Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Celovečerni dokumentarec Mirana Zupaniča Sarajevo safari je kmalu po svetovni premieri na festivalu Aljazeera Balkans Doc septembra v Sarajevu sprožil silovito javno razpravo, zaradi občutljive teme pa tudi sodne postopke: na eni strani proti režiserju in na drugi proti neznanim storilcem prikritih zločinov, ki jih film razkriva.
Slovenski gledalci so si ga že lahko ogledali na mariborskem festivalu Docudok, Festivalu slovenskega filma in v Art kino mreži po Sloveniji. Nastal je pod okriljem slovenske produkcijske hiše Arsmedia v koprodukciji s televizijo Aljazeera Balkans.
Dokumentarec spregovori o doslej malo znanem in neraziskanem »lovu na ljudi« v času obleganja bosanske prestolnice. Poleg srbskih ostrostrelcev in drugih plačancev so s srbskih položajev na Sarajevčane, kot razkriva film, streljali še nekateri tujci, za kar so plačevali. Sprevrženo početje je dobilo svoje ime: sarajevski safari, ki je filmu dal naslov.
V filmu režiserja in scenarista Mirana Zupaniča o zločinih spregovorita nekdanja obveščevalca. Prvi je Slovenec, ki je v času vojne po svojih navedbah delal za eno ameriških agencij, drugi je upokojeni brigadir Armade BIH Edin Subašić, ki je tedaj delal kot analitik bosanske vojaške obveščevalne službe.
Edin Subašić v filmu spregovori nezakrit, s polno identiteto, saj je, kot je povedal v pogovoru za Radio Slovenija, prepričan, da si javnost zasluži izvedeti, kaj se je v Sarajevu dogajalo med vojno, po drugi strani pa si želi razkritja, kdo so bili zločinci, ki so plačevali za ubijanje civilistov. Čeprav je od tragičnih dogodkov minilo skoraj 30 let, bi razkritje storilcev, kot verjame Subašić, pomenilo nekakšno zadoščenje za vojne žrtve in njihove bližnje.
Edina Subašića sem pred projekcijo na Festivalu slovenskega filma Portorož povabil pred mikrofon in ga vprašal, ali je imel kakšne zadržke, da spregovori o sarajevskem safariju.
Foto: Arsmedia.
679 epizod
Oddaja je namenjena pogovorom s pomembnimi domačimi in tujimi ustvarjalci, v njej objavljamo izvirne in prevedene eseje, vas seznanjamo z odmevnimi dogodki na kulturnem področju tostran in onkraj slovenskih meja, objavljamo besedila, ki obravnavajo področja literature, gledališča, filma, arhitekture, oblikovanja, likovne umetnosti in prevajanja. Posebno pozornost namenjamo Slovencem, ki ustvarjajo in delujejo na tujem, pa tudi tujcem, ki so si za svoje ustvarjalno okolje izbrali Slovenijo.
Celovečerni dokumentarec Mirana Zupaniča Sarajevo safari je kmalu po svetovni premieri na festivalu Aljazeera Balkans Doc septembra v Sarajevu sprožil silovito javno razpravo, zaradi občutljive teme pa tudi sodne postopke: na eni strani proti režiserju in na drugi proti neznanim storilcem prikritih zločinov, ki jih film razkriva.
Slovenski gledalci so si ga že lahko ogledali na mariborskem festivalu Docudok, Festivalu slovenskega filma in v Art kino mreži po Sloveniji. Nastal je pod okriljem slovenske produkcijske hiše Arsmedia v koprodukciji s televizijo Aljazeera Balkans.
Dokumentarec spregovori o doslej malo znanem in neraziskanem »lovu na ljudi« v času obleganja bosanske prestolnice. Poleg srbskih ostrostrelcev in drugih plačancev so s srbskih položajev na Sarajevčane, kot razkriva film, streljali še nekateri tujci, za kar so plačevali. Sprevrženo početje je dobilo svoje ime: sarajevski safari, ki je filmu dal naslov.
V filmu režiserja in scenarista Mirana Zupaniča o zločinih spregovorita nekdanja obveščevalca. Prvi je Slovenec, ki je v času vojne po svojih navedbah delal za eno ameriških agencij, drugi je upokojeni brigadir Armade BIH Edin Subašić, ki je tedaj delal kot analitik bosanske vojaške obveščevalne službe.
