Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Dobrodošli v Second Hand.
Danes se bomo osredotočili na svežo uspešnico Tove Lo, "2 die 4".
Ebba Tove Elsa Nilsson, poklicno znana kot Tove Lo, je švedska pevka in tekstopiska. Rolling Stone jo je označil za "najtemnejši švedski pop izvoz" in je znana po svojem surovem pogledu na pop glasbo z vplivom grungea. Njena iskrena, kompleksna in avtobiografska lirična vsebina je pripeljala do tega, da so jo poimenovali "najbolj žalostno dekle na Švedskem".
Leta 2014 se je prebila med zvezde s svojim prvencem Queen of the Clouds. Na njem najdemo uspešnico »Habits (Stay High)«, ki se je uvrstila na tretje mesto ameriške lestvice Billboard Hot 100, ter »Talking Body«.
Poleg svojega solo dela je Lo pisala pesmi za druge izvajalce, vključno z: Lordejevo "Homemade Dynamite" (2017) in "Love Me like You Do" (2015) Ellie Goulding. Sodelovala je s številnimi izvajalci, med njimi Duran Duran, Charli XCX, Ava Max, Dua Lipa, Kylie Minogue in Coldplay.
Njen svež album Dirt Femme je 14. oktobra neodvisno izdala njena založba Pretty Swede Records. Prejela je pozitivne kritike glasbenih kritikov, vendar je imela do zdaj le zmeren komercialen uspeh, verjetno zato, ker je bila neodvisno izdan, vendar ji je prav to dalo želeni ustvarjalni nadzor in svobodo.
S sveže uspešnice z albuma 2 die 4 je možno prepoznati znano melodijo, ki izvira iz pesmi Popcorn.
Najbolj poznamo melodijo po različici pesmi v izvedbi Hot Butter iz leta 1972.
Bila je velika uspešnica predvsem v Evropi in je kar nekaj tednov preživela na prvem mestu v številnih državah na celini. Morda vas bo presenetilo, vendar ni izvirnik.
Original izvira iz leta 1969 in ga je napisal in izvedel Gershon Kingsley, izšel pa je na njegovem albumu "Music to Moog By". Pred tremi leti je Gershon v starosti 97 let umrl, bil je mojster elektronskih zvokov in pionir sintetizatorjev Moog.
"Moog je instrument s smislom za humor," je leta 1972 povedal za The Times.
Z glasbo iz njega je imel ogromen vpliv v glasbeni industriji in bil pogosto samplan. Popcorn na primer so semplali številni izvajalci, poleg Hot Butter tudi Kraftwerk, Herb Alpert & the Tijuana Brass, Aphex Twin in Muppets.
360 epizod
Second hand looks at the trend of recycling existing music in the form of samples, remixes and covers - although sometimes these modifications are actually flagrant violations of copyright laws... Some artists use without acknowledging where they got it, so we decided to take a closer look. The result: a huge number of hits are credited to the wrong musician, while the people who really wrote it remain ignored. Listen to the original and the adaptation and familiarize yourself with what's going on in the music industry - you'll be surprised by how many of your idols have built their reputation on the shoulders of others.
Dobrodošli v Second Hand.
Danes se bomo osredotočili na svežo uspešnico Tove Lo, "2 die 4".
Ebba Tove Elsa Nilsson, poklicno znana kot Tove Lo, je švedska pevka in tekstopiska. Rolling Stone jo je označil za "najtemnejši švedski pop izvoz" in je znana po svojem surovem pogledu na pop glasbo z vplivom grungea. Njena iskrena, kompleksna in avtobiografska lirična vsebina je pripeljala do tega, da so jo poimenovali "najbolj žalostno dekle na Švedskem".
Leta 2014 se je prebila med zvezde s svojim prvencem Queen of the Clouds. Na njem najdemo uspešnico »Habits (Stay High)«, ki se je uvrstila na tretje mesto ameriške lestvice Billboard Hot 100, ter »Talking Body«.
Poleg svojega solo dela je Lo pisala pesmi za druge izvajalce, vključno z: Lordejevo "Homemade Dynamite" (2017) in "Love Me like You Do" (2015) Ellie Goulding. Sodelovala je s številnimi izvajalci, med njimi Duran Duran, Charli XCX, Ava Max, Dua Lipa, Kylie Minogue in Coldplay.
Njen svež album Dirt Femme je 14. oktobra neodvisno izdala njena založba Pretty Swede Records. Prejela je pozitivne kritike glasbenih kritikov, vendar je imela do zdaj le zmeren komercialen uspeh, verjetno zato, ker je bila neodvisno izdan, vendar ji je prav to dalo želeni ustvarjalni nadzor in svobodo.
S sveže uspešnice z albuma 2 die 4 je možno prepoznati znano melodijo, ki izvira iz pesmi Popcorn.
Najbolj poznamo melodijo po različici pesmi v izvedbi Hot Butter iz leta 1972.
Bila je velika uspešnica predvsem v Evropi in je kar nekaj tednov preživela na prvem mestu v številnih državah na celini. Morda vas bo presenetilo, vendar ni izvirnik.
Original izvira iz leta 1969 in ga je napisal in izvedel Gershon Kingsley, izšel pa je na njegovem albumu "Music to Moog By". Pred tremi leti je Gershon v starosti 97 let umrl, bil je mojster elektronskih zvokov in pionir sintetizatorjev Moog.
"Moog je instrument s smislom za humor," je leta 1972 povedal za The Times.
Z glasbo iz njega je imel ogromen vpliv v glasbeni industriji in bil pogosto samplan. Popcorn na primer so semplali številni izvajalci, poleg Hot Butter tudi Kraftwerk, Herb Alpert & the Tijuana Brass, Aphex Twin in Muppets.
Pozdravljeni v oddaji Second hand. Danes se lotevamo ozadja nastanka trenutno popularne pesmi Human v izvedbi Rag 'N' Bone Man-a. Rory Graham, ki se skriva za imenom Rag'n'Bone Man, prihaja iz Anglije. Čeprav naj bi šlo za novega izvajalca, je ta v glasbenih vodah aktiven že od leta 2000 oziroma svojega 15. leta starosti. Pri 19. letih je v lastni režiji izdal vokalni EP z naslovom Blues Town, na podlagi česar so sledila razna sodelovanja, med drugim tudi s producentom Mark Crew-om, ki mu je zagotovil pogodbo z Warnerjem in dva nova EP-ja: 'Wolves' in 'Disfigured'. Z zadnjega je prišla tudi pesem Bitter End, ki se je porebila na playlisto BBC radia. Po uspehu z njo je izdal še prvi singl z prihajajočega debutantskega albuma, ki naj bi bil izdan marca letos. Singl nosi naslov Human, je pa Rag'n'Bone Man-u takoj ob izdaji priskrbel preboj na veliko sceno in nagrado Brits Critics' Choice Awards 2017. Rag'n'Bone Man-u semplanje ni tuje in že za prvi hit je posegel po semplu. Uporabljen sempl je dokaj popularen v semplerskih vodah in smo ga gostili pri številki 26 na naši lestvici najbolj semplanih pesmi v zgodovini glasbene industrije. Gre za sempl iz pesmi Long Red skupine Mountain, in sicer za dokaj nekonvencionalen sempl uvodnega bobnanja in vokalov. Mountain so ameriška rock skupina ki prihaja iz Long Islanda v New Yorku. Začeli so leta 69, razpadli pa že tri leta kasneje, nakar so se večkrat združevali za različne projekte in so na ta način aktivni še danes. Najbolj znani so po pesmi Mississipi queen, ki je vključena tudi v soundtrack kultnega filma Vanishing point in njihovem nastopu na Woodstocku leta 69, zaradi česar jih pogosto navajajo kot skupino, ki je kljub kratkem trajanju bistveno vplivala na razvoj rocka oziroma heavy metala v 70tih. Long red ni katera izmed njihovih prepoznavnejših pesmi, so jo pa v 90tih odkrili producenti hip hop scene in jo vključili v svojo bazo semplov. Gre predvsem za sempl iz začetka posnetka njihove izvedbe pesmi v živo, kjer izstopajo bobni in vokalni vložek, ki ga najdemo pri nepregledni množici pesmi. Pred kratkim ga je uporabila tudi Lana del Rey v svoji Born to die med zadnjimi pa Rag'n'Bone Man za izdelavo svojega hita Human, ki ga bomo poslušali na radijskih postajah še lep čas, saj še pridobiva na popularnosti.
