Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Znani nevrolog se skupino botaničnih entuziastov poda na jug Mehike v iskanju starodavnih praprotnic.
Dnevnik iz Oaxace je poln botaničnega bogastva. Osrednjega navdušenja so deležne praprotnice, katerim običajno niti ne namenjamo posebne pozornosti, tu pa so osrednje zvezde in razlog, da se je skupinica entuziastov najrazličnejših profesionalnih ozadij odpravila na terensko odpravo v mehiško zvezno državo Oaxaco.
A dnevniški vtisi izpod peresa vsestransko razgledanega Oliverja Sacksa gosto postrežejo še z drugimi bogastvi. Tu so različna poglavja iz zgodovine Mezoamerike, lokalne kulture, pisane tržnice, zgodovina kave in kavčuka, pa čiliji, halucinogene snovi, destiliranje meskala, pogovori med sopotniki pa tudi gredo v najrazličnejše smeri.
Predvsem pa je verjetno glavna odlika Dnevnika iz Oaxace toplina s katero je napisan in izredni avtorjev entuziazem, pa naj gre za naravo ali za ljudi.
800 epizod
Oddaja je namenjena pogovoru z enim, po navadi pa z dvema sogovornikoma, in sicer o temi, ki je tako ali drugače povezana z literaturo. Največkrat je izhodišče pogovora konkretna knjiga - leposlovna, poljudno-znanstvena ali strokovna - ob kateri nato obravnavamo širšo temo ali problematiko. Ker skuša oddaja slediti sočasnemu dogajanju na literarnem prizorišču, so njeni gostje pogosto tudi aktualni nagrajenci. Takrat sta v njenem središču konkretni avtor in njegov ustvarjalni opus. Oddaja Sobotno branje govori o knjigah na drugačen način. Kakšen? Poslušajte jo.
Znani nevrolog se skupino botaničnih entuziastov poda na jug Mehike v iskanju starodavnih praprotnic.
Dnevnik iz Oaxace je poln botaničnega bogastva. Osrednjega navdušenja so deležne praprotnice, katerim običajno niti ne namenjamo posebne pozornosti, tu pa so osrednje zvezde in razlog, da se je skupinica entuziastov najrazličnejših profesionalnih ozadij odpravila na terensko odpravo v mehiško zvezno državo Oaxaco.
A dnevniški vtisi izpod peresa vsestransko razgledanega Oliverja Sacksa gosto postrežejo še z drugimi bogastvi. Tu so različna poglavja iz zgodovine Mezoamerike, lokalne kulture, pisane tržnice, zgodovina kave in kavčuka, pa čiliji, halucinogene snovi, destiliranje meskala, pogovori med sopotniki pa tudi gredo v najrazličnejše smeri.
Predvsem pa je verjetno glavna odlika Dnevnika iz Oaxace toplina s katero je napisan in izredni avtorjev entuziazem, pa naj gre za naravo ali za ljudi.
Na posebnem praznovanju pomladi, ki ga za krog znancev, sosedov in prijateljev priiredi šestdesetletna pripovedovalka zgodbe, se v razgretem ozračju pripravlja kriminalno dejanje. Pisateljica, ki se poglablja v ambivaletno naravo človeških odnosov, pokaže na razsežnost dvoličnosti in nenadno sočutja, kjer ga nihče ne pričakuje, niti od sebe.
Čeprav ima biografske filme Hollywood zelo rad, jih vendarle ne snema kar o vsakem pisatelju. O Davidu Fosterju Wallaceu, čudežnem dečku ameriške proze s konca 20. oziroma začetka 21. stoletja, ga je. Leta 2015 smo si tako lahko ogledali dramo Konec turneje. Kaj je torej takega na Wallaceu, da je prepričal ne le literarne sladokusce, ampak tudi morda najzahtevnejšo, najbolj izbirčno in muhasto publiko na svetu – hollywoodske producente? – Odgovor smo iskali v tokratnem Sobotnem branju, ko smo listali po knjigi To je voda in drugi eseji, izboru iz Wallaceovega esejističnega pisanja, ki ga je za LUD Literatura pripravil naš tokratni gost Jernej Županič. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Pa smo jo dočakali. V prevodu Anite Jadrič je pri Cankarjevi založbi izšel težko pričakovani četrti, zadnji del neapeljskega cikla Elene Ferrante O izgubljeni deklici. Osupljiva pripoved o življenjskem prijateljstvu med Lilo in Eleno je tako končana. Oddajo Sobotno branje je pripravila Urška Henigman.