Edin Subašić v filmu spregovori nezakrit, s polno identiteto, saj je, kot je povedal v pogovoru za Radio Slovenija, prepričan, da si javnost zasluži izvedeti, kaj se je v Sarajevu dogajalo med vojno, po drugi strani pa si želi razkritja, kdo so bili zločinci, ki so plačevali za ubijanje civilistov. Čeprav je od tragičnih dogodkov minilo skoraj 30 let, bi razkritje storilcev, kot verjame Subašić, pomenilo nekakšno zadoščenje za vojne žrtve in njihove bližnje.
Edina Subašića sem pred projekcijo na Festivalu slovenskega filma Portorož povabil pred mikrofon in ga vprašal, ali je imel kakšne zadržke, da spregovori o sarajevskem safariju.
Foto: Arsmedia.
Aljoša Harlamov je urednik, publicist, pisatelj, doktor slovenistike in nagrajeni literarni kritik; človek mnogih zanimanj, jasnih stališč in široke razgledanosti, oziroma na kratko: javni intelektualec. Pronicljivo spremlja dogajanje na kulturnem področju, kjer deluje poklicno kot glavni urednik Cankarjeve založbe. Kot je povedal v pogovoru za Radio Slovenija, Cankarjeva založba skuša krepiti program izvirnih naslovov. »Zelo nas veseli delati izvirne knjige, stvari, ki jih drugje ni mogoče najti. Odkar ima Mladinska knjiga [lastnik Cankarjeve založbe, op. avtorja] zaposleno agentko za prodajo pravic, izvirne knjige bolje mednarodno prodajamo. To ima širši in daljnosežnejši pečat ne samo za Cankarjevo založbo, ampak tudi za zgodovino, kulturo in javni spomin in na tem zadnja leta pospešeno delamo,« je povedal Aljoša Harlamov. Opaža še, da so se kupci po koncu epidemije vrnili v knjigarne in odprli denarnice. Kot ocenjuje, je poepidemijska prodaja primerljiva z zadnjimi leti. Z Aljošo Harlamovom se je pogovarjal Urban Tarman.
11. avgusta je umrl Tonko Maroević, hrvaški pesnik, prevajalec, esejist, raziskovalec sodobne hrvaške likovne umetnosti in avtor številnih monografij, likovni in književni kritik. In velik prijatelj slovenske umetnosti in njenih ustvarjalcev. Tudi pesnika Borisa A. Novaka, ki je ob odhodu Tonka Maroevića napisal Nekrolog v večnem sedanjiku, saj pravi: »Težko je pisati o Tonku Maroeviću v pretekliku. Preteklik namreč nikakor ne ustreza Tonkovi neskončni radosti do življenja in umetnosti, Tonkovemu iskrivemu duhu in duhovitosti, Tonkovi odprtosti, radovednosti in radovidnosti, Tonkovemu večnemu nasmehu in smehu.«
Sodobno ameriško pisateljico in esejistko norveškega rodu Siri Hustvedt slovenski bralci jo poznamo po romanu Poletje brez moških, ki je v slovenskem prevodu Miriam Drev izšel leta 2013, v izvirniku pa dve leti prej. V oddaji Razgledi in razmisleki pa boste slišali njen esej z naslovom O branju. Tudi tega je prevedla Miriam Drev. https://commons.wikimedia.org/wiki/File:Siri_Hustvedt_with_Phillip_Lopate_@_BBF_(8024114864).jpg
Véronique Olmi je priznana francoska igralka, pisateljica in scenaristka; napisala je več gledaliških iger, kratkih zgodb in romanov. Leta 2017 je izšel njen roman z naslovom Bakhita, ki so ga navdušeno sprejeli tako kritiki kot bralci. Gre za pretresljivo pripoved o deklici, ki so jo pri sedmih letih v Sudanu ugrabili trgovci s sužnji. Po dolgem trpljenju je postala péstunja bogatega italijanskega para, se spreobrnila v krščanstvo in postala redovnica. Leta 2000 jo je katoliška cerkev razglasila za svetnico. Roman Véronique Olmi je prevedla Janina Kos. Z avtorico se je konec lanskega leta med njenim obiskom Slovenije pogovarjala Nina Gostiša.