Današnjo oddajo posvečamo pred 16. leti preminuli brazilski legendi, Luiz-u Bonf-i. Najprej se posvetimo pesmi Underwater love skupine Smoke city, ki je uspešno semplala Bonfine stavritve. Po njihovem zvoku bi lahko ugibali da skupina izvira iz Brazilije ali druge z bossa novo obarvane države, gre pa v resnici za Londonsko skupino. Trio je nastal na pobudo pevke Mirande, ki je svoje otroštvo preživljala med Anglijo in Južno Afriko. Skupaj s svojim sošolcem Markom Brownom, s katerim je delila navdušenje nad Santano in Albertom Gilom, je v začetku 90tih ustanovila Smoke city. Mark je bil navdušenec tudi kalsičnega funka 70tih, pridružil pa se jima še Chris Franck, ki je prej igral z perkašn skupino Batu, ki je igrala brazilske skladbe, kar je dokončno zaokrožilo distinktiven zvok skupine, v katerem elektronske betae mešajo s sambo in bossa novo. Njihov največji komercialni in kritični hit je bila prav današnja pesem iz leta 96, Underwater love, ki svojo popularnost verjetno v največji meri dolguje uporabi v Levisovi reklami. Pesmi je naslednje leto sledil tudi album, Flying away, ki je tudi kot celota vreden poslušanja. Leta 2001 so izdali še drugi album Heroes of nature, nakar so leto kasneje skupino razpustili. Omenjali smo že bossa vplive, ki so očitni tudi v Underwater love, in v tem primeru so le ti seveda sposojeni od Luiza Bonfe in njegove Bahia soul. Luiz Floriano Bonfa jo legendarni brazilski kitarist in kompozitor, ki je najbolj znan po svojem delu za film Black Orpheus. Rojen v Riu de Janeiru, je svojo ljubezen do gitare spoznal že v rani mladosti in hodil na učne ure k Urugvajskem klasičnem gitaristu Isias Saviu. Talent ga je pripeljal do oddaje na Rio Radio nacional, ki je bil merodajen za mlade brazilske talente. Tako se je začel spoznavati z odločilnimi ljudmi brazilske glasbene scene in se pridružil ekipi omenjenega filma Black Orpheus Marcela Camusa za keterega je napisal del orginalne glasbe vključno z Samba de Orfeu in Manha de carneval ali angleško A day in the life of a fool. Preden nadaljujemo z Bonfo, omenimo še en hit, ki je uspešno uporabil njegov sempl pred par leti: Gotye in pesem Somebody that i used to know. Gotye je belgijsko avstralski glasbenik in pevec, ki ga radi primerjajo z Petrom Gabrielom in Stingom. Pesem Somebody that i used to know je njegov najuspešnejši glasbeni produkt doslej in je zgolj peti avstralski oziroma drugi belgijski glasbenik ki mu je uspelo zasesti vrh Billboard lestvice. Z glasbo se je začel ukvarjati že zelo mlad, svojo prvo pesem, ki sicer sloni izključno na semplih, pa je posnel pri svojih 21tih, leta 2001. Pravi preboj med glasbene zvezde na mednarodni sceni je doživel prav s pesmijo v ozadju, Somebody that i used to know, pri kateri pa je uporabil sempl iz pesmi Sevilla Luiz-a Bonf-e. Kot je slišno tudi v pesmi Sevilla, je Bonfa s svojim stilom nakazal samba concao stil, ki ga je kasneje razvil Joao Gilberto. Gilberto in Camusov film sta zaznamovala brazislko sceno in pritegnila velike ameriške jazziste kot so Stan Getz in Charlie Byrd. Če ta dva primerjamo, je Bonfin stil bolj prodoren in izrazit, prav tako pa je bil dosti bolj izkušen soloist, ki je igral solo tudi v po polifočnem stilu in harmoniziral melodijo podobno kot Wes Montgomery, ki je zaradi tega postal slaven. Pogosto je solo in ritem vložke igral tudi sočasno. Pravi mojster samba-cançao stila torej. Bonfa je postal ambasador brazilske glasbe v Ameriki, kjer je od 60 do 75 leta tudi živel. Sodeloval je z Quincy jones, Goergom Bensonom in Frankom Sinatro. Tudi Elvisa je dosegla njegova glasba saj je ta za film Live a little love a little zapel Bonfino kompozicijo Almost in love. V zadnjih letih življenja se je Bonfa preselil nazaj v Brazilijo in izginil iz središča pozornosti, nakar je pred 16 leti, 12. januarja 2001, pri 78tih letih preminil.
Najprej se posvetimo pesmi, ki se ta čas pogosto vrti po radijskih postajah, zagotovo pa izstopa po govorjenem besedilu na začetku pesmi, katerega izvor je mnogim že znan in je osrednja točka današnje oddaje. Gre za zadnji singl izjemne britanske skupine Coldplay, ki nosi naslov "A Head Full of Dreams". Prihaja iz letos izdanega albuma z istim imenom, na katerem zaseda prvo mesto. Pesem so sicer napisali že leta 2014, kritiki in oboževalci pa so v pesmi videli predvsem podobnost s pesmimi skupine U2 in so jo sprejeli zelo pozitivno, medtem ko večjega komercialnega uspeha ni zabeležila. Zelo zanimivo je, da enak sempl govorjenega besedila, ki so ga uporabili Coldplay, v istem času najdemo še pri eni pesmi, ki je bila pred kratkim izdana in jo lahko slišimo na radijskih valovih. Gre za pesem Iron Sky škotskega pevca Paolo Nutini, ki prihaja iz njegovega tretjega albuma Caustic Love. Tudi za to pesem velja, da ni požela velikega komercialnega uspeha, čeprav je bila med kritiki in oboževalci dobro sprejeta, a naj bi bila "slow burner" in naj bi s časom pridobivala na uspehu. Paolo Nutini, ki je star šele 30 let, je s strani BBC sicer proglašen za trenutno najboljšega škotskega avtorja. Kot rečeno, je za svoj zadnji singl, Iron sky, uporabil enak sempl kot Coldplay, znano govorjeno besedilo. To je seveda govor iz filma The Great Dictator, Charlie Chaplinove politične satire iz leta 40. Kot pri mnogih drugih filmih je Charlie sam napisal, sproduciral, zrežiral in odigral v filmu. Je pa res, da je The Great Dictator njegov prvi zares zvočni film, saj je Chaplin sicer vztrajal pri nemih filmih še dolgo v čas zvočnih filmov. V filmu Chaplin skritizira Adolfa Hitlerja, Benita Mussolinija, fašiste in naciste, čeprav je takratni odnos ZDA do Nemčije bil še nevtralen, kar je bilo posledično tudi zgodovinskega pomena. Film je eden njegovih popularnejših in je komercialno najbolj uspešen, z njim pa si je Chaplin prislužil tudi 5 nominacij za Academy Awards. Sir Charles Spencer Chaplin oziroma krajše "Charlie" Chaplin, je umrl prav v prazničnem času, na božični dan, leta 77, pri svojih 88-tih letih. Velja za svetovno ikono filmske industrije, njegova kariera pa se razteza preko 75 let, od ranega otroštva do zgolj leta pred smrtjo. Chaplin je odraščal z mamo v revščini Londona in je pri 9. letih že dvakrat delal, pri 14. pa je ostal sam, saj so mamo odpeljali v psihiatrično bolnico. Kmalu se je posvetil igri in komediji in hitro razvil svojo najbolj znano vlogo-persono – Potepuha, ki ga je kasneje v ZDA tudi realiziral v filmu. Za konec še prisluhnimo govoru iz Velikega diktatorja, filmske legende Charlie Chaplina, ki je preminil na Božični dan leta 77, govor pa zaradi njegove sporočilnosti v svoja dela vključujejo mnogi artisti, ravno v tem času tudi Coldplay in Paolo Nutini. Besedilo in njegovo sporočilo, ki mu morda še niste imeli čas pozorno prisluhniti, je aktualno še dandanes, naj bo voščilo in vodilo za prihajajoče leto.
Danes oddajo posvečamo 25-letnici smrti enega večjih pevcev in performerjev rock glasbe, Freddie-ju Mercury-ju. Kot verjetno veste, je umrl pri ranih 45-tih za posledicami komplikacij zaradi AIDS-a. Britanski pevec, pisec in producent, najbolj znan po delu v skupini Queen, je izstopal po svojem videzu, karizmi in glasovnem razponu preko štirih oktav. Napisal in odpel je vrsto hitov za Queen, med katerimi so tudi "Bohemian Rhapsody," "Killer Queen," "Somebody to Love," "Don't Stop Me Now," "Crazy Little Thing Called Love," ter "We Are the Champions'', uspešen pa je bil tudi s kasnejšo solo kariero. Za svoje delo je prejel nešteto nagrad in je splošno priznan za enega največjih pevcev našega časa. Rojen je v Zanzibarju in je Parsianske narodnosti. Šele v mladosti se je s straši preselil iz Indije v Anglijo. Že v Indiji se je učil igranja klavirja, v Angliji pa nadaljeval s kitaro. Kmalu po prihodu je prepričal May-a in Tylor-ja, ki sta že takrat igrala skupaj pod imenom Smile, da ustanovijo nov projekt z imenom Queen. Prvi večji uspeh so zabeležili z Bohemian Rhapsody, ki je vbila pomemben faktor pri popularizaciji glasbenih videov in na kateri imajo Freddijevi vokali pomembno vlogo. Sledila sta še hita We will rock you in We are the champions, ki sta tudi njihovi najbolj semplani pesmi. Under pressure je prav tako semplala nepregledna množica kasnejših glasbenikov. Med njimi je verjetno najbolj znana zgodba s hitom Ice ice baby Vanille Ice-a, ki sprva ni želel priznati plagiatorstvo. Bowie, ki je sodeloval na Under Pressure, je, kot množica drugih kritikov, nad Freddi-jevim performerstvom na nastopih bil navdušen, kot razlaga njegova izjava: ''od vseh teatralnih rock performerjev, je Freddie show ponesel najdlje … in preko roba. Videl sem ga v živo samo enkrat in imel je občinstvo v dlani ene roke …'' Brian May opisu pristavi še: ''zadnja oseba na najbolj oddaljenem stojišču na koncu stadiona se je počutil, kot da je povezan …''. Eden njegovih najboljših nastopov je bil leta 85 na Live Aid pred 72.000 oboževalci. Njegov vokal iz capella sekcije koncerta je postal znan kot ''nota, slišna po vsem svetu'', koncert pa je oklican za najboljši koncert v zgodovini rock glasbe. Freddie je rad nastopal in je v svoji karieri pel na več kot 700 koncertih, po navadi pred velikimi množicami. Kot glasbenik je inspiracijo iskal pri takratnih glasbenikih: The Who, The Beatles, Jimi Hendrix, David Bowie in Led Zeppelin, napisal in igral pa je klavirske naloge pri pesmih "Killer Queen," "Bohemian Rhapsody," "We Are the Champions," "Somebody To Love" in "Don't Stop Me Now.", ter kitarske pri "Ogre Battle" in "Crazy Little Thing Called Love". Kot pevec pa je očitno iskal vzornike pri opernih pevcih, saj najdemo eden in edini primer prirejanja vokalov v pesmi It's a hard life in sicer v uvodnem delu. Original prihaja s strani Ruggero-a Leoncavallo-a in skladbe Vesti La Giubba iz njegovega najbolj znanega dela Pagliacci.