Ni gotovo, ali je v vseh letih, kar na Slovenskem knjižnem sejmu podeljujejo nagrado za knjigo leta, kdaj slavilo bolj nenavadno, begajoče, težko opredeljivo in izmuzljivo delo kakor letos, ko je prestižno priznanje pripadlo Vinjetam straholjubca, pod katere se podpisujeta pisateljica in dramaturginja Eva Mahkovic ter ilustratorka in umetnostna zgodovinarka Eva Mlinar. Težko je, na primer, opredeliti že literarno zvrst, s katero imamo tu opravka. Založba, ki za Vinjetami straholjubca stoji, VigeVageKnjige, je, na primer, delo javnosti predstavila kot risoroman, se pravi tisti sodobni hibridni žanr, pri katerem besedila in slike ni mogoče ne ločiti ne enega označiti za absolutno nadrejenega drugemu, saj šele skupaj pripovedujeta zgodbo. Bralkam in bralcem se, nasprotno, ob prvem, še površnem listanju po knjigi kaj lahko zazdi, da je pred nami zbirka le rahlo povezanih, sredobežnih kratkoproznih fragmentov. No, Eva Mahkovic pa je svoja besedila, ki jih zdaj najdemo med platnicami, v enem izmed intervjujev celo označila za groteskno poezijo. Kako torej brati Vinjete straholjubca? – Odgovor smo iskali v pogovoru z avtoricama v tokratnem Sobotnem branju, zadnjem v letu 2019. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Nobenega dvoma ni, da imamo ljudje radi zgodbe in da imajo določene zgodbe, določene knjige še prav poseben vpliv. Kot pokaže v knjigi Napisani svet nemški komparativist in filozof, sicer predavatelj primerjalne književnosti na Harvardu, pa lahko literatura tudi povsem neposredno usmerja tok zgodovine. Napisani svet predstavi šestnajst zgodb, ki segajo od najstarejšega literarnega besedila Epa o Gilgamešu, prek ključne vloge, ki jo je imela Iliada pri Aleksandrovem osvajanju sveta, vse do sveta sodobnih prodajnih fenomenov, kot je denimo saga o Harryju Potterju. Naj gre za Šeherezado ali afriški ep Sundžata, za vlogo Benjamina Franklina pri vzponu tiska ali za katero drugo veliko revolucijo v širjenju pisane besede, Napisani svet vedno znova preseneti s kakim nepoznanim, a poljudno predstavljenim koščkom iz bogate zakladnice nenavadnih srečanj med literaturo in zgodovino.
