Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
761 epizod
761 epizod
Oder, oddaja o sočasnem gledališču, želi podrobno in čim bolj celostno spremljati in predstavljati trenutno domače gledališko dogajanje. Prav tako izpostavlja tudi pomembnejša mednarodna gledališka gibanja ter gostovanja tujih gledaliških skupin ali umetnikov pri nas. Ustvarjanje oddaje je aktualno in raziskovalno. ODER se srečuje s produkcijo slovenskih institucionalnih gledaliških hiš, neodvisne scene, plesnim gledališčem, opero ter mejnimi uprizoritvenimi praksami. Vključuje pregled sočasnih premier, pogovore z ustvarjalci, pregled festivalskega dogajanja in napoved pomembnejših prihodnjih dogodkov. Pogledamo tudi, kje gostujejo domači gledališčniki.
Novi boji mladih v Klubu dolenjskih visokošolcev in sodobne gledališke vizije.
Gledališka revija Maska je prvič izšla septembra leta 1920, bila je prva gledališka revija v Kraljevini SHS in v Evropi. Žal je po letu dnu ugasnila, vendar se je sredi 80-ih, pod imenom Maske ponovno zbudila, leta 1991 pa si ponovno nadela izvirno ime Maska. Od leta 1985 do danes izhaja kontinuirano. 100-letnica ustanovitve sovpada z izdajo 200. številke Maske. O pionirskem letu in okoliščinah, ki so botrovale nastanku in zatonu revije, bomo v oddaji Oder poslušali besedilo Katarine Kocijančič s Slovenskega gledališkega inštituta. O pomenu in poslanstvu revije Maska v sedanjosti, pa sta spregovorili urednici Pia Brezavšček in Alja Lobnik ter Janez Janša, direktor zavoda Maska. Vabimo vas k poslušanju! vir foto: slogi.si
V Prostorih igre je arhitektka, scenografinja in gledališča režiserka Meta Hočevar »spremenila generacije gledališčnikov in arhitektov, vseh, ki se z zadostno resnostjo ukvarjajo s prostori igre in vsakdana. Tako ne pretiravamo, če izjavimo, da so prostori igre Mete Hočevar spremenili zgodovino in fenomene slovenskega, jugoslovanskega in tudi evropskega gledališča.« Takole je v izčrpni študiji k drugi dopolnjeni izdaji Prostorov igre zapisal dramaturg in gledališki teoretik Tomaž Toporišič. Ta pomembna študija o prostoru v uprizoritvenih umetnostih, ki je prvič izšla leta 1998, pa je letos dobila nadaljevanje – knjigo Prostori mojega časa, ki je izšla v knjižnici MGL. O prostoru kot dramskem liku in vanj vpisanem pletu spominov in izkušenj se bom z Meto Hočevar pogovarjala Saška Rakef. Vabljeni k poslušanju. Na fotografiji: Meta Hočevar Foto: BoBo
Livija Pandur je gledališka umetnica, dramaturginja in režiserka, ki jo je zaznamovalo delo s svojim bratom, Tomažem Pandurjem. Pa ne zgolj v umetniških vidikih, tevmeč tudi v tem, da se ji je po bratovi tragični smrti odprla samostojna režiserska pot po različnih, prestižnih odrih in gledaliških hišah po vsej Evropi. S predstavo Alkestida, ki jo je lani režirala v Gledališču Marina Držića v Dubrovniku, so gostovali na letošnjem festivalu Ljubljana in ob tej priložnosti je Lidijo Pandur pred mikrofon povabila Martina Černe. Vabimo vas k poslušanju! Katarina Stegnar kot Alkestida v istoimenski predstavi Livije Pandur, mmc rtvslo.si, foto: Aljoša Rebolj
Oder, oddaja o sočasnem gledališču, želi podrobno in čim bolj celostno spremljati in predstavljati trenutno domače gledališko dogajanje. Prav tako izpostavlja tudi pomembnejša mednarodna gledališka gibanja ter gostovanja tujih gledaliških skupin ali umetnikov pri nas. Ustvarjanje oddaje je aktualno in raziskovalno. ODER se srečuje s produkcijo slovenskih institucionalnih gledaliških hiš, neodvisne scene, plesnim gledališčem, opero ter mejnimi uprizoritvenimi praksami. Vključuje pregled sočasnih premier, pogovore z ustvarjalci, pregled festivalskega dogajanja in napoved pomembnejših prihodnjih dogodkov. Pogledamo tudi, kje gostujejo domači gledališčniki.