Konec julija je Hagia Sophia v Istanbulu po nekaj manj kot sto letih spet postala mošeja. V petem stoletju so jo v času vladavine Justinjana I. v Konstantinoplu sezidali kot cerkev Božje modrosti. Več kot tisoč let je bila sedež ekumenskega patriarhata. Po turškem zavzetju Konstantinopla leta 1453 so jo spremenili v mošejo. Leta 1934 jo je turški predsednik Kemal Atatürk sekulariziral, leto pozneje je postala muzej. Velja za najvažnejšo bizantinsko stavbo in za enega najpomembnejših svetovnih spomenikov. Turški islamisti so dolgo terjali, da muzej spet postane mošeja, čemur so pripadniki sekularne opozicije ostro nasprotovali. Ukrep je izzval ostre kritike med verskimi in političnimi voditelji po vsem svetu. Drago Jančar v eseju z naslovom Istanbul opisuje mesto, kakršno je bilo v letu 2013, ko so ga zaznamovali hudi protesti v parku Gezi in na trgu Taksim. V marsičem pa se v njem napoveduje tudi sedanja Turčija. Foto: Melchior Lorck: Hagia Sophia, 1559 Melchior Lorck (tudi Lorichs, Lorich ali Lorch) rojen leta 1526 ali 1527 v Flensburgu, umrl 1564 v Kobenhavnu; renesančni slikar, risar in grafik dansko-nemškega rodu. Zelo pomembne so njegove podobe Turčije v 16. stoletju.
Letošnje leto je na vseh področjih našega življenja in delovanja zaznamovala nalezljiva bolezen oziroma njena grožnja. O tem, kako je epidemija koronavirusa vplivala na gledališče in gledališko delovanje in ustvarjanje, pa tudi o načrtih za prihodnost se je Staša Grahek ob koncu najbolj nenavadne gledališke sezone pogovarjala z gledališko režiserko Barbaro Hieng Samobor, ki je direktorica in umetniška vodja enega večjih slovenskih gledališč - Mestnega gledališča ljubljanskega. Foto: Mimi Antolović
Pred dnevi je umrl katalonski pisatelj Juan Marsé, ki sodi med najpomembnejše pisatelje sodobne Španije. Rodil se je leta 1933; mati je nekaj dni po porodu umrla, oče ga je oddal v posvojitev. Njegova življenjska zgodba je bila vse prej kot lahka, že od zgodnjih let se je preživljal sam. Ni se šolal, je pa veliko bral in se kot ustvarjalec oblikoval ob gledanju ameriških filmov. Pisati je začel kot najstnik, prvi roman je objavil pri petindvajsetih. Zaznamovala ga je Francova diktatura, ki je njegova dela prepovedovala. Več Marséjevih knjig je zato izšlo v Mehiki. Njegova dela pretresjlivo slikajo Katalonijo v času po španski državljanski vojni in razmere v obdobju Francove diktature. Na prevod katerega njegovih v slovenščino še čakamo. Vabimo vas, da prisluhnete ponovitvi oddaje, ki jo je o Juanu Marséju, njegovem življenju in ustvarjanju leta 2009, ko je prejel Cervantesovo nagrado, pripravil Andrej Rot.
Konec junija so podelili nagrado kresnik za najboljši roman. Nagrado, ki jo podeljuje časopisna hiša Delo, je prejela Veronika Simoniti za roman Ivana pred morjem. Lani poleti se je o takrat čisto svežem romanu z Veroniko Simoniti za oddajo Razgledi in razmisleki pogovarjala Tadeja Krečič.
Ob stoti obletnici požiga Narodnega doma v Trstu objavljamo v Razgledih in razmislekih besedilo z naslovom Narodni dom – izziv ali izginotje. Napisal ga je Marko Sosič, Tržačan, režiser, pisatelj, avtor radijskih iger. Za roman Balerina, balerina je dobil tržaško nagrado Vstajenje, z romanom pa se je uvrstil tudi v krog finalistov za nagrado Kresnik. Za to nagrado so se potegovali še trije Sosičevi romani, med njimi roman Tito, amor mijo, ki je bil nominiran tudi za nagrado Prešernovega sklada. Zbirka kratkih zgod Iz zemlje in sanj je bila nominirana za najboljšo knjigo leta ter uvrščena v ožji izbor za nagrado Fabula 2012. Njegova dela so prevedena v številne jezike. Marko Sosič je tudi oster premišljevalec o vsakršnih, tudi družbenih, sodobnih pojavih, zato smo ga ob okrogli obletnici požiga Narodnega doma povabili k pisanju eseja za oddajo Razgledi in razmisleki.
