Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Dobrodošli v Second Hand.
Danes se bomo osredotočili na svežo uspešnico Beyonce, "Cuff it", ki prihaja z njenega sedmega studijskega albuma Renaissance, ki ga je Beyoncé napovedala kot "njen najbolj ambiciozen glasbeni projekt doslej".
"Cuff It" je prejel pohvale glasbenih kritikov in prejel nominacijo za najboljšo R&B pesem na podelitvi nagrad Grammy.
Nekateri so skladbo razglasili za "najbolj izstopajočo točko na albumu" in jo opisali kot "groovy himno za dobro počutje", mnogi so izpostavili odlično delo ritem kitare Nila Rodgersa, ki je del pesmi, in seveda Beyoncéin čuten vokalni nastop.
Beyoncé je za britanski Vogue povedala, da jo je zaprtje družabnega življenja zaradi pandemije COVID-19 spremenilo kot osebo in izjavila, da je "veliko časa porabila za osredotočanje na gradnjo svoje zapuščine in predstavljanje svoje kulture na najboljši način, ki ga zna. Zdaj pa se je odločila, da si dovoli, da se osredotoči na svoje veselje." In ta album in njegove pesmi predstavljajo prav to.
Pesem vsebuje interpolacijo "Ooo La La La" Teene Marie.
Mary Christine Brockert, poklicno znana kot Teena Marie, je bila ameriška pevka, tekstopiska, glasbenica, skladateljica, aranžerka in producentka, ki je umrla leta 2010. Poznana je bila pod vzdevkom Tina iz otroštva, preden je prevzela umetniško ime Teena Marie in kasneje pridobila vzdevek Lady T, ki ji ga je dal njen sodelavec in prijatelj Rick James.
V svoji več kot 30-letni karieri je izdala 13 albumov, 14. pa je izšel posthumno leta 2013.
"Ooo La La La" je njen singel, izdan leta 1988 na albumu Naked to the World. Singl je postal največja uspešnica Teene Marie na lestvici R&B, saj je dosegel prvo mesto na Billboardovi lestvici R&B in Mariein edini singel na prvem mestu na tej lestvici. Na drugih lestvicah je bil njen singel "Lovergirl" iz leta 1984 bolj uspešen.
"Ooo La La La" je pogost vir za semplanje in je bil semplan ali prirejen v več kot 30 uspešnih primerih.
Singl "Ooo La La La" je dejansko doživel velik preporod v priljubljenosti, ko so ga Fugees vključili v uspešnico "Fu-Gee-La" leta 1996. Tudi Trey Songz je v svoji uspešnici "Na Na" iz leta 2014 močno semplal refren te pesmi, pred kratkim še Beyonce za svež hit, Cuff it.
362 epizod
Second hand looks at the trend of recycling existing music in the form of samples, remixes and covers - although sometimes these modifications are actually flagrant violations of copyright laws... Some artists use without acknowledging where they got it, so we decided to take a closer look. The result: a huge number of hits are credited to the wrong musician, while the people who really wrote it remain ignored. Listen to the original and the adaptation and familiarize yourself with what's going on in the music industry - you'll be surprised by how many of your idols have built their reputation on the shoulders of others.
Dobrodošli v Second Hand.
Danes se bomo osredotočili na svežo uspešnico Beyonce, "Cuff it", ki prihaja z njenega sedmega studijskega albuma Renaissance, ki ga je Beyoncé napovedala kot "njen najbolj ambiciozen glasbeni projekt doslej".
"Cuff It" je prejel pohvale glasbenih kritikov in prejel nominacijo za najboljšo R&B pesem na podelitvi nagrad Grammy.
Nekateri so skladbo razglasili za "najbolj izstopajočo točko na albumu" in jo opisali kot "groovy himno za dobro počutje", mnogi so izpostavili odlično delo ritem kitare Nila Rodgersa, ki je del pesmi, in seveda Beyoncéin čuten vokalni nastop.
Beyoncé je za britanski Vogue povedala, da jo je zaprtje družabnega življenja zaradi pandemije COVID-19 spremenilo kot osebo in izjavila, da je "veliko časa porabila za osredotočanje na gradnjo svoje zapuščine in predstavljanje svoje kulture na najboljši način, ki ga zna. Zdaj pa se je odločila, da si dovoli, da se osredotoči na svoje veselje." In ta album in njegove pesmi predstavljajo prav to.
Pesem vsebuje interpolacijo "Ooo La La La" Teene Marie.
Mary Christine Brockert, poklicno znana kot Teena Marie, je bila ameriška pevka, tekstopiska, glasbenica, skladateljica, aranžerka in producentka, ki je umrla leta 2010. Poznana je bila pod vzdevkom Tina iz otroštva, preden je prevzela umetniško ime Teena Marie in kasneje pridobila vzdevek Lady T, ki ji ga je dal njen sodelavec in prijatelj Rick James.
V svoji več kot 30-letni karieri je izdala 13 albumov, 14. pa je izšel posthumno leta 2013.
"Ooo La La La" je njen singel, izdan leta 1988 na albumu Naked to the World. Singl je postal največja uspešnica Teene Marie na lestvici R&B, saj je dosegel prvo mesto na Billboardovi lestvici R&B in Mariein edini singel na prvem mestu na tej lestvici. Na drugih lestvicah je bil njen singel "Lovergirl" iz leta 1984 bolj uspešen.
"Ooo La La La" je pogost vir za semplanje in je bil semplan ali prirejen v več kot 30 uspešnih primerih.
Singl "Ooo La La La" je dejansko doživel velik preporod v priljubljenosti, ko so ga Fugees vključili v uspešnico "Fu-Gee-La" leta 1996. Tudi Trey Songz je v svoji uspešnici "Na Na" iz leta 2014 močno semplal refren te pesmi, pred kratkim še Beyonce za svež hit, Cuff it.
Pozdravljeni v oddaji Second hand. Danes se posvetimo sveži pesmi, ki se prebija na radijske valove, Heaven Let Me In skupine Friendly Fires. Friendly Fires je angleška indie rock skupina iz mesta Hertfordshire. Trenutno delujejo pod okriljem založbe XL Recordings, nase so pa prvič opozorili leta 2008 z izdajo debutantskega albuma Friendly Fires, s katerim so si pridobili tudi mesto v ožjem izboru za Mercury Prize v letu 2009, ki so jo sicer osvojili Speech Debelle za album Speech Therapy. Album je skupini januarja 2010 prinesel še nominacijo za dve Brit nagradi: Best British Group ter Best British Breakthrough Act. S tega albuma je verjetno najbolj znana pesem "On Board" ki so jo v ZDA predvajali kot glasbeno spremljavo v reklami za Nintendov Wii Fit, prav tako pa jo najdemo tudi v napovedniku za igrico Gran Turismo 5 za PlayStation 3. Komercialno je bila sicer najuspešnejša pesem Kiss of life. Leta 2011 so izdali še malce bolj pop obarvan album Pala, ki pa ni ponovil uspeha prvega albuma. Leto 2011 je obeležila še smrt Richarda Turnerja, člana zasedbe, ki je igral trobila na koncertih. Skupina ni bila pretirano aktivna do sedaj, je pa letos izdala že dve pesmi, Love like wolves in pesem v ozadju, Heaven Let Me In zato verjetno lahko kmalu pričakujemo njihov nov album. Za pesem Heaven let me in pa so uporabili tuj material. Gre za elemente pesmi I Owe You One od Shalamar. Pesem prihaja z albuma Big Fun, ki vsebuje tudi skupinin največji hit, "The Second Time Around". Shalamar je ameriška RNB in soul skupina, ki je bila aktivna sredi 70-tih in nadalje v 80-tih. Originalno je slonela na disco glasbi, ustvaril pa jo je Soul Train agent Dick Griffey skupaj s producentom in kreatorjem Soul Train showa, Don Cornelius-um. Shalamar so pod vodstvom Corneliusa postali vpliven plesni trio, glede na navedbe British Hit Singles & Albums, pa so bili modne ikone in postavljavci trendov ter so v Veliki Britaniji zaslužni za predstavitev "body-popping" plesnega stila, ki je zaznamoval funk in hip hop ples. Med leti 77 in 90 je skupina izdala 10 albumov, najbolj uspešen pa je bil prav Big Fun, s katerega prihaja pesem v ozdaju. Album je sproduciral Leon Sylvers III in je prvi album na katerem nastopa kasneje oklicana 'klasična' Shalamar zasedba, ki jo sestavljajo: Jeffrey Daniel, Howard Hewett and Jody Watley, potem ko je Hewett zamenjal Geralda Browna. Njihove materiale so kasnejši artisti radi uporabljali kot vir za samplanje, v tem pogledu izstopajo pesmi Take That to the Bank, This Is for the Lover in You ter A Night to Remember. I owe you so semplali 'zgolj' v petih primerih, nazadnje Friendly fires za nov singl Heaven let me in, ki se te dni pogosto predvaja po radijskih postajah.
Pozdravljeni v oddaji Second hand. Danes se posvetimo čisto sveži pesmi, ki si poskuša izboriti mesto med najboljšimi na lestvicah. Gre za prvi singl novega albuma skupine Black eyed peas, z naslovom Masters of the Sun Vol. 1. Je njihov sedmi studijski album in je predvsem politično obarvan. Inspiracijo zanj so našli v istoimenski noveli in socialni klimi v ZDA. Album v glasbenem smislu predstavlja odmik od elektronskih in pop smernic albumov The E.N.D. in The Beginning, ter naznanja skupinin povratek k hip hop in boom bap stilu iz začetkov kariere. Prihaja po osemletnem premoru in je prvi po letu 2000 in albumu Bridging the Gap kjer na albumu ne sodeluje Fergie, ki se jim je pridružila leta 2003 in jih letos zapustila. Album so kritiki zelo dobro sprejeli. Že pred pesmijo v ozadju, Big love, in izdajo albuma oktobra letos, je skupina med samim snemanjem že objavljala razne pesmi: januarja Street Livin, maja Ring the Alarm, julija Get It in avgusta Constant, vsako s spremljajočim videom, s tem da so zadnji trije omenjeni bili zelo politično obarvani. Black Eyed peas pa so za nastanek pesmi seveda radi uporabljali semple. V pesmi Big love tako najdemo sempl ritma iz pesmi, ki so jo rapperji zelo radi uporabljali in smo jo posledično srečali na 11. mestu lestvice najbolj semplanih pesmi v zgodovini glasbene industrije. Gre za ritem, ki ga najdemo v pesmi N.T. skupine Kool and the gang. Kool and the gang je ameriška skupina, ki je nastala leta 64 v New Yersey-u z zanimivo in divjo glasbeno potjo. Začeli so z jazz zvokom, se podali v funk in RNB vode, se preizkusili v smooth-pop funk stvaritvah ter zaključili še z modernim elektro pop zvokom. So pa bili pri vsem tem izredno uspešni, saj so prodali preko 70 miljonov albumov. NT prihaja z njihovega ranega obdobja, ko še niso bili slavni in so se izražali predvsem preko jazz in funky elementov ter prihaja z albuma Live at PJ's iz leta 71, ki so ga posneli v lokalnem klubu in je njihov tretji album. Jedro skupine poleg drugih članov sta skozi vse faze predstavljala brata Robert 'Kool' Bell na basu in Ronald Bell na saxophonu, ki sta tudi iniciatorja skupine. Njuna glasbena pot pa je povezana z boksom, saj sta se prav zaradi boksa v New York preselila njun oče in stric, ki sta bila boksarja, naključje pa je hotelo, da prav v hišo kjer je stanoval Thelonious Monk, ki je ob rojstvu postal Robertov boter. Prav tako se je tudi zaradi ljubezni do boksa tam rad ustavljal Miles Davis in pogoji za glasbeno kariero bratov Bell so bili dani. Začela sta s skupino Jazziacs že v srednji šoli, nato so se preimenovali v Kool & the Flames in nato še v Kool & the Gang, kar je končno ostalo. Njihovi največji hiti, ki so se pričeli nizati šele leta 73, so bili: Funky Stuff, Jungle Boogie, Summer Madness in Hollywood Swinging iz ranega obdobja ter Open Sesame, Ladies Night, Celebration, Big Fun, Get Down on It in Joanna, po prihodu pevca James Taylor-ja in v zaključnem obdobju slave še Fresh in Cherish. Rapperji in ostali so inspiracijo iz pesmi NT iskali predvsem v bobnarskem breaku s konca pesmi. Je pa potrebno omeniti, da mnogo krat najdemo tudi primere semplanja že spremenjenega sempla te pesmi, predvsem v elektronski produkciji v 90tih. Sempl bonarskega breaka pesmi NT najdemo v več kot 300 kasnejših pesmih, med drugim tudi v novem hitu Black eyed peas, Big love.
