičeno dobil nagrado. To so njegovi pisateljski kolegi govorili, še preden se je vojna v Bosni sploh začela. Opozarjali so na to, da je eden najboljših stilistov, pa tudi eden najboljših dramatikov na svetu. Tudi sama mislim, da si je Nobelovo nagrado brez dvoma zaslužil že pred vojno v Bosni. Sama razprava, ki se je sprožila ob razglasitvi nagrade, pa je seveda vsekakor utemeljena. Handke je zares rekel stvari, ki sploh niso bile na mestu, pozneje se je sicer opravičil. Tu se potem začne tudi del problema, opravičilo ni bilo sprejeto in nekateri so prepričani, da se ni opravičil ustrezno. Menim tudi, da se je predvsem znašel med različnimi političnimi frontami. Kar pa zadeva samo Nobelovo nagrado, mislim, da je marsikdo izmed dosedanjih nagrajencev politično in moralno veliko spornejši od Handkeja.

Pomembno pa je, da Handkeja beremo, kajne …
Res je. Handkejeva edina želja v vseh teh razpravah je bila, da bi ljudje brali njegova dela. Sebe ne želi prikazati kot politično, moralno ali družbeno avtoriteto; zateka se v gozd, umika se v samoto, ostaja daleč od vseh razprav in medijev. Njegova želja je torej, da bi ga brali. Ravno danes mi je pisal neki slovenski pesnik, ki je prebral moj prevod, in mi omenil, da mu je Handke nekoč pred leti svetoval, naj bere prav knjigo Žalost onkraj sanj. To je torej knjiga, ki bi jo pisatelj sam priporočil v branje kot nekakšno vizitko svojega dela.

Kaj pa Peter Handke počne danes? Kaj objavlja, kakšna so njegova dela?
Handke ima zdaj status pisatelja, ki mu založba Suhrkamp objavi, kar koli napiše. Lahko si privošči, da piše recimo teže berljiva, hermetična dela. Tako je bilo npr. predzadnje, Tatica sadja, v kateri je pripovedni tok izjemno upočasnil. Pot glavnega junaka od doma do železniške postaje recimo opisuje na več kot devetdesetih straneh. In ko že dandanes toliko govorimo o čuječnosti, prisotnosti, opazovanju – lahko rečem, da je Handke mojster opazovanja in opisovanja, ni pa to knjiga za vsakogar, in to Handke dobro ve, tudi pošali se na ta račun. Ko sva se nekoč srečala, me je vprašal, ali sem lahko prebrala več kot dve strani te knjige. Zelo dobro se torej zaveda vsega tega. Letos pa je izdal knjigo Drugi meč, v kateri ima spet pomembno vlogo njegova mama. Handke tematizira napad neke novinarke na njegovo mamo, alter ego oziroma prvoosebni pripovedovalec pa se v romanu odloči, da z novinarko ne bo razpravljal ali se z njo prepiral, temveč se bo na žalitev odzval z ignoranco.

Že na začetku ste omenili, da založba Beletrina načrtuje prevod obsežnega romana Moje leto v nikogaršnjem zalivu. Kakšno je to delo, ki ga bomo lahko torej v slovenščini brali prihodnje leto?
To je, poleg Žalosti onkraj sanj, moje najljubše Handkejevo delo. Ta zelo obsežni roman je napisal leta 1994. Prej je tri leta potoval po svetu in zares ni imel doma, potem pa se je ustalil v predmestju Pariza; tam živi še danes. V romanu je opisal, kako se svetovni popotnik, nekdo, ki je živel po vsem svetu, odloči za upočasnjeno življenje v majhni francoski vasi na robu Pariza. Handke pa seveda nikoli ne more brez potovanj in zato spremlja svoje prijatelje, ki potujejo. Pri tem gre za resnične prijatelje in lahko bi rekla, da je prav prijateljstvo največja stalnica v Handkejem življenju. Ti prijatelji mu pišejo pisma, Handke pa jih spremeni v fikcijo, v literaturo, in z njimi potuje od Japonske do Pirana. Tako razmišlja o svojih prijateljih na poti, razmišlja o tem, kar doživljajo, in nekako virtualno potuje z njimi, čeprav je prvič v življenju sam ves čas na istem kraju.

Omenili ste Piran. Lahko rečemo, da je ena izmed Handkejevih tem tudi slovenstvo.
Mislim, da bi bili Slovenci lahko nekoliko bolj hvaležni in spoštljivi do Handkeja, če se lahko tako izrazim. Redkokdo je namreč tako lepo opisal Slovenijo in slovensko pokrajino kot ravno on. Na podelitvi Nobelove nagrade še nikoli ni bilo slišati toliko slovenščine, verjetno je sploh še nikoli ni bilo. In res je, to je ena izmed tem, h katerim se Handke vedno znova vrača. Ne pozabimo, da je tudi prevajalec iz slovenščine v nemščino. Marca letos je pri založbi Suhrkamp izšla knjiga Handkejevih prevodov pesmi njegovega prijatelja, prevajalca in pesnika Fabjana Hafnerja. Tudi v preteklosti, ko je prevajal recimo Lipuša in druge avtorje, seveda po svoji izbiri, je veliko storil za promocijo slovenske književnosti in jezika. Kar zadeva prikaz Slovenije, pa bi rada spomnila na njegovo čudovito delo Ponovitev, v katerem opisuje fiktivno potovanje po naši deželi. Ko pride literarni lik iz romana recimo na Jesenice, se pred bralcem razgrne izjemno živ opis tega kraja, tako da si lahko res živo predstavlja Jesenice v socialističnih časih. Lahko torej rečem, da sem prepričana, da je Handke za slovenščino in slovensko književnost naredil več, kot mu trenutno marsikdo prizna.