Ko so poljsko pesnico Wisławo Szymborsko nekoč vprašali, zakaj je njen opus tako skromen po obsegu – v dobrih šestih desetletjih ustvarjanja je namreč objavila nekaj manj kot 350 pesmi –, je umetnica nepozabno odgovorila, da pač zato, ker ima doma koš za smeti. A tisto, kar navsezadnje je ugledalo luč sveta, je bilo resnično vrhunsko. To so prepoznali tudi švedski akademiki in Szymborski leta 1996 podelili Nobelovo nagrado za književnost. Da se v Stockholmu takrat niso zmotili, se lahko zdaj prepričamo tudi slovenski bralke in bralci, saj smo v branje dobili Radost pisanja, celoten pesniški opus Wisławe Szymborske. Toda: o čem pesnica pravzaprav piše? H katerim temam in vprašanjem se, nepomirjena, vedno znova vrača? Kakšen je, ne nazadnje, njen slog? – Odgovore smo iskali v tokratnem Sobotnem branju, ko smo pred mikrofonom gostili njeno prevajalko, Jano Unuk. Oddajo je priporavil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Francoski tajni agent Francis Servain Mirković, po materi Hrvat, potuje s kovčkom kočljivih dokumentov iz Milana v Rim. Toda dejansko bralce in bralke popelje v Cono, območje vojn in nasilja, ki se na širšem sredozemskem prostoru razteza od antike do danes. Skozi skorajda neprekinjeni monolog njegovih misli in spominov se na eni strani izriše njegova osebna zgodovina, ki vključuje tudi sodelovanje v balkanskih vojnah na hrvaški strani. Predvsem pa v Coni francoski pisatelj Mathias Enard izriše gosto fresko nenehno ponavljajočih se vojn in nasilja, ki določajo ta prostor že od Homerja naprej. Vse to pa z občutkom za jezik, ki skorajda ne pozna in potrebuje ločil, ter izrednim poznavanjem zgodovine in krajev, ki jih pritegne v Cono. "Pri Mathiasu Enardu je neverjetno, da se teme balkanskih vojn v 90ih letih loteva z neizmerno empatijo in zavzetostjo ter občutkom osebne prizadetosti, kakor se loteva tudi drugih temačnih vidikov evropske zgodovine, ki ga očitno zelo zadevajo," razlaga prevajalka romana Suzana Koncut. Z romanom Cona, ki je nastal leta 2008, je Mathias Enard resnično opozoril nase. Tudi slovenskim bralcem ni neznan, saj imamo v prevodu že njegove Kompas, Alkohol in nostalgija in Pripoveduj jim o bitkah, kraljih in slonih. Roman Cona je izšel v zbirki Roman pri založbi Mladinska knjiga.
Taras Birsa se vrača, in to tretjič, tokrat kot samostojni podjetnik in ne več kot višji kriminalistični inšpektor na ljubljanski policijski upravi. Po Jezeru, ki je v slovenski knjižni prostor prinesel skandinavsko-bohinjski pridih, in Leninovem parku, v katerem reševanje primera poteka v vroči in soparni poletni Ljubljani, avtor Tadej Golob svojega protagonista zdaj usmeri v drug del Ljubljane, Rožno dolino. V kriminalnem romanu Dolina rož, ki je izšel pri Založbi Goga, se bralec že takoj na začetku znajde na prizorišču zločina dvojnega umora s samomorom. Če še niste prebrali knjige in ne želite slišati kvarnikov, predlagamo, da si oddajo, v kateri smo se pogovarjali z avtorjem Tadejem Golobom, zavrtite po branju.
Britanski novinar in popotnik Simon Reeve že od nekdaj prepozna dobre zgodbe. V svojih popotniških oddajah in dokumentarcih že leta navdušuje s sproščenostjo, človeško toplino in iskrivo radovednostjo. Za britanski BBC je obiskal že 120 dežel; med njimi tudi take, ki jih ne najdemo na uradnih zemljevidih. Potovanja so ga popeljala čez pragozdove, puščave, gorovja in oceane. V odročnih kotičkih srečuje ljudi in posluša njihove zgodbe. »Od prvega dne prve poti sem spoznaval, da je potovanje z odprtimi očmi iskanje tako teme kot svetlobe, pravo zagotovilo za izkušnjo, ki se ti usede v dušo,« beremo v Simonovi knjigi Korak za korakom. V slovenščino jo je prevedel Vid Sagadin Žigon, izšla je pri založbi Aktivni mediji. Za oddajo Sobotno branje sta knjigo prebrala Tomaž Gerden in Iztok Konc.
