Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Pesnica, prevajalka in urednica Miljana Cunta je s pesmijo Ura letos spomladi postala vitezinja poezije na 22. Pesniškem turnirju, natečaju za najboljšo neobjavljeno pesem v slovenskem jeziku, ki je potekal v okviru Slovenskih dnevov knjige v Mariboru, uvrščena pa je bila tudi v ožji izbor za nagrado Fanny Haussmann 2022. Sicer so vse tri pesniške zbirke Za pol neba, Pesmi dneva in Svetloba od zunaj (prvi dve sta prevedeni v italijanščino) pritegnile bralce in pozornost strokovne javnosti, saj je bila pesnica nominirana za Jenkovo in Veronikino nagrado. Z Miljano Cunta se je pogovarjala Jera Krečič.
678 epizod
Oddaja je namenjena pogovorom s pomembnimi domačimi in tujimi ustvarjalci, v njej objavljamo izvirne in prevedene eseje, vas seznanjamo z odmevnimi dogodki na kulturnem področju tostran in onkraj slovenskih meja, objavljamo besedila, ki obravnavajo področja literature, gledališča, filma, arhitekture, oblikovanja, likovne umetnosti in prevajanja. Posebno pozornost namenjamo Slovencem, ki ustvarjajo in delujejo na tujem, pa tudi tujcem, ki so si za svoje ustvarjalno okolje izbrali Slovenijo.
Pesnica, prevajalka in urednica Miljana Cunta je s pesmijo Ura letos spomladi postala vitezinja poezije na 22. Pesniškem turnirju, natečaju za najboljšo neobjavljeno pesem v slovenskem jeziku, ki je potekal v okviru Slovenskih dnevov knjige v Mariboru, uvrščena pa je bila tudi v ožji izbor za nagrado Fanny Haussmann 2022. Sicer so vse tri pesniške zbirke Za pol neba, Pesmi dneva in Svetloba od zunaj (prvi dve sta prevedeni v italijanščino) pritegnile bralce in pozornost strokovne javnosti, saj je bila pesnica nominirana za Jenkovo in Veronikino nagrado. Z Miljano Cunta se je pogovarjala Jera Krečič.
Srećko Horvat pravi, da nacionalna identiteta ni nekaj, kar bi zlahka posvojil. Kljub temu ga povsod predstavljajo kot najpomembnejšega hrvaškega filozofa. Vendarle avtor odmevnih knjig, tako rekoč eden vodilnih evropskih intelektualcev, sogovornik Žižka, Varoufakisa in drugih, ni zgolj filozof. Srećko Horvat je politični aktivist in strasten govorec, ki ga skrbi naša prihodnost. Prepričan je, da jedrska energija in jedrsko orožje zahtevata novo ontologijo in drugačno metafiziko, kot smo jo poznali doslej. V Ljubljani se je mudil na 10. mednarodni filozofski konferenci in delavnici Sorena Kierkegaarda. Po predavanju je odhitel domov, kajti Horvat je letos postal oče, to pa je njegovo dojemanje sveta še razširilo. foto: RTVSLO/TV Slovenija
Na prvi pogled precej strokovna, pa vendar zanimiva, saj priča tudi o današnjih prostorih, je tema umetnostne in arhitekturne dediščine plemstva. Še posebno ob njegovem zatonu in potem. Plemstvo je bilo eden najpomembnejših naročnikov umetnosti, že od nekdaj so imele elite največ finančnih sredstev in so umetnike in arhitekte spodbujale k ustvarjanju. Umetnine in nepremičnine so se dedovale in soustvarjale identiteto rodbin. Kaj pa se je dogajalo s slikami, kipi, gradovi in palačami, ko so prišli v last drugih družbenih krogov? Novih elit? Na ZRC SAZU so ob 50-letnici samostojnega delovanja Umetnostnozgodovinskega inštituta Franceta Steleta junija pripravili mednarodni simpozij Umetnostna in arhitekturna dediščina plemstva med starimi in novimi