Razgledi in razmisleki

678 epizod


Oddaja je namenjena pogovorom s pomembnimi domačimi in tujimi ustvarjalci, v njej objavljamo izvirne in prevedene eseje, vas seznanjamo z odmevnimi dogodki na kulturnem področju tostran in onkraj slovenskih meja, objavljamo besedila, ki obravnavajo področja literature, gledališča, filma, arhitekture, oblikovanja, likovne umetnosti in prevajanja. Posebno pozornost namenjamo Slovencem, ki ustvarjajo in delujejo na tujem, pa tudi tujcem, ki so si za svoje ustvarjalno okolje izbrali Slovenijo.

O Petru Handkeju in njegovi Žalosti onkraj sanj s prevajalko Amalijo Maček

21.05.2020


V dialogu z novim prevodom Handkejeve mojstrovine

Peter Handke je kratko pripoved Žalost onkraj sanj začel pisati po pogrebu svoje matere, koroške Slovenke Marije Sivec, ki se je pri enainpetdesetih letih odločila za prostovoljno smrt. V pripovedi je Handke izrisal njeno življenjsko pot, portret matere pa razširil v skico življenja njene generacije žensk na avstrijskem Koroškem.

»Nedelje: kuhana govedina s hrenovo omako, kartanje, ženske so ponižno sedele poleg, družinska fotografija ob prvem radijskem sprejemniku. Mama je bila razigrana, na fotografijah je uprla roke ob boke ali dlan položila na ramo mlajšega brata. Vedno se je smejala, drugače očitno sploh ni znala.
Dež – sonce, zunaj – znotraj: ženska občutja so bila zelo odvisna od vremena, ker je bilo zunaj skoraj vedno lahko le domače dvorišče, znotraj pa brez izjeme le domača hiša brez lastne sobe.«

Handkejeva dela pogosto lahko beremo skozi feministično prizmo, pravi prevajalka Amalija Maček, ki je poslovenila Žalost okraj sanj. Gre za drugi prevod tega dela v slovenščino, prvega je leta 1977 pripravila Stanka Rendla. O pisavi avstrijskega pisatelja in drobnem romanu Žalost onkraj sanj, ki je tudi prvi prevod Handkeja v slovenščino, odkar je prejel Nobelovo nagrado za književnost, se je s prevajalko Amalijo Maček pogovarjala Maja Žvokelj.

Peter Handke je Žalost onkraj sanj izdal leta 1972, v slovenščino jo je nato leta 1977 poslovenila Stanka Rendla. Vi ste poskrbeli za sveži prevod te knjige, ki je pred kratkim izšel pri založbi Beletrina; hkrati je to tudi prvi prevod kakšnega Handkejevega dela v slovenščino, potem ko je dobil Nobelovo nagrado za književnost. Zakaj ste se odločili prav za prevod Žalosti onkraj sanj, in ne morda kakšnega drugega Handkejevega dela, ki še ni poslovenjeno?
Naj povem, da pri založbi Beletrina pripravljamo prevod še neprevedenega obsežnega romana Moje leto v nikogaršnjem zalivu iz leta 1994, ki je res odličen roman, vendar zelo obsežen, zato bo izšel šele naslednjo pomlad. Založba Beletrina se je želela pokloniti nobelovcu in zamislili so si ponatis prvega prevoda knjige Žalost onkraj sanj. Skupaj smo ugotovili, da se prevodi starajo hitreje od izvirnikov, odkrili pa smo tudi nekaj netočnosti in izpustov, zato smo se potem odločili za nov prevod, in sama sem tega izredno vesela. V čast mi je, da sem lahko prevedla eno ključnih Handkejevih del. V prevajalskih krogih pa tudi velja, da so ponovni oziroma večkratni prevodi klasičnih del znak visoke kulture nekega naroda, in mislim, da se upravičeno uvrščamo v to kategorijo.

Dejali ste, da je Žalost onkraj sanj Handkejevo ključno delo; tudi v spremni besedi, ki je objavljena ob prevodu, ste zapisali, da je ta knjiga prelomna. Zakaj? Kakšno mesto zavzema v Handkejevem opusu?
Veliko pove že to, da Handke tega dela ni izdal pri svoji matični založbi Suhrkamp, ampak pri svojem prijatelju v Salzburgu. Handke na to knjigo gleda kot na svoje najbolj osebno delo. Hkrati pa je na samo nekaj straneh knjige, ki ji niti ne reče roman, temveč pripoved, začrtal vse linije svoje poetike, tudi poetičnost jezika. Vse, kar odlikuje Handkeja v poznejših delih, je že zajeto v Žalosti onkraj sanj.

V tej knjigi se torej nakazujejo osrednji motivi in teme, h katerim se Handke pogosto vrača. Katere so te teme, motivi?
Ena osrednjih Handkejevih tem je recimo otroštvo. To lahko vidimo tudi v filmu Wima Wendersa Nebo nad Berlinom, za katerega je napisal znamenito pesem o otroštvu, v kateri se je referiral tudi na Biblijo: »Ko je otrok bil otrok …«. Otroštvo ima torej pri Handkeju izjemno pomembno vlogo. Pomembni so tudi avtobiografski motivi, ki so v vseh njegovih delih, v Žalosti onkraj sanj pa Handke stopi v ozadje in prepusti oder svoji materi, ženski. Prav ženski liki so pri njem pogosto osrednji. Marsikdaj to spregledamo, ko govorimo o njem. Handke piše tudi o revščini, socialnih razmerah, vzponu nacizma in tako naprej, torej o zelo pomembnih stvareh, ki zadevajo avstrijsko zgodovino, tudi zgodovino slovenske manjšine na Koroškem. Ne smemo pa pozabiti še na dve potezi: Handke tematizira tudi samo pisanje in odnos človeka do narave.

