Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Roman, ki se sprašuje, kakšna je prava narava družbene hierarhije in gospostva? Kdo je zgoraj in kdo je spodaj, ko se srečata dva človeka?
Obstajajo romani, ki se začnejo prav počasi in pregledno, ki iz stavka v stavek potrpežljivo gradijo prizorišče, na katerem se bo odvijala zgodba, tako da imata bralka in bralec, ko se stvari naposled le začnejo zapletati, občutek, da se zelo dobro znajdeta v literarnem svetu, ki ga naseljujejo romaneskni junakinje in junaki, katerih značaje in želje je, za nameček, ob pozornem, dovolj zbranem branju navsezadnje moč razumeti.
Obstajajo pa, seveda, tudi čisto drugačna besedila – taka, ki nas že s prvimi nekaj stavki vržejo v sredo precej skrivnostnega dogajanja, med like, katerih motivacij ni mogoče kar tako razbrati, in nas nato v tem stanju negotovosti in dezorientacije držijo tako rekoč do zadnje strani. To je recept, ki se ga utegnejo oprijeti detektivke pa vohunski trilerji ali post-apokaliptične distopije.
A vsake toliko časa naletimo tudi na roman, ki ga nikakor ni mogoče opredeliti kot žanrskega, pa nam vseeno že na prvi strani spodmakne tla izpod nog. Eden takih je Moje je maščevanje sodobne francoske pisateljice Marie NDiaye, ki je v prevodu Suzane Koncut pred nedavnim izšel pri Cankarjevi založbi. Kaj se torej godi v Moje je maščevanje, smo preverjali v oddaji, v kateri smo pred mikrofonom gostili Suzano Koncut in filozofa, dr. Mladena Dolarja, ki je slovenskemu prevodu Marie NDiaye pripisal spremno besedo.
foto: Goran Dekleva
800 epizod
Oddaja je namenjena pogovoru z enim, po navadi pa z dvema sogovornikoma, in sicer o temi, ki je tako ali drugače povezana z literaturo. Največkrat je izhodišče pogovora konkretna knjiga - leposlovna, poljudno-znanstvena ali strokovna - ob kateri nato obravnavamo širšo temo ali problematiko. Ker skuša oddaja slediti sočasnemu dogajanju na literarnem prizorišču, so njeni gostje pogosto tudi aktualni nagrajenci. Takrat sta v njenem središču konkretni avtor in njegov ustvarjalni opus. Oddaja Sobotno branje govori o knjigah na drugačen način. Kakšen? Poslušajte jo.
Roman, ki se sprašuje, kakšna je prava narava družbene hierarhije in gospostva? Kdo je zgoraj in kdo je spodaj, ko se srečata dva človeka?
Obstajajo romani, ki se začnejo prav počasi in pregledno, ki iz stavka v stavek potrpežljivo gradijo prizorišče, na katerem se bo odvijala zgodba, tako da imata bralka in bralec, ko se stvari naposled le začnejo zapletati, občutek, da se zelo dobro znajdeta v literarnem svetu, ki ga naseljujejo romaneskni junakinje in junaki, katerih značaje in želje je, za nameček, ob pozornem, dovolj zbranem branju navsezadnje moč razumeti.
Obstajajo pa, seveda, tudi čisto drugačna besedila – taka, ki nas že s prvimi nekaj stavki vržejo v sredo precej skrivnostnega dogajanja, med like, katerih motivacij ni mogoče kar tako razbrati, in nas nato v tem stanju negotovosti in dezorientacije držijo tako rekoč do zadnje strani. To je recept, ki se ga utegnejo oprijeti detektivke pa vohunski trilerji ali post-apokaliptične distopije.
A vsake toliko časa naletimo tudi na roman, ki ga nikakor ni mogoče opredeliti kot žanrskega, pa nam vseeno že na prvi strani spodmakne tla izpod nog. Eden takih je Moje je maščevanje sodobne francoske pisateljice Marie NDiaye, ki je v prevodu Suzane Koncut pred nedavnim izšel pri Cankarjevi založbi. Kaj se torej godi v Moje je maščevanje, smo preverjali v oddaji, v kateri smo pred mikrofonom gostili Suzano Koncut in filozofa, dr. Mladena Dolarja, ki je slovenskemu prevodu Marie NDiaye pripisal spremno besedo.
foto: Goran Dekleva
Med karanteno je veliko ljudi vsakodnevno preživljalo čas v mestnih parkih in gozdovih. Marsikdo je tako na novo odkril naravo in na lastni koži izkusil, da na nas vpliva pozitivno. Ampak zakaj? Odgovore na to vprašanje smo našli v knjigi Florence Williams Narava zdravi in popravi, ki je v prevodu Miriam Drev izšla pri založbi Umco. Ameriška novinarka in urednica v knjigi z izvirnim naslovom “The Nature Fix” raziskuje, zakaj narava pozitivno vpliva na našo srečo, ustvarjalnost in zdravje. O njenih ugotovitvah, gozdni kopeli, biofiliji in sproščanju v naravi se je Urška Henigman pogovarjala z dr. Uršo Vilhar z Gozdarskega inštituta Slovenije, psihologinjo dr. Andrejo Avsec s Filozofske fakuktete Univerze v Ljubljani in sodobnoplesno umetnico Snježano Premuš.
Donald je pristni Sarajevčan, po rodu Nemec, in veteran vojne za Sarajevo. Danes vozi taksi po mestu, v katerem se ne počuti več povsem domače. V neprekinjenem monologu, s konstantnimi, a ravno prav tempiranimi preskoki, pripoveduje svojo živo in mnogoplastno pripoved o mestu, o vojni in predvsem ljudeh. O življenju pred vojno in po njej, o grozotah in absurdih vojne, ki je mesto spremenila. “Ti je smešno, da mi je ime Donald, te že z naslovom sprašuje, če se znaš smejati. Če je odgovor ja, jo vzemi v roke. Rezultat bo ta, da se boš bolje počutil, kot si se, preden si jo začel brati. Naredila te bo zadovoljnjega, dala ti bo nekaj veselja, pri tem pa ti ne bo lagala, da je vojna nekaj lepega in da se v njej ne dogajajo hude in strašne stvari in da ljudje zaidejo v popolnoma nemogoče situacije, kjer morajo sprejemat etične odločitve, ki so mnogo večje od njih samih,” pravi Ervin Hladnik Milharčič, ki je romanu, ki je v prevodu Lili Potpara izšla pri založbi Goga, napisal spremno besedo.
Kaj bi se zgodilo, če bi bil virus Sars-CoV-2 smrtonosnejši in bolj nalezljiv? Če bi bili ukrepi strožji, beg in borba za življenje nujna? Če karantena ne bi bila učinkovita? Če bi morali z avtom pobegniti daleč stran od virusa in drugih ljudi? Kako in kam bi šli? Odgovore na ta vprašanja ponuja prvenec ruske pisateljice Jane Vagner Pandemija, ki je v prevodu Ane Monike Habjan izšel pri založbi Mladinska knjiga. Oddajo je pripravila Urška Henigman.
Roman Olga pisatelja Bernharda Schlinka, ki velja za enega najpomembnejših sodobnih nemških klasikov, tudi tokrat odnose med junaki gradi na družbenozgodovinski stvarnosti in na veliki zgrešeni, nacistični, fantazijski zgodbi, ki se začne z velikopoteznimi hotenji proti koncu 19. stoletja in se konča s študentskimi upori v 70. letih prejšnjega stoletja. Na ozadju sanj in travm pa se pletejo ljubezenska čustva dveh junakov, ki trčita ob zid družbenih omejitev, ki ne dovoljujejo porok med predstavniki različnih slojev. O romanu Olga tokrat v Sobotnem branju!
Roman Norhavs na vrhu hriba, avtorice Suzane Tratnik je označen kot kriminalka, vendar ni samo to, nazorno odseva stanje današnje družbe, tematizira osebne stiske, nasilje tako posameznikov in posameznic kot družinsko in sistemsko nasilje, nazadnjaško mentaliteto in opresivnost tradicije, osamljenost in upor, nenazadnje preizprašuje moralni in etični vidik ustanov zaprtega tipa kot so t.i. umobolnice. O romanu, ki je izšel pri Cankarjevi založbi in je nominiran za letošnjo nagrado Kresnik, smo se pogovarjali z avtorico Suzano Tratnik.
Potovanja z letali, vlaki, ladjami in avtomobili so ta čas sicer res nemogoča, toda naš duh še vedno lahko prosto vandra po zemeljski obli. S knjigo. Zato smo se v tokratnem Sobotnem branju skupaj s Christophom Ransmayrjem odpravili na veliko ekspedicijo. Sodobni avstrijski pisatelj namreč v sveže prevedenem Atlasu rahločutnega moškega v 70 kratkih, avtobiografskih zapisih obišče 70 destinacij – od eksotičnih do najbolj vsakdanjih, od neobljudenih skalnatih otočkov, izgubljenih sredi razburkane modrine Pacifika, do prikupno zaspanih mestec v alpskem predgorju – in pozorno opazuje svet. Skozi prizmo Ransmayrjeve natančno izpisane, meditativne proze se vsakokrat znova zdi, da so horizonti našega planeta nenavadno široki, prav nič utesnjujoči, da so poti prehodne, kakor veter odprte na vse strani, da se lepota skriva za vsakim vogalom, v slehernem zrncu peska. In vendar je Ransmayrjevo pisanje vseskozi elegično intonirano. Zakaj? Od kod se je v Atlas rahločutnega moškega prikradla ta blaga žalost – Odgovor smo iskali v pogovoru s Štefanom Vevarjem, ki je Ransmayrjevo knjigo za založbo Beletrina prevedel v slovenščino. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Roman Obupanca ameriške pisateljice Paule Fox, ki je nastal že leta 1970, je pred skorajšnjo literarno pozabo rešilo navdušenje znanega pisatelja Jonathana Franzna, ki je ta roman postavil nad dela klasikov ameriškega povojnega realizma Updika, Rotha in Bellowa. Naslovna lika romana sta njujorška zakonca višjega srednjega razreda, ki jima zgodovinski trenutek poznih šestdesetih ni najbolj pisan na kožo. Ko Sophie ugrizne potepuški maček, se skuša pretvarjati, da se ni nič zgodilo. Toda ta prvi vdor zunanjega, potencialno nevarnega sveta, je le izhodišče za postopno razkrivanje skritih plasti odnosa zakoncev Brentwood. "Avtorica mojstrsko uspe skozi vsakdanje dialoge, malodane banalnosti v bralcu zbuditi določeno tesnobo. Čeprav so besede preproste, se v stavkih skrivajo številni podpomeni," izpostavlja prevajalka romana Jedrt Lapuh Maležič.
Vatikanski tajni arhiv. Priznajmo, ime osrednje arhivske institucije papeške države buri človekovo domišljijo, kakor da si je vse skupaj izmislil Dan Brown v Da Vincijevi šifri ali kakem drugem napetem trilerju. No, resnica ni tako vznemirljiva oziroma senzacionalistična, drži pa, da osupljivo bogato gradivo, ki ga v Arhivu hranijo, lahko pomembno pripomore k boljšemu razumevanju preteklosti Cerkve, Evrope in sveta. Prav zato se je v palačo Belvedere, kjer vatikanski Arhiv domuje, napotil poljski novinar Grzegorz Górny, o svojem obisku pa napisal razkošno opremljeno knjigo Vatikanski tajni arhiv, ki je pri založbi Družina zdaj izšla tudi v slovenskem prevodu. Toda: če Vatikanski tajni arhiv ne skriva kočljivih, zamolčanih ali prepovedanih zgodovinskih resnic – zakaj se potem imenuje »tajni«? Kaj v njem dejansko najdemo? Kdo vse lahko do njega dostopa? In na kakšne načine nam lahko pomaga bolje razumeti preteklost? – Po odgovore na ta in druga sorodna vprašanja smo se v tokratnem Sobotnem branju napotili do dr. Bogdana Kolarja, profesorja pri Katedri za zgodovino Cerkve in patrologijo na ljubljanski Teološki fakulteti. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Kriminalka Kolesar, v kateri novinar Marko Radmilovič vijuga med preteklostjo in sedanjostjo, tako nasmeji kot preseneti ob zavedanju, da nekateri dogodki slonijo na resnični usodi slovenskega interniranca Janeza Godca. Vrata preteklosti se odprejo, ko protagonist Kreps v roke dobi skrivnostni ključ od starejšega gospoda, ki ga še isti večer umorijo…
Pisatelj Kristian Novak je eno najpomembnejših literarnih imen zadnjih let na Hrvaškem. Po večkrat ponatisnjenem romanu Črna mati zemla, je postal uspešnica tudi roman Cigan, ampak najlepši, ki je bil deležen ne le bralske in kritiške hvale, ampak je prejel tudi najuglednejše hrvaške literarne nagrade. Pisatelj Kristian Novak je bil nedavno tudi gost festivala literatur sveta Fabula, tako da smo, kot so mnogi prepričani, kanonsko besedilo sodobne hrvaške književnosti, dobili tudi v prevodu. Gre za zajetno branje, kalejdoskop prigod in usod, ki se plastijo v poljih družbenega, osebnega, čustvenega, sanjskega in razumskega. V tragikomični drami življenja dobrega in slabega, se romaneskne osebe, polnokrvni obstranci, med seboj sprti Romi in Hrvati ter Kurd iz Iraka, znajdejo na skupnem kraju zločina.
Zahodna civilizacija že dobrega četrt tisočletja, vse od dobe razsvetljenstva, stremi k temu, da bi ljudje kot politična, ekonomska in družbena bitja delovali trezno, premišljeno, racionalno, zanašajoč se pač predvsem na preudarno uporabo razuma. In kam nas je zasledovanje tega ideala navsezadnje pripeljalo? – Po eni strani na Luno, po drugi v Auschwitz. Ta radikalni paradoks je vztrajno tematiziral eden velikanov poljskega pesništva 20. stoletja, Zbigniew Herbert. A tega ni počel – kakor bi nemara pričakovali – tako, da bi pisal globoko izpovedne pesmi v prvi osebi ednine. Ne; namesto tega si je izmislil lik gospoda Cogita, ki se pojavi v številnih njegovih pesmih in pooseblja sodobnega intelektualca, ki ga bolj kakor trdno prepričanje ali zanesljiva vednost določata protislovje in dvom. Herbertovega gospoda Cogita tako ugledamo zdaj globoko zatopljenega v tehtne misli, zdaj pri najbolj banalnih opravilih. Včasih je videti klavrno smešen, spet drugič ganljiv v svoji ranljivosti. Kar nam hoče sporočiti, je lahko globoko in pronicljivo, lahko pa je tudi jalovo in odvečno. Pa je gospod Cogito tak, kakršen je, le prispodoba za sodobnega intelektualca – ali se pač v njem lahko prepozna slehernik? – Odgovor smo ob svetovnem dnevu poezije iskali v Sobotnem branju, ko smo pokukali med platnice Gospod Cogita, izbora iz Herbertove izrazito komunikativne poezije, ki ga je za knjižno edicijo Nova lirika, ki izhaja pod okriljem Mladinske knjige, pripravil polonist dr. Niko Jež. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Knjiga Trije spomini: Med Hajfo, Alepom in Ljubljano je lahko na prvi pogled le zgodba o sirskem založniku in pesniku Mohamadu Al Munemu, ki po begunski poti pride v Slovenijo, tu zaprosi za azil in na koncu tudi prejme pozitivno odločbo Ministrstva za notranje zadeve o priznanju statusa mednarodne zaščite. V resnici je zgodba večplastna, dotika se aktualnih družbenopolitičnih vprašanj in begunske politike, je zgodovinski prerez palestinskega vprašanja, razlaga kompleksnost sirske vojne, predstavlja moderno arabsko književnost. Potiho in subtilno pa je to tudi zgodba o preobrazbi novinarja Andraža Rožmana v pisatelja.
Motivne niti, ki jih je pisateljica Margaret Atwood pred desetletji razvila v odmevni in kultni Deklini zgodbi, se razpletajo tudi v lani izdanih Testamentih, v knjigi, v kateri se prepletajo dokumenti treh pričevanj o sistemskem zasužnjevanju in zatiranju žensk v zlovešče dekadentni, predvsem pa propadajoči gileadski diktaturi. Za roman, ki sodi v t. i. spekulativno distopično feministično literaturo, je Atwoodova lani prejela britansko literarno nagrado booker. Delo, v katerem pripovedovalka prejšnje zgodbe nima več pomembne vloge, je prevedel Uroš Kalčič.
Motivne niti, ki jih je pisateljica Margaret Atwood pred desetletji razvila v odmevni in kultni Deklini zgodbi, se razpletajo tudi v lani izdanih Testamentih, v knjigi, v kateri se prepletajo dokumenti treh pričevanj o sistemskem zasužnjevanju in zatiranju žensk v zlovešče dekadentni, predvsem pa propadajoči gileadski diktaturi. Za roman, ki sodi v t. i. spekulativno distopično feministično literaturo, je Atwoodova lani prejela britansko literarno nagrado booker. Delo, v katerem pripovedovalka prejšnje zgodbe nima več pomembne vloge, je prevedel Uroš Kalčič.
Zbirka kratkih zgodb z naslovom Dobra družba, ki je lani jeseni izšla pri založbi LUD Literatura, prinaša 21 zgodb o ljudeh, ki se vozijo s prevozi oziroma za prevoz uporabljajo spletno platformo prevozi.org. Pred mikrofon smo povabili avtorico Ano Svetel.
Po izjemnem mednarodnemu uspehu prvenca Bog majhnih stvari, za katerega je leta 1997 prejela nagrado Booker, se je indijska pisateljica Arundhati Roy iz literarnega sveta umaknila. Vztrajno je zavračala bogate ponudbe za morebitni naslednji roman in se raje povečala družbenim vprašanjem in političnemu aktivizmu. Dvajset let kasneje se je k literaturi vrnila z romanom Ministrstvo za najvišjo srečo, a izkušnje teh dveh desetletij so v romanu močno prisotne. V romanu namreč besedo dobijo številni, ki bi jih zgodba o uspehu sodobne Indije najraje izpustila. Ministrstvo za najvišjo srečo se začne, konča in dobršen del tudi odvija na pokopališču. Nagrobnik je tudi na naslovnici romana, tako v izvirniku kot v slovenskem prevodu. A če je pokopališče na začetku romana samo pokopališče in torej kraj propada ter tudi životarjenja obrobnežev, se skozi roman spremeni v gostišče z imenom Džanat oziroma Raj, kot je v pogovoru v oddaji Sobotno branje izpostavila prevajalka romana Vesna Velkavrh Bukilica. Gre za prostor sobivanja ljudi iz najrazličnejših okolij in tako tudi neke vrste prostor upanja, ki ga sicer Ministrstvo za najvišjo srečo ne zagotavlja v obilju. Še posebej ne v drugem delu, ki se odvija v Kašmirju, paradigmtskem kraju neskončnih vojn in zločinov. Vendar v romanu ne manjka tudi humorja, resda pogosto črnega, obenem pa ponuja vpogled v najrazličnejše vidike skorajda neskončne heterogenosti indijskih zgodb, izkušenj, zgodovin.
Avtobiografija Trajna evidenca, ki jo je napisal žvižgač Edward Snowden, v prevodu Jureta Šešeta je izšla pri založbi Učila, razkriva srhljivo resničnost sodobnega časa. Živimo v globalni družbi množičnega nadzora, ki so ga omogočile informacijske tehnologije. Publicist Lenart J. Kučić: »Pred nami je odločitev, ali nam bodo še naprej prisluškovali le Američani, ali bodo to počeli še Kitajci.«
V tokratnem Sobotnem branju smo predstavili enega izmed romanov – gre za Kompas francoskega pisatelja Mathiasa Enarda –, katerih prevod je Suzani Koncut letos prinesel nagrado Prešernovega sklada. Kako je mojstrska prevajalka v slovenščino prelila zgodbo o dunajskem etno-muzikologu srednjih let, ki se, nespečen in hudo bolan, bori s spomini, ljubezenskimi razočaranji in zapletenimi odnosi med Evropo in Orientom, smo v pogovoru z dr. Primožem Vitezom, romanistom, predavateljem na francistiki ljubljanske Filozofske fakultete ter piscem strokovne utemeljitve k nagradi za Suzano Koncut, preverjali v oddaji, ki jo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Med vsemi knjigami, ki so lani ugledale luč sveta pri nas, je najbrž največ prahu dvignila Luciferka, avtobiografija Svetlane Makarovič, ki jo je velika umetnica napisala skupaj z novinarjem Matejem Šurcem in svojim mačkom Kotikom. A če se je pretežni del javnosti ubadal s povsem zunajliterarnimi okoliščinami, ki so pospremile izid Luciferke – s prepirom med Svetlano Makarovič in založbo Beletrina torej –, se je le malokdo posvetil tistemu, kar je v knjigi dejansko zapisanega. In še manj je bilo najbrž takih, ki so se spraševali, s kakšnimi narativnimi in stilističnimi prijemi sta se pisca lotila svojega dela. Ta manko smo skušali nadoknaditi v tokratnem Sobotnem branju. Tako smo se v pogovoru z literarnim kritikom Matejem Bogatajem spraševali, kaj pravzaprav vemo o Svetlani Makarovič zdaj, česar nismo vedeli prej, in koliko estetskega užitka nam Luciferka ob branju ponuja. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Britanski pisatelj, scenarist in komik Adam Kay pove z iskrico v očeh, da je porodništvo najboljša zdravniška specializacija. Hudomušno razloži, da je to edino področje v medicini, kjer se število pacientov ne zmanjša, ampak najmanj podvoji. Kay, ki je svojo službeno pot začel kot mladi zdravnik pripravnik in kasneje kot specialist v britanskih bolnišnicah, je svoj zdravniški vsakdan beležil v obliki dnevniških zapisov. Ti so v slovenščini izšli v knjigi z naslovom »Tole bo bolelo«, ki jo je izdala Mladinska knjiga, prevedla pa Barbara Krevel, tudi sama zdravnica. Delo, ki odstira zabaven, vendar mestoma tudi ganljiv in žalosten vpogled v vsakdanje dogajanje na ginekoloških in porodnih oddelkih javnih britanskih bolnišnic, bosta v oddaji Sobotno branje predstavila Barbara Krevel in Iztok Konc. Foto: Iztok Konc
Neveljaven email naslov