Pozdravljeni v oddaji Second hand. Potem ko smo vrsto oddaj posvetili pred kratkim izdani lestvici 100 najboljših pesmi tega stoletja – zaenkrat, ki so jo sestavili strokovnjaki Rolling Stone Magazine, se je vmes odvilo kar nekaj zanimivih obletnic in dogodkov povezanih z glasbeno industrijo. Danes pod drobnogled vzamemo dokaj presenetljivo okroglo obletnico 'kraljice popa', Madonne. Težko verjeti, a Madonna je pred kratkim dopolnila 60 let. Srečali smo jo tudi v prej omenjeni lestvici, in sicer na 61 mestu lestvice, kamor so uvrstili njeno “Hung Up” iz leta 2005. S pesmijo se je pred dobrim desetletjem vrnila k koreninam New Yorške nočne scene z disco-pop umetnino za novo tisočletje, Confessions on a Dance Floor. Pri oblikovanju nosilnega singla, “Hung Up” je osebno poklicala in dobesedno prosila Abba-ina pisca Benny Andersson-a in Björn Ulvaeus-a za dovoljenje za uporabo hita “Gimme! Gimme! Gimme! (A Man After Midnight)” iz leta 79. Kljub izredno zaščitniškem odnosu do svojega materiala sta Madonni le rekla da in nastal je njen nov megahit. In to ni bil njen zadnji, tudi po 50 letu je bila uspešna na glasbeni sceni in sodeč po videih, izjemno fit, sledili so še hiti Sorry, 4 minutes, Give it 2 me, Get together in Give Me All Your Luvin. Madonna-i semplanje ni ravno tuje in zdi se, da je za Give it 2 me uporabila Marvin Gaye-evo Got to give it up, brez da bi to navedla ali uredila avtorstvo. Ker je producent te pesmi Pharrell, se zdi to še toliko bolj verjetno zaradi uporabe iste pesmi v Thick-ejevi Blurred Lines. Med omenjenimi novejšimi hiti je takšna, ki uporablja tuj material še Sorry, ki uporablja Can you feel it od Jacksons 5, pa tudi Get together, kjer najdemo sledi pesmi "Take Your Time (Do It Right)" The SOS Band-a. Od njenih priredb v novem času omenimo zelo uspešno American pie, presenetilo pa vas bo verjetno, da je tudi Ray of light priredba, in sicer manj znane pesmi Sepheryn od Curtiss Maldoon-a iz leta 71. Kot verjetno tudi pravilno predvidevate, pa tudi v drugih Madonninih hitih najdemo tuj material: v Material girl, Can you feel it od Jacksons 5, v Vogue, Ooh, I Love It od The Salsoul Orchestra, v Music, Never Young Again od Mirwais, v Frozen, Hot Pants od Bobby Byrd-a in naj omenimo še hit Erotica, kjer najdemo izseke pesmi El Yom 'Ulliqa 'Ala Khashaba od Fairuz. Da kraljice popa ne bi predstavili v napačni luči, povejmo, da so jo zaradi njenega vpliva drugi semplali v preko 300 primerih in prirejali v preko 500 primerih. Za semplanje in tudi priredbe so najraje uporabljali njene hite Vogue, Holiday, Material girl, Papa don't preach, La isla bonita, Like a prayer ter Into the groove. Tudi te enormne številke pričajo o njeni pomembni zapuščini glasbeni industriji, kritiki in avtorji pa jo soglasno opisujejo kot najvplivnejšo pevko vseh časov. Kot je rekel Alan McGee od The Guardian, Madonna je post-moderna umetnina pop kulture, ki ji ne bo več enake. S prodanimi 300 milijoni albumov je najbolj prodajana pevka vseh časov, z aktivnostjo v vseh sferah glasbene in zabavne industrije pa je postala tudi najbogatejša glasbenica. Ne bo se pa še ustavila. Januarja letos je 60 letna pop ikona napovedala snemanje svojega že 14tega albuma, in napovedala izdajo tega za leto 2019. V pričakovanju tega prisluhnimo še malo njenem najbolj prirejanem hitu, Material girl.
Pozdravljeni v oddaji Second hand. Danes se še zadnjič posvetimo pred kratkim izdani lestvici 100 najboljših pesmi tega stoletja – zaenkrat, ki so jo sestavili strokovnjaki Rolling Stone Magazine. Zadnjič smo preleteli pesmi, ki so zasedle mesta od števila 10 do 4, da bi še med njimi preverili uporabo tujega materiala za njihov nastanek. Danes preverimo še top tri pesmi na omenjeni lestvici in naredimo pregled celote. Pri številu 3 najdemo pesem “Seven Nation Army” od The White Stripes. Najboljši rif tega stoletja se je Jacku porodil med tonsko vajo v Melbourne-u. Čeprav zveni kot linija bas kitare, instrumenta, ki ga skupina ni uporabljala, gre za zvok, ki ga je Jack izvabil iz svoje pol-akustične kitare. Jack ni imel preveč visokega mnenja o ritmu in rifu, a ga je a shranil za primer, če bi ga kdaj prosili, da napiše temo za James Bond-a. Potem jo je uporabil za White Stripes, ni pa si znal predstavljati uspeha, ki ga bo pesem požela. Kombinacija popularnosti pesmi, prepoznavnega rifa in uporniško besedilo je poskrbelo, da se pesem množično uporablja na političnih shodih in športnih prireditvah po vsem svetu. Kot je tudi White komentiral uporabo pesmi pri navijačih Italijanske nogometne reprezentance: počaščen sem, da so jo vzeli za svojo … všeč pa mi je, da večina ljudi, ki jo prepeva, nima pojma kje je njen izvor. To je folk glasba … Na številko dve so strokovnjaki uvrstili pesem “Paper Planes” od M.I.A.. Globalistična hip hop mojstrovina Maye Arulpragasam je najbolj sveža in nova stvar, ki je zasedla radijske valove v tem stoletju. Osnova, ki se vrti okoli sempla pesmi Straight to the hell skupine Clash in strelskih efektov, je delo njenega takratnega partnerja, Dipla. Kot pravi Maya, je lahko samo srečna, da je pesem sploh nastala. Takoj, ko jo je spisala, sta se namreč močno sprla in disk, na katerem je bil demo pesmi, mu je vrgla v glavo. Na srečo je ta pristal na sedežu taksija in ne na tleh ter preživel. Pesmi sicer ni izbrala ne za prvi, ne drugi in ne tretji singl njenega albuma Kala, ga je pa Seth Rogen uporabil za trailer komedije Pineapple Express. Svet je tako spoznal Paper Planes, popularnost pesmi pa je pričela nevzdržno rasti. Na samem vrhu lestvice najdeno pesem “Crazy in Love” od Beyonce v sodelovanju z Jay-Z-jem. Kot je rekla sama Beyonce: ‘’ima ta go-go občutek, old-skul občutek, nisem pa prepričana, če bodo poslušalci to vzeli za svoje’’. Pesem je njena debutantska pesem in s temi močnimi funk zvoki s katerimi je pričela “Crazy in Love” ter kariero, so napovedali prihod najbolj drzne superzvezde in dive, ob kateri so se poskusi ostalih zdeli mlačni. Producent Rich Harrison je pesem zgradil okoli sempla iz pesmi Chi-Lites iz leta 70, “Are You My Woman? (Tell Me So),” a je pesem zadržal, dokler ni našel pravega artista, ki bi jo lahko zapel. In ga je našel v Beyonce. Pesem je bila velik komercialen uspeh, kritiki pa so hvalili tako glasbo, kot Jay-Z-jev vložek, kot Beyonce-ine vokale. Torej, kot pravijo avtorji lestvice: 2000-ta so sproducirala neverjetno količino izredne glasbe in ker so tehnološke spremembe naredile stvari tako rekoč brezplačne smo imeli priložnost slišati več glasbe kot kadar koli. Da so izdelali lestvico so združili mnenja glasbenikov, producentov, strokovnjakov in rezultat je odlična refleksija izjemnega obdobja glasbene industrije. Moramo opozoriti na dejstvo, da je lestvica izdelana v ZDA in bi se verjetno v nekaterih točkah razlikovala od katere drugje nastale lestvice. To je v neki meri povezano tudi s tem, kar nas je zanimalo: koliko pesmi izmed top 100 pesmi tega stoletja je za svoj uspeh potrebovalo elemente starejših stvaritev in koliko od teh je originalov. Statistika za pesmi med števili 100 in 31 je bila v okvirih pričakovanega. 30% pesmi je uporabilo tuj material za svoj uspeh. Po tem pa je odstotek začel strmo naraščati in več kot polovica pesmi na mestih med številom 30 in 1 je vsebovalo semple ali pa so bile priredbe. Ne preveč spodbuden rezultat, ampak izgleda, da pesmi, ki za svojo konstrukcijo uporabljajo glasbo iz preteklosti, imajo večjo možnost, da postanejo uspešne. Morda je torej tehnologija omogočila več glasbe in lažje pisanje glasbe, a kreativni vir je še vedno najbolj prisoten v studiih in glasbenikih, ki so si za pisanje pesmi resnično vzeli čas.