V ospredju knjige Žalost onkraj sanj je torej Handkejeva mama, koroška Slovenka Marija Sivec. Kakšna je njena življenjska pot, o kateri sicer veliko izvemo tudi iz samega dela?
Marija Sivec je bila hčerka zelo zavednega koroškega Slovenca, ki se je ob plebiscitu zavzemal za to, da se Koroška pridruži takratni Jugoslaviji. Zato so ga potem tudi politično preganjali, tako da lahko rečemo, da je bila Handkejeva mama na Koroškem trojno zaznamovana. Izhajala je iz izredno revnega sloja, bila je Slovenka, pripadnica manjšine, in bila je ženska. Tudi v lastni družini ji ni bilo dovoljeno toliko kot bratom, za to se je dejansko ves čas borila. Pri šestnajstih je sama odšla od doma, delala je v nekem hotelu ob Vrbskem jezeru v Celovcu, potem je šla celo v Švico in pozneje v Berlin; tam si je pridobila svetovljanske izkušnje. Po vojni, ko je ljudi pestila revščina, se je vrnila v domačo vas, celo v hišo svojih staršev. Ta svet, ki jo je na Koroškem obkrožal, pa je bil zanjo preprosto preozek. Handke to opisuje z veliko empatije. Piše o tem, da konec štiridesetih in v petdesetih letih prejšnjega stoletja ženskam, predvsem na vasi, ni bilo dovoljeno, da se izrazijo, da se v prostem času posvečajo kakršnim koli dejavnostim, niti svoje sobe niso smele imeti.

To delo je torej mogoče brati tudi skozi prizmo feminizma.
O Handkeju pogosto rečemo, da je feminističen avtor. Ko so bila ta njegova literarna dela napisana, je najbrž to veljalo še toliko bolj, ker je bilo to obdobje, ko se je z generacijo ’68 in pozneje v sedemdesetih letih v Nemčiji uveljavljalo feministično gibanje. Handke je bil tedaj zelo v ospredju ravno zaradi razumevanja žensk in njihovih hotenj ter želja.

Je pa ta roman nastajal v žalostnih okoliščinah. Kdaj ga je Peter Handke začel pisati?

Handke ga je začel pisati takoj po pogrebu svoje matere, ki je pri petdesetih letih, torej ko je bila še mlada, naredila samomor. Moram poudariti, da je ta knjiga delno tudi fikcija – ni se vse zgodilo tako, kot je zapisal v njej. Se je pa v romanu poskušal približati svoji mami in njenemu pogledu, njenim željam, katerih uresničitve ji vaško življenje ni omogočalo. Mislim, da se mu je res odlično uspelo vživeti vanjo. Hkrati pa je Handke tematiziral tudi samo smrt, odločitev za smrt in to, kako sploh pisati o njej, kako uporabljati splošne floskule sožalja, kako opisati samomor, ne da bi pri tem spregledal človeka, o katerem govoriš. Zato je ta knjiga tudi tako ključna.

Pripoved Žalost onkraj sanj šteje manj kot sto strani in na teh najdemo kar nekaj metaliterarnih segmentov. Ti brez dvoma dodajo besedilu vrednost, kakovost …
To je bistveno za celoten Handkejev opus. Ko tematizira določeno temo, hkrati tematizira tudi samo tematiziranje te teme, torej pisanje. To je eno njegovih ključnih načel. V tej pripovedi pa ne tematizira samo pisanja, ampak na splošno spominjanje – to, kako se spominjati ljudi, kako uporabiti primerne besede. In tu je Handke izredno občutljiv. Potem ko je izdal Žalost onkraj sanj, si je še dolga leta očital, da je v knjigi svojega biološkega očeta označil za bančno kreaturo. Ko je pisal knjigo, ga namreč še ni dobro poznal in še ni imel stika z njim. To priča o tem, kakšen odnos ima pisatelj do moči posamezne besede in do opisa. Marsikdo je rekel, da je s to knjigo postavil spomenik ženski, navadni ženski, ki ga sicer nikoli ne bi dobila.

Nekaj ste že omenili, pa bi bilo mogoče dobro, da še natančneje razložite, kakšne so zgodovinsko-geografske, pa tudi politične koordinate, o katerih je Handke pisal v tem delu.Predvsem se mi zdi ta roman žal zelo aktualen. Handke na nekaj straneh, v nekaj stavkih zelo natančno opisuje, kako je bil fašizem privlačen za preproste ljudi, kako jim je dajal občutek skupnosti, misel, da je zdaj vse mogoče, da se vsi poznajo, vsi so prijatelji in tako naprej. Seznanja nas torej z nevarnimi dejstvi, s tem, kako se je njegova mama, ki ni imela pojma o politiki in se zanjo ni zanimala, nekako navdušila nad sistemom, ki ga je nacizem vzpostavil, nad tem, da sta Nemčija in Avstrija postali ena dežela, nad tem prijateljstvom in tako naprej. Ne nazadnje pa je to nato usodno zaznamovalo njeno življenje. Kot idealno ljubezen si je namreč predstavljala svoje prvo razmerje z nemškim uradnikom, ki je bil Handkejev biološki oče in se je nato vrnil v Nemčijo. Lahko rečemo, da je bila to utopija ljubezni, ki je nastala v teh časih. Handke zelo dobro opisuje tudi medvojni in povojni Berlin, v katerem je živel kot otrok. Piše o revščini, o porušenem Berlinu, o tem, kako je njegovi mami sami od sebe nekako uspelo vzpostaviti samozavest oziroma je v Berlinu igrala samozavest, ki je ni imela. Potem ko ji je to samozavest končno zares uspelo razviti, pa se je morala vrniti na vas; tam ji je samozavest kot ženski, svetovljanki, bolj škodila kot koristila.