Današnjo oddajo posvečamo legendi glasbene scene, ki je preminila na božični dan pred natanko desetimi leti, James Brown-u. James Brown je seveda vsem dobro znan, saj gre za enega pomembnejših figur v razvoju funka, plesne glasbe in mnogih drugih žanrov, njegova preko šest desetletij trajajoča kariera pa mu je prislužila naziv boter Soula. Skladno s tem, so se po njem zgledovali mnogi kasnejši artisti, še več, njegove pesmi so izredno radi semplali, tako da je povezava Browna s tematiko naše oddaje še posebej močna. Browna najdemo na samem vrhu lestvice najbolj semplanih in prirejanih artistov vseh časov, ki smo jo predstavili lani. Število uporabljenih semplov iz njegovih pesmi krepko prekaša vse ostale konkurente, četudi ne upoštevamo druge pogosto semplane produkcije, s katerimi je tesno povezan: Lyn Collins in njena pesem Think (about it), pesmi skupine The JB's ter pesem Hot Pants njegovega tesnega sodelavca Bobby Byrda. Kljub konfliktom sta vseskozi ostala v dobrih odnosih in mnoge pesmi, kot je na primer "Get Up, Get into It, Get Involved", so njuno skupno delo. Pesem je leta 70 izdana kot dvojni singl, prvič se pa na albumu pojavi na kompilaciji leta 86, In the Jungle Groove, ki jo je Brown izdal, da vnovči svojo popularnost v hip-hop sceni takratnega časa, ko je ugotovil, da njegova dela semplajo tako rekoč vsi na sceni. Seznam James Brown-ovih pesmi, s katerih so kasnejši artisti črpali semple presega format te oddaje, zato poleg že omenjenih omenimo le tiste najbolj izstopajoče: Payback, The boss, Say it loud …, Get on a good foot, Get up offa that thing, Make it funky in Funky president. Pesem Funky President s podnaslovom (People It's Bad) je Brown izdal leta 74 in z njo zasedel četrto mesto na RNB lestvici in je izdana na Reality albumu, ki ni požel večjih uspehov. Za konec pa se posvetimo še pesmi "Funky Drummer", ki je posneta leta 69, torej že v njegovih zrelih ustvarjalnih letih. Ni bila izrazito komercialno uspešna pesem in je albumsko izdajo doživela šele na omenjeni Jungle Groove kompilaciji. Je pa njen uspeh iz vidika vpliva na kasnejši razvoj glasbe bistveno večji kot pri drugih njegovih pesmih. Sama pesem sloni na ponavljanju groova z raznimi vložki instrumentov. Brown-ovi vokali so namenjeni predvsem spodbujanju ostalih članov ter so postranskega pomena. Ni pa postranskega pomena bobnanje, za katerega je odgovoren Clyde Stubblefield. Stubblefieldov ritem je sicer nastal tudi po Brownovih navodilih in ni čisto avtorsko delo bobnarja, temveč bolj Browna, je pa sama izvedba bobnarja Browna tako navdušila, da je pesem posvetil njemu – Funky Drummer-ju. Sam sempl tega bobnarskega ritma je tako pogost, da je neke vrste glasbeni kliše in najdemo omenjanje tega sempla delno v sarkastičnem smislu. Bobnarja, Clyde-a Stubblefield-a, se je na podlagi tega sempla tudi uradno prijel vzdevek Funky Drummer, kar je ta pridno izkoristil za nadaljevanje svoje kariere, kot na primer pri poimenovanju svojega prvega solo albuma Revenge of the Funky Drummer iz leta 97. Vsaj to je Clyde imel od svojega sodelovanja z Brownom, saj kolikor je znano, Brown svoje glasbenike ni razvajal. Tudi glasbeniki z velikim vplivom na njegovo glasbo, kot je bil Clyde, niso videli niti centa iz naslova avtorskih pravic ali uporabe sempla.
Danes se posvetimo skupini, ki je svoje prve korake k statusu legend pričela pred natanko 50. leti. V čast obletnici se je pojavil zapis koncerta iz leta 66, kjer so The Doors še pred pričetkom poti k slavi odigrali enega svojih prvih koncertov iz puba London Fog. Ta koncert naj bi bil tudi povod, da so kasneje dobili povabilo za koncertiranje v bolj priznanem Whisky a Go Go ter posledično pogodbo z Electra records, kjer so leto kasneje izdali svoj debitantski album. Zaenkrat je možno omejeno serijo seta CD in LP ter neobjavljenih fotografij naročiti kot prednaročilo, material pa je predviden za razpošiljanje prav v teh tednu, 16. decembra. Za posnetek se do pred kratkim ni niti vedelo, da obstaja, vsebuje pa blues priredbe, med katerimi je tudi kasneje izdana Rock Me in njihovi kasnejši pesmi Strange Days in You Make Me Real. Rock me je originalno spisal Muddy Watters, v svojih začetkih pa so si sposojali še od Howlin' Wolfa in skupine Them, od katerih pesem Gloria so radi igrali tudi kasneje. Razen začetnih korakov, ko so The Doors igrali tuje pesmi na koncertih, so zelo redki primeri, da so si The doors sposojali od drugih avtorjev, za legendarno skupino velja bolj, da so si od njih sposojali drugi. Ker smo pa v oddaji Second hand, bomo si ogledali dva izredna primera, ko je temu tako. Pesem Spanish Caravan prihaja z tretjega albuma The Doors, Waiting for the sun iz leta 68 kot prva pesem na drugi strani albuma. Pesem Spanish Caravan je v bistvu flamenco pesem, katere besedilo namiguje na temo iskanja prelepe zemlje, po vzoru Georga Byrona. Pri izvedbi pesmi v živo je skupina rada teatralno poudarjala občutke brutalne strasti ali obupa. Za španski pridih prelepe zemlje je poskrbela melodija, ki so si jo za njih netipično The Doors sposodili od drugod. Melodija se originalno pojavlja v kompoziciji Asturia oziroma Leyenda Isaaca Albeniz-a. Ta je španski oziroma Katalonski skladatelj, najbolj znan po njegovem klavirskem opusu, ki temelji na folk glasbi, in katerega so mnogi radi igrali s kitarami. Prav ti prepisi njegove glasbe iz klavirske v kitarsko, so postali pomemben repertoar za klasično kitaro po vsem svetu. Asturias, ki jo poslušamo v ozadju, lahko dejansko največkrat najdemo prav v izvedbi z kitaro, prav tako kot njegove skladbe Sevilla, Cadiz, Cordoba in Tango in D. Vpliv Isaac-a Albeniz-a, ki je živel med leti 1860 in 1909, na špansko glasbe je bil enormen. Njegov uspeh je močno povečal ugled španske glasbe po svetu in opogumil ostale španske skladatelje in glasbenike v njihovih prizadevanjih. Druga pesem, ki ni originalno od The Doors, pa je Alabama Song iz njihovega debutantskega albuma. Ta je originalno pesem iz leta 1925, uglasbena pa je bila za igro Little Mahagonny ter kasneje ponovno izvajana v operi Rise and Fall of the City of Mahagonny.