Pozdravljeni v oddaji Second hand. Nadaljujemo z oddajami, ki so posvečene pred kratkim izdani lestvici 100 najboljših pesmi tega stoletja – zaenkrat, ki so jo sestavili strokovnjaki Rolling Stone Magazine. Zadnjič smo preleteli pesmi, ki so zasedle mesta od števila 20 do 11, kjer smo našli uporabo tujega materiala v petih od desetih pesmih, kar je več kot povprečje v pesmih na lestvici pod njimi. Danes preverimo uporabo tujega materiala še v samem vrhu lestvice. Pri številu 10 najdemo “Last Nite” od The Strokes. Komentar pevca skupine Killers, ki je padel v depresijo glede lastne glasbe, ko je slišal album The Strokes, pove vse. Enostavnost in genialnost pesmi The Strokes še danes utrjuje njihov status rock legend nove dobe. Je pa zaznati veliko podobnost kitarskih rifov v tej in starejši pesmi, American Girl od Tom Petty-ja. Strokes so uporabo rifa tudi priznali, a Petty se za zahtevo po avtorskih pravicah ni odločil. Sledi “Royals” od Lorde. Verjetno najbolj kritična pesem nove dobe je bila spisana v pol ure s strani 15 letnice iz Aucklanda v Novi Zelandiji. Verjetno to ima smisel, saj jasnost absurda in nepravičnosti kapitalizma nove dobe najbolj jasno vidi prav najstnik skoraj 15.000 km oddaljen od Wall Streeta in srca pop-kulturnega imperializma. Sledi “Rolling in the Deep” od Adele. Kmalu po prekinitvi prvega ljubezenskega razmerja, se je 20-letna Adele odpravila v studio s producentom Paul Epworth-om in skanalizirala svoja surova čustva v pesem, ki spominja na Motown zvok in z njo vrnila soul nazaj na lestvice. In to na vse lestvice, rock, pop, R&B/hip-hop, dance in Latin lestvice ter ustvarila enega največjih crossover hitov vseh časov. Pri številu 7 najdemo pesem “Runaway” od Kanye West-a v sodelovanju s Pusha T. Ta 9-minutna ‘zdravica za nergače’ prepojena z obžalovanjem in krivdo, je osrednja pesem njegovega odličnega albuma My Beautiful Dark Twisted Fantasy. Globoko emocionalna pesem reflektira West-ove misli o propadlih razmerjih in kompliciranem odnosu z mediji, postala pa je ena njegovih najbolje ocenjenih pesmi. Uporablja par vokalnih semplov, ter najpomembneje, sempl ritma iz pesmi Expo '83 od The Backyard Heavies. Sledi “Maps” od Yeah Yeah Yeahs. V začetku 2000ih so se Yeah Yeah Yeahs pojavili kot eden tistih čudaških lokalnih New York punk bendov. Ampak pri tem ni ostalo dolgo, saj se je že njihov prvi album, Fever to Tell, iz leta 2003 prodal v več kot milijonski nakladi, ironično, na krilih njihove najbolj nežne pesmi. Pri številki 5 najdemo pesem“99 Problems” od Jay-Z-ja. Pri tej pesmi, ki govori o rap kritikih, rasnem žaljenju in nasilnežih, je Jay Z sodelval z Rick Rubin-om, soustanoviteljem Def Jam Recordings, ki je ogromno delal tudi z največjimi imeni rock glasbe. Pesem je prva Rubinova hip hop produkcija po mnogih letih in Jay Z-ju je priskrbel svoje podpisne elemente, kitarski rif in izrazit ritem. Za produkcijo pa je uporabil kar nekaj tipičnih semplov iz hip hop scene 80tih, med drugimi "The Big Beat" od Billy Squier-ja, "Long Red" od Mountain ter "Get Me Back On Time" od Wilson Pickett-a. Sledi “Hey Ya!” od Outkast. Kot je pisec pesmi André 3000 razložil, je nastala v času, ko so njegovi prijatelji poslušali skupine the Ramones, the Buzzcocks, the Smiths in si je rekel: ‘Mater, ta glasba je odlična, kje sem bil ves ta čas?'”. Tako je zaigral svoj prvi naučeni kitarski akord in kot pravi, spisal nekaj v stilu Woody Allen-a, izredno zabavno in iskreno pesem, ki je postala enormen hit, zanjo pa Outkast tokrat niso uporabili tujega materiala. V tej oddaji bomo zaključili tukaj in si top 3 pesmi pustili za zadnjo oddajo, v kateri bomo preleteli ugotovitve glede uporabe tujega materiala v celotni lestvici. Razkrijmo le, da sta v dveh od top treh pesmih uporabljeni sempli, kar pomeni, da med najboljšo desetorico lestvice Rolling Stone Magazina ‘100 najboljših pesmi tega stoletja – zaenkrat' najdemo kar pet pesmi, ki uporabljajo tuj material, kar je več od povprečja.
Pozdravljeni v oddaji Second hand. Nadaljujemo z oddajami, ki so posvečene pred kratkim izdani lestvici 100 najboljših pesmi tega stoletja – zaenkrat, ki so jo sestavili strokovnjaki Rolling Stone Magazine. Zadnjič smo preleteli pesmi, ki so zasedle mesta od števila 30 do 21, kjer smo našli uporabo tujega materiala v kar šestih od desetih pesmih, kar je enkrat več kot povprečje v pesmih na lestvici pod njimi. Danes si ogledamo pesmi med števili 20 in 11. Pri številu 20 najdemo “Rehab” od Amy Winehouse, ki je seveda original. Producent Salaam Remi je za pesem rekel “Pesem je usmerjena proti sistemu. “je: ‘The roof is on fire, we don’t need no water, let the motherfucker burn.'” Winehouse je to načelo živela kot ga je tudi pela, in še preden je leta 2011 tragično preminila, je transformirala moderen RNB za vedno. Sledi “Dancing on My Own” od Robyn. V času, ko je pisala pesem z dolgoletnim sodelavcem Patrikom Bergerjem, je preteklo celo desetletje od njenega zadnjega hita v ZDA, a ta udarna pesem srednjega tempa jo je zapisala v zgodovino glasbe in je po mnenju Rolling Stone Magazine ena boljših švedskih stvari po Abbi. Sledi ji “Blackstar” od David Bowie-ja na 18-tem mestu. Zgolj 12 mesecev pred smrtjo, je Bowie za zadnji album zbral skupino dokaj neznanih jazz glasbenikov. Vodilna pesem je pretresljiva, surealna 10 minutna stvaritev, zvok, ki ga ni srečati v pretekli glasbeni zgodovini, kombinacija jazza, elektronike, progresivnega roka in celo gregorijanskih psalmov. Bowie-ja pionirskost ni zapustila niti v zadnjih dneh njegovega življenja. Pri številu 17 najdemo “Work It” od Missy Elliott. Producent Timbaland in Elliott sta končevala to retro-futuristično vesoljsko break-dancing pesem vsaj pet krat, preden sta se odločila za to verzijo, ki “flip it and reverse it” postavi v pesem dobesedno. Pesem je bila Elliott-in največji hit za katerega pa je uporabila semple iz vsaj treh pesmi: Request Line od Rock Master Scott and the Dynamic Three, Peter Piper od Run-DMC in Heart of Glass od Blondie. Sledi “All My Friends” od LCD Soundsystem. Pesem govori o staranju in krizi srednjih let, predvsem skozi doživljanje James Murphy-ja samega. Inspirirana je s strani krautrock žanra, s hitrim bobnanjem in ponavljajočo klavirsko melodijo skozi celo pesem. Pesem so kriti zelo dobro sprejeli in znašla se je na mnogih listah najboljših pesmi leta. Sledi “Crazy” od Gnarls Barkley. Producent Danger Mouse je “Crazy” opisal kot “čisti špageti Western” in poklon Italijanskemu skladatelju Ennio Morricone-u, medtem ko je pevec CeeLo Green pesem povezal z “industrijskim Euro soulom.” Crazy je bil velik hit, prirejali pa so ga tako Nelly Furtado kot Prince kot alt-rockerji Afghan Whigs. Za ritem pesmi sta uporabila sempl iz Garnet Mimms-ove Stop and Check Yourself ter za špageti Western pridih še pesem Last Men Standing od Gianfranco Reverberi-ja. Pri številki 14 najdemo pesem “Toxic” od Britney Spears. Pesem so najprej ponudili Kylie Minogue, a jo je zavrnila. Britney je za drugi singl albuma In the Zone izbirala med "(I Got That) Boom Boom" in "Outrageous" a na koncu se je odločila za Toxic, kar je bila pravilna odločitev. Plesna pesem z elementi bhangra glasbe, ki vsebuje še kopico drugih instrumentov, je bila velik hit. Definira jo sempl Bollywood godal, semplanih iz pesmi "Tere Mere Beech Mein" od Lata Mangeshkar in S. P. Balasubrahmanyam. Sledi “Alright” od Kendrick Lamar-ja. Igral jo je na anti-Trump prireditvi v Chicagu, Black Lives Matter rally v Cleveland-u in Million Man March obletnici v New Yorku. Lamar-jeva žametno optimistična, euforična “Alright” je, kot jo opisuje Ric Wilson “‘We Shall Overcome' modern dobe”. Pesem vsebuje nekaj vokalnih semplov, predvsem iz filma Alice Walker z naslovom The Color Purple. Pri številu 12 najdemo “Get Ur Freak On” od Missy Elliott. Elliott-ovo je najprej skrbelo zaradi bhangra ritmov, ampak “Get Ur Freak On” je postala njen prvi singl, ki se je znašel na vrhovih lestvic v več državah ter eden boljših iz Timbaland-ovega repertoarja v ranih 2000. Zanimivo, vsebuje tudi japonsko besedilo, a zgolj zato ker je v studiu takrat slučajno bil japonski hišnik, pesem pa vsebuje tudi množico vokalnih semplov, med drugim tudi iz pesmi “Solitude” nemškega pevca Karunesh in iz pesmi Is That Your Chick od Memphis Bleek in Jay-Z-ja. Zadnja pesem danes je “Since U Been Gone” od Kelly Clarkson. Po tem ko je postala prvi zmagovalec Ameriških idolov sta jo producenta Max Martin in Dr. Luke prelevila v pop-punk-rock glasbenico in za Kelly se je to izredno dobro izšlo. Pesem sta dejansko pred tem zavrnili tako Pink in Hilary Duff. Zanjo pa ekipa ni uporabila kakšnega tujega materiala. Torej, med števili 20 in 11 lestvice Rolling Stone Magazina ‘100 najboljših pesmi tega stoletja – zaenkrat' najdemo kar pet pesmi, ki uporabljajo tuj material, kar je več od povprečja uporabe tujega materiala iz prejšnjih oddaj. Če se ta trend nadaljuje, bomo videli naslednji teden, ko se povzpnemo na sam vrh lestvice.