Kaj pa bi lahko rekli o recepciji? Kako je bila sprejeta Žalost onkraj sanj leta 1972, ko je izšla?
Mislim, da je bila na splošno zelo zelo dobro sprejeta. Peter Handke se je pokazal kot nekdo, ki ne piše samo o sebi, ki ne provocira vedno in ki stvari ne postavlja vedno na nož. Pokazal je svojo ranljivejšo, tudi poetično stran. Zato tudi pravimo, da je to ključno delo.

Precej negodovanja in očitkov pa je letelo na razglasitev in pozneje podelitev Nobelove nagrade za književnost Petru Handkeju. Na Švedsko akademijo se je zgrnil val kritik, vrstili so se protesti. Seveda je razlog za to nasprotovanje dobro znan, in sicer Handkejevo podpiranje Miloševića in Srbije med vojno. Dejstvo, da je dobil Nobelovo nagrado, je spet spodbudilo tudi premislek o tem, ali lahko literarno delo dojemamo ločeno od avtorja oziroma avtorice. Kakšno je vaše mnenje o tem in kaj menite, je Handke upravičeno postal Nobelov lavreat?
Najprej bi začela na koncu. Mislim, da je Handke več kot upravičeno dobil nagrado. To so njegovi pisateljski kolegi govorili, še preden se je vojna v Bosni sploh začela. Opozarjali so na to, da je eden najboljših stilistov, pa tudi eden najboljših dramatikov na svetu. Tudi sama mislim, da si je Nobelovo nagrado brez dvoma zaslužil že pred vojno v Bosni. Sama razprava, ki se je sprožila ob razglasitvi nagrade, pa je seveda vsekakor utemeljena. Handke je zares rekel stvari, ki sploh niso bile na mestu, pozneje se je sicer opravičil. Tu se potem začne tudi del problema, opravičilo ni bilo sprejeto in nekateri so prepričani, da se ni opravičil ustrezno. Menim tudi, da se je predvsem znašel med različnimi političnimi frontami. Kar pa zadeva samo Nobelovo nagrado, mislim, da je marsikdo izmed dosedanjih nagrajencev politično in moralno veliko spornejši od Handkeja.

Pomembno pa je, da Handkeja beremo, kajne …
Res je. Handkejeva edina želja v vseh teh razpravah je bila, da bi ljudje brali njegova dela. Sebe ne želi prikazati kot politično, moralno ali družbeno avtoriteto; zateka se v gozd, umika se v samoto, ostaja daleč od vseh razprav in medijev. Njegova želja je torej, da bi ga brali. Ravno danes mi je pisal neki slovenski pesnik, ki je prebral moj prevod, in mi omenil, da mu je Handke nekoč pred leti svetoval, naj bere prav knjigo Žalost onkraj sanj. To je torej knjiga, ki bi jo pisatelj sam priporočil v branje kot nekakšno vizitko svojega dela.

Kaj pa Peter Handke počne danes? Kaj objavlja, kakšna so njegova dela?
Handke ima zdaj status pisatelja, ki mu založba Suhrkamp objavi, kar koli napiše. Lahko si privošči, da piše recimo teže berljiva, hermetična dela. Tako je bilo npr. predzadnje, Tatica sadja, v kateri je pripovedni tok izjemno upočasnil. Pot glavnega junaka od doma do železniške postaje recimo opisuje na več kot devetdesetih straneh. In ko že dandanes toliko govorimo o čuječnosti, prisotnosti, opazovanju – lahko rečem, da je Handke mojster opazovanja in opisovanja, ni pa to knjiga za vsakogar, in to Handke dobro ve, tudi pošali se na ta račun. Ko sva se nekoč srečala, me je vprašal, ali sem lahko prebrala več kot dve strani te knjige. Zelo dobro se torej zaveda vsega tega. Letos pa je izdal knjigo Drugi meč, v kateri ima spet pomembno vlogo njegova mama. Handke tematizira napad neke novinarke na njegovo mamo, alter ego oziroma prvoosebni pripovedovalec pa se v romanu odloči, da z novinarko ne bo razpravljal ali se z njo prepiral, temveč se bo na žalitev odzval z ignoranco.

Že na začetku ste omenili, da založba Beletrina načrtuje prevod obsežnega romana Moje leto v nikogaršnjem zalivu. Kakšno je to delo, ki ga bomo lahko torej v slovenščini brali prihodnje leto?
To je, poleg Žalosti onkraj sanj, moje najljubše Handkejevo delo. Ta zelo obsežni roman je napisal leta 1994. Prej je tri leta potoval po svetu in zares ni imel doma, potem pa se je ustalil v predmestju Pariza; tam živi še danes. V romanu je opisal, kako se svetovni popotnik, nekdo, ki je živel po vsem svetu, odloči za upočasnjeno življenje v majhni francoski vasi na robu Pariza. Handke pa seveda nikoli ne more brez potovanj in zato spremlja svoje prijatelje, ki potujejo. Pri tem gre za resnične prijatelje in lahko bi rekla, da je prav prijateljstvo največja stalnica v Handkejem življenju. Ti prijatelji mu pišejo pisma, Handke pa jih spremeni v fikcijo, v literaturo, in z njimi potuje od Japonske do Pirana. Tako razmišlja o svojih prijateljih na poti, razmišlja o tem, kar doživljajo, in nekako virtualno potuje z njimi, čeprav je prvič v življenju sam ves čas na istem kraju.