Tokrat bomo sledili posebnemu pripovednemu slogu romana Leto smrti Ricarda Reisa, ki ga je napisal na današnji dan rojeni portugalski nobelovec José Saramago. V romanu, polnem dvoumnosti in protislovij, ki ga je navdihnil izjemni portugalski umetnik Fernando Pessoa, nas avtor vodi od otipljivo čutnega in resnično stvarnega do iluzorno namišljenega, meje med dejanskim in fiktivnim, onkraj našega dojemanja, pa so zabrisane. Zelo celovito delo, ki prinaša vedno aktualne in univerzalne teme o človeku, je vpeto v primež pomembnih, po večini krvavih, usodnih, prelomnih dogodkov 20. stoletja, do katerih se avtor tudi nazorsko opredeljuje. Roman Leto smrti Ricarda Reisa, ki zaživi na več različnih ravneh, se dogaja v napetih 30. letih prejšnjega stoletja, ko se v stari, utrujeni Evropi širijo nerazumne ideologije in vzpenjajo totalitarizmi. Saramago se v delu odpoveduje klasični romaneskni strukturi, bralec pa je prisiljen loviti njegov notranji ritem pisanja.
Viktor Olegovič Pelevin velja za enega najboljših sodobnih ruskih pisateljev, pred leti pa so ga na enem izmed tamkajšnjih spletnih portalov celo izglasovali za najpomembnejšega javnega intelektualca današnje Rusije. Temu primerno imamo tudi v slovenščini na voljo že štiri njegove romane in dve kratkoprozni zbirki, prav pred kratkim pa je pri založbi Literarno-umetniškega društva Šerpa izšla še tretja knjiga Pelevinovih zgodb, Rumena puščica. Na prvi pogled se sicer zdi, da imamo bralke in bralci tu opravka z motivno-tematsko povsem raznorodnimi zgodbami – med drugim beremo o mladem Moskovčanu, ki se preobrazi v volkodlaka, pa o birokratih, ki obsesivno igrajo računalniške igrice, ter brezskrbnih potnikih na vlaku, ki hiti proti podrtemu mostu –, a pozorno branje pokaže, da se za bizarnimi, absurdnimi in fantastičnimi povestmi pravzaprav skriva pomenljiva alegorija sodobnega sveta. Kaj nam torej sporoča Pelevin, smo v pogovoru s prevajalcem Rumene puščice, Borutom Kraševcem, preverjali v tokratnem Sobotnem branju. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Tokrat vam predstavljamo roman Sabo je obstal, ki ga je kot sodoben, intimen roman v enem dahu spisal Oto Horvat, rojen leta 1976 v Novem Sadu, sicer tudi prevajalec iz madžarščine, nemščine, italijanščine, ki zdaj živi in dela v Firencah. To žalostinko v poetičnem slogu, kot so jo poimenovali v založbi pri kateri je izšla – Sanje, je uredil Rok Zavrtanik, prevedla pa jo je Dijana Matković. In prav s prevajalko, smo se o pripovedovalcu, ki se sooča s smrtjo ljubljene osebe in kakor Orfej Evridiki sledi svoji ljubezni v globine žalosti, osamljenosti in bolečine, pogovarjali. Horvat, ki bo konec novembra obiskal Slovenijo, tudi Cankarjev dom, je za roman prejel nagrado Biljane Jovanović in nagrado Mirka Kovača ter bil v finalu za Ninovo nagrado 2014. Avtorica oddaje je Liana Buršič
Tri popotnice, 49 krajev, 74 zgodb in 256 strani. Knjiga z naslovom Blodnik po Istri: Ne sprašujte za pot, avtoric Agate Tomažič, Tamare Langus in Teje Kleč, opremljena z ilustracijami Milanke Fabjančič, ki je v začetku meseca oktobra izšla v samozaložbi, je potopis, ki ga do zdaj na naših knjižnih policah še ni bilo. Prinaša slogovno zelo različne zgodbe, spomine, nostalgično oziranje v preteklost, osebne vtise, domišljijske zapise, zgodovinske opise, duhovite dovtipe. V samo nekaj tednih po izidu, je knjiga v javnosti požela neznanski uspeh. Kritika, bralke in bralci o Blodniku po Istri govorijo v presežkih, da je bolj zabavno neverjeten kot Štoparski vodnik po vesolju, lahko preberemo, da prinaša tako osebne kot kolektivne spomine, pa humor in solze ganjenosti. Da mu ni para v potopisju. Avtorice same pa so o knjigi zapisale: Usodno bi se ušteli, če bi knjigo imeli za vodnik – če ne drugega, bi hipoma zašli.