Pozdravljeni v oddaji Second hand. Nadaljujemo z oddajami, ki so posvečene pred kratkim izdani lestvici 100 najboljših pesmi tega stoletja – zaenkrat, ki so jo sestavili strokovnjaki Rolling Stone Magazine. Zadnjič smo preleteli pesmi, ki so zasedle mesta od števila 40 do 31, kjer smo našli uporabo tujega materiala v štirih od desetih pesmih, kar je več kot povprečje v pesmih na lestvici pod njimi. Danes si ogledamo pesmi med števili 30 in 21. Pri številu 30 najdemo pesem “Mississippi” od Bob Dylan-a iz leta 2001. Za to pesem lahko najdete podatek, da je priredba istoimenske pesmi Sheryl Crow, a to ne drži. Dylan je pesem napisal sam in se je z ukvarjal vrsto let, preden se je zložila po njegovih željah, vmes pa jo je posodil Sheryl. Perfekcionizem se je Dylanu obrestoval, saj kritiki pesem opisujejo kot: "Ljubezenska pesem klateža, ki povzema celotno Dylanovo kariero, klasika, ki sodi v rang pesmi kot je 'Tangled Up in Blue'". Naslednja je “All Too Well” od Taylor Swift. “Je najbolj globoka in emocionalna pesem, ki smo jo kadarkoli napisali” je izjavila so-pisateljica pesmi, Liz Rose. V pesmi, ki je originalno trajala dvakrat več kot kasneje izdana albumska verzija na Red, je Swift odlično povzdignila trivialen detajl v epsko bolečino srca in si prislužila dobre kritike. Sledi “Umbrella” od Rihanna-e in Jay-Z-ja. Pesem, ki je prišla do nje ker jo je zavrnila Britney Spears, je požela enormne uspehe in je bila tudi prelomna točka za Rihannino kariero, čeprav naj bila napisana v 15-tih minutah. Znameniti eho – “ella ella eh eh eh” – ki je pesem naredilo izredno privlačno za poslušalce in radijske postaje, je bil genialen, nastal pa je zaradi pomanjkanja denarja za efekte. Za ritem pa so uporabili kar bobnarski loop Vintage Funk Kit 03 iz programa Garageband od Apple-a. Pri številu 27 sledi “B.O.B.”od Outkast. Big Boi je leta 2000 potožil sledeče: “vsi delajo glasbo kot da imajo enako formulo: E = MC2.” “B.O.B.” je bila reakcija na to ugotovitev. Ni bila hit, bila je klic k orožju in Outkast-u je prislužila kopico oboževalcev, med drugim tudi Zack-a de la Rocha od Rage Against the Machine. Izjavil je “B.O.B. zanika definicijo in to je najboljša glasba”. Tudi oni so uporabili tuj material, predvsem izseke iz Get on the Good Foot James Brown-a. Sledi “Hotline Bling” od Drake-a. Drake je s pesmijo želel priklicati sončno stran življenja, z videom pa si je zadal še cilj prepričati moške naj več plešejo. Pesem je požela velike uspehe, mu je pa prinesla tudi težave z avtorstvom, saj je raper D.R.A.M. bil prepričan, da se je v kompoziciji pesmi močno zgledoval po njegovi “Cha Cha”. Vsekakor pa je Drake za ritem uporabil sempl iz pesmi Why Can't We Live Together od Timmy Thomas-a. Sledi “Uptown Funk” od Mark Ronson-a in Bruno Mars-a, popolna funk-pop nostalgična bomba 80-tih. Tako popolna, da sta imela izjemne problem z tožbami. Kar 13 artistov je želelo uveljavljati avtorstvo na tej pesmi. Zaenkrat je edina uradno kreditirana pesem All Gold Everything od Trinidad James-a, čeprav je verjetno množica primerov poravnana izven sodišča, zagotovo pa so nekaj dogovorili z The Gap Band. Sledi “Lose Yourself” od Eminem-a, ki pa začuda tujega materiala ne uporablja, ravno nasprotno, množično je bila semplana s strani drugih. Eminem je pesem napisal med pavzami snemanja filma 8 Mile. Kot pravi “Trik ki sem se ga moral naučiti je: kako narediti rimo, ki se bo slišala kot njegova, in jo preslikati v sebe, tako da vidim paralele med njegovimi in svojimi težavami.” Trik je obvladal in pesem je prava ‘eye-of-the-tiger’ himna njegovem filmskem karakterju, Jimmy “B-Rabbit” Smith Jr.-ju, ki mu je prinesla tudi Academy award. Pa smo spet pri Outkast, tokrat pri pesmi Ms. Jackson, ki je v bistvu protiutež pesmi B.O.B. z istega albuma. Ms. Jackson je bila megahit in je pomagala pri prodaji albuma po neuspehu prvega single, B.O.B., ki je kljub izjemnim kritikam bil prodajni poraz. Pesem sempla Brothers Johnson verzijo pesmi "Strawberry Letter 23" vsebuje pa tudi spremenjen zvok iz Wagner-jeve opere Lohengrin, dela znanega kot ‘poročna koračnica’. Naslednja je “Take Me Out” od Franz Ferdinand, simbol preporoda rock glasbe v začetku tisočletja, s prehajanjem med punk-rock kitarami in disco-rock zvokom, kar pesem naredi edinstveno med rock skladbami tega časa. Zadnja pesem danes je “Bad Romance” od Lady Gaga. Divja ločitev, tehno zvok in “rah-rah” vokali; “Bad Romance” je Gaga vrhunec. Napisala jo je med turnejo po Norveški, z mislijo na zaljubljenost v napačno osebo in kontemplaciji o Hitchcock-ovih filmih, da dobi pravi pridih. Na MTV je kasneje rekla: “Kar sem želela ovedati, je, da želim najgloblje, najtemnejše, najbolj bolne dele tebe, ki si jih ne upaš deliti z nikomer, zato ker te tako močno ljubim”. Zelo verjetno je za ritem uporabila pesem Balla Nation DJ Dean-a, čeprav ta ni uradno naveden kot pisec. Torej, med števili 30 in 21 lestvice Rolling Stone Magazina ‘100 najboljših pesmi tega stoletja – zaenkrat' najdemo kar šest pesmi, ki uporabljajo tuj material, kar je enkrat več od povprečja uporabe tujega materiala iz prejšnjih oddaj. Če se ta trend nadaljuje, bomo videli naslednji teden, ko se povzpnemo še višje po lestvici.
Pozdravljeni v oddaji Second hand. Nadaljujemo z oddajami, ki so posvečene pred kratkim izdani lestvici 100 najboljših pesmi tega stoletja – zaenkrat, ki so jo sestavili strokovnjaki Rolling Stone Magazine. Zadnjič smo preleteli pesmi, ki so zasedle mesta od števila 50 do 41 in se preselili v zgornjo polovico lestvice in v treh od desetih pesmih je uporabljen tuj material, kar je tudi povprečje vseh pregledanih pesmi do sedaj. Danes se selimo med števila 40 in 31. Pri številki 40 najdemo pesem “Beautiful Day” od U2. Bila je vodilni singl albuma All That You Can’t Leave Behind in kot je Bono začutil že med pisanjem pesmi, je postala zanj zelo pomemben megahit po dolgem sušnem obdobju v 90tih. Je pa seveda original, kot tudi naslednja rock pesem, “No One Knows” od Queens of the Stone Age, ki je bila dobrodošla hard-rock stvaritev v obdobju, kateremu mu je pošteno manjkalo močnih kitar. Pri številu 38 najdemo pesem “Formation” od Beyonce´. Prejela je mešane kritike predvsem zaradi domnevne anti-policijske drže, katero je sicer Beyonce zanikala, prav tako pa so bili kontroverzni izseki dokumentarnih posnetkov v videu pesmi. Kakorkoli, kritiki in oboževalci so pesem izredno dobro sprejeli, saj je prikazovala podobo Afro-Američanov v luči, ki jo le redko zasledimo v mainstream medijih. Pesem vsebuje množico vokalnih semplov govorjene besede, ki jih po navadi ne štejemo kot tuj material, a je za pesem tokrat to ključnega pomena. Pri 37 najdemo “You Want It Darker” od Leonard-a Cohen-a. Cohen je zadnja leta življenja preživel v velikih bolečinah zaradi česar je zelo redko zapustil svoje skromno bivališče. Njegov sin Adam mu je zato tam vzpostavil premični studio, da je lahko delal na svojem zadnjem albumu. V nosilnem singlu Cohen ni skrival okoliščine življenja in zvok bližajoče smrti, o kateri pesem govori, še nikoli ni zvenel tako prefinjeno kot v njej. Sledi pesem “Gold Digger” od Kanye West-a v sodelovanju z Jamie Foxx-om. Foxx je seveda prejel Academy award za svojo vlogo v filmu Ray, dokumentarcu o Ray Charles-u in zdi se, da ga je Kanye povabil v pesem prav kot varovalko, če bi se kaj zakompliciralo s semplom, ki so ga za pesem vzeli iz Ray-eve pesmi “I Got a Woman” iz leta 54. Foxx je mimogrede odlično opravil svoje delo. Pri številu 35 najdemo pesem “Blue Jeans” od Lane Del Rey. Del Rey si je najprej “Blue Jeans” zamislila bolj kot “Chris Isaak balado” a ker je delala z Emile Haynie, je iz tega prišlo nekaj bistveno tršega. Umetniki, ki se sami radi upirajo pričakovanjem, so to takoj opazili. Courtney Love “je postala obsedena” z Del Rey-inim delom, Kanye West pa jo je na Twitterju proglasil za “eno najljubših pevk”. V produkciji si je skozi celo pesem postregla z vokalnimi izseki iz Rick James-ove žive izvedbe pesmi Mary Jane. Sledi pesem “Mr. Brightside” od The Killers. Kot je rekel pevec skupine, Brandon Flowers, “spomnim se nakupa albuma skupine Strokes, Is This It, na dan ko je izšel, in poslušali smo ga v avtu, bil je tako popoln. Postali smo depresivni in zavrgli smo vse svoje pesmi. Razen “Mr. Brightside”, brutalno enostavne pesmi, polne melodičnih rifov. In 15 let po izdaji sloves pesmi “Mr. Brightside” dokazuje, da so jo z razlogom pustili stati. Pri številu 33 najdemo pesem “Idioteque” od Radiohead. Po OK Computer leta 97, je Thom Yorke začutil, da skupina potrebuje spremembo. Odložili so kitare in po zgledu skupin kot so Aphex Twin, pričeli skladati na synthesizerjih. V nekem trenutku je kitarist Jonny Greenwood Yorku predal 50 minutno improvizacijo, ki je vključevala Paul Landksy-jevo “Mild und Leise” iz leta 76 in takoj jo je uporabil za temelj pulzirajoče pesmi o neizbežnem nuklearnem holokavstu. Sledi “In Da Club” od 50 Cent. Fifty je zagrozil, da bo prijel rap sceno v primež in to mu na krilih Dr. Dre-jevih ubijalskih beatov tudi uspelo, prebil se je na vrhove vseh lestvic. Dre je namreč njegov talent takoj prepoznal, ga povabil v studio in v eni uri sta spisala ta megahit. Začuda, za to pesem niso uporabljeni sempli, aktivna je bila ena tožba, a je bila zavrnjena na sodišču. Zadnja pesem danes je “Wake Up” od Arcade Fire. Skupinina podpisana pesem, vrhunec debutantskega albuma, Funeral, je bila zaradi spevnosti popularna na koncertih še v časih, ko so igrali v klubih. U2 so nad njo bili tako navdušeni, da so jo na svojih koncertih igrali za ogrevanje. Impresionirala je tudi David Bowie-a in to v tolikšni meri, da jo je s skupino tudi zapel, ta verzija pa je postala dobrodelni EP. Torej, med števili 40 in 31 lestvice Rolling Stone Magazina ‘100 najboljših pesmi tega stoletja – zaenkrat' najdemo štiri pesmi, ki uporabljajo tuj material, kar je ena več od povprečja uporabe tujega materiala iz prejšnjih oddaj. Če se ta trend nadaljuje, bomo videli naslednji teden, ko se posvetimo pesmim med števili 30 in 21.