Performans, ki zgodbo ustvarja na presečišču fiktivnega in realnega prostora … krajina okoli nas postaja scenografija … šumi našega vsakdana prodirajo v zvočno partituro in soustvarjajo umetniško delo … več o uprizoritvenih možnostih, ki jih geolokacijski večmedijski performans odpira v polju dramaturgije besedila, zvoka, prostora, v pogovoru z umetnico, arhitektko in scenografko Ireno Pivka in skladateljem ter intermedijskim umetnikom Branetom Zormanom. Foto: Cona
Režiser Mile Korun je konec oktobra 2018 praznoval častitljiv osebni jubilej – 90-letnico rojstva. Našemu pomembnemu ustvarjalcu, ki je v slovenskih gledališčih podpisal prek sto režij, zato posvečamo radijski poklon. V sodelovanju z Ano Perne iz Slovenskega gledališkega inštituta smo ga sestavili z izborom zvočnih posnetkov. V Korunovem premišljevanju gledališča gotovo izstopa večkratna obravnava istih dramskih besedil. Tako se bomo tudi v oddaji osredotočili na zgodbo predstav iste dramske osnove. Od Hamleta kot ene paradigmatskih gledaliških predlog, ki se je je Korun režijsko lotil dvakrat, se bomo pomaknili h karakterističnemu dramskemu orisu slovenske doline … pa spet nazaj k Hamletu. Pohujšanje v dolini šentflorjanski ima v režiserjevem opusu posebno mesto. Da bi izvedeli zakaj in kako se je Korun v različnih obdobjih svojega režijskega ustvarjanja loteval znamenite slovenske farse, vas vabimo, da prisluhnete prepletu odlomkov iz Avdio zbirke Slovenskega gledališkega inštituta in arhiva Radia Slovenija. Na fotografiji: Mile Korun ob uprizoritvi Cankarjevega Pohujšanja v dolini šentflorjanski v ljubljanski Drami leta 1965. Vir: Ikonoteka SLOGI – Gledališki muzej.
»Lutkovno umetnost doživljam kot komorno glasbo, ki je ustvarjena enako genialno kot velika simfonija, zahteva pa veliko natančnejšo interpretacijo, da nas prepriča,« je v knjigi Vera v lutko zapisal lutkovni režiser in glasbenik Edi Majaron. Njegove lutkovne predstave so bile nagrajene za režijo, scensko glasbo ali celosten vtis na tekmovalnih festivalih, je prejemnik nagrade Prešernovega sklada Republike Slovenije za dosežke na področju lutkovne umetnosti in najvišje nagrade Republike Slovenije za življenjsko delo v vzgoji in izobraževanju; a tisto, kar še posebej odlikuje ustvarjalni opus Edija Majarona, je njegova ne le visoka strokovnost, temveč tudi neizmerna iskrenost in predvsem vera v lutko in vera v umetnost. Ob prihajajoči 80. obletnici njegovega rojstva smo v oddaji Oder z njim spregovorili o glasbi in režiji v lutkovni predstavi. Vabljeni k poslušanju. Na fotografiji: violončelist in režiser Edi Majaron in Agata Freyer, lutkovna oblikovalka in pedagoginja
Pod umetniškim vodstvom Matije Solceta je tudi letos potekal Plavajoči grad. Če je v preteklih letih naseljeno skulpturo na dan obiskalo več tisoč ljudi, je bilo letos dovoljenih zgolj 400 obiskovalcev. Vendar organizatorjem in umetnikom, ki soustvarjajo to celostno umetnino, ni zmanjkalo ne navdiha ne poguma. Prelep naravni ambient v okolici gradu so za dva dni naselile umetniške instalacije, med in na katerih so nastopili glasbeniki, lutkarji in performerji z vsega sveta. Tematski okvir Zofijin svet se nanaša na zgodbo gospe Zofije, ki je živela v bližini. Za oddajo Oder, oddajo o sočasnem gledališču, smo pripravili pogovore z nekaj sodelujočimi umetnicami in umetniki. Po vrsti si sledijo: Barbara Stupica, Nika Rupnik, Helena Tahir in Andreja Benedejčič, Ana Žerjal, Marko Čeh, Matija Solce, Polona Pečan in Barbara Miše. Vabljeni k poslušanju! foto: Petra Tanko