Ko so po enoletnem premoru, ki mu je botroval spolni in finančni škandal, ki je pretresel njihovo institucijo, člani švedske akademije, telesa, ki izbira prejemnika Nobelove nagrade za književnost, 10. oktobra letos naposled razglasili nagrajenko za leto 2018, se ni nihče posebej čudil ali razburjal. Kar je, če pomislimo na žolčne odzive, ki zadnja leta pogosto spremljajo odločitev, komu naj pripade najprestižnejša literarna nagrada na svetu, skorajda že presenetljivo. Prestižno priznanje je tokrat očitno šlo v prave roke; prejela ga je svetovno priznana poljska pisateljica, Olga Tokarczuk. Ko pregledujemo njen zdaj ovenčani opus – pet romanov Olge Tokarczuk je v zadnjem desetletju in pol že bilo prevedenih v slovenščino, umetnica pa je leta 2013 prejela tudi našo vilenico –, nikakor ne moremo mimo Jakobovih bukev. Gre za obširen zgodovinski roman, ki ga je pisateljica umestila v 18. stoletje. In čeprav imamo tu opravka z monumentalno fresko o življenju v vzhodni Srednji Evropi pred poltretjim stoletjem, ki se suvereno giblje med različnimi deželami, verami in družbenimi razredi, samo jedro romana predstavlja pripoved o Jakobu Franku in njegovih frankistih – članih skrivnostne, ezoterične in danes večidel pozabljene odpadniške judovske ločine, ki je večidel delovala na vzhodu tedanje Poljske. Prav Jakobovim bukvam smo se posvetili tudi v tokratnem Sobotnem branju in preverjali, zakaj je ta knjiga v očeh svojih bralk in bralcev navsezadnje obveljala za roman, s katerim je Olga Tokarczuk prevetrila oziroma pomladila zvrst zgodovinskega romana. Tako smo v pogovoru z Jano Unuk, ki je delo pred dvema letoma mojstrsko prevedla za založbo KUD Police Dubove, poizvedovali, kako je pisateljica zgodovinski roman prilagodila interesom, potrebam in senzibilnostim 21. stoletja in v isti sapi presegla žanrski model, ki ga je pred dobrim stoletjem pomagal vzpostaviti prvi poljski nobelovec Henryk Sienkiewicz. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Letos mineva 40 let od iranske revolucije, ki je spodnesla krvavi prozahodni režim šaha Reze Pahlavija in ga nadomestila s krvavim teokratskim režimom ajatole Homeinija. V senci te obletnice smo se v tokratnem Sobotnem branju posvetili romanu Dezorientalka francosko-iranske pisateljice Négar Djavadi, ki pripoveduje o Iranu skozi prizmo usode štirih generacij svobodomiselne družine Sadr, družine, ki je v najbolj turbulentnih letih iranskega zgodovine 20. stoletja nasprotovala tako šahu kakor Homeiniju. Kolikšno ceno je morala družina za to načelno, nepraktično, neoportunistično držo navsezadnje plačati, smo preverjali v pogovoru s Suzano Koncut, ki je Dezorientalko prevedla, ter z dr. Primožem Šterbencem, ki je romanu pripisal zgodovinsko poglobljeno spremno besedo. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Če se zazremo v več kot polstoletno zgodovino podeljevanja Sovretove nagrade za najbolje prevedeno leposlovno delo minulega leta, če torej pregledamo seznam knjig, ki so svojim prevajalkam in prevajalcem prinesle prestižno priznanje, hitro ugotovimo, da mojstrice in mojstri prevajanja pravi obseg svojega znanja, veščine in talenta očitno lahko pokažejo takrat, ko prevajajo resnično vrhunska literarna dela. Nič drugače ni letos, ko sta si prestižno priznanje razdelili Breda Biščak (o njenem prevodu romana Avgust dolgo spregledovanega ameriškega klasika Johna