Na Češkoslovaškem rojeni Milan Kundera velja za češkega in hkrati francoskega pisatelja svetovnega slovesa. Je avtor številnih slavnih romanov, kot so Šala, Neznosna lahkost bivanja, Smešne ljubezni, Nesmrtnost, ki jih imamo tudi v slovenskih prevodih. V Pragi je pred nekaj dnevi izšla o njem obsežna biografija z naslovom Kundera. Avtor biografije, Jan Novák, skuša pokazati, da naj bi bil pisatelj v mladosti ovaduh, pa tudi sicer naj bi imel celo vrsto negativnih značajskih lastnosti. Knjiga že zbuja izjemno žolčne odmeve. Sam Milan Kundera se doslej še ni odzval, piše Peter Kuhar, ki spremlja izid knjige v Pragi.
Na slovenski knjižni trg je prišla nova knjiga kratkih zgodb Agate Tomažič z naslovom Nož v ustih: izšla je pri založbi Goga. Že s prvo kratkoprozno zbirko Česar ne moreš povedati frizerki pred petimi leti je avtorica pritegnila pozornost številnih bralcev in literarne javnosti. Vmes je objavila roman Tik pod nebom let in potopisno knjigo Zakaj potujete v take dežele?. Lani je skupaj s Tamaro Langus in Teo Kleč objavila knjigo Ne sprašujte za pot, Blodnik po Istri. Z Agato Tomažič se je o novi knjigi Nož v ustih pogovarjala Tadeja Krečič.
Pred nedavnim je izšel pri Književnem društvu Hiša poezije roman z naslovom Otočje drugačnega življenja. Leta 2016 ga je objavil sodobni rusko - francoski pisatelj Andrei Makine, avtor kakih osemnajstih knjig - morda je pri nas najbolj poznan roman Francoski testament. Zanj je leta 1995 dobil kar dve izmed najpomembnejših francoskih literarnih nagrad: Goncourtovo in Médicis. Slovenci romane Andreija Makinea beremo v prevodih Nadje Dobnik, tudi najnovejšega: Otočje drugačnega življenja. Prevajalko Nadjo Dobnik je Tadeja Krečič povabila pred mikrofon.
V oddaji Razgledi in razmisleki boste slišali odlomek iz knjige Trst, obmejna identiteta. V njej avtorja Angelo Ara in Claudio Magris analizirata tržaško identiteto skozi bogato in burno zgodovino, zaznamovano z mnogimi in tudi bolečimi protislovji, po eni strani s kozmopolitizmom in po drugi z njegovim popolnim nasprotjem. V poglavju z naslovom Monolitna podoba pišeta o Trstu potem, ko je po prvi svetovni vojni pripadel Italiji in opozorita na čas, ko se je v njem razbohotil fašizem. Knjigo je prevedla Marija Cenda - Klinc. Foto: Požig Narodnega doma v Trstu 13. julija 1920 http://www.narodnidom.eu/sl/la-mostra/13-luglio-1920-la-notte-dei-cristalli-di-trieste/
Pred nekaj meseci je izšla izjemna publikacija: Almanah ljubljanske Drame 1867 – 2017. Prva letnica zaznamuje ustanovitev ljubljanskega Dramatičnega društva in s tem začetek poklicnega gledališča na Slovenskem, druga pa leto, ko smo praznovali sto petdeset let od tega dogodka – v ljubljanski Drami je bila praznična kar celotna sezona. O knjigi, v kateri »so zbrani bistveni podatki o okoliščinah, dogodkih in osebnostih, ki so odločilno vplivali na razvoj ljubljanske Drame, na njeno družbeno vlogo, podobo in kdajpakdaj celo preživetje,« kot je poudarila dramaturginja Mojca Kranjc, se z njo kot urednico Almanaha pogovarja Tadeja Krečič.