Pozdravljeni v oddaji Second hand. Nadaljujemo z oddajami, ki so posvečene pred kratkim izdani lestvici 100 najboljših pesmi tega stoletja – zaenkrat, ki so jo sestavili strokovnjaki Rolling Stone Magazine. Zadnjič smo preleteli pesmi, ki so zasedle mesta od števila 60 do 51 na omenjeni lestvici in v treh od desetih pesmih je uporabljen tuj material, kar je povprečje v celotnem spodnjem delu lestvice. Danes se selimo v zgornjo polovico lestvice, med števila 50 in 41 ter pogledali, če se povprečje iz spodnjega dela lestvice ohranja tudi tukaj. Pri številki 50 najdemo pesem “The Scientist” od Coldplay. Chris Martinov prijatelj se je pravkar razstal s partnerko in tudi Chris je bil v obdobju neuspešnih razmerij, tako da je skanaliziral vso to žalost v sentimentalno balado, ki je v očeh kritikov visoka točka za Coldplay, čudovit moment empatije. Za njo najdemo “Sign of the Times” od Harry Styles-a. Takoj ko je Styles zapustil One Direction, je šokiral svet z prvim singlom, svečano, skoraj operno rock balado, ki je priklicala duha Queen-ov in David Bowie-a. Sledi pesem “Happy” od Pharrell Williams-a. Pesem, ki priklicuje soul pozitivo 60-tih je izpadla kot da je Pharrell priredil ulično zabavo in nanjo povabil cel svet. Napisal jo je na krilih uspeha sodelovanja z Daft Punk in “Happy” je zasedla prvo mesto lestvic v preko 40 državah. V Iranu, kjer so bili nekateri aretirani, ker so pesem peli na youtube-u, se je zgodilo nekaj neverjetnega. Prejeli so opravičilo predsednika z razlago: ''sreča je pravica naših državljanov.'' Izredno velik učinek pesmi, ki je bil v bistvu napisana za soundtrack animiranega filma Despicable Me 2. Pharell zanjo ni potreboval tujega materiala, kot tudi ne prej omenjena Styles in Coldplay. Pri številu 47 najdemo pesem “Redbone” od Childish Gambino. “Kako zares pričneš globalno revolucijo?” se je Gambino spraševal leta 2016. “Je sploh to možno v sistemu, ki ga imamo? Nekaj je v črnski glasbi 70tih kar se čuti kot da bi želeli pričeti revolucijo”. To razmišljanje je destiliral v pesmi “Redbone” in počasi pričel z njo. Za ta namen je tudi uporabil pesem z omenjenim duhom, I'd Rather Be With You od Bootsy's Rubber Band in leta 76. Sledi “Cry Me a River” od Justin Timberlake-a. ''Cry Me a River” je izbruhnila iz Timberlake-a po drami z njegovo takratno partnerko, Britney Spears. V ritem, kičast in nedoločljiv je nekako ukomponiral tudi Gregoriansko petje v enormen hit. Še vedno izstopa v sicer enormnem katalogu producenta Timbalanda kot pomemben dosežek. Za pesem pa sicer nista uporabila nekih bistvenih semplov. Naslednja je “Sorry” od Justin Bieber-ja, balada v opravičilo bivši partnerici Seleni Gomez, v času ko je Bieber raziskoval dejansko sočutnost, da bi prešel iz neposrečene bad-boy faze. Pri številki 44 najdemo pesem “Stan” od Eminema, ki govori o neuravnovešenem oboževalcu in so jo kritiki označili za eno njegovih najboljših pesmi. Bila je predlagana za množico nagrad, o njenem vplivu pa najbolj govori dejstvo, da se je ime karakterja v pesmi razvilo v sleng za manično obsedenega oboževalca slavnih oseb in se kot takšna vpisala v znan Oxford English Dictionary. Pri kompoziciji pesmi pa je uporabil izseke pesmi Thank you od Dido. Sledi pesem “Cranes in the Sky” od Solange, uravnovešena in elegantna pesem, čeprav govori o surovih občutkih, podobno kot njena avtorica. Pri številki 42 je “Electric Feel” od MGMT, prva prava pesem Andrew VanWyngarden-a in Ben Goldwasser-ja. Svetla funk pesem sproducirana s strani Dave Fridman-a iz Flaming Lips, ki definira psihadelično magijo MGMT. Zadnja današnja pesem je “Hurt” od Johnny Cash-a, ki pa je seveda priredba. Cash je izjemno akustično priredbo pesmi Nine Inch Nails skomponiral v hiši Rick Rubin-a, izkazalo pa se je, da je tudi zadnja v seriji albumov American Recordings. “Hurt” je boleča meditacija o odvisnosti in obžalovanju. Trent Reznor od Nine inch nails jo je čutil kot svojo ‘’najbolj osebno pesem’’ v tolikšni meri, da se je najprej upiral misli, da jo je Cash tako dobro zaigral. Ampak kasneje, predvsem po tem, ko je videl video in ostal šokiran ob njem, je začutil tudi spoštovanje do priredbe. Cash je naslednje leto umrl, in kar se tiče poslednjih del glasbenikov, Cash-ova Hurt ostaja mejnik po katerem se bodo kasnejši glasbeniki zgledovali. Torej, med števili 50 in 41 lestvice Rolling Stone Magazina ‘100 najboljših pesmi tega stoletja – zaenkrat' najdemo tri pesmi, ki uporabljajo tuj material, dva primera semplanja in eno priredbo, kar je tudi povprečje uporabe tujega materiala iz prejšnjih oddaj. Če se to nadaljuje, bomo videli naslednji teden, ko se posvetimo pesmim med števili 40 in 31.
Pozdravljeni v oddaji Second hand. Nadaljujemo z oddajami, ki so posvečene pred kratkim izdani lestvici 100 najboljših pesmi tega stoletja – zaenkrat, ki so jo sestavili strokovnjaki Rolling Stone Magazine. Zadnjič smo preleteli pesmi, ki so zasedle mesta od števila 70 do 61 na omenjeni lestvici in v treh od desetih pesmih je uporabljen tuj material. Danes se bomo posvetili pesmim med števili 60 in 51 ter pogledali kako je tukaj. Pri številki 60 najdemo pesem “The Wire” od Haim. Tri sestre Haim so pričele z igranjem v družinski skupini s starši, potem pa so razvile svoj ‘Eighties R&B soft-rock’ zvok. Še preden so izdale svoj prvi LP so jih primerjali z njihovim idoli in tudi njihov prebojni hit “The Wire” se sliši kot nekaj kar bi se zgodilo če bi Eagles in Fleetwood Mac naskrivaj skupaj posneli album. Skratka, odlična retro rock zadeva. Sledi pesem “Bodak Yellow” od Cardi B. Na svoji debutantski pesmi je Cardi B uporabila in obrnila ‘flow’ iz freestyle-a raperja Kodak Black v ostro, krvavo, ukazovalno rapsodijo. Takoj je opozorila nase s svojo lakoto in bolečino ter se iz mixtape raperke in Instagram osebe prelevila v eno od 100 najbolj vplivnih osebnosti po Time magazine-u in zasedla vrhove lestvic, prva ženska reperka, ki ji je to uspelo po letu 98. Sledi “Niggas in Paris” od Jay-Z in Kanye West-a. Poleg melodije, ki je namenjena provokaciji sovražnikov, dva kralja hip hop scene debatirata o visokem življenju kot da že imata tri steklenice Armand de Brignac-a pod kapo. Produkcijsko gledano, pesen močno sempla "Dirty South Bangaz" od Big Fish Audio. Vsebuje pa tudi krajše semple večih pesmi ter dialog iz filma Blades of Glory. 'No one knows what it means, but it's provocative,' prepričljivo pravi lik Ferrell, s čim reperja povzameta umetnost pisanja hip hop besedil. Pri številki 57 najdemo pesem “Do You Realize??” od The Flaming Lips. Wayne Coyne je njihov album Yoshimi Battles the Pink Robots opisal kot zbirko acid-rock pripovedi na temo sončnih pogrebov. Album vsebuje tudi ta dragulj, ki prikazuje Coyne-ovo genialnost v kombiniranju ‘vrtnega razsvetljenja’ in surovega realizma v nekaj globljega in večjega kot so njegovi deli. Sledi nekaj podobnega v naslednji pesmi “Weird Fishes/ Arpeggi” od Radiohead, katero je producent Nigel Godrich enkrat opisal kot “Scooby-Doo graščino”, kritiki pa kot morda skupinin najbolj sijajen trenutek. Pri številki 55 najdemo pesem ‘’212” od Azealie Banks. Potem ko so se je znebili pri XL Recordings, je Banksova samo-izdala to opolzko in dinamično hip-house produkcijo o ''zdrogirani preveč ambiciozni 'bitch' , v smisli ‘Jebite se vsi, jaz sem najboljša tukaj'. In nekaj časa je bila, saj se je pesem prodala v 250 tisoč izvodih in pristala na 12. mestu UK lestvice. Kdo še potrebuje založbo? No, potrebovala pa je glasbeno podlago, ki jo je našla v pesmi Float my boat od Lazy Jay. Naslednja je “Portions for Foxes” od Rilo Kiley. V pravičnem svetu bi ta power-pop klasika dominirala radijske valove, tako pa je bila le ena boljših pesmi ene izmed boljših in zelo podcenjenih skupin. Na 53. mestu najdemo pesem “Oblivion” od Grimes. Grimes je umetniško ime Kanadske eksentrične pevke Claire Boucher, ki je s pesmijo Oblivion in albumom Visions, s katerega ta prihaja, predstavila novo ero dance popa. Sledi pesem “Chandelier” od Sia-e. Sia ima za sabo dolgo in uspešno kariero kot pisateljica pesmi za druge pevke, kot so na primer Rihanna in Beyoncé. A v solo karieri je resnično izstopila iz povprečja s to dramatično pesmijo, ki izhaja iz njenega boja z alkoholizmom. In tako prihajamo do zadnje pesmi danes, “Single Ladies (Put a Ring on It)” od Beyonce´, in ne, ni je napisala Sia. Pesem s svojim plesnim ritmom in vpadljivim črno-belim videom je postala simbol emancipacije. Njena plesna rutina v videu, inspirirana s strani Bob Fosse-jeve izvedbe “Mexican Breakfast” iz leta 69 na Ed Sullivan Show-u, je prav tako nepozabna. Tudi Beyonce za to pesem, kot tudi Sia in Rilo pred tem, ni uporabila tujega materiala. Torej, med števili 60 in 51 lestvice Rolling Stone Magazina ‘100 najboljših pesmi tega stoletja – zaenkrat' najdemo tri pesmi, ki uporabljajo tuj material, kar je tudi povprečje uporabe tujega materiala iz prejšnjih oddaj. Če se to nadaljuje bomo videli naslednji teden, ko se posvetimo pesmim med števili 50 in 41.
Pozdravljeni v oddaji Second hand. Nadaljujemo z oddajami, ki so posvečene pred kratkim izdani lestvici 100 najboljših pesmi tega stoletja – zaenkrat, ki so jo sestavili strokovnjaki Rolling Stone Magazine. Zadnjič smo preleteli pesmi, ki so zasedle mesta od števila 80 do 71 na omenjeni lestvici in v treh od desetih pesmih je uporabljen tuj material. Danes se bomo posvetili pesmim med števili 70 in 61 ter pogledali kako je tukaj. Pri številu 70 najdemo pesem “American Idiot” Green Day. Naslovna pesem njihovega opusa iz leta 2004 je verjetno najprepoznavnejša rockerska politična izjava , ki je za Američane tudi v tem času toliko relevantna kot dne, ko je bil ponovno izvoljen takrat aktualen George W. Bush. Sledi pesem “Thinkin Bout You” od Frank Ocean-a. Ocean je s to pesmijo razbil nekatere stereotipe glede moškosti v RNB glasbi, s tem ko je pel v nežnem falsettu z ihtenjem od besedilu, ki vključuje tudi čutne besede kot so ‘’cute – ljubka’’ in podobne. Verjetno je vse skupaj bilo nenamerno, saj je pesem v bistvu napisal za Bridget Kelly, a je njegov demo nekako prišel na splet in takoj požel uspeh. Kljub zvrsti, pesem ne uporablja tujega materiala. Naslednja pesem je “Springsteen” od Eric Church-a. Church, silak iz Severne Karoline je spisal jokajočo pesem o spominih na ''Born to run'' in srednješolsko romanco, rezultat pa je ena bolj čustvenih country pesmi tega časa. Pri številu 67 najdemo pesem “What You Know” od T.I., nalezljivo pesem enega najbolj nadarjenih raperjev tega časa, ki mu je prislužila tudi Grammyja. Zvezda pesmi je tudi močen ritem, za katerega je zaslužen Atlantski veteran DJ Toomp. Skupaj s ko-producentom Wonder-jem sta v Reason softwaru poustvarila ekstatično gospel-rock zaporedje okoli pesmi Roberte Flack, “Gone Away” iz leta 1970. Sledi pesem “Beez in the Trap” od Nicki Minaj v sodelovanju s 2 Chainz. Po Nickijinem uspehu z elektro-pop crossover pesmimi kot sta “Super Bass” in “Starships” je bila “Beez in the Trap” dobrodošla vrnitev k hip-hopu: počasen, minimalističen, južnjaški rap z močnim basom in refrenom v stilu Schoolly D-ja iz srede 80tih. Kljub zvrsti, pesem ne uporablja tujega materiala. Smo pri številu 65 in pesmi “We Found Love” od Rihanne in Calvin Harris-a. Tudi tu gre za originalno pesem, kljub siceršnji ljubezni do semplanja pri obeh sodelujočih. Ko je dance glasba pričela pohod na lestvice v začetku 2000ih, smo bili priča nekaterim zmedenim, nedodelanim in resnično slabim sodelovanjem znanih glasbenikov, ki so sproducirala res neposlušljive pesmi. Po drugi strani pa so nastale tudi pesmi kot “We Found Love”, ki so takoj postale moderni standardi. Sledi pesem “DNA” od Kendrick Lamar-ja. Največji živi reper, kot ga opisujejo kritiki, pove že v prvih 15 sekundah kaj je njegovo bistvo: zvestoba, plemištvo, vojna, mir, moč, strup, bolečina, veselje, ambicija in ‘flow’. Producent Mike Will Made It poskuša parirati Lamarjevem napadu z zvoki 808ke in sempli, med katerimi najdemo tudi del Rick James-ove odrske produkcije iz koncerta v Nemčiji leta 82, seveda pa uporabi še množico drugih semplov, kot je na primer del pesmi Countdown od Keith Murray-a. Sledi “Sugar, We’re Goin Down” od Fall Out Boy, ki so pričeli na emo sceni, a kot hipsterji nikoli niso bili prepričljivi. Pop punk v “Sugar” je piflarsko dramo prikazal na izjemno zanimiv in privlačen način. Smo pri številki 62 in pesmi “Teenage Dream” od Katy Perry. V svetu Perry je vsaka pesem, pesem o poletju. Zaslepljujoča jasnost v “Teenage Dream” ji je prinesla vrh lestvic in je ena izmed petih pesmi s tem uspehom iz zgolj enega albuma. Nihče tega ni uspel po Michael Jackson-u in albumu Bad. Impresivno. Zadnja pesem danes je “Hung Up” od Madonne, ki se je leta 2005 vrnila k koreninam New Yorške nočne scene z disco-pop umetnino za novo tisočletje, Confessions on a Dance Floor. Pri oblikovanju nosilnega singla, “Hung Up” je osebno poklicala in dobesedno prosila Abbina pisca Benny Andersson-a in Björn Ulvaeus-a za dovoljenje za uporabo hita “Gimme! Gimme! Gimme! (A Man After Midnight)” iz leta 79. Kljub izredno zaščitniškem odnosu do svojega materiala sta Madonni le rekla da in nastal je nov megahit. Torej, med števili 70 in 61 lestvice Rolling Stone Magazina ‘100 najboljših pesmi tega stoletja – zaenkrat' najdemo tri pesmi, ki uporabljajo tuj material, kar je tudi povprečje uporabe tujega materiala iz prejšnjih oddaj. Če se to nadaljuje bomo videli naslednji teden, ko se posvetimo pesmim med števili 60 in 51.