Kaj hoče gledalec videti v gledališču? Je to kar hoče videti gledalec, zavezujoče za igralca? Je zavezujoče za režiserja? Se mora proces podrediti diktatu pričakovanj občinstva, vodstva gledališke hiše ali pa je potrebno zasledovati druge cilje, cilje, ki niso nujno estetska dovršenost predstave, bravurozna igra, dramaturško pričakovana črta. Kaj je napaka v gledališču? Tisto, kar ne zadovolji pričakovanja? Ali tisto kar se izvije pričakovanjem? Prof. Mile Korun, gost tokratne oddaje Oder, v knjigi Končno poročilo o nekončanem Kralju Learu v ljubljanski drami ne podaja odgovorov na ta vprašanja, ne zapisuje definicij, in – čeprav v naslovu zapiše Končno poročilo, je v to končnost že vpisano njeno nadaljevanje – kajti Korunova premišljevanja se ne končajo s piko. Niso trditve, so pronicljivo zastavljena vprašanja. Samemu sebi. In tudi gledališki strokovni in širši javnosti. »Knjiga se ukvarja z analizo nekega procesa in ne morem reči, da sem pri tem prišel do neke absolutne, končne resnice«, v pogovoru pove prof. Mile Korun. V prologu knjige pa zapiše: »Morda gre vseskozi za režijo ene same predstave. In še te nekončane. Po režiserjevi krivdi. Ali volji. Ali zaslugi.« Pri čemer se nam nehote zastavlja vprašanje: Ali ni morda ravno ta nekončana režija tisto, kar premalokrat označimo za uspešno; ali ni tovrstna »neuspešnost« predstave morda tista kvaliteta, ki danes v gledališču in življenju pogosto umanjka, ko zapovedan proces dela in pričakovana pravilnost produkta povozi kompleksnost misli in vprašanj. S profesorjem Miletom Korunom se je pogovarjala Saška Rakef
Vabimo vas k poslušanju gledališke glasbe Mitja Vrhovnika Smrekarja. Vrhovnik Smrekar je za gledališče začel skladati v zgodnjih 90-ih letih minulega stoletja, njegove začetke pa zaznamuje sodelovanje z režiserjem Matjažem Pograjcem in s skupino Betontanc. Pozneje se je glasbi za gledališče popolnoma posvetil in dandanes sodeluje z najvidnejšimi imeni slovenske in mednarodne gledališke srenje, med njimi z Matejo Koležnik, Ivico Buljanom in Janezom Pipanom. Ti so v uvodu oddaje na kratko povedali nekaj misli o sodelovanju z Mitjo Vrhovnikom Smrekarjem, ki je leta 2017 prejel nagrado Prešernovega sklada za področje scenskih umetnosti. Takrat je bila oddaja, ki jo bomo zdaj slišali, posneta. Prevod je bral Jure Franko, zvočno jo je oblikoval Miha Klemenčič, avtorica oddaje je Petra Tanko. Vabimo vas k poslušanju! foto: osebni arhiv
Kdo so kulturni delavci? Nekateri pravijo, da so paraziti. Drugi menijo, da so vir slovenskega obstoja, moči in samozavesti - da so varuhi in izraz identitete naše skupnosti. Kulturni delavci v večini opravljajo umetniško, nematerialno oziroma kognitivno delo. V kontekstu poznega kapitalizma, ki ga zaznamuje sprememba načinov produkcije in delovnih razmerij, lahko model kulturnega delavca beremo kot idealni model neoliberalnih delovnih pogojev, ki ga zaznamujeta fleksibilnost produkcijskih razmerij in prekernost delovnih pogojev. Več v pogovoru s samostojnimi kulturnimi delavkami Niko Arhar, Pio Brezavšček, Katjo Čičigoj in Jasmino Založnik. Oddaja je radijska priredba performativnega avtoreferencialnega predavanja Koreografija kalkulacij, posneta je bila poleti 2012.