režimi: transformacije, reinterpretacije in nove namembnosti. Za razglede in razmisleke so spregovorili znanstveni sodelavec Inštituta doc. dr. Franci Lazarini, doktorska študentka na Univerzi v Trentu Valeria Paruzzo, ki je predstavila primer sprememb namembnosti beneške palače Ca’ Rezzonico ob Velikem kanalu, ter organizatorka simpozija in vodja projekta doc. dr. Tina Košak. Ob simpoziju so organizatorke opozorile še ta no posebnost: za grafično podobo so izbrale poslikavo notranjščine dvorca Betnava s praznimi slikanimi okvirji, v katerih so bile nekdaj slike. Slovita betnavska galerija slik je po predaji dvorca Lavantinski škofiji v šestdesetih letih 19. stoletja najprej romala v lepo prenovljeni, danes pa razpadajoči, dvorec Slivnica, potem so se za večino slik zabrisale sledi. Le nekaj se jih je ohranilo pri okoliških zasebnikih, med njimi so bile posamezne po drugi svetovni vojni zaplenjene in postale "narodna imovina". Ta večna dinamika pa je bila, so še dodali, pravzaprav ena ključnih značilnosti umetnostnih zbirk, ki so bile v zgodovini tudi podlaga za nastanek javnih muzejev. Foto: Andrej Furlan/ZRC SAZU (Betnavski interjer z okvirji)
Enrique Pérez López je pisatelj, prevajalec in znanstvenik. Govori jezika tsotsil in tseltal, oba najbolj razširjena jezika Majev, ki živijo na visokogorju v mehiški zvezni državi Chiapas. Bil je direktor Zveznega centra za staroselske jezike, umetnost in literaturo (CELALI). Je ustanovni član Združenja staroselskih pisateljev (ELIAC) in Zveze majevskih in zoque (coke) pisateljev (UEMZ). Bil je izvoljen za prvega predsednika večjezičnega centra PEN iz Chiapasa, ustanovljenega leta 2020. Poleg tega je bil imenovan tudi na različne vodilne položaje v raziskovalnih središčih in na univerzah v Chiapasu. V svoji domači vasi Chenalhó vodi tradicionalne obrede in prepeva starodavne pesnitve, znane pod imenom riot. Z njim se je na daljavo pogovarjala Simona Škrabec,
Pred dnevi je umrl Kajetan Gantar. Ko je februarja za svoje življenjsko delo prejel Prešernovo nagrado, so v utemeljitvi med drugim zapisali: "Klasični filolog in prevajalec akademik prof. dr. Kajetan Gantar se v slovensko kulturno zgodovino zapisuje z veličastnim prevajalskim opusom. Kot prevajalec sodi med naše najpomembnejše, ki si niso le požrtvovalno naložili posredniške in razlagalske naloge, temveč jim je bilo dano to nalogo opravljati z umetniškim čutom, s posluhom za slogovne razpone in odtenke izvirnih besedil, predvsem pa z neomajno jezikovno samozavestjo, z vero v izrazno moč slovenščine. " Konec januarja se je s Kajetanom Gantarjem pogovarjala Staša Grahek.
Profesor na Teološki fakulteti, organizator katoliške mladine – stražarjev pred drugo svetovno vojno in oster nasprotnik komunizma dr. Lambert Ehrlich še vedno buri duhove. To velja še posebej za njegovo likvidacijo, ki sta jo izvedla pripadnika VOS OF. O Lambertu Ehrlichu se je dolgo molčalo ali ga uvrščalo med sodelavce okupatorja. Pred kratkim pa je pri Mohorjevi založbi izšlo obsežno delo katoliškega duhovnika, upokojenega profesorja Teološke fakultete dr. Janeza Juhanta »Lambert Ehrlich – prerok slovenskega naroda«, ki tega slovenskega duhovnika in politika in javno osebnost postavlja v drugačno luč. Dr. Janez Juhant je gost oddaje Razgledi in razmisleki.