Omenili ste Piran. Lahko rečemo, da je ena izmed Handkejevih tem tudi slovenstvo.
Mislim, da bi bili Slovenci lahko nekoliko bolj hvaležni in spoštljivi do Handkeja, če se lahko tako izrazim. Redkokdo je namreč tako lepo opisal Slovenijo in slovensko pokrajino kot ravno on. Na podelitvi Nobelove nagrade še nikoli ni bilo slišati toliko slovenščine, verjetno je sploh še nikoli ni bilo. In res je, to je ena izmed tem, h katerim se Handke vedno znova vrača. Ne pozabimo, da je tudi prevajalec iz slovenščine v nemščino. Marca letos je pri založbi Suhrkamp izšla knjiga Handkejevih prevodov pesmi njegovega prijatelja, prevajalca in pesnika Fabjana Hafnerja. Tudi v preteklosti, ko je prevajal recimo Lipuša in druge avtorje, seveda po svoji izbiri, je veliko storil za promocijo slovenske književnosti in jezika. Kar zadeva prikaz Slovenije, pa bi rada spomnila na njegovo čudovito delo Ponovitev, v katerem opisuje fiktivno potovanje po naši deželi. Ko pride literarni lik iz romana recimo na Jesenice, se pred bralcem razgrne izjemno živ opis tega kraja, tako da si lahko res živo predstavlja Jesenice v socialističnih časih. Lahko torej rečem, da sem prepričana, da je Handke za slovenščino in slovensko književnost naredil več, kot mu trenutno marsikdo prizna.


18.04.2024

Nova filma prodornih avstrijskih dokumentaristov: Ruth Beckermann o šolanju v dunajski četrti Favoriten in Nikolausa Geyrhalterja o Dunaju v času kovida

V začetku aprila je v Gradcu potekal festival avstrijskega filma Diagonala, ki je kot vedno tudi letos ponudil na ogled novo bero avstrijskih filmov vseh žanrov in dolžin, pa tudi nekaj retrospektivnih sekcij. Avstrijski igrani film se lahko ponaša z avtorji in avtoricami, ki sodijo med velika imena filmskega sveta – pomislimo na Michaela Hanekeja, Jessico Hausner, Ulricha Seidla, Veroniko Franz in Severina Fialo. Avstrijci pa imajo tudi več avtorjev dokumentarnega filma, ki uživajo mednarodni sloves… med temi sta Nikolaus Geyrhalter in Ruth Beckermann, ki sta na letošnji Diagonali predstavila svoji novi deli Zaustavitev (Stillstand) in Favoriten. Lahko bi rekli, da filma ponujata dva pogleda na Dunaj – Ruth Beckermann je svoj pogled usmerila v dunajski šolski sistem, Nikolaus Geyrhalter pa je snemal dogajanje na Dunaju v času covida. V tokratni oddaji Razgledi in razmisleki lahko poslušate pogovora z avtorjema, ki ju je posnela Tesa Drev Juh. Bereta Lidija Hartman in Igor Velše, ton in montaža Maks Pust.


11.04.2024

Neven Korda, večmedijski umetnik

Nevena Kordo poznamo kot člana skupine Borghesia, kot soustanovitelja in vodjo skupine FV, pa seveda kot režiserja, videasta in večmedijskega umetnika, ki je ključno pripomogel k razvoju videa kot novega medija, razširjenega v 80. letih minulega stoletja. V Slovenski kinoteki je od začetka januarja na sporedu cikel njegovih del, ki avtorjev opus prvič celovito postavlja na ogled, pripravili so ga v zavodu SCCA-Ljubljana in Slovenski kinoteki, spremljajo ga pogovori z avtorjem in predavanja. Korda, sicer univerzitetni diplomirani sociolog, je video začel uporabljati na začetku 80. let prejšnjega stoletja, ko je trg preplavila cenovno ugodna videooprema. Ta je postala dostopna tudi zunaj institucij, kot je televizija. O tem obdobju njegovega ustvarjanja se je z ustvarjalcem pogovarjala Tina Poglajen.


04.04.2024

Mila Turajlić: »Moja največja želja je, da se gradiva Filmskih novosti digitalizirajo in katalogizirajo«

Potem ko je pred leti predstavljala dokumentarni portret svoje matere, profesorice in članice srbskega protestnega gibanja proti Miloševiću Odpor, se je režiserka Mila Turajlić znova mudila v Ljubljani. Tokrat je predstavljala svoj novi dokumentarni film o gibanju neuvrščenih, kot ga je na filmske trakove ujel snemalec Stevan Labudović, ki je s kamero spremljal potovanja jugoslovanskega predsednika Tita po svetu. V pogovoru z novinarjem Urbanom Tarmanom je Mila Turajlić govorila o filmu, ki se posveča ustanovnemu kongresu neuvrščenih leta 1961, v drugem delu, ki ga na festivalu nismo videli, pa sodelovanju omenjenega filmskega snemalca pri alžirski osamosvojitveni vojni desetletje prej. Jugoslavija je namreč, kot je povedala režiserka, članica ameriške filmske akademije, brez posebnih pogojev zagotavljala Alžiriji tehnično pomoč pri dokumentiranju njenega osvobodilnega gibanja izpod francoske kolonialne vladavine. Obsežno filmsko gradivo, ki so ga sodelavci Filmskih novosti ustvarili v desetletjih, ko je v blokovski delitvi sveta gibanje neuvrščenih doseglo vrhunec, ostaja slabo raziskano: trakovi v beograjskem arhivu niso ne digitalizirani ne katalogizirani; pravzaprav ni jasno niti, kdo je njihov lastnik.