Britansko-ameriški pesnik Wystan Hugh Auden (1907-1973) je svoje pisanje v prozi, krajše eseje, daljše razprave in predavanja korigiral in zbral v knjigi Barvarjeva dlan (The Dyer's Hand; fraza iz 111 Shakespearovega soneta, v prevodu Srečka Fišerja). V svojem esejističnem pisanju je erudit, ki se naslanja na literarno klasiko, pa tudi aktualno produkcijo, komentira umetnost in življenje nasploh, je humoren ali pa po kafkovem zgledu paraboličen. Obravnavane teme poskuša predstaviti čimbolj objektivno, vendar je hkrati zelo oseben in kljub mnogim referencam iz preteklosti daje odličen uvid v raznoliko izkušnjo 20. stoletja, ki ji je bil sam priča oz. je bil v njej aktivno udeležen. V slovenskem jeziku imamo doslej preveden en sam Audenov esej iz te knjige in sicer Pesnik in mesto, esej O pisanju, ki mu boste lahko prisluhnili, pa je za oddajo Razgledi in razmisleki prevedel Primož Čučnik.
Britansko-ameriški pesnik Wystan Hugh Auden (1907-1973) je svoje pisanje v prozi, krajše eseje, daljše razprave in predavanja korigiral in zbral v knjigi Barvarjeva dlan (The Dyer's Hand; fraza iz 111 Shakespearovega soneta, v prevodu Srečka Fišerja). V svojem esejističnem pisanju je erudit, ki se naslanja na literarno klasiko, pa tudi aktualno produkcijo, komentira umetnost in življenje nasploh, je humoren ali pa po kafkovem zgledu paraboličen. Obravnavane teme poskuša predstaviti čimbolj objektivno, vendar je hkrati zelo oseben in kljub mnogim referencam iz preteklosti daje odličen uvid v raznoliko izkušnjo 20. stoletja, ki ji je bil sam priča oz. je bil v njej aktivno udeležen. V slovenskem jeziku imamo doslej preveden en sam Audenov esej iz te knjige in sicer Pesnik in mesto, esej O pisanju, ki mu boste lahko prisluhnili, pa je za oddajo Razgledi in razmisleki prevedel Primož Čučnik.
V oddaji Razgledi in razmisleki lahko slišite pogovor s prevajalko dela Žalost onkraj sanj avtrijskega nobelovca Petra Handkeja - Amalijo Maček. Z njo se je pogovarjala Maja Žvokelj.
Esej Ottakringer Strasse s podnaslovom Poletni sprehod je napisal sodobni avstrijski pisatelj, esejist in urednik Karel-Markus Gauss, objavil ga je v knjigi z naslovom V gozdu metropol, ki jo je poslovenila Ana Grmek. Karl-Markus Gauss se je rodil leta 1954, študiral je nemško filologijo in zgodovino. Dolgo je bil literarni urednik in kritik, danes pa piše predvsem eseje; značilna zanj je posebna vrsta intelektualno poglobljenega popotnega eseja. Gauss je za svoje ustvarjanje prejel veliko literarnih nagrad, med njimi nagrado vilenica. V slovenščino imamo poleg omenjene prevedene tudi Gaussove knjige Umirajoči Evropejci, Evropska abeceda in Jedci psov iz Svinije. V eseju z naslovom Ottakringer Strasse Karl-Markus Gauss opisuje dunajsko četrt Ottakring kot jo je gledal in opisoval Ivan Cankar s čimer se spominjamo tudi Cankarjevega rojstnega dne pred štirimi dnevi. foto: wikipedia
Izhodišče pogovora je apel vladi proti napovedanim proračunskim rezom v kulturo in za več vlaganj. Podalo ga je 40 krovnih združenj, ki skupaj zastopajo sto tisoč kulturnic in kulturnikov. Damjan Damjanovič odgovarja, da ne vidi razloga, da bi se jemalo kulturnemu proračunu. Foto: BoBo
Leta 2014 je bil med gosti literarnega festivala Fabula mednarodno uveljavljeni madžarski pisatelj, esejist in dramatik Péter Esterházy, ki predstavlja enega od vrhov sodobne madžarske književnosti. Slovenski bralci ga poznajo po romanih Pomožni glagoli srca, Hrabalova knjiga, Ženske in Harmonia caelestis. Péter Esterházy je po hudi bolezni umrl julija 2016. Letos aprila bi dopolnil 70 let. Vabimo vas, da v oddaji Razgledi in razmisleki prisluhnete pogovoru, ki ga je s Pétrom Esterházyjem leta 2014, ko je obiskal Ljubljano, pripravila Jutka Rudaš. Foto: Lenke Szilágyi http://www.litera.hu/hirek/a-het-prozaja-esterhazy-peter-az-eltunt-ido-nyomaban
Neveljaven email naslov