Z esejem Draga Jančarja o upornem človeku Borisu Pahorju se spominjamo tega pomembnega pisatelja in intelektualca, ki je umrl pred dnevi. Boris Pahor je neutrudno in do zadnjega v literaturi in javnih nastopih pripovedoval o lastnih bolečih izkušnjah z velikimi totalitarizmi 20. stoletja in opozarjal na pomen svobode. Foto: Claude Truong-Ngoc / Wikimedia Commons
Aktivistična punkovska skupina Pussy Riot trka na vest mednarodne skupnosti. Kolektiv poudarja, da lahko h končanju vojne v Ukrajini močno pripomore prepoved uvoza ruskih energentov. To je osrednje sporočilo turneje Riot days, s katero zbirajo denar za otroško bolnišnico v Kijevu in opozarjajo, da podpora vojni med Rusi ni tako velika, kot prikazuje ruska propaganda. Nastop v Ljubljani je bil težko pričakovan, nekaj napetosti pred dogodkom je bilo tudi zaradi aretacije članice aktiva, ki jo je slovenska policija za 10 ur pridržala na podlagi starejše mednarodne tiralice. Skupina je nastopila v Gali hali na Metelkovi v okviru festivala Lezbična četrt, ki ga pripravlja Društvo Škuc.
Dva metra petindvajset dolgi in več kot štiristo kilogramov težki koncertni klavir Grand Piano 225 s subkontra F. – s štirimi tipkami več kot po navadi so začeli izdelovati leta 1907, tega so izdelali 1925. Leta 1937 je bil rabljen prodan industrialcu, bančniku in zbiralcu umetnin Radu Hribarju, ki se ga spominja nečak Peter Hribar. Zakaj in kako se je klavir potem znašel na Radiu Ljubljana, kjer je služil kot preparirani klavir – tak, za posebne zvočne učinke – vse dokler niso čezenj trajno položili pregrinjala? Da je vse to ugotovil, je skladatelj, aranžer in pianist Gregor Strniša zagnal raziskovalno akcijo, o kateri je tudi napisal zgodbo v treh delih. Ta je režiserju Klemnu Markovčiču služila za radijsko dokumentarno igro leta 2018. Klavir so zdaj obnovili v delavnici mojstra Jožeta Bende. Foto: Simon Stojko Falk
Burhan Sönmez je kurdski romanopisec, ki se je rodil v majhni kurdski skupnosti v osrednji Turčiji, zdaj živi med Istanbulom in Cambridgem; od jeseni je predsednik mednarodnega PEN. Pred dnevi je sodeloval na 54. mednarodnem srečanju pisateljev na Bledu, predstavil pa je tudi slovenski prevod svojega romana Istanbul, Istanbul (za Cankarjevo založbo ga je prevedla Lili Potpara). Z njim se je pogovarjala Petra Meterc. Foto: Luka Dakskobler / BoBo
Konec aprila so v dunajskem gledališču Josefstadt premierno uprizorili igro sodobnega britanskega dramatika češkega rodu Toma Stopparda Leopoldstadt v nemškem prevodu Daniela Kehlmanna; naslov označuje dunajsko mestno četrt, kjer so večinoma živeli judje. Igra, ki jo je režiral Janusz Kica, oživlja bolečo temo antisemitizma in njegovih strašnih posledic v 20. stoletju. O njegovem razumevanju Stoppardove igre se je z režiserjem Januszem Kico lani jeseni, ko se je pripravljal na režijo Leopoldstadta, v Ljubljani pogovarjala Staša Grahek.