28.03.2024

Katalonski pisatelj Pol Guasch, avtor knjige Napalm v srcu: "Morda ta zgodba, če bi bila napisana v španščini ali angleščini, sploh ne bi bila tako zanimiva."

Med gosti festivala Fabula je bil letos tudi katalonski pesnik in pisatelj Pol Guasch. Ob tem je v slovenščini v prevodu Veronike Rot izšel njegov roman Napalm v srcu. Osrednji temi sta boj za preživetje in ljubezen v postapokaliptičnem svetu. S Polom Guaschem se je o pisanju, o romanu, o literarnem uspehu - pa tudi o tem, kako je pisati v manjšinskem jeziku, pogovarjala Petra Meterc. Bere Igor Velše, ton in montaža Mirta Berlan.


21.03.2024

Georgi Gospodinov

V torek, 19. marca, je v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma nastopil bolgarski pisatelj Georgi Gospodínov in govoril o romanu Časovno zaklonišče, za katerega je prejel Bookerjevo nagrado. Gospodinov je bil gost Festivala Fabula, ne prvič, saj je bil na njem že leta 2015, ko se je z njim pogovarjala Maja Žvokelj. Takrat je v slovenskem prevodu izšel roman Kritika žalosti iz leta 2011. Georgi Gospodinov razmišlja o svojih literarnih delih, individualni poetiki in vplivih nanjo.


14.03.2024

Helena Koder: "Strah me je banalnega zla v človeku; mogoče ga imamo vsi v sebi."

Helena Koder se je uveljavila predvsem kot scenaristka in režiserka dokumentarnih filmov. Kot scenaristka je sodelovala pri skoraj petdesetih dokumentarcih, skoraj dvajset jih je tudi režirala - med njimi imata posebno mesto Magdalenice gospe Radojke Vrančič in Obrazi iz Marijanišča. Za filmsko ustvarjanje je bila tudi nagrajena. Zbirka esejev z naslovom Krošnja z neznanimi sadeži obsega enajst tematsko zelo različnih besedil - v njih ima pomembno mesto umetnost, predvsem poezija, tudi film in slikarstvo. Avtorica veliko piše o zanjo pomembnih ljudeh - tudi tistih, ki jih ni več. Občutljivo se odziva na svet okoli sebe in na dogajanje v njem in ga spremlja s tehtnim premišljevanjem, ki nikoli ni površno, kategorično ali izključujoče. Ton in montaža Vito Plavčak in Jernej Boc. Fotografija je iz osebnega arhiva Helene Koder.


07.03.2024

Maja Weiss in Nataša Konc Lorenzutti o dokumentarcu Zajeti v izviru: Slovenski otroci Lebensborna

Gostji oddaje sta Maja Weiss in Nataša Konc Lorenzutti, režiserka in soscenaristka dokumentarnega filma Zajeti v izviru – Slovenski otroci Lebensborna. Film pripoveduje presunljive zgodbe zadnjih še živečih slovenskih žrtev nacističnega rasnega eksperimenta. Dokumentarec o štirih zgodbah Slovencev in Slovenk, ki so jih nacisti leta 1942 na Štajerskem še kot dojenčke ukradli staršem, bo prihodnji teden odprl 26. Festival dokumentarnega filma v Ljubljani. Ton in montaža Vojko Kokot. Fotografija: Prizor iz celovečernega dokumentarca Zajeti v izviru – Slovenski otroci Lebensborna. Foto: Bela film


29.02.2024

Vladimir Tabašević: "S samim pisanjem skušam preseči fantazmo biti pisatelj."

Vladimir Tabašević je eden odmevnejših sodobnih srbskih avtorjev, ki je za svoj tretji roman Zabloda svetega Sebastijana prejel nagrado tednika NIN, najpomembnejše prozno priznanje v Srbiji. Čeprav so Tabaševićevi začetki pesniški in čeprav vse od prvega romana Tiho teče Misisipi piše le še prozo, sta prav poetičnost in večpomenskost jezika eni najbolj prepoznavnih lastnosti njegovih del. V romanu Zabloda svetega Sebastijana je predvsem razkrinkaval dvoličnost in malomeščansko miselnost posameznikov, ki zase mislijo, da so angažirani, v zadnjem romanu Nočne besede, ki je izšel lani, pa se je zgodil obrat. Kakšen? Z avtorjem se je pogovarjal Sašo Puljarević. Bere Renato Horvat. Ton in montaža Mirta Berlan.


21.02.2024

Mircea Cărtărescu: "Nostalgija je tisto, zaradi česar smo ljudje."

Mednarodni festival Fabula, literature sveta bo potekal med 1. in 22. marcem 2024. Na predfestivalskerm dogodku Fabula pred Fabulo pa bo po spletu nastopil eden najpomembnejših romunskih pisateljev in nominiranec za Nobelovo nagrado Mircea Cărtărescu. Je najbolj prevajan sodobni romunski avtor, več njegovih knjig imamo prevedenih tudi v slovenščino. Prejel je številne domače in mednarodne literarne nagrade, med njimi leta 2011 tudi vilenico. Takrat se je z njim pogovarjal Vlado Motnikar.