Williamsa smo v Sobotnem branju govorili že januarja 2019) in Tatjana Jamnik. Slednja je nagrado prejela za prevod Zgodovine svetlobe, romana, ki govori o nenavadnem in razgibanem življenju svetovno priznanega češkega fotografa prve polovice 20. stoletja, Františka Drtikola. Kako je češkemu pisatelju mlajše srednje generacije, Janu Němcu, uspelo v roman preliti zgodbo o enem izmed pionirjev umetniške fotografije, ki je verjel tako v komunizem kakor v budizem, smo preverjali v tokratnem Sobotnem branju, ko smo pred mikrofonom gostili prav Tatjano Jamnik. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Dramaturginja, avtorica, oboževalka Taylor Swift in visoke mode Eva Mahkovic je več let na facebooku našla prostor za svoj umetniški izraz, kjer je med drugim v dnevniških zapisih cinično, ironično in z ravno pravšnjo mero humorja reflektirala svoje življenje. Zdaj so ti zapisi objavljeni v knjigi »na tak dan najbolj trpi mastercard« ki jo Urška Henigman predstavlja v tokratni oddaji.
Pred dobrimi tridesetimi leti so protestniki na Trgu nebeškega miru v Pekingu med protestnimi parolami vzklikali tudi verze iz pesmi Odgovor kitajskega pesnika, znanega pod psevdonimom Bei Dao. Pesem je nastala kot odgovor na neke druge, prav tako zatrte proteste na istem trgu trinajst let prej, generacije mladih Kitajcev pa so jo v vmesnem času dodobra posvojile. Pesem Odgovor odlično povzema duha tistega časa in pričakovanja mladih po vsestranskem, ne samo ekonomskem odpiranju dežele. Toda njenega avtorja Bei Daa od vsega najbolj zanima odpiranje samega jezika in velja za enega najpomembnejših sodobnih kitajskih pesnikov. Izbor njegove poezije s pomenljivim naslovom Nismo nedolžni je zdaj v prevodu Katje Kolšek izšel v dvojezični izdaji pri založbi Beletrina. Oddajo je pripravla Nina Slaček.
Roman Pogovori s prijatelji, irske avtorice Sally Rooney, ki je čez noč požel svetovno slavo in postal domala globalni trend, je nedavno v prevodu Vesne Velkovrh Bukilica prišel tudi na slovenske knjižne police. Že na naslovnici knjige piše, da gre za prvenec prve velike milenijske avtorice in literarni kritiki pa zanjo pravijo tudi, da je Jane Austin prekariata in Salinger za generacijo Snapchata. O romanu, ki je izšel pri založbi Sanje, smo govorili z urednico Andrejo Udovč.
Bretanja, nekoliko odmaknjena in zapostavljena polotoška regija na pogosto vetrovnem, deževnem in meglenem severozahodu Francije, je prizorišče dogajanja romana 353. člen kazenskega zakonika sodobnega pisatelja srednje generacije, Tanguyja Viela. In kakor nakazuje naslov, v pričujočem delu spremljamo zgodbo, ki se vrti okoli zločina. Že v prvih nekaj odstavkih smo bralke in bralci priča umoru – Martial Kermeur, prvoosebni pripovedovalec in glavni junak romana, med ribarjenjem z motornega čolna v morje kakih pet milj stran od obale pahne Antoina Lazeneca in odpelje. Lazenec se v hladni vodi utopi, policija pa, ko odkrije truplo, hitro izsledi krivca. Ta pred preiskovalnim sodnikom svojega dejanja sploh ne taji, temveč vse lepo prizna. Če je torej vse jasno že na prvih straneh, se menda lahko vprašamo, kakšna kriminalka neki je to? Kakšen roman pravzaprav beremo? – Odgovor smo iskali v tokratnem Sobotnem branju, ko smo pred mikrofonom gostili Aleša Bergerja, ki je Vielovo delo prevedel v slovenščino. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Neveljaven email naslov