Viktor Ruban je ukrajinski plesalec, koreograf in pedagog. Je ustanovitelj in direktor produkcijskega centra Ruban Production ITP, programski direktor in soustanovitelj neodvisne mednarodne plesne platforme "Impulse of Transformation" in raziskovalec na področju gibalne umetnosti. Njegovi projekti so ga vodili po vsem svetu, Ob ruski agresiji na Ukrajino je z ekipo Ruban Production ITP ustanovil "Ukrainian Emergency Performing Arts Fund" – sklad za uprizoritvene umetnosti v izrednih razmerah; njegov cilj je zbiranje in razdeljevanje finančne pomoči umetnikom, ki delujejo na področju uprizoritvenih umetnosti in so v vojnih razmerah ostali brez dela in dohodkov. Viktor Ruban živi v Kijevu, od koder se od februarske agresije ni premaknil. Tja ga je poklicala Staša Grahek
Emil Kozole je soustanovitelj studia Ljudje in docent na ljubljanski akademiji za likovno umetnost in oblikovanje. Ko je bil soočen z izzivom oblikovanja albuma kamniške glasbene skupine Matter, se je začel ozirati k simbolom Triglava. Premišljevali so, ali naj bo naslov albuma Triglav ali Troglav, in se odločili za drugega, ker so presodili, da bo bolj unikaten. Nemudoma je dojel, kako globoko se Slovenci identificiramo s tem simbolom. Triglav imajo radi politične stranke, društva, ustanove, glasbene skupine, obrtniki, uporabljajo ga na protestih, rišejo z grafiti. Triglav je pri nas, kot kaže njegova nova knjiga Arhiv Triglav, vseprisoten. Tudi predsedovanje Slovenije Svetu EU ni minilo brez simbola treh vrhov. Mirno lahko rečemo, da nas Triglav spremlja od simbola Osvobodilne fronte do skupine Atomik Harmonik.
Zdenko Badovinac, nekdanjo dolgoletno ravnateljico Moderne galerije v Ljubljani, so na začetku leta izbrali za novo ravnateljico Muzeja sodobne umetnosti v Zagrebu. Položaj je prevzela v začetku marca s programom, ki ga je upravni svet Muzeja opisal kot visoko strokovnega, ambicioznega in hkrati realističnega. Badovinčeva se je takoj po prihodu v Zagreb odločila, da mora obuditi bogato zbirko Muzeja sodobne umetnosti, ki dve leti ni bila razstavljena. Napoveduje tudi razstave mednarodno znanih in uspešnih hrvaških sodobnih avtorjev, ki doslej niso razstavljali v MSU. Pričakovanja so velika, o svoji viziji zagrebškega Muzeja sodobe umetnosti in umetniškem povezovanju Slovenije in Hrvaške pa je Zdenka Badovinac več povedala v pogovoru z našo zagrebško dopisnico Tanjo Borčić Bernard. Foto: Žiga Živulovič jr. BOBO
Ivana Šojat (letnik 1971) je hrvaška pisateljica, pesnica, esejistka, prevajalka. Kot gostja festivala Fabula je 6. aprila 2022 nastopila na literarnem večeru v Cankarjevem domu. Predstavila je svoj najodmevnejši roman Unterstadt, ki je nedavno izšel v slovenskem prevodu Jureta Potokarja pri založbi Didakta. Zanj je Ivana Šojat prejela tako rekoč vse najprestižnejše hrvaške nagrade: Vladimirja Nazorja, Ksaverja Šandorja Gjalskega, Frana Galovića ter Josipa in Ivane Kozarac. Unterstadt je roman o osiješki družini nemškega porekla, ki jo zaznamujejo dramatični dogodki dvajsetega stoletja. V ospredju so ženske štirih generacij, ki morajo prenesti težo izgub, razočaranj in ponižanj, še posebej po drugi svetovni vojni, ostaja pa upanje, da bo zadnja izmed njih zmogla razumeti preteklost in kreniti neobremenjeno po svoji poti.