14.02.2024

Alexandra Halkin: "Zelo pomembno je, kdo pripoveduje zgodbo."

Pogovor z ameriško režiserko, producentko, filmsko kuratorko in publicistko Alexandro Halkin iz Chicaga o njenem sodelovanju z zapatističnimi skupnostmi v Mehiki v okviru projekta Chiapas Media, pa tudi o vzpostavitvi projekta distribucije kubanskih neodvisnih filmov. Bere Mateja Perpar, ton in montaža Vojko Kokot.


09.02.2024

160 let Slovenske matice

Ob jubileju Slovenske matice, najstarejše slovenske znanstvene in kulturne ustanove in druge najstarejše slovenske založbe, je Vlado Motnikar v studio povabil Aleša Gabriča, predsednika Slovenske matice in Ignacijo Fridl Jarc, tajnico-urednico. Pogovor o namenu in pomenu naše male akademije, kot so jo ljubkovalno imenovali v 19. stoletju, ki pa dan danes prireja znanstvena srečanja in posvetovanja o najrazličnejših problemih slovenske kulture in družbe ter skrbi za izdajo znanstvenih, filozofskih in leposlovnih knjig.


31.01.2024

Bizarnosti filmskega festivala v Pjongjangu

Med filmskimi festivali, ki sodijo med najbizarnejše, je Mednarodni filmski festival v Pjongjangu v Severni Koreji. Leta 2018 ga je obiskal nemški režiser Martin Hans Schmitt in ustvaril animirani dokumentarni film z naslovom Kako sem preživel filmski festival v Pjongjangu. Njegovo delo je kritika režima, saj prikazuje urejeno fasado življenja v totalitarni državi, v kateri so vsi srečni. Prevod Staša Grahek, bere Jure Franko. Ton in montaža David Lap.


25.01.2024

"Namesto veličastnega potovanja s kolesom je kamera posnela najina potlačevana čustva": Režiserka Maja Doroteja Prelog o svojem celovečernem dokumentarnem prvencu Cent’anni.

V življenju – in s filmom ni nič drugače – se zgodijo presenečenja in zahtevne preizkušnje, ki jih človek – s pomočjo bližnjih – lahko premaga. Snemanje dokumentarnega filma Cent’anni o partnerjevi zmagi nad smrtonosno boleznijo, levkemijo, se je prevesilo v odkrivanje nezaceljenih ran dolgoletnega partnerskega odnosa, je povedala režiserka Maja Doroteja Prelog, gostja oddaje Razgledi in razmisleki. Njen celovečerni dokumentarec Cent’anni oziroma Sto let, ki bo na filmskem festivalu v Trstu doživel svetovno premiero, je med ustvarjanjem sam od sebe zavil v nepričakovano smer: namesto načrtovanega prikaza veličastnega zmagoslavja človekovega duha nad telesom in boleznijo gledalec tako vstopi v univerzalno in hkrati intimno izkušnjo, ki je skupna ljudem v dolgotrajnih in predanih partnerskih zvezah. Potlačena čustva, zamere in nezaceljene rane prej ali slej privrejo na dan in nič drugače ni v filmu Cent’anni. Z Majo Dorotejo Prelog se je pogovarjal Urban Tarman. Na fotografiji: Blaž Murn in Maja Doroteja Prelog v filmu Cent'anni (2024); vir fotografije BSF in SFC.


18.01.2024

"Tudi Franz Stangl je utelešal banalnost zla." – pogovor z Markom Košanom ob knjigi Gitte Serenyi Pot v temo

Gitta Sereny je po več kot 70 urah pogovorov s Franzem Stanglom, ki je med drugo svetovno vojno vodil uničevalni taborišči Sobibor in Treblinka, napisala knjigo Pot v temo. Delo biografinje, zgodovinarke in preiskovalne novinarke je ena izmed najpomembnejših pričevanjskih knjig o holokavstu. Ob njeni izdaji v slovenskem jeziku (Beletrina) smo se s prevajalcem Markom Košanom pogovarjali, kako je avtorici v düsseldorfskem preiskovalnem zaporu uspelo doseči zaupanje Stangla, da se ji je razkril kot povsem običajen človek, ki je utelešal pojem Hanne Arendt o banalnosti zla. Vir foto: Beletrina


11.01.2024

Janina Kos: "Prevajalec skuša bralcu ponuditi čim več tega, kar je avtor izrazil v svojem delu."

Janina Kos je uveljavljena prevajalka iz francoščine in španščine. V njenem opusu najdemo več kot dvajset prevedenih knjig, večinoma romanov najvidnejših sodobnih francoskih pisateljev, kot so Hervé Le Tellier, Maylis de Kérangal ali Yasmina Reza. Vmes najdemo dela dokumentarne literature, kot je na primer knjiga Žvižgači Florence Hartmann in tudi poezije Luisa Chavesa in Raúla Zorite. Za prevod romana Anomalija Hervéja Le Tellierja), Goncourtovega nagrajenca, je dobila Janina Kos lani Nodierovo nagrado za najboljši prevod iz francoščine. Anomalija je privlačno, zanimivo branje o nenavadnem dogodku, anomaliji v vesoljnem redu, ki zamaje življenje 243. potnikov na letalu iz Pariza v New York. V besedilu najdemo številne osebe, različne žanre, pogoste navedke iz drugih besedil, saj si je Hervé Le Tellier kot je sam povedal, roman zamislil kot večplastni pisateljski izziv. Je namreč predsednik društva OULIPO. Člani si prizadevajo ustvariti dela z uporabo omejenih tehnik pisanja in s tem doseči poseben učinek. Le Tellierju je to uspelo, saj je roman Anomalija preveden v več kot 40 jezikov in je velika uspešnica. Na Slovenskem ima za zanimivo bralsko izkušnjo zasluge Janina Kos.