Danes nekaj časa posvetimo rock blues legendi, Eric-u Clapton-u in njegovem vzorniku JJ Cale-u. Clapton je star že 71 let in že dalj časa je v javnosti informacija, da se je glasbeno upokojil predvsem zato, ker mu je bila leta 2013 diagnosticirana periferna neuropatija, kar pomeni poškodbo živcev, ki po navadi vplivajo na delovanje rok. Kljub temu je Clapton maja 2015 izvedel mini turnejo ob svoji 70-letnici, kar se je zdelo, da je Claptonovo dokončno slovo od odra, saj je sam rekel, da so turneje zanj neznosne in da bo ostal dejaven samo še v studiu ter da obstaja še nešteto drugih stvari, ki bi jih rad počel. Vse skupaj je Clapton znova presenetil, saj je prejšnji teden oznanil novo turnejo po ZDA konec marca naslednje leto. Ta vikend gredo vstopnice v prodajo in bodo verjetno hitro razprodane, če koga zamika potovanje v ZDA. Zna biti, da je to res njegov zadnji sklop koncertov. Med pesmimi, ki jih bo zagotovo na koncertih igral, je Cocaine, katere izvor smo že predstavili, ter pesem v ozadju, Layla. Original je delo Claptonovega enoletnega projekta iz leta 1970, Derek and the Dominos. Edini album, ki je nastal, nosi naslov Layla and Other Assorted Love Songs. Ker mnogi ne povezujejo skupine Derek and the Dominos s Claptonom, se včasih zmotno navaja, da je Clapton priredil to pesem 20 let kasneje. V bistvu jo je zgolj ponovno zaigral v solo izvedbi in ob ponovnem pojavu z njo požel velik uspeh. Koncerti sledijo letošnjem Claptonovem novem albumu 'I Still Do', ki vključuje njegove lastne in tudi tuje kompozicije. Je nadaljevanje uspešne zgodbe z albumom iz leta 2014 The Breeze: An Appreciation of JJ Cale. Pesem v ozadju, "Can't Let You Do It" je uradni singl s tega albuma in ga imamo priložnost poslušati tudi na Radiu SI. Kot smo že v prejšnjih oddajah osvetlili, si je od JJ Cale-a Clapton sposodil več pesmi in poznavalci Claptona že veste, da je skorajda vsak Claptonov album po letu 70, torej po začetku solo kariere, na nek način poklon JJ Cale-u. Tako vas ne bo presenetilo, da je tudi singl z novega albuma "Can't Let You Do It" napisal prav JJ Cale. JJ Cale je originalno zaslužen tudi za Claptonovo podpisno pesem, Cocaine. JJ Cale, rojen v Oklahomi, je eden pionirjev Tulsa zvoka, žanra ki združuje blues, rockabilly, country in jazz. Kljub neuspehu v komercialnih vodah ostaja legenda v blues in rock svetu. Poleg pionirske vloge v razvoju Tulsa zvoka je znan tudi po originalnem igranju kitare, pametnih besedilih, in splošnem laid-back stilu glasbe, kakršen je bil tudi njegov življenjski slog, v glasbenem svetu pa je bil uspešen in prisoten preko 50 let, v tem času pa je izdal 23 albumov, preminil pa je julija 2013.
Enigma, projekt romunsko-nemškega multitalenta Michael-a Cretu iz leta 1990, je v svojih 26-tih letih delovanja ustvaril kolekcijo raznolikih in inovativnih albumov. Prav vsi so bili kvalitetni, prodal pa je že preko 70 milijonov albumov. Njegova dela so po navadi žanrsko nedoločljiva, na ambienatalno elektronsko produkcijo pa je imel enormen vpliv. Prav ta teden smo dočakali nov, osmi album Enigme The Fall Of A Rebel Angel. Oboževalci skupine bodo v glasbi prepoznali odmeve petega, najbolj 'pop' albuma Voyageur iz leta 2003. Cretu si v svojih delih tudi rad sposoja, in čeprav zagotovo tudi v novih pesmih najdemo kakšen sempl, se posvetimo raje njihovi znani pesmi, Return to innocence. Return to innocence je prvi singl z drugega albuma, The cross of changes, ki je podobno kot prvi album, dosegel zavidljive uspehe. Pesem je verjetno najpopularnejša od vseh Enigminih, saj je dosegla vrh lestvice v kar 12tih državah. V pesmi je vokal prispeval Andreas Harde, znan tudi kot Angel X, vse ostalo pa je v bistvu stvar semplanja. Prvi sempl je direkten sempl vokalov, ki so pogosto narobe interpretirani kot vokal ameriških staroselcev, in so v resnici tradicionalna pesem tajvanskih aboriđinov v izvedbi moža in žene Difang in Igay Duane, ki sta posnela CD z tradicionalnimi pesmimi v sklopu kulturne mednarodne izmenjave v Franciji, natančneje Parizu. Seveda si je Cretu sposodil sempl brez dovoljenja izvajalcev, za kar sta ga ta tudi tožila in dosegla poravnavo izven sodišča. Cretu sicer navaja, da je bil prepričan, da je bila glasba s CD-ja v javni domeni in se je avtorjema tudi opravičil. Drugi sempl, ki poskrbi za uvod v pesem, si je sposodil od Vangelisa in njegove Pinta, Nina, Santa Maria (Into Eternity). Tretji sempl, ki ni tako očiten, pa prihaja od benda, ki smo ga že gostili na drugi strani semplerske zgodbe. Govorimo o Led Zeppelinih, ki so si prav tako radi sposojali. Tokrat si je od njih sposojal Cretu in sicer bobnarski vložek z začetka pesmi v ozadju z naslovom When the levee brakes. No, tudi ta pesem ni ravno njihova, saj jo je kot orginal prvič izvajal par, mož in žena, Kansas Joe Mccoy in Memphis Minnie, leta 1929 kot uspešno blues pesem. Ta pesem pa je resnično v javni domeni in si danes avtorske pravice za pesem lastijo Zepellini. Za izraziti bobnarski produkt v pesmi Pesem When the levee brakes sta zaslužna bobnar John Bohnam znan tudi kot Bonzo ali zver (The beast) in inžinir Andy Jones, ki je bobne postavil na dno stopnišča, ki se je nahajal sredi tronadstropne hale. Še ena zanimivost, cela pesem je posneta v hitrejšem tempu in kasneje v studiu upočasnjena. Ker je v celoti močno studijsko sproducirana, jo je bilo v živo zelo težko zaigrati in so jo Zeppelini zaigrali le parkrat na svoji ameriški turneji leta 75, preden so jo popolnoma izbrisali iz svojega živega repertoarja. Izrazito bobnanje v pesmi naj bi simboliziralo moč nevihte, ki preti, da zruši poplavni nasip, kot govori tudi naslov pesmi. Moči bobnanja sledijo tudi gitarski vložki, harmonika in Plantov vokal, tako da pesem resnično pritegne pozornost s svojo intenzivnostjo. Intenzivnost pa je očitno pritegnila tudi Michaela Cretuja, ustanovitelja Enigme, ki je pesem uporabil za svoj največji hit Return to innocence, ta teden pa izdal svoj novi, osmi album, z naslovom The Fall Of A Rebel Angel.
Pozdravljeni v oddaji Second hand. Danes se posvetimo novem hitu Robbija Williamsa. Pota slave je začel s priredbo George Michaelove Freedom, ki se je, zanimivo, takrat povzpela na drugo mesto na UK singles chart, kar 26 mest višje od originalne pesmi. Po dvoletnem premoru, se Robbie vrača, in sicer z 11. studijskim albumom Heavy Entertainment Show. Vmes je tudi presedlal na Sony records, ki so ga po njegovih besedah močno inspirirali in motivirali za nadaljnje delo. Sam naslov albuma prihaja iz Robbijeve kontemplacijo o ideji light entertainmenta, pod katerega spadajo vse oblike nezahtevnih oblik medijske zabave, ki po njegovih besedah kolektivno dosegajo miljone ljudi na dnevni bazi in jih sproščajo. In nečesa takšnega si je želel vzpostaviti s tem albumom :'light etertainment' … ampak na steroidih. Na albumu najdemo kopico gostov: The Killers, Stuart Price, Guy Chambers, Ed Sheeran, John Grant, Rufus Wainwright pa tudi Serge Gainsbourg-a na albumovi istoimenski pesmi Heavy Entertainment Show. Kot nosilni singl ni izšla ta, temveč prav pesem "Party Like a Russian". Napisal jo je s pomočjo Guy Chambers-a Chris-a Heath-a. Video temelji na hedonistični zabavi ruske elite in je logično naletela na kritike s strani ljubiteljev ruske kulture in je prek Twiterja in drugih kanalov že moral podajati izjave, da v pesmi res ne gre za prikrito kritiko Putina. Je pa verjetno prav privatna novoletna zabava, na kateri je menda Robbie skrbel za glasbo leta 2014 kriva za nastanek pesmi. Za nas je bolj pomembna vloga drugega rusa v tej pesmi. Refren namreč skriva v sebi sempl Sergei Prokofiev-e Montagues and Capulets. Montagues and Capulets, je sicer bolj znana pod imenom Dance of the Knights oziroma ples kraljev, in je napisana za njegov balet Romeo in Julija iz leta 35. kasneje sta nastali še verziji za orkester in klavir. Sergei Sergeyevich Prokofiev je znan kot vsestranski glasbeni genij in kompozer raznovrstnih žanrov. Če odmislimo mlada leta, je v zreli dobi ustvaril sedem kompletnih oper, sedem simfonij, osem baletov, ter 18 drugih kompozicij za različna glasbila. Na konservatoriju St. Petersburg je nase opozoril s svojimi virtuoznimi deli za svoj instrument – klavir. Prvi odmik od svojega klasičnega klavirskega stila je bil ob pisanju Scythian Suite, ki jo je izvedel iz glasbe originalno napisane za balet, čemur so sledile še tri takšne stvaritve. Največji interes je sicer imel za opere. Ena od teh je bila tudi Zaljubljen v tri oranže, ki jo je napisal za Chicago Opera kar je verjetno povezano tudi z njegovo kasnejšo selitvijo v ZDA Živel je še v Nemčiji in Franciji, dokler Europe ni zajela gospodarska kriza in se je vrnil v Rusijo, kjer je napisal verjetno najboljša dela: filmska glasba Poročnik Kiže, glasbena pravljica Peter in volk, balet Romeo in Julija ter filmsko glasbo Alexander Nevsky. Nacistična okupacija ga je motivirala, da je ustvaril verjetno najbolj ambiciozen projekt, opero po Tolstoy-evem delu Vojna in mir.