Film je rezultat večletnega opazovanja z udeležbo in raziskovanja dveh sprtih družin v albanskem visokogorju na severu države. Družini sta sprti več generacij, spor izvira v obdobju ostrega albanskega komunizma, zdaj pa družini bremeni še uboj dekleta, ki je umrlo v streljanju. Sta mogoča sprava in odpuščanje? Režiserka Marija Zidar je raziskovala anatomijo tega konflikta v sodobni albanski družbi in v njem odkrila univerzalno zgodbo o težavnosti odpuščanja in pomiritve s preteklostjo, potem ko se zgodijo najhujše stvari. Njeno Odpuščanje je pronicljiv in pretresljiv prikaz patriarhalne družbe, ujete med napol pozabljeno preteklost in negotovo sedanjost, v kateri v ključnih trenutkih, potem ko teatralni govori moških potihnejo, pobudo prevzame ženska. Film Odpuščanje je prejemnik več nagrad, poleg kritiške na zadnjem Festivalu slovenskega filma tudi vesne za najboljši dokumentarec. Foto: Vertigo
Ukrajinski minister za kulturo Oleksandr Tkačenko je prvopodpisani pod peticijo, ki poziva k bojkotu ruske kulture in umetnikov. Z njo sporočajo, da ruski režim pogosto uporablja kulturo v propagandne namene. Vsebina peticije je ostra, saj ne dopušča veliko izjem pri bojkotu. V katerih primerih je bojkot umetnosti smiseln, kdaj pa postane absurden? Kakšne so primerjave med bojkotom športnih in kulturnih dogodkov? Gost: prof. dr. Lev Kreft, predavatelj estetike in filozofije športa. Na fotografiji je Andrej Molodkin, ruski konceptualni umetnik z eno od svojih inštalacij leta 2009, vir: EPA
Na letošnjem festivalu literature sveta Fabula so predstavili slovenski prevod (Mojca Kranjc) romana Maršalinja švicarske pisateljice Zore del Buono. O zanimivi zgodovini njene družine priča že njeno ime, ki si ga deli s svojo babico, naslovno Maršalinjo: Slovenko, ki se je rodila v Bovcu kot Zora Ostan, se poročila z mladim italijanskim aristokratom Pietrom del Buonom ter nato večji del življenja preživela v italijanskem Bariju, a hkrati ostala velika oboževalka Maršala - Josipa Broza Tita. "Komunizem je aristokracija za vse," je trdila. Skozi popisovanje družinske zgodovine, ki je včasih tudi polna protislovij, pa njena vnukinja, Zora del Buono, napiše tudi svojevrstno kroniko 20. stoletja, ideologij, ki so ga določale, od fašizma, nacizma, komunizma in z njimi družbenih in zgodovinskih silnic, ki so odločilno zaznamovale celotne eksistence. Pisateljico je pred mikrofon povabila Tina Poglajen.
Rojstna hiša dr. Franceta Prešerna v Vrbi ima veliko simbolno vrednost, dobro je obiskana in hkrati tudi prvi muzealizirani objekt pri nas - na pobudo Frana Saleškega Finžgarja, v 30. letih preteklega stoletja. Zob časa jo je privedel do stanja, ko je potrebna temeljite prenove in prav o tem, o prenovi Prešernove rojstne hiše, razširitvi programa na širše območje in ureditvi bližnjih objektov in parkovnih površin, bo v oddaji Razgledi in razmisleki pripovedoval arhitekt Aleksander Ostan, ki je bil z Ateljejem Ostan Pavlin izbran za prenovo in posodobitev simboličnega prostora pod Karavankami. Na predstavitvi projekta na Ministrstvu za kulturo je bila Petra Tanko, ki je gosta povabila pred mikrofon. Vabimo vas k poslušanju! prenovljena Prešernova domačija, vizualizacija: Atelje Ostan Pavlin
Petega marca je minilo stoletje od rojstva vsestranskega literarnega in filmskega ustvarjalca Piera Paola Pasolinija, ki je del mladosti preživel v Sloveniji, v Idriji. V spomin na neverjetno razgledanega in ustvarjalnega Pasolinija smo pred mikrofon povabili dva ustvarjalca, ki sta se s Pasolinijevim opusom že spoprijela: filmsko dokumentaristko Majdo Širca in prevajalca Gašperja Maleja. Foto: Domenico Notarangelo https://commons.wikimedia.org/wiki/File:Pasolini_-_foto_di_Domenico_Notarangelo.jpg
Mednarodni center Pen je obsodil ruski napad na Ukrajino in pozval k takojšnji prekinitvi prelivanja krvi. Mednarodno združenje pisateljev, pesnikov in publicistov z 145 centri v 104 državah sodi med največja civilna gibanja v svetu. Kakšne pobude in dejavnosti pripravlja za prekinitev vojne v Ukrajini? Kako se na vojno odzivajo njegovi člani v Ukrajini, Rusiji in drugod po svetu? Gosta: sekretar odbora Pisateljev za mir mednarodnega PEN-a Edvard Kovač in predsednica slovenskega PEN-a Tanja Tuma.
Neveljaven email naslov