V oddaji bomo prisluhnili Nevenki Koprivšek, direktorici zavoda Bunker, Tiborju Miheliču Syedu, direktorju Slovenskega mladinskega gledališča in Juretu Novaku, režiserju in performerju in članu umetniškega sveta Gledališča Glej. S sogovorniki smo z različnih vidikov spregovorili o gledališču v času pred-, po- in ob-koronskih ukrepov, čas izzivov in ovir pa razgalja tudi mnoge druge nedoročenosti v kulturnem modelu, ki mora biti gledališču, umetnikom in umetnicam ter drugim umetniškim in neumetniškim sodelavcem v podporo. Vabimo vas k poslušanju! foto: Helena Grahek
Odgrniti zastirko konformizma, videti in poslušati prikrite zgodbe in odrinjene, spregledane ljudi, žrtve, ki jih meljejo izkoriščevalski, represivni politični sistemi, raziskati, zbirati dokumentarno gradivo, pogledati v obraz resničnim dejstvom in jih postaviti pred gledalca. Žiga Divjak je eden izmed najbolj prodornih režiserjev mlade generacije, ki mu ni težko pogledati v ozadje videza in najti prave vzvode za dejanska, največkrat prikrita in zamolčana stanja na terenih borb za življenje in preživetje.
»O enotni poetiki v Gleju ne moremo govoriti. Ta je odraz teama ustvarjalcev, ki je zbran okoli določenega projekta. Glej je s svojo specifično naravo le žarišče, vozlišče ali stičišče smeri, ki se določajo znotraj projekta, in če so dovolj močne in provokativne – določajo tudi Glej. Iz identifikacije Gleja z določenimi predstavami pa se lahko sčasoma oblikuje spet avtonomna in zavezujoča poetika. Glej kot pojem je mrtev. Glej so ljudje v njem in njihova Podoba je vsakič hkrati že Podoba Gleja samega.« Tako je leta 1986 razmišljala članica Glejevega upravnega odbora Marinka Poštrak. In prav zato, ker so gledališče ljudje, ki ga ustvarjajo, glasbeno obarvana rojstnodnevna čestitka ob 50-letnici Gleja ne zajema le izbora avtorskih skladb, temveč vključuje tudi spomine njenih ustvarjalcev. V studio sta jih povabili urednica oddaje Oder Petra Tanko in teatrologinja Ana Perne iz Slovenskega gledališkega inštituta – Gledališkega muzeja ter se skupaj ozrli na bogato zgodovino najstarejšega neinstitucionalnega gledališča v slovenskem prostoru, ki bo Abrahama dočakalo točno v četrtek, 25. 6. 2020. fotografija iz predstave Iz principa, foto: Nada Žgank
»S tankočutnostjo na pot ozaveščanja o bolezni in njenem zdravljenju« je članek o uprizoritveni umetnosti in delu lutkovnega ustvarjalca, glasbenika in bolnišničnega vzgojitelja Andreja Adameka naslovil psiholog David Gosar. V članku zapiše, da je zelo pomembno, kako otrok in njegovi svojci razumejo bolezen, da je od tega odvisno tudi to, kako uspešno bo njeno premagovanje ali vsaj prilagajanje nanjo. V oddaji Oder bomo govorili o tem, kako lahko v tem procesu pomaga umetnost. Delo z lutko v bolnišničnem okolju nam bo predstavil Andrej Adamek. Zaustavili se bomo ob lutkovnih predstavah Kaja mora v bolnišnico in Brina ima epilepsijo. Spregovorili o pomenu simbolne igre in pripovedovanja zgodb, pa tudi o vidiku soudeležbe otrok v predstavi ter tistih drugih vprašanjih, ki jih razpira ustvarjanje za to specifično, ranljivo ciljno skupino. Na fotografiji: Lutkovni ustvarjalec in bolnišnični vzgojitelj Andrej Adamek z lutko Brino, ki jo je izdelala lutkarica Mateja Šušteršič
V knjigi Turški lok je zbranih petnajst razprav na temo slovenske drame, ki jih je avtor ob različnih priložnostih napisal v zadnjih desetih letih. Obravnava avtorje različnih generacij, od Vitomila Zupana do današnjih sodobnikov, kot sta Peter Resman ali Simona Semenič. Poglavitni namen je dekodiranje zametkov postmodernistične in postdramske pisave pri avtorjih starejših generacij ter premisleki o novih načinih pisanja v današnjem času, na nekaterih mestih med njimi vleče tudi vzporednice. V oddajo smo uvrstili tri odlomke iz razprav: Drama kot oblika (iz) »predmiselnega kaosa«, v katerem Lukan analizira dramo Zapiski Vitomila Zupana, Gledališče jezika, kot ga piše Milan Jesih ter Čas v krogu, ki zaznamuje dogajanje in metafizične razsežnosti v drami 24ur Simone Semenič. Uporaba »turškega loka« kot simbola preciznosti avtorju omogoča vstopiti v dramo in zadeti njen izvirni dramski »živec«, v oddajo Oder pa se je Blaž Lukan oglasil z osebnimi pogledi na izbrane avtorje. Vabimo vas k poslušanju! Foto: Maj Pavček
Sodobno gledališče, kot ga doživlja in vidi Mala Kline, delujoča v polju uprizoritvenih umetnosti kot plesalka in koreografinja, tudi kot filozofinja in primerjalna komparativistka, je v samem bistvu, kot pravi »način, kako biti skupaj«. Potemtakem je njegova vrednost širša od načina učinkovanja na realnost ali več kot le način spreminjanja družbenega. Meni, da je gledališče kot stroj, ki misli in apelira na gledalca, da bi ta lahko nekaj na novo premislil in izkusil ter to ozavestil. V njenem prvem obsežnejšem teoretskem knjižnem delu Gledališča potencialnosti: med etiko in politiko vizionarsko odpira prostore gledališča prihodnosti.
Slovenske organizacije s področja umetnosti in kulture so na evropskih razpisih izredno uspešne. Tudi na področju uprizoritvene umetnosti so evropska sredstva pomemben vir sredstev za delovanje in razvoj, povezana in pogojena pa so z mednarodnim sodelovanjem, z vpetostjo v širši evropski prostor. Gledališča in meje se odpirajo, organizacije, umetniki in odločevalci pa so postavljeni pred zares velik izziv: kako misliti, ohranjati in razvijati mednarodno sodelovanje v prihodnje. Naši gostji sta producentka Alma Selimović iz zavoda Bunker in Mateja Lazar iz Motovile, Centra za spodbujanje sodelovanja v kulturnih in ustvarjalnih sektorjih, ki je od leta 2014 z dejavnostmi svojega Centra Ustvarjalna Evropa v Sloveniji aktivno vpeta v izvajanje ukrepov EU na področju kulture. Z njima se bom pogovarjala Saška Rakef. Na fotografiji: Velika pričakovanja (Beton Ltd.) Avtorica fotografije: Nada Žgank
Vse se je začelo z golažem iz zajčkov Varje Hrvatin, je besedilo, ki ponuja vpogled v družbene mehanizme, ki trejo posameznika in ga obtežijo s krivdo. Delo je hkrati retrospektivno in slogovno zelo dinamično izpeljano, ponuja več možnih bralnih tokov. V okviru 50. Tedna slovenske drame je bilo spoznano za najboljše besedilo mladega dramatika/dramatičarke.
Neveljaven email naslov