Današnjo oddajo posvečamo legendi kanadske glasbene scene, Leonardu Cohenu, ki je preminil prejšnji ponedeljek, pri 82-tih letih, zgolj tri tedne po izdaji albuma You want it darker. V oddaji bomo osvetlili tri pesmi iz njegovega ranega obdobja, ki so tako ali drugače povezane s prirejanjem ali semplanjem. Pesem Suzanne je ena izmed njih. Ker je Judy-jina pesem posneta leto pred Cohenovo verzijo, mnogi napačno sklepajo, da je Cohen v tem primeru prirejal. Resnica je takšna, da je Cohen svojo umetniško pot pričel s pisanjem pesmi in novel v 50-tih in ranih 60-tih letih prejšnjega stoletja in se je na tem področju močno uveljavil. Hkrati je gojil ljubezen do glasbe in kot mladenič igral kitaro v country skupini Buckskin Boys. Ljubezen do glasbe ga je ponesla v Nashville, kjer se je želel uveljaviti kot pisec country pesmi. Namesto tega se je zapletel v New Yorško folk sceno ter spisane pesmi ponudil v snemanje. Nekatere je z veseljem v svoj album In my life vključila Judy Collins, med njimi tudi pesem Suzanne. Izdala jo je novembra 66 in z njo požela kar nekaj uspeha. S pesmijo je Cohen nase opozoril producenta John Hammond-a, ki ga je uvedel v izvajalske vode preko Columbia records. Sledil je Cohenov debutantski album Songs of Leonard Cohen decembra 67, na katerem najdemo tudi nam bolj znano, njegovo lastno verzijo pesmi Suzanne. Pesem so kasneje prirejali mnogi glasbeniki in je ena najbolj prirejanih pesmi iz njegovega repertoarja, najdemo pa jo na 41-tem mestu najboljših pesmi iz 60-tih na Pitchforkovi lestvici. Z istega albuma prihaja tudi njegov veliki hit: So long, Marianne. Cohen je na slavo v Ameriki moral počakati, medtem, ko je v Veliki Britaniji in drugod postal zvezda že s prvim albumom. Sledili so še trije folk albumi: Songs from a Room iz leta 1969, Songs of Love and Hate iz leta 1971 ter New Skin for the Old Ceremony iz leta 1974. Iz tega obdobja prihaja tudi pesem The Partisan. Ta je ena izmed redkih priredb Leonarda Cohena, original pa govori o Francoskem odporu v drugi svetovni vojni. Pesem je sicer spisana v Londonu leta 43, napisal jo je Emmanuel d'Astier de la Vigerie, izvaja pa jo Anna Marly. Leonard se je kot pisatelj in kasneje pevec večkrat dotaknil tem kot so politika in sociologija, pa tudi religije, odnosov in sexualnosti. Za svoja dela na obeh področjih je prejel množico nagrad in priznanj, na ravni Kanade pa tudi širše. Sedaj se posvetimo še prvi pesmi iz Cohenovega albuma Various Positions iz leta 1984, ki nosi naslov "Hallelujah" in je ena njegovih največjih hitov. Z istega albuma prihaja tudi njegov velik hit Dance me to the end of love. Pesem "Hallelujah" ima prav posebno zgodbo. Na začetku ni imela velikega uspeha, založbo je tudi komaj prepričal, da jo izda, je pa zanimanje zanjo močno narastlo s priredbama s strani John Cale-a leta 91 in Jeff Buckley-a leta 94, o čemer govori tudi posebej na to temo izdana knjiga The Holy or the Broken: Leonard Cohen, Jeff Buckley & the Unlikely Ascent of 'Hallelujah' iz leta 2012. Vedno znova se ob dokaj pogosti uporabi pesmi v medijih, kot je nazadnje bilo pri filmu Shrek, močno dvigne tudi zanimanje zanjo in nastajajo vedno novi ponatisi CD-jev ter priredbe pesmi, zaenkrat pa so našteli že preko 300 verzij oziroma priredb pesmi v ozadju, čemer je tudi BBc posvetil poseben dokumentarec. Že Cohen je imel hude težave z dokončanjem pesmi in je napisal preko 80 osnutkov zanjo. Posledično že pri njegovih izvedbah na koncertih in tudi priredbah drugih artistov najdemo različna besedila in različne melodije. S pesmijo Hallelujah se tudi dokončno v tej oddaji poklonimo legendi Leonardu Cohenu. Ta se je pred kratkim pri 82 letih poslovil po petih desetletjih delovanja v glasbeni sceni in za sabo pustil odlične skladbe, ki jih je že do sedaj prirejala nepregledna množica glasbenikov.
Dobrodošli v oddaji Second hand, kjer si bomo tokrat ogledali ozadje sveže pesmi, ki je starejšim poslušalcem sicer očitna priredba, mlajšim pa niti ne, saj je stara že skoraj 30 let. Medtem ko je po eksploziji deep house priredb s strani mladih kavč producentov ta trend malce poniknil, smo pred kratkim imeli priložnost doživeti nov produkt tovrstnega početja v izvedbi britanskega producenta z imenom Jonas Blue. Gre za tropical house stvaritev "Fast Car", ki nosi isto ime kot original na njej pa sodeluje s pevko Dakota. Za navezo s pesmijo v ozadju, Fast car, je poskrbelo dejstvo, da se je ta v času Jonasovega odraščanja vrtela po britanskih radijskih postajah, Jonas je namreč leto dni mlajši od pesmi in je star 27 let. Jonas je že pred pesmijo sicer poskušal tri leta prebiti led z izdajo pesmi preko MTA Records pod imenom SCALES, a mu to ni uspelo. S prvo lastno izdajo priredbe pesmi, ki mu je bila od mladega pri srcu, pa se je instantno prebil na same vrhove lestvic. Z vokali mu je pomagala Dakota, za katero je to prav tako prva komercialna pesem. Jonas je dejansko z menagerjem šel na pivo, v baru slišal Dakoto in ji ponudil vokale za njegovo že napisano priredbo, kar je sprejela in drug dan posnela končno verzijo. Vokal naj bi imel tudi Švedski prizvok, ki naj bi ojačal švedsko konotacijo pesmi, katero naj bi po svojih besedah nastavil že z synt-linijo. Fast car je kot rečeno priredba, original pa je delo Tracy Chapman iz leta 1988, izšla pa je kot vodilni singl z njenega debutantskega albuma. Pesmi je k velikem uspehu ob izdaji pripomogel tudi njen nastop na prireditvi v čast 70 letnici rojstva Nelson Mandele. Tracy Chapman je sicer že 52 let stara ameriška pevka, ki je poleg hita Fast car zaslužna še za hite "Give Me One Reason", "Talkin' 'bout a Revolution", "Baby Can I Hold You", "Crossroads", "New Beginning" in "Telling Stories". Za svoje delo je med drugim osvojila 4 Grammy-je in prodala več milijonov posnetkov. Pevsko kariero je pričela pri 23 letih ko jo je na Elektra Records vzel Bob Krasnow in že leto za tem izdala debutantski album, na katerem je tudi Fast car, že naslednje leto pa še en zelo uspešen album Crossroads. Sledilo je še 6 albumov, zadnji leta 2008, z naslovom Our Bright Future. Tracy prihaja iz revne družine iz Ohia, mama pa ji je kljub pomanjkanju že pri treh letih kupila ukulele, saj je prepoznala njeno ljubezen do glasbe. Pri osmih je Tracy že igrala kitaro in pisala pesmi, za kar pa jo je navdušila oddaja Hee Haw. Med šolanjem na univerzi, kjer je doštudirala antropologijo in afriške študije, je kitaro pričela igrati kot potujoča umetnica na Harvard Square-u in po pub-ih v Cambridge-u. preko teh koncertov je nase opozorila tudi producente in kmalu prišla do pogodbe z Elektro, do uspeha pa je manjkal še zadnji korak, ki ga je dosegla že s prvim albumom.
Pozdravljeni v oddaji Second hand. Danes jo v malce drugačnem formatu posvetimo enem izmed avtorjev, ki je glasbeni sceni zagotovil ogromno materiala iz katerega so radi črpali semple. Pesem v ozadju starejšim in bolje obveščenim poslušalcem razkriva, da gre za pionirja elektronske in ambientalne glasbe - Jean-Michel Jarre-a, ki bo 15. novembra nastopil v Ljubljani. Jarre je francoski umetnik, ki poleg posebnega statusa pionirja slovi tudi po organizaciji koncertnih spektaklov, ki vključujejo množico najnovejših tehnologij s področja luči, laserjev in ognjemetov, tako da si je koncert zagotovo vredno ogledati v živo. Odraščal je v Lyonu, že od mladega učil igranje klavirja, pogosto pa se je srečeval tudi z drugimi umetniškimi praksami kot so ulično gledališče, jazz glasba, spoznal pa je tudi umetnika Pierre Soulages-a, ki je nanj prav tako pustil pečat. V skupini je igral tudi kitaro in če dodamo še vpliv Pierre Schaeffer-a, pionirja eksperimentalne glasbe z imenom musique concrete v the Groupe de Recherches Musicales, dobimo temelje za glasbenega posebneža - Jean-MIchel Jarre-a. Prvič je nase po dveh neodmevnih albumih, opozoril z albumom iz leta 76 – Oxygene. Z njega prihaja tudi pesem Oxygene part 4, ki jo zagotovo poznate tudi poslušalci, ki ste za umetnika prvič slišali sedaj. Album je posnel kar doma, prodal pa se je v več kot 14 milijonov izvodih in je pomenil pionirsko delo na področju elektronske glasbe. Dve leti kasneje je izdal še album Équinoxe, iz katerega prihaja stvaritev z naslovom Equinoxe part 5. Ta album se je odrezal za odtenek manj uspešno kot Oxygene, a vseeno odlično z 10 milijoni prodanih kopij. Je pa album Jarre-u zagotovil prvi vpis v Guinessovo knjigo rekordov, saj ga je leta 79 župan Parisa povabil nastopati v sklopu praznika Bastille Day v the Place de la Concorde. Prikazalo se je milijon ljudi in zapisal se je v zgodovino z največjim koncertom dotedaj. Lasten rekord je porušil še trikrat, saj je bolj kot po glasbi, s katero uspehov prvih albumov ni ponovil, postal prepoznaven po nastopih, na katere so oboževalci množično prihajali. Še vedno drži rekord in sicer za koncert v Parisu leta 90, na katerem je igral množici 2,5 miljonov poslušalcev. Znan je še po tem, da je prvi umetnik iz zahoda, ki je bil povabljen igrati na Kitajski. Jarre bo 15. novembra nastopil v Ljubljani, pred sicer zanj skromno množico, in bo pesem verjetno zaigral ob pompu vseh svetlobnih efektov, po katerih je znan, zaradi česar koncert še toliko bolj toplo priporočamo.