Pozdravljeni v oddaji Second hand. Nadaljujemo z oddajami, ki so posvečene pred kratkim izdani lestvici 100 najboljših pesmi tega stoletja – zaenkrat, ki so jo sestavili strokovnjaki Rolling Stone Magazine. Zadnjič smo preleteli pesmi, ki so zasedle mesta od števila 90 do 81 na omenjeni lestvici in v štirih od desetih pesmih je uporabljen tuj material. Danes se bomo posvetili pesmim med števili 80 in 71 ter pogledali kako je tukaj. Pri številu 80 najdemo pesem “Ante Up (Robbin-Hoodz Theory)” od M.O.P. in takoj imamo opraviti s semplanjem. Čeprav so M.O.P. v ZDA in Veliki Britaniji dosegli velike uspehe in je njihova pesem uporabljena v množici filmov, se v drugih Evropskih državah niso proslavili in so pri nas dokaj neznani. Zato omenimo zgolj dejstvo, da se za uspeh pesmi imajo zahvaliti predvsem semplu iz pesmi "Soul Sister, Brown Sugar" od Sam & Dave. Sledi pesem “Drop It Like It’s Hot” od Snoop Dogg-a v sodelovanju s Pharrell-om, ki prav tako uporablja tuj material. Pharell uporabi materiale iz lastne pesmi ''Raspy shit'', pomembnejša pa je uporaba raznega materiala iz pesmi iz leta 83, White horse od Laid back. Ta Danski elektro duo sicer najbolje poznamo po hitu "Sunshine Reggae", a "White Horse" je bistveno bolj popularna v semplerskih vodah. Pesem “Drop It Like It’s Hot” je sicer končno Snoop-u zagotovila vrh lestvice Billboard Hot 100 kjer se je zadržala tri tedne. Billboard jo je decembra 2009 proglasil tudi za najbolj popularno Rap pesem desetletja. Naslednja je “Young Folks” od Peter Bjorn and John, ki je avtorsko delo Švedske indie skupine. Značilno žvižganje iz pesmi je tako nalezljivo, kot je sploh lahko kaj iz glasbenega studia. Kot je rekel tudi del tria John Eriksson ‘’mislim, da je prav zvok žvižganja, ki je celo neuglašeno, povezalo ljudi s pesmijo’’. Kljub naslovu “Young Folks” pesem dejansko ne govori o teh, temveč o zdolgočasenosti med klepetanjem v baru. Pri številki 77 najdemo pesem “Losing My Edge” od LCD Soundsystem, ki našteva in sicer interpolira tudi kakšno besedo iz drugih pesmi, a o semplanju težko govorimo. Je pesem, ki govori o strahu pevca, Murphy-ja, ki je pred tem bil znan kot DJ, da bo izgubil svoj ''cool'', česar ga je bilo na smrt strah. Naslednja je “Get Lucky” Daft Punk in Pharrell Williams-a, ki pa začuda kljub Pharell-ovem prispevku semplov ne uporablja. “Elektronska glasba je trenutno v območju udobja in se nikamor ne premakne’’ je ob pisanju pesmi rekel Thomas Bangalter. “To ni to kar naj bi glasbeniki počeli.” Tako so se lotili pisanja pesmi drugače in sproducirali nekaj bolj organskega s pomočjo Pharrell Williams-a in disco hitmakerja Nile Rodgers-a ter ustvarili pravi megahit. Pri 75 najdemo pesem “The House That Built Me” od Mirande Lambert, ki je v prejšnjih pesmih postala znana kot divja Texaška pištola, a je svoj prvi številka ena country hit zabeležila prav s to balado, v kateri govori o vračanju v mesto odraščanja v iskanju smisla življenja. Naslednja je “Letter From an Occupant” od The New Pornographers, ene boljših indie skupin tega časa, ki pa prihaja iz Kanade. Gre za avtorsko delo kot tudi pri Lambertovi. Sledi “House of Jealous Lovers” od The Rapture, pesem ki jo je pomagal spisati Murphy iz LCD Soundsystems in je pomagala ponovnem vzponu dance-punka. Smo pri številu 72 in pesmi “Bad and Boujee” od Migos v sodelovanju z ‘Lil Uzi Vert’. Ker gre za rapperje je seveda prisotno nekaj interpolacij, predvsem se pesem naslanja na drugo rap pesem, Jumpman od Drake-a. Gre za Migos-ov hit, ki je dosegel tudi vrhove lestvic v ZDA, kritiki pa njegov poseben stil repanja in vpliv tega primerjajo z vplivom Outcasta v obdobju pred tem. Glede na nove hite, ki se ga poslužujejo, se moramo strinjati. Zadnja pesem danes je “Call Me Maybe” od Carly Rae Jepsen pri številu 71. Kanadska finalistka Idolov dokazuje, da kvaliteten in enostaven folk-pop nikdar ne zastara, gre pa za avtorsko delo. "Call Me Maybe" je zasedla vrhove lestvic po celem svetu. Torej, med števili 80 in 71 lestvice Rolling Stone Magazina ‘100 najboljših pesmi tega stoletja – zaenkrat' najdemo tri pesmi, ki uporabljajo tuj material, kar je povprečje uporabe tujega materiala iz prejšnjih dveh oddaj. Če se to nadaljuje bomo videli naslednji teden, ko se posvetimo pesmim med števili 70 in 61.
Pozdravljeni v oddaji Second hand. Ostajamo pri svežih hitih. Današnja pesem nosi naslov Crying at the club, izvaja jo Camila Cabello. Dvajsetletna Karla Camila Cabello Estrabao je Kubansko Ameriška pevka. Camila se je rodila na Kubi, njena družina pa se je dosti selila med Havano in Mexico city-jem, nakar so se le ustalili v Miamiju, ko je Camila dopolnila 5 let. Kot del dekliške skupine Fifth Harmony je sodelovala pri izdaji njihovega EP-ja in dveh albumov. Decembra lani je skupina zapustila in se posvetila solo karieri. Izdala je že dva singla, ki sta se prebila med 20 najboljših na Billboardovi lestvici: "I Know What You Did Last Summer" s Shawn Mendes-om in "Bad Things" z Machine Gun Kelly, ki je dosegla celo številko 4 na lestvici. Maja letos je izdala prvi singl s prihajajočega debutantskega albuma The Hurting. The Healing. The Loving, pesem pa nosi naslov Crying in the club in jo poslušamo v ozadju. Pesem je napisala skupaj s Sio in Benny Blancom. Je Tropical pop dance pesem srednjega ritma. Z Blancom je Camila sodelovala že maja lani na Cashmere Cat-in pesmi "Love Incredible", pri kateri je prispevala vokal. Blanco je demo za pesem dokončal s Sio in jo ponudil Camili, ki jo je dodelala in izdala, saj je tema pesmi ustrezala želenem sporočilu albuma. Kot pravi: Pesem nosi sporočilo o zdravljenju s pomočjo moči glasbe. Pesem Crying at the club pa uporablja tudi sempl iz pesmi "Genie in a Bottle" Christine Aguilere. "Genie in a Bottle" je 18 let stara pesem z Aguilerinega debutantskega albuma, ki je izdana kot nosilni singl. Kritiki so jo načeloma dobro sprejeli, ki so poudarjali predvsem kvaliteto besedila in Christininih vokalov. Poslušalci so se strinjali in pesem je dosegla vrhove lestvic v kar 21 državah ter je bila velik komercialni uspeh. Prodala se je v več kot 7 milijonov izvodih in je ena bolj prodajanih pesmi vseh časov. Christinina kariera se je s pesmijo Genie in a Bottle uspešno začela in se nadaljuje še danes. Na začetku si je pridobila vzdevek princesa popa, za svoje delo pa je prejela 6 Grammyjev in zvezdo na Hollywood Walk of Fame. Skupaj je že do leta 2015 prodala preko 50 milijonov albumov. Aguilera sodeluje tudi v humanitarnih akcijah in dela kot ambasador Združenih narodov na World Food Programme. Z debutantskega albuma je Christina poleg "Genie in a Bottle" izdala še hite "What a Girl Wants", in "Come On Over Baby (All I Want Is You)". Naslednje leto je izdala še dva albuma Mi Reflejo in My Kind of Christmas. Prevzela je kreativno kontrolo nad svojim delom in izdala četrti album Stripped, s katerega so izdani hiti "Dirrty", "Beautiful" in "Fighter". Peti album Back to Basics iz leta 2006, je prav tako bil velik uspeh in je postregel s hitoma "Ain't No Other Man" in "Hurt". Leta 2010 je Aguilera izdala še šesti album Bionic in nastopila v filmu Burlesque. Pozneje se je posvetila delu v TV seriji The Voice in izdala še album Lotus, ki pa ni bil preveč uspešen. Je pa Christina zato uspešno sodelovala z drugimi glasbeniki, na primer v pesmih "Lady Marmalade", "Moves like Jagger" in "Say Something".