04.01.2024

S pisateljem Etiennom de Montetyjem o francoski družbi in njegovem nagrajenem romanu

Konec novembra je Ljubljano obiskal francoski pisatelj Etienne de Montety, dobitnik Velike nagrade za roman Francoske Akademije za roman Velika preizkušnja. Prevedel ga je Jaroslav Skrušny, izšel je lani pri založbi Družina. Avtor se v besedilu ukvarja z žgočimi težavami sodobne francoske družbe, povod za pisanje pa je bil uboj katoliškega duhovnika Jacquesa Hamela leta 2016, napadla sta ga mlada islamska skrajneža. Kot pravi Etienne de Montety, je "cilj skrajnih islamistov pridobiti ljudi in jih spreobrniti." V romanu Montety opiše pet glavnih oseb: katoliškega duhovnika, muslimanska fanta, policaja vietnamskih korenin in katoliško redovnico ter se skuša poglobiti v njihov notranji svet ter poiskati vzroke za njihova dejanja. Foto: Andrej Sekulović


27.12.2023

Dr. Bernarda Županek, muzejska svetnica kustodiata za antiko pri MGML: "V fototeki hranimo fotografijo izkopavalca, ki mu za hrbtom stoji bager."

Od poletja okrog poslopja Drame SNG v Ljubljani intenzivno potekajo arheološka izkopavanja. Z arheološkega najdišča ob Drami so v Arheološki center MGML doslej sprejeli okrog pet ton gradiva - pri tem gre tako za gradbeni material kot za ostanke posod, amfore, živalske kosti ter različne drobne predmete – izkopavanja pa še potekajo. Z dr. Bernardo Županek, muzejsko svetnico kustodiata za arheologijo pri Muzeju in galerijah mesta Ljubljane smo se pogovarjali o Emoni, njenem začetku in koncu pa tudi o arheoloških izkopavanjih tega rimskega mesta skozi čas. Ton in montaža Klara Otorepec. Foto: Emonska hiša / Andrej Peunik / MGML https://mgml.si/sl/mestni-muzej/razstave/263/arheoloski-park-emona/


21.12.2023

Maja Lavrič, arheologinja, vodja raziskav pri Drami SNG Ljubljana: "Presenetilo nas je, kako dobro so ohranjeni ostanki Emone."

Pred dolgo in težko pričakovano obnovo ljubljanske Drame od poletja intenzivno potekajo arheološka izkopavanja, ki jih opravlja Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije. Arheologi so presenečeni nad številčnostjo in izjemno dobro ohranjenostjo najdb. V oddaji Razgledi in razmisleki se o izkopavanjih in odkritjih pogovarjamo z vodjo raziskav Majo Lavrič. Ton in montaža Janez Ahlin. Na fotografiji je najdena oljenka; foto: Tilen Kozamernik https://www.zvkds.si/sl/novice/novinarsko-srecanje-sng-drama-nova-odkritja-arheoloskih-izkopavanj


13.12.2023

Aleksandar Hemon: "Tako imenovani navadni ljudje so doma v književnosti."

Prejšnji teden je v Sloveniji gostoval bosansko-ameriški pisatelj, esejist in scenarist Aleksandar Hemon. Leta 1992 je pri osemindvajsetih letih obiskal Združene države in zaradi vojn ob razpadu Jugoslavije tam tudi ostal. Na univerzi Northwestern je magistriral iz angleščine in že leta 2000 v angleščini izdal tudi zbirko kratkih zgodb Vprašanje Bruna. Čeprav so bila njegova dela precej hitro dobro sprejeta, je še poseben uspeh doživel z romanom Projekt Lazar, ki se je uvrstil v ožji izbor za kar dve prestižni ameriški literarni nagradi: ameriško državno nagrado za književnost in nagrado Nacionalnega združenja književnih kritikov. Hemon danes predava kreativno pisanje na univerzi v Princetonu, kot soscenarist pa je sodeloval tudi pri scenariju za četrti del filma Matrica. Nedavno je pri založbi Goga v slovenskem prevodu Irene Duša izšlo njegovo delo Tole ni zate. Avtor je ob tej priložnosti obiskal Slovenijo, z njim se je pogovarjal Sašo Puljarević.


06.12.2023

Dr. Peter Krečič: Likovna kritika včasih in danes

Slovensko društvo likovnih kritikov praznuje petdeseto obletnico delovanja in je konec oktobra podelilo tudi nagrado za življenjsko delo. Lavreatka je Meta Gabršek Prosenc, likovna kritičarka in kuratorka ter dolgoletna direktorica Umetnostne galerije Maribor. »moč in vpliv relevantne likovne kritike se manjšata, posledica pa je ustvarjanje nelagodja in nezaupanja med občinstvom,« je povedala. O nezavidljivem stanju slovenske likovne kritike ta hip piše tudi doktor Peter Krečič, umetnostni zgodovinar, kritik in strokovnjak za delo Jožeta Plečnika. Povzema razvoj slovenske likovne kritike, hkrati pa ugotavlja, kako nadvse pomembna je in kaj bi bilo potrebno spremeniti, da se znova uveljavi.


Stran 1 od 34
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov