Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Klasik italijanske literature 20. stoletja je po vzoru bratov Grimm vzel ljudsko literarno zapuščino svoje domovine in pripravil zbirko umetelno predelanih pravljic z Apeninskega polotoka
Nedavno smo v dveh delih dobili 200 poslovenjenih italijanskih pravljic, ki jih je že v 50. letih prejšnjega stoletja iz vse literarne in pripovedne italijanske krajine izbral pisatelj Italo Calvino, prevedel jih je Gašper Malej, likovno podobo pa je z ilustracijami prispevala Ana Zavadlav.
Calvino je svoje pravljice vzel iz izvirne, surove in neobdelane ljudske pripovedne tvarine, jih pilil, mehčal in predeloval toliko časa, dokler ni za vse našel temelja, enotne podobe pravljičnega jezika. V zbirki najdemo sicer tudi druge zvrsti, vendar je v ozadju slutiti predvsem arhaične izvore čudežne pravljice in motivne različice, ki niso značilne le za Italijo, ampak domala za ves svet. Več o tem v oddaji Sobotno branje z mag. Špelo Frlic, poznavalko žive in starejše pripovedne tradicije ter Magdo Tušar.
800 epizod
Oddaja je namenjena pogovoru z enim, po navadi pa z dvema sogovornikoma, in sicer o temi, ki je tako ali drugače povezana z literaturo. Največkrat je izhodišče pogovora konkretna knjiga - leposlovna, poljudno-znanstvena ali strokovna - ob kateri nato obravnavamo širšo temo ali problematiko. Ker skuša oddaja slediti sočasnemu dogajanju na literarnem prizorišču, so njeni gostje pogosto tudi aktualni nagrajenci. Takrat sta v njenem središču konkretni avtor in njegov ustvarjalni opus. Oddaja Sobotno branje govori o knjigah na drugačen način. Kakšen? Poslušajte jo.
Klasik italijanske literature 20. stoletja je po vzoru bratov Grimm vzel ljudsko literarno zapuščino svoje domovine in pripravil zbirko umetelno predelanih pravljic z Apeninskega polotoka
Nedavno smo v dveh delih dobili 200 poslovenjenih italijanskih pravljic, ki jih je že v 50. letih prejšnjega stoletja iz vse literarne in pripovedne italijanske krajine izbral pisatelj Italo Calvino, prevedel jih je Gašper Malej, likovno podobo pa je z ilustracijami prispevala Ana Zavadlav.
Calvino je svoje pravljice vzel iz izvirne, surove in neobdelane ljudske pripovedne tvarine, jih pilil, mehčal in predeloval toliko časa, dokler ni za vse našel temelja, enotne podobe pravljičnega jezika. V zbirki najdemo sicer tudi druge zvrsti, vendar je v ozadju slutiti predvsem arhaične izvore čudežne pravljice in motivne različice, ki niso značilne le za Italijo, ampak domala za ves svet. Več o tem v oddaji Sobotno branje z mag. Špelo Frlic, poznavalko žive in starejše pripovedne tradicije ter Magdo Tušar.
Znanstveno-fantastični žanr ponuja povsem specifično svobodo zamišljanja drugačnih svetov. V prihodnosti, na oddaljenih planetih, z drugačno tehnologijo ali v v povsem drugačnih družbah se odpirajo nove možnosti za literarno preiskovanje meja človekovega bivanja. In novi pogledi na omejitve, ki nas določajo tu in zdaj. To vsekakor velja za ustvarjanje bratov Arkadija in Borisa Strugacki, verjetno najbolj vplivna pisca znanstvene fantastike v ruski literaturi. Tako rekoč sočasno smo zdaj v prevodu dobili dva njuna romana. Integralno, necenzurirano verzijo romana Piknik na robu ceste, ki je služil za literarno predlogo filmu Stalker Andreja Tarkovskega in ki je izšel je pri LUD Literatura, ter roman Težko je biti bog, ki je izšel pri založbi Sanje. V slednjem se opazovalec, ki prihaja z Zemlje prihodnosti, na oddaljenem planetu, kjer ljudje živijo v nekakšnem srednjem veku, sooča s pretresi v tej družbi, kjer je silovito na pohodu nazadnjaštvo in zatiranje vsakršnega mišljenja. Obenem sam nima ne dovoljenja ne dejanske moči, da bi tok zgodovine preobrnil.
Koliko knjig je že bilo napisanih in koliko filmov posnetih o Henriku VIII., razvpitem angleškem kralju, in njegovih šestih ženah! Zgodbo nam po navadi prikazujejo kot nekakšno žajfnico s kraljevskim pedigrejem, kjer se vse vrti okoli muhavega srca otoškega vladarja, ki ljubezen išče v naročju vsakokrat druge žene, medtem ko se pot tistih, ki se jih je bil naveličal, praviloma konča na morišču v londonskem Towru. A to je le en možen pogled na burno dogajanje na angleškem dvoru prve polovice 16. stoletja; dogajanje je namreč mogoče uzreti tudi kot niz Henrikovih obupanih poizkusov, da bi – pa čeprav za ceno radikalnega preloma s papežem v Rimu – vendarle dobil sina in tako dinastiji Tudor zagotovil kontinuiteto, kraljestvu pa politično stabilnost. To je slej ko prej tudi izhodišče, s katerega se je upovedovanja te zgodbe v nizu treh kritiško slavljenih in prodajno neverjetno uspešnih romanov lotila sodobna britanska pisateljica Hilary Mantel. To je seveda dobrodošlo osvežujoče. A kot bodo ugotovili bralci romana Wolf Hall, prvega v tej romaneskni trilogiji, ki je v prevodu Dušanke Zabukovec pred nedavnim izšel pri Cankarjevi založbi, je pisateljica našla še drugih načinov, kako zgodbo, ki jo vsi že poznamo, povedati na nov in resnično izviren način. V tem smislu ne moremo mimo dejstva, da Hilary Mantel v jedro svoje pripovedi ni postavila nobenega izmed običajnih osumljencev – ne Henrika VIII. torej, ne njegove prve kraljice, Katarine Aragonske, ne Anne Boleyn, Henrikove druge žene. Ne; namesto tega dogajanje spremljamo skozi oči precej nepričakovanega protagonista, Thomasa Cromwella. Koga? Kdo neki je ta Thomas Cromwell? In kakšna perspektiva se nam odpre, ker je namesto znanih modrokrvnežev v središču pisateljičine pozornosti ta mož? – Odgovor smo iskali v tokratnem Sobotnem branju, ko smo pred mikrofonom gostili dr. Aljošo Harlamova, ki je nad slovensko izdajo Wolf Halla bdel kot urednik. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Avstrijski pisatelj Joseph Roth v romanu Radetzkyjeva koračnica zarisuje portret treh generacij družine Trotta na ozadju razpada avstro-ogrske monarhije, ki jo že v času pred prvo svetovno vojno pretresajo vedno močnejša nacionalna in socialna gibanja, s smrtjo dolgoletnega cesarja Franca Jožefa in koncem prve svetovne vojne pa dokončno izgine z evropskega zemljevida. Čeprav se roman odvija na pragu gromozanskih zgodovinskih premikov, pa Rothovi junaki – armadni častniki in državni uradniki slovenskega rodu – niso kakšni napredni akterji prihajajočih sprememb, ampak nasprotno, ljudje časa, ki – skupaj z razpadom avstrijskega cesarstva – dokončno izginja. Roman Radetzkyjeva koračnica, ki je v originalu izšel leta 1932, se tako bere kot sicer zgodovinsko točen, ampak hkrati nostalgičen literarni spomenik nepovratno izginjajočemu svetu večnacionalne monarhije in seveda ljudem, ki se od tega sveta niso niti mogli niti hoteli posloviti. O Josephu Rothu in njegovem verjetno najbolj znamenitem delu, ki je v prevodu Mire Miladinović Zalaznik po skoraj 40 letih znova izšlo pri založbi Beletrina, smo za tokratno Sobotno branje govorili s profesorjem na mariborski Filozofski fakulteti, zgodovinarjem dr. Anderjem Rahtenom, ki je nedavni izdaji pripisal tudi spremno besedo. Oddajo je pripravila Alja Zore.
Roman Punčica je napeto delo, ki si zastavlja vprašanja o ekologiji, javnem in zasebnem, spolu in spolnosti, kliniki, norosti in normalnosti ter čezvrstnem sobivanju, obenem pa prevprašuje naša prepričanja o ideoloških in idejnih razkolih, so zapisali pri založbi Litera, kjer je roman pred kratkim izšel. Več o knjigi, pa z avtorico Anjo Radaljac, ki jo je pred mikrofon povabila Tita Mayer.
Roman Punčica je napeto delo, ki si zastavlja vprašanja o ekologiji, javnem in zasebnem, spolu in spolnosti, kliniki, norosti in normalnosti ter čezvrstnem sobivanju, obenem pa prevprašuje naša prepričanja o ideoloških in idejnih razkolih, so zapisali pri založbi Litera, kjer je roman pred kratkim izšel. Več o knjigi, pa z avtorico Anjo Radaljac, ki jo je pred mikrofon povabila Tita Mayer.
Neznana dimenzija je ime, pod katerim so v Čilu poznali kultno ameriško televizijsko serijo Območje somraka, ki je prepletala elemente znanstvene fantastike in srhljivke. V času diktature Augusta Pinocheta je bila zelo popularna. Čilski pisateljici Noni Fernández ta serija s svojimi bizarnimi, prej kot ne strašljivimi svetovi predstavlja plodno alegorijo čilskemu vsakdanu v času diktature, ko so izginotja in teror obstajali tako rekoč vzporedno in prikrito, kot temna hrbtna stran življenja, ki mu čilska družba ni želela – in zmogla - priznati obstoja. Osrednji steber zgodbe tvori dejansko pričevanje agenta Andrésa Antonia Valenzuele Moralesa, ki je prvi spregovoril o konkretnih žrtvah in njihovih usodah. Prav na drobcih tega pričevanja Nona Fernández gradi svojo zgodbo, ki jo preplete z osebnimi spomini. »Namen None Fernández ni samo razgaljanje preteklih mehanizmov moči in represije, ampak je tudi opomin, da mora vsak posameznik, ne samo družba, sprejeti neko odgovornost, moralno, zgodovinsko odgovornost,« pravi prevajalka romana Veronika Rot.
"Izprazni svoj um, Bodi nedoločen, bez oblike, kakor voda. Zliješ jo v skodelico in voda postane skodelica. Zliješ jo v čajnik in prevzame obliko čajnika. Zliješ jo v steklenico in postane steklenica. Voda lahko teče, lahko pa tudi dere in ruši! Bodi voda, prijatelj moj." Legendarni zapis , ki v srčiko zajame filozofijo filmske, pop kulturne ikone, mojstra borilnih veščin - Brucea Leeja. V Sobotnem branju predstavljamo knjigo, ki jo je spisala njegova hči Shannon Lee, v kateri nas skozi poglavja spoznava z Leejevo globoko modrostjo, ki pa jo je tudi prakticiral. Knjiga je edinstvena kombinacija biografije, spominov in priročnika za samopomoč, kot so zapisali v recenziji v New York Postu. Knjiga je v prevodu izšla pri brežiški založbi Primus, iz angleščine jo je prevedla Vesna Hauschild. V tokratni oddaji boste lahko slišali tudi odlomek iz knjige, interpretiral ga je Ivan Lotrič. S prevajalko pa se je o vsebini knjige in Leejevi brezčasni filozofiji "bodi voda" pogovarjala Liana Buršič.
Čeprav se je Wallace Stevens (1879–1955) preživljal kot poklicno precej uspešen zavarovalniški agent, tega ne bi mogli uganiti iz poezije, ki jo je pisal. Njegove pesmi se namreč berejo kot nekakšen slavospev človekovi domišljiji, ki si lahko zamisli svetove, ki sicer ne obstajajo, v katere pa se, če so dovolj dobro zgrajeni, lahko umaknemo, kadar je pritisk stvarnosti, ki nas obdaja, prevelik. Ampak to še ne pomeni, da si Stevens, ko piše, prav veliko izmišlja. Ameriški pesnik namreč ni nekakšen Tolkien v verzih in tu ni najti nobenih škratov, vilincev ali podobnih fantastičnih bitij. Ne; domišljijski svetovi, ki jih Stevens vzpostavlja v svojih pesmih, pravzaprav vsi trdno koreninijo v stvarnem svetu. Še več: Stevens vseskozi upesnjuje prav ta, stvarni svet – a to počne tako, da se, zanašajoč na svojo domišljijo, postavi na drugačno gledišče, da preobrne perspektivo, s katere smo svet vajeni gledati, in tako poskrbi, da se sredi sveta, ki ga dobro poznamo, nenadoma razkrijejo njegove doslej neznane, neslutene razsežnosti, spričo česar naš vsakdanji svet navsezadnje postane – domišljijski. Toda: zakaj neki je tako pomembno, da vsakdanjo stvarnost sploh prepojimo z domišljijo. – Odgovor smo iskali v pogovoru s filozofom dr. Tomažem Grušovnikom, ki je napisal spremno besedo k Običajnemu večeru v New Havnu, izboru iz Stevensove pozne poezije, ki sta jo za založbo LUD Šerpa pripravila Ana Pepelnik in Primož Čučnik. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Tajkun. Že 11. kriminalni roman Avgusta Demšarja in 2. iz trilogije Vodnjaki. Vodnjaki je izmišljena pohorska vasica, ki prebivalcem očitno ne prinaša mirnih trenutkov. Inšpektor Martin Vrenko se sooča z novo realnostjo – upokojenskim statusom, medtem ko njegovi nekdanji kolegi rešujejo umor. Pa res ostane le pri enem? Današnje Sobotno branje je pripravila Tina Lamovšek, ki se bo sicer poskušala ogniti kvarnikom, a največji oboževalci naj pred poslušanjem raje preberejo prvo knjigo.
Čeprav jih ima šele 42, Dmitrij Gluhovski že dve desetletji sodi med najbolj brane ruske pisatelje. Ugled in prodajni uspeh mu je prinesla romaneskna trilogija Metro, ki pripoveduje napeto, vzemirljivo tesnobno zgodbo o post-apokaliptičnem svetu bližnje prihodnosti. Ker lahko vsaj prvega izmed romanov iz serije Metro že lep čas beremo tudi v slovenščini, večina bralk in bralcev najbrž pričakuje – zdaj ko je pri založbi Litera v odličnem prevodu Lijane Dejak ugledal luč sveta Tekst, najnovejši roman Gluhovskega, ki je v izvirniku sicer izšel pred petimi leti –, da se bo lahko ponovno kratkočasila ob izvrstno izpisanem delu žanrske literature. Pa ni čisto tako. Tekst je namreč v realistični maniri izpisan, izrazito družbeno-kritičen roman, ki nam po eni strani razkriva za Putinovo Rusijo značilno sprego med represivnim državnim aparatom in mafijo, po drugi pa nas vabi k premišljevanju o tem, kako se človek – pa naj živi v Rusiji, Sloveniji ali kjerkoli drugje – spreminja v digitalni dobi. Kako Gluhovskemu uspeva med platnicami ene same knjige pisati o tako različnih temah pa tudi kako mu uspeva, da je branje vseskozi napeto in dinamično, smo preverjali v tokratnem Sobotnem branju v pogovoru z Lijano Dejak. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
»Človek je edino bitje, ki samo sebi ni dovolj. Ptica je samo ptica, razmnožuje se in leti. Drevo samo ozeleni in daje sadje. Človek pa je drugačen, naučil se je sanjariti.« Te besede enega od junakov romana Istanbul Istanbul zelo dobro zajamejo tisto, kar morda najbolj očitno zaznamuje delo sodobnega kurdsko-turškega pisatelja Burhana Sönmeza. Čeprav se roman v celoti odvija na nekaj kvadratnih metrih neimenovanega zapora, namreč štirje ujetniki s pomočjo svojih spominov, pripovedi in sanjarjenj tako bralca kot same sebe vedno znova trgajo iz brezupne in krute resničnosti, v kateri se fizično nahajajo. In nas popeljejo drugam: v velemesto nad njimi, v bogato zakladnico pripovedk in šal, pa tudi v dogodke iz lastne preteklosti. O delu Istanbul Istanbul, ki ga tako lahko beremo kot neke vrste slavospev moči človeške domišljije, ki nam v še tako zaostrenih materialnih okoliščinah omogoča, da ohranimo svobodo duha, smo za tokratno Sobotno branje govorili s prevajalko romana Lili Potpara. Oddajo je pripravila Alja Zore.
Romanizirana pripoved Paula v svetu zelo priznane čilske pisateljice Isabel Allende, ki opisuje čustveno spoprijemanje s hčerino boleznijo in mnoga brezplodna prizadevanja, da bi svojega otroka ob usihanju življenjske energije znova obudila, ni le ganljiva osebno izpovedna avtoportretna zgodba, ampak se med drugim na njenem romanesknem platnu izrisuje časovno prostorsko freska o oblikah represije in strahovlade na južnoameriških tleh. V dolgih spominskih refleksijah se vrača k družbeno – političnim kataklizmam, ki imajo velikokrat odsev tudi v tragedijah trajanja družinske sage, denimo ko domovina podleže nespameti nasilja in njen stric, nekdanji čilski predsednik Salvador Allende, posmrtno, tako kot čilski bard, pesnik Pablo Neruda, postane simbol neuklonljivosti in s samo-žrtveniško držo tudi simbol temačnih napovedi dolgih noči totalitarizma pučističnega režima. Ob vsej pretresljivosti avtorica, ki sodi v krog pisateljev magičnega realizma, bralca pleni z izkušenjsko razplastenostjo, pridobljeno tudi v kulturno raznolikih življenjskih miljejih. Tu so spomini na uporniško otroštvo, vihravost dekliških dni, ko se že orišejo perspektive pisateljičinega odpora proti veljavnim družbenim zapovedim, tabujem in patriarhalnim normam ter z aktivizmom opolnomočena ognjevitost ženske zrelosti. Knjigo je prevedla Vesna Velkovrh Bukilica, v oddaji pa sodeluje urednica Andreja Udovč.
»Potovati pomeni živeti. V vsakem primeru pa živeti dvojno, trojno, večkratno.« Tako se končuje eden od zapisov poljskega pisatelja Andrzeja Stasiuka, ki so pod naslovom Fado nedavno izšli v zbirku S poti pri Cankarjevi založbi. Čeprav nas naslov Stasiukove zbirke v mislih popelje na skrajni jugozahodni del naše celine, od koder izvira melanholična portugalska glasba fado, pa se prizori, ki jih opisuje, odvijajo na povsem nasprotnem koncu Evrope, na njenih vzhodnih in jugovzhodnih obrobjih. Zbirka, ki se sicer res začenja kot vrsta popotnih skic, pa v sebi skriva še marsikaj drugega. Denimo nostalgične spomine na pisateljevo otroštvo, nekaj skoraj metafizičnih premislekov o naravi spomina, o minevanju in smrti, ter vrsto ironičnih opažanj o tem postsocialističnem delu celine, kjer se na nenavaden način prepletata skoraj arhaična preteklost in moderna tehnologija ter od katerega se vse od padca berlinskega zidu ne pričakuje nič drugega kot zvesto posnemanje zahoda, ponavljanje, kot pravi Stasiuk, »njegovih gest, njegovih zmag in njegovih napak.« O Stasiukovem Fadu smo se za tokratno Sobotno branje pogovarjali s prevajalko zbirke Jano Unuk. Oddajo je pripravila Alja Zore.
Siegfried Kracauer velja za enega najbolj zanimivih, prodornih in vsestranskih nemških intelektualcev prve polovice 20. stoletja. Formalno se je sicer izšolal za arhitekta, a se je ob strani resno poglobil tudi v filozofijo, sociologijo in umetnostno zgodovino. Ta raznolika znanja pa so mu prišla še kako prav, ko je kot novinar, urednik in javni intelektualec po prvi svetovni vojni začel spremljati, komentirati in analizirati družbeni, politični, kulturni ter umetnostni utrip v tedanji Nemčiji. In imel je o čem pisati – življenje v weimarski republiki je bilo namreč resnično fascinantno. Po eni strani je to pač bilo obdobje številnih nezaslišanih novosti – med drugim vsesplošne razširitve oziroma dostopnosti avtomobila, filma in radia –, novosti skratka, ki so obetala rojstvo neke nove, izrazito v prihodnost usmerjene civilizacije. No, po drugi plati pa je nad nemško družbo dvajsetih let dvajsetega stoletja vseskozi ležala tudi težka travma poraza v prvi svetovni vojni, ki ni le utrnila milijonov mladih življenj, ampak tudi zlomila nemško gospodarstvo in odnesla nemški kolonialni imperij, iz česar se je, kot vemo, potem napajala skrajna, nacistična desnica. Del teh protislovij lahko zdaj uzremo tudi ob branju Ornamenta množice, zbirke Kracauerjevih esejev, ki je v prevodu gostje tokratnega Sobotnega branja, Anje Naglič, izšla pri Založbi /*cf. Kako se torej Kracauerjevi eseji, posvečeni filmskemu okusu delavskega razreda ali pisanju Franza Kafke ali fotografiji zvezdnice v rumeni reviji, navsezadnje staknejo v živ portret neke dobe, smo preverjali oddaji, ki jo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Zdi se, da na Slovenskem trenutno poteka precej temeljita revalorizacija žanrske literature. O tem lahko sklepamo tudi iz podatka, da je ob koncu lanskega leta pri Cankarjevi založbi, v knjižni zbirki Moderni klasiki, ki jo najbrž lahko označimo za naslednico legendarnih Stotih romanov, v prevodu Branka Gradišnika izšel Veliki spanec, znamenita kriminalka ameriškega pisatelja Raymonda Chandlerja. Za naše kulturno okolje tako priznanje romanu iz kriminalno-detektivskega žanra sicer še ni prav običajno, drži pa do so drugod – recimo pri francoskem Le Mondu ali ameriškem Timeu - Veliki spanec že pred desetletji označili za eno najpomembnejših literarnih stvaritev 20. stoletja. Ta sloves Chandlerjev roman gotovo dolguje napeti in kompleksni zgodbi, ki pozornost bralk in bralcev polno zaposluje od prve do zadnje strani, a po drugi strani tudi ne gre spregledati, da se je prav z Velikim spancem v razvoju kriminalke kot žanra dovršil pomemben preobrat oziroma premik. Za kaj natanko je tu šlo? – Odgovor smo iskali v tokratnem Sobotnem branju, ko smo pred mikrofonom gostili cinefila in kritika Simona Popka, ki je slovenskemu prevodu Chandlerjevega romana pripisal spremno besedo. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Knjiga z naslovom Nevidne, je obsežno, večkrat nagrajeno raziskovalno delo britanske pisateljice, novinarke in aktivistke Caroline Criado Perez, v katerem nam avtorica predstavi izjemno podroben vpogled v dejstva in posledice, ki jih v življenja polovice svetovnega prebivalstva, v življenja žensk, prinašajo spolno zaznamovane podatkovne vrzeli. Ali povedano drugače, zakaj je v našem svetu vse od politik, ekonomije, znanosti, medicine, zdravstvenega sistema, tehnologij, avtomobilov, telefonov, celo polic v trgovinah, narejeno po domnevno univerzalnih standardih in merah, za katere avtorica v delu podkovanem s primeri številnih raziskav pokaže, da ustrezajo le enemu spolu. O knjigi, ki je izšla pri založbi Umco, smo se pogovarjali s prevajalko Miriam Drev.
Avtobiografija Stevana Dedijerja z naslovom Nepoboljšljivi optimist je osupljivo branje, ki govori o izjemnem življenju in neustavljivi energiji. Še zdaleč niso pretirane njegove lastne besede, da se pri svojih 90tih letih loteva morda najizzivalnejše in najtežje misije – opisati svojo življenjsko zgodbo. Ta zagotovo narekuje filmski scenarij, tako napeta in vznemirljiva je. Knjiga zapisa življenja, ki zrcali zgodovino 20.stoletja, je izšla šest let po Dedijerjevi smrti.
Toneta Hočevarja poznamo kot novinarja, urednika, poročevalca, dopisnika, TV-voditelja, morda pa premalokrat – glede na ljubezen, ki jo izkazuje do štirinožnih prijateljev – poudarimo, da je tudi velik poznavalec in ljubiteljev psov. Prav zato ni presenetljivo, da je napisal knjigo Kosmata druščina. Kot pravi: »S knjigo sem se želel oddolžiti vsem svojim pasjim prijateljem in o njih napisati zgodbo.« Tako boste imeli, dragi bralci in bralke, priložnost spoznati – med drugim – Miškota, Vikinga, Kepo, Zlatko, Berryja, Pupi in Karmen. Ne glede na to, ali ste lastnik psov ali ne, se skozi knjigo čuti ljubezen in razumevanje, da človek bolj potrebuje psa kot pes potrebuje človeka. Z avtorjem se je v Sobotnem branju pogovarjala Tina Lamovšek.
Po splošnem konsenzu je Miguel de Cervantes največji španski oziroma v španščini pišoči književnik vseh časov. In vendar se zdi, da ga velika večina bralk in bralcev po svetu pozna samo po Don Kihotu, znamenitem romanu o kastiljskem plemiču, ki je toliko časa in tako vneto bral viteške romane, da je nazadnje začel verjeti, da je tudi sam vitez, ki je poklican rešiti svet. Kako si to razložiti? Kako je mogoče, da se umetnik, ki ga Španci postavljajo tja, kamor Angleži postavljajo Shakespeara, v globalno kulturno zavest ni zapisal z večjim številom svojih del? Mar je Cervantes resnično človek ene same knjige – ali nas je pač navdušenje nad Don Kihotom oslepilo za pisateljeve druge dosežke oziroma presežke? - Zbirka Cervantesove kratke proze, ki je pod naslovom Zgledne novele izšla leta 1613, zdaj pa je pred nami v svežem prevodu, pod katerega se podpisuje Veronika Rot, kaže, da drži druga možnost. Če jih namreč vzamemo v roke, se Zgledne novele hitro razkrijejo kot vrhunska literatura, v kateri si pisatelj prizadeva, da bi, po eni strani, šibal svoje sodobnike oziroma kritiziral družbo, sredi katere živi, pa tudi da bi, po drugi plati, svoje bralke in bralce kratkočasil in razvajal z lepoto umetniške besede. Kako je Cervantesu uspelo v organsko celoto preplesti tako različne elemente, smo preverjali v tokratnem Sobotnem branju, ko smo pred mikrofonom gostili prav Veroniko Rot. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Za Bélo Hamvasa je nekdo nekoč dejal, da če bi Buda, Konfucij, Sokrat in Shakespeare prišli na Madžarsko leta 1950, bi se lahko pogovarjali z enim samim človekom, seveda Hamvasem, in to ne samo v svojih jezikih, temveč tudi o problemih, ki so jih pestili. Če je bil Béla Hamvas torej eden najbolj široko načitanih ljudi svojega časa in je podrobno poznal tako rekoč vsa ključna verska, filozofska in literarna besedila, pa zato nikakor ni bil med tistimi pisci, ki se v prebiranju starih del izogibajo premisleku sodobnosti. No, enega od teh ponuja tudi zbirka njegovih zgodnjih esejev z naslovom Krizologija, ki je v prevodu Gabriele Gaal letos izšla pri založbi Apokalipsa in v kateri ta nenavadni mislec – ki je govoril ker 15 jezikov in 20 let delal v največji budimpeški knjižnici, svoje življenje pa zaključil kot kmet in skladiščni delavec – poskuša uvideti globlji, temeljni izvor krize, ki je v prvih desetletjih 20. stoletja zajela Evropo in se na grozljiv način izrazila skozi katastrofičnost prve svetovne vojne, hkrati pa preplavila tudi celo vrsto drugih področij, od gospodarstva do politike, religije in seveda čisto osebnih življenj posameznikov, ki so v tem negotovem in razčaranem svetu vedno bolj izgubljali tla pod nogami. O njegovem delu Krizologija, pa tudi o izjemno neobičajnem življenju in mišljenju Béle Hamvasa nasploh, smo se za tokratno Sobotno branje pogovarjali z arhitektom in publicistom Jankom Rožičem. Oddajo je pripravila Alja Zore.
Neveljaven email naslov