Pozdravljeni v oddaji Second hand. Ostajamo pri svežih hitih. Današnja pesem nosi naslov Wild Thoughts, izvaja jo DJ Khaled. Khaled Mohamed Khaled je star 41 let, znan pa je kot radijska osebnost na radijski postaji WEDR iz Miamija in kot hip hop glasbenik. Glasbeno pot je pričel kot DJ hip hop skupine Terror squad. Tudi njegovo ime na začetku ni bilo nežno, Arab Attack, a se je po napadih 9/11 preimenoval v DJ Khaled. Med leti 2004 in 2006 je največ delal na produkciji kolegov iz hip hop scene, kot so Fabolous in Fat Joe, nakar se je posvetil solo karieri. Leta 2006 je izdal debutantski album Listennn... the Album, nato pa skoraj vsako leto novega. Leta 2009 je postal tudi predsednik Def Jam South založbe ter ustanovil We the Best Music Group, katere direktor je. Konec junija je izdal svoj deseti album z naslovom Grateful. Na albumu se pojavlja kopica znanih gostov: Justin Bieber, Chance the Rapper, Lil Wayne, Quavo, Drake, , Bryson Tiller, Nas, Nicki Minaj, Travis Scott, Beyoncé, Jay Z ter tudi Rihanna, ki gostuje na pesmi Wild thoughts. "Shining" je bil kot prvi singl z Khaledovega albuma Grateful izdan že februarja, drugi, prav tako izdan pred albumom, je bil ''I'm the one'', tretji pa je ''Wild Thoughts''. Pesem Wild thoughts poleg gostujočih vokalov Rihanne in Bryson Tillerja vsebuje tudi sempl, ki ga boste verjetno prepoznali, čeprav je star že 18 let. Gre seveda sempl iz pesmi Maria Maria Santane, ki je leta 99 preplavila radijske postaje in lestvice ter se na vrhu teh zadrževala skoraj pol leta. Pesem sta sproducirala Wyclef Jean in Jerry Duplessis, leta 2000 pa je pesem osvojila tudi Grammyja. Skupina Santana obstaja že več kot 50 let, od leta 66 in v času delovanja izdala množico vrhunskih stvaritev. V pol desetletja so se člani pogosto menjali in v skupini je tako sodelovalo že preko 60 različnih glasbenikov. No, lani pa se je ob 50 letih delovanja znova zbrala postava skupine, ki je delovala ob samem pričetku in jo sestavljajo : Carlos Santana (kitara vokali), Gregg Rolie (klaviature, glavni vokali), Neal Schon (kitara, vokali), Michael Carabello (percussion) in Michael Shrieve (bobni). Izdali so težko pričakovani album Santana IV, točno 45 let po zadnjem sodelovanju na izjemno uspešnem albumu Santana III iz leta 71. Idejo za ponovno združitev s Santano je sicer že par let prej podal Schon, Carlos Santana pa je je želel več in dobil idejo za Santana IV ter vpoklical kar celotno ekipo. O združitvi je rekel: ''Bilo je čarobno, nismo morali siliti vzdušja, bilo je neverjetno. Od tam smo morali najti ravnotežje pesmi in glasbene vložke, ki jih bodo ljudje takoj povezali z idejo Santane''. Prvi singl z albuma "Anywhere You Want to Go" lahko poslušamo na radjskih postajah že od lani.
Pozdravljeni v oddaji Second hand. Danes se posvetimo novi stvaritvi skupine Thievery corporation z naslovom Letter to the editor. Thievery Corporation prihajajo iz Washingtona, delujejo pa kot kolektiv, ki ga vodita Rob Garza in Eric Hilton, v njem pa sodelujejo po potrebi še Rob Myers, Loulou Ghelichkhani, Natalia Clavier, Frank 'Booty Lock' Mitchell, Mr. Lif, Jeff Franca in Ashish Vyas. Njihov stil je sestavljen iz elementov dub-a, acid jazz-a, reggae, klasične indijske, brazilske, elektronske glasbe in hip hopa. Z delovanjem so pričeli leta 95 v Wasingtonskem Eighteenth Street Lounge. Garzo in Hiltona, ki je delni lastnik Lounga, je povezovala ljubezen do klubskega življenja in glasbe, kot je jazz, dub in bossa nova. Zanimalo ju je, kako bi zvenel mix teh stilov in leto kasneje sta zagnala studio in Eighteenth Street Lounge Music založbo in pričela z delom. Že takoj sta s pritegnila zanimanje s prvima 12-inčnima stvaritvama: "Shaolin Satellite" ter "2001: a Spliff Odyssey". Sledil je še debutantski album Sounds from the Thievery Hi-Fi, s katerim sta se še bolj potrdila v očeh kritikov. V svojih intervjujih kot inspiracijo rada navajata ljubezen do Brazilske kulture in glasbe, še posebej Bossa Nova glasbeno strujo iz 60tih let. Nekatera njuna prva dela so prav tako posvetila klasikom tega stila kot sta Joao Gilberto in Tom Jobim. Izdala sta tudi kompilacijo "Sounds From The Verve Hi-Fi", ki je 'best of' varijanta glasbe Verve Records, ki vključuje jazz, bossa nova in latin jazz glasbo 60tih in 70tih let. Po 11 letih delovanja izdajajo že svoj 10ti album, The Temple of I & I, ki pa se tokrat obrača k Jamajki, kar se jasno sliši tudi v pesmi Letter to the editor. Kot pravi Hilton: ''je inovativnost, duša in moč jamajške glasbe konstanten vir kreativne mane za skupino'' Kot je zaznati tudi v Letter to the editor, so Thievery corporation močno politično naravnani, kot nenazadnje nakazujejo tudi naslovi njihovih albumov, kot naprimer Radio Retaliation in seveda mnogih pesmi. Menijo, da kot znani umetniki nimajo izgovora, da bi o nepravicah, vojnah, lakoti in drugih perečih vprašanjih ostali tiho. Če se vrnemo glasbi in namenu naše oddaje, so za svojo pesem Letter to the editor uporabili zelo zanimiv glasbeni element. Gre za poseben sempl, saj prihaja iz baze podatkov iz sintisajzra. Sintisajzer nosi ime VL-1 in je prvi Casiov instrument iz VL-Tone produkcije, zato je večkrat imenovan kar VL-Tone. Sicer je kombinacija kalkulatorja, monofoničnega sintisajzerja in sekvencerja, v prodajo pa je šel leta 79. bil je prvi komercialni sintisajzer, ki se je prodajal po ceni 70 dolarjev. Zaradi svoje cenene konstrukcije in nerealističnega, unikatnega low-fidelity zvoka ima med ljubitelji elektronske glasbe in širše poseben, če ne kultni status. Iz ritem sekcije VL-1, predvsem ritma Rock 1 ali Rock 2 in Piano zvoka je za svoje pesmi črpala nepregledna množica umetnikov. Verjetno najbolj znana uporaba je tista v pesmi Da Da Da skupine Trio. Podobno so se zadeve lotili tudi The Fall v pesmi "The Man Whose Head Expanded", v novejšem času ga je uporabila tudi Fergie v "Clumsy", pa Deee-Lite v "Who Was That", Lady Gaga v "Government Hooker", Panic! at the Disco v "Far Too Young to Die" in Robbie Williams v 'Rudebox' .
Pozdravljeni v oddaji Second hand. Danes se lotimo svežega hita z radijskih postaj, pesmi Bad Liar Selene Gomez. Selena je pravkar dopolnila 25 let, je pa že vrsto let zvezda zabavne industrije, predvsem na filmskih platnih, s tem da zadnjih par let svoje talente preizkuša tudi na glasbenem področju. Kariero je pričela v TV seriji Barney & Friends, igralsko kariero pa je nadgradila v seriji Disney Channel-a, Wizards of Waverly Place, kjer je imela glavno vlogo. Uspešnost serije ji je odprla vrata v svet filma in televizije in kasneje tudi do sveta glasbe preko televizijske mreže. Leta 2008 je podpisala pogodbo s Hollywood Records in ustanovila skupino Selena Gomez & the Scene s katero je že do leta 2011 sproducirala štiri opaznejše hite. Vse to je bilo povezano z njenim likom deklice, Selena pa je želela preskočiti na raven bolj odrasle ženske z vlogo v filmu Spring Breakers iz leta 2013 ter izdajo solo albuma Stars Dance istega leta. Album je bil dobro sprejet v ZDA, z njega pa prihaja tudi njen top 10 hit Come & Get It. Tudi naslednji album, Revival iz leta 2015, je bil uspešen in vsi trije prvi singli z albuma, "Good for You", "Same Old Love"in "Hands to Myself" so zasedli vrh Mainstream Top 40 chart v ZDA. S tem smo že pri njenem tretjem albumu, ki bo kmalu izdan, in pesmi Bad liar, ki album napoveduje kot prvi singl. Pesem že ima status hita, v naši oddaji pa se je znašla ker uporablja sempl. Preden se posvetimo izvoru sempla pa še nekaj o Seleni. Že od začetka kariere je sodelovala z vrsto humanitarnih organizacij in postala ambasadorka UNICEFa pri 17tih letih. Kot pevka je prodala že preko 7 milijonov albumov in 22 milijonov singlov. Z julijem 2017 je postala najbolj sledena oseba na svetu na instagramu, za svoje delo pa je prejela že množico nagrad tako na filmskem kot glasbenem področju. Če se vrnemo njenem novem hitu, Bad liar, ta sempla bas linijo pesmi "Psycho Killer"od Talking Heads iz leta 77. Pesem so napisali David Byrne, Chris Frantz in Tina Weymouth, katerim je Selena tudi priznala avtorstvo pri pesmi, David Byrne pa je njeno pesem tudi pohvalil. Pesem "Psycho Killer" so člani skupine najprej zaigrali še pod imenom The Artistic leta 74, leto kasneje že pod novim imenom, Talking heads, leta 77 pa je nastala pesem, ki jo poznamo z radijskih postaj in je izdana na albumu 77. Pri opombah na izdaji albuma Once in a Lifetime: The Best of Talking Heads iz leta 92, je Jerry Harrison napisal, da je izredno vesel, da verzija, ki so jo najprej posneli z Arthur Russell-om na čelu, ni ostala edina verzija. Pesem je postala skupinin podpisni hit. Zamišljena je bila kot balada z besedilom, ki predstavlja misli serijskega morilca. "Psycho Killer" pa je postala, po besedah AllMusic portala: funky new wave pesem s posebnim ritmom z eno bolj prepoznavnih bas linij v rock'n'roll glasbi. "Psycho Killer" je edina pesem z albuma 77 ki se je prebila med 100 najboljših na Billboard lestvicah, čeprav komercialno ni bila izredno uspešna. So pa jo kritiki uvrstili v The Rock and Roll Hall of Fame kot eno izmed pesmi, ki so izoblikovale Rock and Roll glasbo.
Pozdravljeni v oddaji Second hand. Avtorja pesmi v ozadju, Galway girl, smo letos že srečali, ko smo pod drobnogled vzeli njegov megahit Photograph. Gre seveda za Ed Sheeran-a, ki ima kar velike težave s sposojanjem tujih pesmi. Najbolj znan primer je vsekakor prej omenjeni primer pri pesmi Photograph, za katero je sicer izven sodišča poravnal odškodnino kar 20 milijonov dolarjev. Glede na časovno zaporedje izdaje pesmi in podobnost melodij, kritiki Sheeranu verjamejo, da je šlo za nenamerno plagiatorstvo, kjer pisec znano melodijo izpred par let zamenja za novo idejo, kot je bil primer tudi v pri Sam Smithu in Tom Petty-jevi pesmi I Won’t Back Down. Original uporabljen v Photograph, pesem Amazing je zapel X Factor zmagovalec Matt Cardle, ki je tudi prejel omenjen znesek. Druga Sheeranova pesem, ki pa je še na sodišču, je Thinking Out Loud, pa je verjetno podobno povezana z Marvin Gaye-jevo Let’s Get it On. V današnjem primeru je na srečo Sheeran uredil avtorske zadeve pred izdajo in dejansko pesem posnel s skupino, ki je ponudila pesem iz katere črpa. Pesem Galway girl je tretji hit z njegovega novega albuma %, izdana pa je seveda na St. Patrics-ov dan. Čeprav so pri založbi bili načeloma proti snemanju te mešanice popa in tradicionalne glasbe, je Sheeran vztrajal pri njej, kar se je na koncu izkazalo tudi za dobro komercialno potezo. Med drugim je tretja najbolj predvajana pesem z albuma na Spotify, z njo pa si je seveda Sheeran na Irskem močno dvignil popularnost s svojim izrazom ljubezni do Irske skozi pesem. Sheeran se je zavedal, da je Steve Earle posnel pesem z istim naslovom leta 2000 in da je priredba te pesmi v izvedbi Sharon Shannon and Mundy osem let kasneje prav tako bila velik hit. Zato in zaradi preteklih izkušenj z avtorskimi pravicami je najprej želel posneti pesem z drugim besedilom, a nikakor ni šlo. V intervjuju na BBC je v luči tega rekel, da je poanta tradicionalnih pesmi prav inspiriranje po zgodovini in da se s tem ne bo več obremenjeval. V pesmi je uporabil del pesmi Minute 5 skupine Beoga. Sheeran je pesem posnel skupaj s skupino in jih tudi uradno navedel kot avtorje. Glede besedila je sicer rekel, da se uvodno besedilo pesmi "She played the fiddle in an Irish band" nanaša na pevko Beoge Niamh Dunne, drugo pa da je izmišljeno. Tudi na koncertu v Dublinu je Sheeran del Steve Earlove pesmi in nato tudi svojo verzijo zapel z Beogo. Beoga so sicer Irska folk skupina, ki je pričela delovati leta 2002 v County Kerry, čeprav dejansko člani prihajajo iz County Antrim in County Londonderry. Njihov album iz leta 2007, Mischief, je bil izredno dobro sprejet in oklican za enega boljših folk albumov tega leta. Naslednji album, The incident iz leta 2010 je bil celo nominiran za Grammyja in jih je še bolj trdno zasidral v glasbeni sceni, skupino pa so opisovali kot ''najbolj vzmenirljivo tradicionalno skupino ki je to stoletje prišla iz Irske.''
Pozdravljeni v oddaji Second hand. Danes se lotimo glasbe, ki je ustvarjena za TV serijo. V ozadju poslušamo pesem KLF Build a fire, ki prihaja z njihovega legendarnega The white room albuma, ki jih je popeljal med zvezde. Z albuma prihaja kopica hitov, med drugimi tudi 3 a.m. eternal in What time is love, Build a fire pa je ena njihovih nežnejših pesmi. Morda ste že prepoznali vir iz katerega so črpali za to pesem. Gre seveda za glavno glasbeno temo legendarne TV serije Twin peaks. Prav glasba je po besedah kritikov tista zaradi katere je serija tako prepričljivo pričarala vsebino gledalcem, zanjo pa je odgovoren Angelo Badalamenti. Serija se je predvajala v letih 90 in 91, nakar so jo zaradi padca gledanosti ukinili in je tako doživela le dve sezoni. Kljub temu je na svet filma in TV industrije pustila globok pečat, enako pa velja tudi za njeno zapuščino v glasbenem svetu. Kot smo že slišali v primeru KLF, so mnogi elektronski artisti črpali elemente glavne teme za svoje produkcije, podobno pa je bilo z ostalimi pesmimi iz serije. Ena bolj znanih tem serije je tema Laure Palmer, ki je včasih gledalcem celo bolj znana kot glavna tema serije. Tudi njo so radi semplali, enem elektronskem glasbeniku pa je njena melodija prišla še posebej prav. Gre za Moby-ja, ki je svoj prvi velik hit, Go, v veliki meri zgradil okoli melodije te teme, kot lahko slišimo tudi sami. Moby je sicer pesem Go naredil kot B-side drugi pesmi in zanjo mislil, da je zelo površna in ji ni pripisoval možnosti za uspeh, a prav z njo se je Moby-ju odprla pot do založbe in nadaljnje slave. Če ste morda zamudili novico, se je po 25 letih maja letos na TV zaslone serija Twin peaks vrnila s tretjo sezono, glasbo zanjo pa je znova spisal Angelo Badalamenti. Moderni producenti že tipajo za melodijami in zagotovo bo na podlagi nove glasbe nastal še kakšen moderen hit. Angelo Badalamenti, ki je letos dopolnil 80 let, je Ameriški skladatelj, ki je najbolj znan prav po sodelovanju z David Lynch-em, predvsem po skladbah za Blue Velvet, Twin Peaks, The Straight Story in Mulholland Drive. Sodelovanje z Lynch-em se je pričelo na Blue Velvet, kamor je bil Angelo najprej vpoklican, da pomaga Isabelli Rossellini pri petju pesmi Blue Velvet. Ko je ta ideja padla v vodo sta Angelo in David združila Angelovo glasbo in Davidovo besedilo ter sproducirala "Mysteries of Love", kar je bil začetek zelo uspešnega nadaljnjega sodelovanja. Za glasbo za Twin peaks je Angelo leta 90 prejel tudi Grammy-ja, poleg tega pa še mnoge nagrade za življenjsko delo. Angelo je sodeloval tudi z kopico glasbenikov, kot so Perrey and Kingsley, Pet Shop Boys, Orbital, metal skupino Anthrax, pa tudi Marianne Faithfull in skupino James.
Pozdravljeni v oddaji Second hand. Danes se posvetimo pesmi, ki je stara že 40 let, vedno znova pa jo raperji uporabljajo za svoje moderne produkcije. Najbolj popularen vir semplanja je prav začetek pesmi, ki smo ga slišali, iz njega pa je črpala nepregledna kopica raperjev, med drugim tudi Dr. dre in Mary J Blige. Drug vir semplov je pa vokalni del, ki ga slišimo sedaj. Pesem, ki jo je napisal Roy Ayers in nosi naslov Everybody Loves The Sunshine je sepmlana v več kot 100 uspešnih hip hop pesmih. Roy Ayers, rojen leta 40, je Ameriški funk, soul in jazz skladatelj in glasbenik. V 70tih je veljal za enega pionirjev jazz-funka in je glavna figura v razvoju acid jazz gibanja, ki v jazz vključuje hip hop in funk. Na podlagi svojega dela ga mnogi imenujejo 'boter neo-soul-a'. Poleg pesmi v ozadju Everybody Loves The Sunshine je najbolj znan še po hitu Searchin ter po dejstvu, da ga hip hop artisti izjemno radi semplajo. Ayers, ki se je rodil v Los Angelesu se je rodil v glasbeno družino, tako da je že s petimi leti v dar dobil vibrafon in se začel piliti v ustvarjanju glasbe. Živel je v centru dogajanja Vzhodno-Kalifornijske črnske glasbene scene, kjer je živelo in igralo mnogo znanih imen. Obiskoval je Thomas Jefferson High School, ki je sproducirala veliko uspešnih glasbenikov, tako da vprašanja o glasbeni karieri nikoli ni bilo. Pričela se je s sodelovanjem z jazz flavtistom Herbie Man-om leta 66, leta 70 pa je ustanovil svojo skupino Roy Ayers Ubiquity. Leta 73 je sodeloval na uspešnem in visoko cenjenem soundtracku za film Coffy, po tem pa se je podal tudi v RNB vode. Kmalu je sledil hit Everybody Loves the Sunshine, leto kasneje pa še njegov največji, Running Away. Sledili so novi albumi, hiti sodelovanje s Fela Kuti, Sylvio Striplin, Erykah Badu in drugimi. Za svoje delo je prejel kopico nagrad za življenjsko delo, o njem je posnet tudi dokumentarec, mnogi pa ga navajajo kot glavno inspiracijo za svojo glasbo, kot na primer Pharrell Williams. Ayers je znan kot glavni promotor pozitivne glasbe 70-tih, in sam pravi, da je rad srečen ves čas in da to rad prenaša naprej. Glasbeniki, ki so z njim sodelovali, pravijo, da je vedno razvijal in pisal pesmi intuitivno, brez zapiskov ali not, vedno iz srca. Njegova mantra je bila: glasba je sporočilo in sporočilo je glasba. Podobno je nastala tudi 40 let stara pesem v ozadju, Everybody Loves the Sunshine, ki jo je sestavil na poti v Hendrixov studio, kjer je snemal. Bil je vroč dan in besedilo se je pojavilo samo, do studia je imel v glavi že melodijo, ponoči pa je bila pesem že posneta. Ko jo je pohvalil še Stevie Wonder, s katerim se je takrat družil, je vedel, da se bo pesem dotaknila ljudi in se tudi je. Zanj je pomenila prvi velik hit, z njo pa se povezujejo raperji še danes in iz nje črpajo semple za svoje pesmi. Roy Ayers Everybody Loves the Sunshine še vedno zapoje kot zadnjo na koncertu. Če bi jo radi slišali v živo, Roy poleti koncertira po Europi, 26 in 27 julija celo čisto blizu, na Obonjanu in v Tisnem na Hrvaškem.
Pozdravljeni v oddaji Second hand. Danes se lotimo ene bolj vplivnih oseb na svetu, Kanye West-a, ki junija praznuje 40 let. Kanye Omari West je Ameriški raper, pisec, producent, dizajner in poslovnež. Rojen je v atlanti, odraščal pa v Chicagu. Kmalu je zaradi glasbe zapustil šolo in postal znan producent za Roc-A-Fella Records, kadar je produciral glasbo za glasbenike kot so Jay-Z in Alicia Keys. Lotil se je še solo kariere in leta 2004 izdal album The College Dropout, s katerim je takol požel uspehe. Na osnovi tega je ustanovil založbo label GOOD Music ter se lotil raziskovanja različnih žanrov in stilov glasbe. Na osnovi tega so nastali še albumi Late Registration (2005), Graduation (2007), ter 808s & Heartbreak (2008). leta 2010 je izdal še peti album My Beautiful Dark Twisted Fantasy ter naslednje leto še skupni album z Jay-Z-jem, Watch the Throne. 2013 je izšel še njegov vsebinsko grob in osoren album Yeezus, lani pa še album The Life of Pablo. West je poleg svoje glasbene poti znan tudi kot kontroverzna javna oseba, katere izjave in nastopi na dogodkih in socialnih medijih so mnogo krat izzvali nemalo ogorčenja. Najbolj znana sta primera njegovega blatenja predsednika ZDA George W. Bush-a in prekinitev nastopa pevke Taylor Swift na MTV Video Music Awards leta 2009. Kot dizajner je sodeloval z Nike, Louis Vuitton in A.P.C., tako na področju obutve kot oblačil, najbolj uspešno sodelovanje pa je imel z Adidasom za kolekcijo YEEZY leta 2013. Če se vrnemo glasbi, je West eden najbolj priznanih in prodajanih glasbenikov 21 stoletja, prodal pa je preko 32 milijonov albumov in 100 milijonov digitalnih posnetkov. Z 21 prejetimi Grammy-ji je najbolj uspešen moderen glasbenik na tem področju in med najuspešnejšimi glasbeniki vseh časov. Kar trije njegovi albumi so se znašli na lestvici Rolling stones Magazine-ovi lestvici "500 Greatest Albums of All Time" . Time pa ga je leta 2005 in 2015 uvrstil na svojo lestvico 100 najvplivnejših ljudi na svetu. Čeprav Kanye pri nas nima takšnega statusa, po radijskih postajah pogosto odmevajo njegove pesmi. Ena takšnih je tudi Gold digger, ki jo poslušamo v ozadju. Kot se za uspešnega raperja spodobi, Kanye za svoje pesmi sempla in tako je tudi v tem primeru. Pesem Gold digger vsebuje semple več pesmi, najpomembnejša med njimi pa je Ray Charlsova I got a woman iz katere jhe črpal osnovo za svojo pesem. I got a woman je Ray Charles napisal in izdal leta 54, skupaj s pesmijo "Come Back Baby", ki je bila njen B-side. Obe se kasneje pojavljata tudi na albumu Ray Charles. Pesem se naslanja na pesem "It Must Be Jesus" od the Southern Tones, katero je Charles slišal po radiu ko se je istega leta vozil na turneji. Skupaj s članom skupine Renald Richard-om sta spisala predelavo, ki je vsebovala gospel pridih in jazzovske rhythm and blues elemente. Pesem je postala prototip za kasnejšo oznako stila ''soul music'', ki se je formiral po Charlsovi pesmi "What'd I Say" pet let kasneje. Ray Charlesovo Pesem I got a woman je prirejala nepregledna množica glasbenikov, med njimi tudi Beatles in v moderni produkciji še Kanye West, ki praznuje 40 let.
Neveljaven email naslov