Danes se lotevamo malce starejše pesmi, "Taste in Men", ki prihaja iz leta 2000 in je največji hit alternativne rock skupine Placebo, ki jih je takrat tudi utrdil kot stalnico predvsem v alternativnih vodah ter jih lansiral tudi v mainstream glasbene kanale. Placebo prihajajo iz Londona in letos praznujejo 20 let delovanja, čeprav sta ustanovna člana Brian Molko in Stefan Olsdal pričela s skupnim delom že leta 92. Placebo so poleg svojega značilnega glasbenega sloga znani tudi po androgenem vizualnem stilu, do sedaj pa so izdali 7 albumov, prav vsi pa so se prebili med 20 najboljših na UK lestvicah. Letos so ob 20-letnici delovanja izdali tudi kompilacijski album 'A Place for Us to Dream' in EP 'Life's What You Make It' s dosedaj neizdanim materialom. Temu primerno so se odpravili tudi na turnejo in v začetku novembra bodo igrali tudi v naši neposredni bližini, če bi jih radi slišali v živo. V živo boste verjetno imeli priložnost slišati tudi pesem v ozadju Taste in men, ki prihaja z njihovega tretjega albuma Black Market Music in je stalnica na njihovih koncertnih repertoarjih. Kritiki so pesem kljub podobnosti z njihovim prvim hitom Pure morning zelo dobro sprejeli in ji nadeli oznako njihovega najboljšega produkta. Sami so po besedah Molka inspiracijo zanjo našli v glasbi Nine inch nails, še posebej pesmi Wish, a njen izvor najdemo tudi drugje. Uporabljena fraza "come back to me awhile" na primer prihaja iz pesmi "Catholic Block" skupine Sonic Youth. Še bolj pomembno, značilni bass riff, ki malce spominja na pesem Block Rockin' Beats od The Chemical Brothers, pa je skoraj identičen riffu Roger Waters-a oziroma Pink Floyd v pesmi "Let There Be More Light", od koder so oboji verjetno črpali. "Let There Be More Light" je otvoritvena pesem naPink Floyd-ovem drugem albumu A Saucerful of Secrets in je z njega izdana kot četrti singl. Značilni bass se je v bistvu razvil iz bass linije druge njihove pesmi, "Interstellar Overdrive". Ta je skoraj desetminutna instrumentalna pesem z njihovega prvega albuma The Piper at the Gates of Dawn. Album A Saucerful of Secrets ima pri članih posebno mesto, saj je ravno v času nastajanja albuma zaradi svojih nepredvidljivih izpadov Syd Barrett zapustil skupino in je njegovo mesto prevzel David Gilmour. Posledično je to edini album skupine, na katerem kot avtorji nastopa vseh 5 članov skupine. Bobnar skupine Nick Mason je izjavil med drugim tudi, da je to njegov najljubši album skupine sploh. Pesem Let There Be More Light je seveda napisal Roger Waters, govori pa o domišljijskem pristanku fantastične vesoljske ladje blizu Watersovega rojstnega mesta. Navezuje se na ZF film The Day the Earth Stood Still in Arthur C. Clarke-ovo novelo Childhood's End in je tako šele tretja znastvenofantastična pesem pred albumom Amused to Death iz leta 92.
Danes se lotevamo malce starejše pesmi, katere izvor ste v izseku originala morda prepoznali. Pesem Higher ground, ki jo poslušamo v ozadju, je sicer manj prepoznavna pesem ameriških modernih rock legend Red hot chili peppers iz njihovih zgodnjih let, ki pa jo radi zaigrajo na koncertih. Fantje so namreč znova aktualni ker so prav te dni na turneji po Evropi, v začetku novembra v času počitnic in praznikov celo nam najbliže, v Nemčiji. Turneja je povezana z novim albumom, ki so ga napovedali v začetku leta, ko so izdali pesem Circle of the Noose, ki je ostanek sodelovanja z Dave Navarom iz albuma One Hot Minute. Maja je sledila pesem The Getaway, spuščena preko njihovega Youtube kanala ki je tudi naslovna pesem novega albuma. Ni bila izdana kot singl, saj so poslušali nasvet Danger Mousa, producenta albuma, in kot prvi singl izdali pesem Dark Necessities. Ta je takoj zasedla vrhove lestvic, s čimer so izboljšali lasten rekord glede hitov št. 1 na Billboard Alternative lestvici, kjer sedaj stojijo pri šptevilki 13, najbližji zasledovalec pa so Linkin park z 11timi. Sledil je še singl Go Robot, ki ga imamo priložnost slišati tudi na Radiu SI. Če se vrnemo malce v preteklost, sladno s pesmijo v ozadju, omenimo, da so Peppersi nastali leta 83 in sicer v zasedbi, ki igrala samo enkrat, predvsem improvizirano glasbo, a so odigrali tako dobro, da so bili povabljeni na nadaljnje koncerte. Leto kasneje so izdali svoj debutantski istoimenski album. Bend sicer ni bil zadovoljen z produkcijo albuma, ki ga je sproduciral Andy Gil, saj je bila za njihov okus prečista in premehka, drug album Freakey Styley so tako zaupali Georgu Clintonu, s katerim so lahko eksperimentirali in ustvarili album predvsem zase. Tertji album se je vrtel predvsem okoli drog in ni pustil večjega vtisa razen pesmi Fight like a brave, ki se je nanašala na entuziazem, ki ga je streznjeni Kidies začutil po odvajanju na poti domov. Konec osemdesetih je sledil album Mothers milk, s katerega prihaja tudi pesem v ozadju Higher Ground, ki je za bend pomenil velik premik. Z njega so izšle kar štiri uspešnice, poleg Higer ground še Knock me down, Taste the pain in Magic Johnson. To je bilo dovolj za začetni preboj Red hot chili pepers v svet slavnih rokerjev, del zasluge za to pa zagotovo ima originalni pisec pesmi Higher ground, ki je priredba. Higher ground je funk pesem, ki jo je za svoj album Innervisions leta 73 napisal Stevie Wonder in z njo dosegel vrh Hot Soul singles lestvice ter četrto mesto Pop singles lestvice v ZDA. Kaj povedati o slepem geniju. Stevie je ameriški pevec, pesmopisec, multi-instrumentalist, producent in še kaj. Posnel je 23 albumov in več kot trideset top 10 hitov, prejel 25 Grammyjev pa tudi Polar Music prize, kar je ena najcenjenejših glasbenih nagrad in je večkrat imenovana Nobel prize of music in je tudi v Rock n roll hiši slave in hiši slave pesmopiscev. Slep od rojstva je podpisal pogodbo z Motown records že pri 12tih, pri njih pa ustvarja še danes. Prodal je več kot 150 miljonov albumov. Igra klavir, sintisizer, harmoniko, konge, bobne, bonge, organ, melodiko in klarinet. Klavir je na primer mojstrsko obvladal že pri 9tih, bobne in harmoniko pa pri 10tih. Če je bil na začetku kariere znan po svoji čarovniji z harmoniko, je danes znan po unikatnem vokalu in mojstrstvu sintisajzerja. Pesem Higher ground je nastala v triurnem izbruhu Stevieve kreativnosti, prav vse instrumente z kopico uporabljenih efektov in filtrov ter novih prijemov pa je zaigral Stevie sam. Pesem Higher Ground so poleg Red hot chili pepers prirejali še mnogi drugi in je splošno priznana kot funk klasika.
Dobrodošli v oddaji Second hand, kjer si bomo tokrat ogledali ozadje enega starejših rock hitov, ki se ga zagotovo še spomnite iz 90tih. Natančneje leta 1992, je hard rock skupina Ugly Kid Joe izdala svoj debutantski album America's Least Wanted. Cat's in the Cradle sicer ni najbolj uspešna pesem z njega, saj te čast pripada pesmi Everything about you, je pa druga najuspešnejša pesem tega albuma in kariere skupine nasploh. Ugly Kid Joe prihajajo iz Californie, začeli pa so leta 1987. Ime je nastalo kot reakcija na ime druge skupine, Pretty Boy Floyd. Skupina je po prvotnem velikem uspehu utonila v pozabo in podobnega uspeha ni več dosegla, nakar je leta 1997 razpadla, da bi se leta 2010 znova sestala, najprej z namenom koncertiranja. Julija 2011 so objavili, da imajo pripravljen nov album, a so junija 2012 izdali zgolj EP, album z naslovom Uglier Than They Used Ta Be pa je izšel šele oktobra lani, z njim pa je prišla tudi turneja, ki se še vedno nadaljuje po Evropi. Konec oktobra bodo nastopali tudi v sosednjih državah in jim lahko prisluhnete v živo ter obudite spomine na njihove hite, med drugim tudi na pesem v ozadju Cat's in the Cradle, ki pa je priredba. Originalno pesem Cat's in the Cradle je leta 1974 spisal in izvajal folk rock artist Harry Chapin. Nahaja se na njegovem albumu Verities & Balderdash, pesem pa je zasedla sam vrh Billboard Hot lestvice. Tudi nadalje je ostala njegova edina pesem, ki je dosegla tak uspeh in je njegova podpisna pesem ter tudi prototip za folk rock pesmi. Pesem je prejela tudi nominacijo za Grammyja ter je v vključena v Grammy Hall of Fame leta 2011. Besedilo je napisala Harryjeva žena Sandra "Sandy" Gaston kot literarno delo, inspirirana pa je z odnosom med njenim bivšem možem in njegovim očetom. Tudi Harry je v njeni pesmi našel povezavo z njegovim odnosom s sinom in rekel, da ga besedilo dejansko na smrt straši. Besedilo sicer opisuje očeta, ki si nikoli ne vzame čas za svojega sina in zgolj obljublja, da bo to storil nekoč v prihodnosti. V razpletu pesmi se vlogi tudi zamenjata in oče na koncu pesmi ugotovi, da je sin zgolj zrastel v njegovo kopijo in uporablja enake izgovore za izmikanje odnosu. Aktualno besedilo torej, ki se mu splača nameniti malce več pozornosti ob poslušanju pesmi. Harry Forster Chapin je sicer napisal še hite "Taxi" in "W*O*L*D", znan pa je tudi po humanitarnem delu na področju boja s svetovno lakoto ter je pomembno prispeval k ustanovitvi ekipe 'Presidential Commission on World Hunger' leta 1977 in za svoje delo posthumno prejel priznanje Congressional Gold Medal. Umrl je dokaj mlad, pri 38-tih letih, v tem času pa je izdal 9 albumov, založba pa je posthumno izdala še enega leta 88. Zaradi njegove popularnosti in dela na humanitarnem področju so se specialni albumi in kompilacije vrstile še leta po njegovi smrti, uradno jih je izdanih vsaj 17.
Pozdravljeni v oddaji Second hand kjer razkrivamo večkrat prikrita glasbena ozadja znanih hitov. Madness, Londonski pop/ska bend, je svojo obliko pod tem imenom utrdil leta 76 in je eden najpomembnejših členov uspeha ska glasbe v 70tih in 80tih, srečali pa smo jih že, ko smo razkrinkali izvor njihove uspešnice It must be love. Pesem One step Beyond prihaja iz samega začetka njihovega ustvarjanja in se nahaja na njihovem debutantskem albumu, kjer najdemo tudi njihov prvi hit The prince in uspešnico My girl. Pesem je v osnovi instrumental z govorjenim uvodom, ki je na singl izdajah dodatno skrajšan. To so Madness tudi izkoristili in redke besede brez mnogo truda prevedli v tuje jezike – italijanskega in španskega ter poskrbeli, da je pesem bila kar najbolje sprejeta tudi v teh državah. Pesem One step beyond zaradi njene energije in možnosti dodajanja besedila bend zelo rad uporablja na začetkih svojih koncertov, kar je povezano tudi s posebnim dogodkom. Leta 91 so namrečizdali kompilacijski album Divine Madness, ki je zasedel vrh britanske album lestvice in naznanili svoj povratek. Takrat so se tudi odločili izvesti koncert z imenom Madstock!, ki naj naznani njihovo ponovno aktivnost. Več kot 75.000 oboževalcev je prišlo na koncert. Tistega večera je več ljudi poklicalo policijo in reševalce, da čutijo potres, evakuirani so bili trije bloki, učinek pa je bil viden kot popokana okna in balkoni. Preiskovalci zanimivo niso našli nobenega zapisa zemeljske aktivnosti in povezava s koncertom je postala očitna. Vibracija, ki jo je povzročilo poskakovanje 75.000 ljudi v istem ritmu, je povzročila resonanco v treh omenjenih stavbah. dogodek Naj bi se zgodil ob plesanju prav na pesem, ki jo slišimo v ozadju One Step Beyond. V prihodnjih dneh, ko se njihova turneja ob izidu novega albuma preveša v drugo polovico, bo morda zaznati še kak navidezni potres. Njena posebna energija in frekvenca pa ni delo Madness, pesem so si namreč sposodili. Original prihaja izpod peresa jamajškega ska pevca Princa Busterja kot B-singl njegove uspešnice Al Capone. Prince Buster je najpomembnejša figura v zgodovini ska in rocksteady glasbe, saj so njegove pesmi iz 60tih bile glavni vir in inspiracija za njegove naslednike tako na Jamaiki kot drugje po svetu. Svojo glasbeno pot je začel po nočnih klubih Kingstona, kadar je ustvaril tudi niz bendov s katerimi pa ni požel večjega uspeha. Na njegovo kariero je imel velik vpliv razvoj zvočnih sistemov, ki so ravno takrat dosegli moč in obliko, ki je bila primerna za mobilno predvajanje. Buster je po navezavi stikov z Clement-om Dodd-om, ki je operiral z enim največjih zvočnih sistemov v Kingstonu, kmalu začel producirati pesmi za razne bende, nase je opozoril s hitom Oh Carolina, ki ga je sproduciral za Folkes Brothers. Slava je prišla predvsem s pisanjem pesmi za Blue Beat records iz Anglije, za katere je sporoduciral stotine pesmi. Začel je koncertirati po Angliji pred vedno razprodanimi prizorišči, uspeh pa je doživel tudi v večini evropskih držav ter tudi v Ameriki, čeprav tam na lestvicah ni bil opazen. Njegove najbolj znane stvaritve pa so Al Capone, Whine and grine, Big Five in Oh Carolina.
Dobrodošli v oddaji Second hand, kjer si bomo tokrat ogledali ozadje sveže pesmi, ki je starejšim poslušalcem sicer očitna priredba, mlajšim pa niti ne, saj je stara že več kot pol stoletja. Naslov priredbe je enak originalni, The Sound of Silence, izvaja pa jo ameriška heavy metal skupina Disturbed. Pri nas sicer dokaj neznana skupina, je v ZDA uspešna že več kot dvajset let. Disturbed prihajajo iz Chicaga, izdali so pa že 6 albumov, zadnjega lani z naslovom Immortalized, s katerega prihaja tudi pesem The Sound of Silence. Ta je dosedaj njihov najuspešnejši singl na mainstream lestvicah in je skupino razkrila širši publiki, kot je veljalo do sedaj, ko so jih poznali samo rock in metal oboževalci. Sicer je velike uspehe dosegla tudi pesem Another Way to Die iz leta 2009 ter Down with the Sickness iz njihovih začetkov, poleg nje pa so vrhove rock lestvic v ZDA in Kanadi dosegali še drugi njihovi hiti, s katerimi so si prislužili tudi kopico nagrad. Poleg Metallice in Dave Matthews Banda so edini, ki jim je uspel tudi dosežek petih zaporednih albumov, ki so ob izdaji zasedli prvo mesto Billboard lestvic. Največ nominacij je prejel ravno lanski album, ki sicer ni prejel ravno vrhunskih kritik, tako da verjetno za to dolguje največ pesmi v ozadju, The Sound of Silence, ki se je prodala že v več kot milijon izvodih. Zahvale za njen uspeh pa skupina seveda dolguje originalnim avtorjem. Omenimo še, da so Disturbed eni redkih, ki so s priredbo dosegli uspeh, čeprav je pesem priredila že nepregledna množica artistov. Prav tako je priredba bila všeč Paul Simonu, ki je hvalnico v mailu poslal vokalistu, potem ko jih je slišal zapeti pesem v živo v oddaji Conan. Original seveda izvajata Simon and Garfunkel. Oba v kratkem praznujeta 75 let ter 60 let skupnega delovanja. Skupno pot sta namreč pričela že pri 15 letih. Pesem prihaja iz njunega drugega albuma z naslovom Sounds of Silence, ki je izšel pred natanko 50 leti, pred kratkim pa je v arhivo vključen kot del njune diskografije v Library of Congress of National Recording Registry, kot izdelek posebnega pomena kulture, zgodovine in estetike. Zanimivo, tudi pesem se je originalno imenovala The Sounds of Silence, ko je izvirno izdana kot akustična pesem na prvem albumu Wednesday Morning, 3 A.M. ter soundtracku filma The Graduate. Brez njunega vedenja so pri Columbia Records kasneje dodali električne instrumente, ki jih je aranžiral Tom Wilson, jo poimenovali The sound of silence in jo dodali albumu The sounds of silence. Morda se to zdi nesprejemljivo, a se je izkazalo za dobro potezo. Paul Simon in Art Garfunkel sta namreč bila leta 64 na avdiciji izbrana in sta podpisala pogodbo za Columbia records, se preimenovala v Simon & Garfunkel in posnela prvi album Wednesday Morning, 3 A.M. Ta se je na trgu porazno odrezal, zaradi česar sta se tudi začasno razšla. Leto kasneje se je pesem The sound of silence v akustični verziji s prvega albume vseeno začela pojavljati na radijskih valovih po Floridi in Bostonu, in Tom Wilson s Columbia records je zaznal priložnost. Zbral je glasbenike, ki so poskrbeli za Bob Dylanovo pesem "Like a Rolling Stone" in dodatno nasnel električne instrumente. Pesem je v prenovljeni obleki brez njune vednosti izdana in je takoj zasedla 1 mesto lestvic, Simon & Garfunkel sta se ponovno združila in hitro posnela drugi album ter pričela eno uspešnejših karier v glasbeni industriji. No, tudi producenti včasih resnično vedo kako in kaj.
Dobrodošli v oddaji Second hand, kjer si bomo tokrat ogledali ozadje pesmi, ki prav sedaj praznuje 10 let obstoja. Zagotovo se še spomnite pesmi The Saints are coming, kolaboracije med U2 in Green day. Besedilo pesmi govori o poplavah in nevihtah, v čem se skriva razlog za njen nastanek leta 2006 v izvedbi U2 in Green day. Pesem so posneli v dobrodelne namene za sanacijo posledic uničujočega hurikana Katrina. Za U2, ki so se takrat ukvarjali s sestavljanjem The best of albuma z naslovom U218, je pesem prišla zelo priročno. The Saints are comming so vključili na Best of album skupaj še eno novonastalo pesmijo, Window in the skies. Green day so se takrat na krilih uspeha albuma American idiot ter njegovih singlov American idiot in Jesus of suburbia, usmerili na manjše, humanitarne projekte, saj je tudi naslednji singl, Working class hero, izdan v dobrodelne namene. Kot eksperiment so pod imenom Foxboro Hot Tubs izdali še album Stop Drop and Roll!!! Po 4 letih od izdaje American idiot, kar je bil njihov najdaljši albumski premor, so se vrnili v studio kot Green day in posneli album 21st Century Breakdown, a so ohranjali svoj alter ego- Foxboro Hot Tubs za skrivne koncerte. Sledila je še trilogija albumov !Uno!, !Dos! in !Tré!, letos pa so se odločili izdati še album Revolution Radio, s katerega so ped slabim mesecem dni izdali singl Bang Bang! K izdaji albuma se spodobi tudi turneja in tako lahko Green day srečate januarja v Italiji, kjer bodo morda zaigrali tudi pesem v ozadju, The Saints are coming, čeprav tega ne delajo pogosto. Pesem The Saints are coming ni naključno v oddaji Second hand, saj je priredba. Poleg očitnega sposojenega dela uvodnega besedila iz The house of the raising sun, je tudi celotna pesem nastala že prej. Pesem The Saints are Coming so leta 79 napisali in izdali škotski punk-rockerji Skids in sicer kot tretji singl svojega debutantskega albuma Scared to Dance. Pesem govori o osebi, ki se sooča z nevihtnim vremenom in osebnimi strahovi, napisala pa sta jo Richard Jobson in Stuart Adamson, ki je kasneje ustanovil skupino Big Country. Za letos je skupina Skids napovedala turnejo po Veliki Britaniji ob svoji 40-letnici delovanja. Če vam je všeč se lahko odpravite v Veliko Britanijo, kjer so na turneji Skids, ali pa preverite, če jo bodo v svoj repertoar morda vključili Green day, ki so prav tako na turneji.
Pozdravljeni v oddaji Second hand kjer razkrivamo večkrat prikrita glasbena ozadja vsem znanih hitov. Zagotovo ste v prej predvajani pesmi prepoznali melodijo iz, zdaj že lahko rečemo, hip hop klasike California love Dr. Dre in 2pac-a, ki je preminil v streljanju pred natanko 20-timi leti. Dr. Dre je leta 2012 za nastop na Coachella festivalu realiziral dolgoletno željo, da 2pac-a oživi za živ nastop s pomočjo holograma, kar je tudi realiziral in 2pac se je dokaj realistično pojavil na odru s Dr.Dre-jem in Snoop-om za pesem "2 of Amerikaz Most Wanted." Glede na okroglo obletnico 2pac-ove smrti lahko kaj takšnega pričakujemo tudi v naslednjih mesecih. Če se vrnemo k pesmi California love, velja dodati popravek. Večina namreč pozabi na tretjo zaslužno osebo, Rogerja Troutmana, ki je priporavil prvo verzijo pesmi, katero je z omenjenima dodelal v moderno verzijo, ki jo poznamo. Originalna verzija je sicer dostopna na Shakurjevih Greatest hits. Obstaja še ena verzija, saj je pesem v osnovi bila namenjena kot Dr. Dre-jev projekt, nakar so se jo pri Death Row records odločili vključiti v 2pac-ov projekt. Suge Knightova filozofija gre namreč nekako takole: ko se dela na nekem projektu, mora vsakdo prispevati, kar se le da, ne glede na to, čigar projekt je. Lepo, ni kaj. Omenjena verzije je v lasti Dj Jam-a, uradnega Snoop-ovega koncertnega DJ-a. Predelana pesem, ki jo poznamo z TV in radijskih valov se pojavi na 2pac-ovem albumu All eyez on me iz leta 96. Je verjetno njegova najuspešnejša pesem, saj je kraljevala na Billboardovi lestvici cela dva tedna in je bila nominirana za dva Grammy-ja leta 97. Poleg ostalih samplov Rogerja Troutmana, Ronnija Hudsona in Kleer, ki so bolj postranske narave, se v besedilu pa 2pac poigra tudi z vložkom 'shake it shake it baby' ki apelira na ABC Jackson 5. Ni presenetljivo, da so kot pisce pesmi navedli kar šest oseb. Najpomembnejša med omenjenimi je zagotovo Joe Cocker, saj Californija love v veliki temelji na njegovi pesmi Woman to woman iz leta 73. Ni prav pogosto, da si raperji sposojajo iz rockerskih pesmi, saj večinoma iščejo inspiracijo v funk in soul pesmih, zato je današnji primer semplanja še toliko bolj zanimiv. Cockerja, britanskega blues/rock pevca ni potrebno posebej predstavljati. Je pa verjetno smiselno omeniti, da tudi sam uporablja dosti tujih pesmi, večinoma tiste od Beatlesov. Iz njegove bogate kariere, ki je od 69tega leta obrodila preko 30 uradnih albumov, omenimo uspešnice Unchain my heart, With a little help from my friends, you can leave your hat on in up where we belong. Woman to woman, pesem, ki jo predstavljamo danes in je osnova za California love 2paca in Dr dreja, prihaja z albuma Something to say iz leta 73.
Zagotovo se še spomnite pesmi Cantaloop (Flip Fantasia), ki kljub starosti preko 20 let še vedno pogosto najde svoj prostor na radijskih valovih. Izvaja jo US3, jazz-rap skupina, katere nastanek sega v London in leto 91 ter prav zdaj praznuje 25-letnico delovanja. Ime samo je inspirirano s posnetkom Horaca Parlana, katerega je produciral Alfred Lion, ustanovitelj Blue note records. Produkt naveze je bila pesem The band played the boogie, ki uporablja sempl Grant Greenove Sookie, sookie, zaradi česa je Wilkinskon skoraj obtožen na sodišču, na koncu pa dobil pravice za uporabo Blue notovih semplov. Tukaj pa se začne uspeh US3. Prvi singl je namreč prav Cantaloop (Flip Fantasia), ki sempla klavir Herbie Hancockove Cantaloope island. V dveh letih se singl prebije med US top 10, in postane prvi Blue notov zlati singl, album s katerega pa pesem prihaja – Hand on the torch – pa prvi Blue notov platinasti album. Pesem je znana po intru v katerem se omenja New yorški jazz klub, ki je imenovan po alto saksofonistom Charliju Parkerju, ki je tam včasih nastopal. Napoved je dejansko napoved Birdlandovega Mojstra ceremonij, Pee Wee Marqueta, ki je svojevrstna legenda, nastala pa je pred snemanjem prvega Birdland albuma Art Blakey-a. Drugi vokalni sempli, ki jih najdemo v pesmi so ponavljajoči "yeah!" in "what's that?", ki sta semplana iz intra Lou Donaldson-ove pesmi "Everything I Do Gonna Be Funky". Najpomembnejši sempl pa se nanaša na glasbeni del in je povezan z Herbie Hancockom. Herbie je rojen leta 40 in je aktiven še danes, izdal pa je neverjetnih 115 albumov. Znan je predvsem po uspešni uporabi elementov rocka in soula v svojih jazz produkcijah. Kot del Miles Davisovega drugega velikega kvinteta je Hancock pomagal definirati vlogo jazz ritem sekcije in je eden primarnih arhitektov post-bop zvoka. Kasneje je tudi eden prvih jazzerjev ki so sprejeli sintisajzerje in funk. Kljub njegovi eksperimentalnosti je njegova produkcija melodična in dostopna, dosegel pa je tudi za jazzerja presenetljive komercialne uspehe. Njegova najbolj znana dela so Cantaloope island, Watermelon man, Maiden voyage, Chameleon, ter singla I thought it was you in Rockit.
Neveljaven email naslov