Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Znani nevrolog se skupino botaničnih entuziastov poda na jug Mehike v iskanju starodavnih praprotnic.
Dnevnik iz Oaxace je poln botaničnega bogastva. Osrednjega navdušenja so deležne praprotnice, katerim običajno niti ne namenjamo posebne pozornosti, tu pa so osrednje zvezde in razlog, da se je skupinica entuziastov najrazličnejših profesionalnih ozadij odpravila na terensko odpravo v mehiško zvezno državo Oaxaco.
A dnevniški vtisi izpod peresa vsestransko razgledanega Oliverja Sacksa gosto postrežejo še z drugimi bogastvi. Tu so različna poglavja iz zgodovine Mezoamerike, lokalne kulture, pisane tržnice, zgodovina kave in kavčuka, pa čiliji, halucinogene snovi, destiliranje meskala, pogovori med sopotniki pa tudi gredo v najrazličnejše smeri.
Predvsem pa je verjetno glavna odlika Dnevnika iz Oaxace toplina s katero je napisan in izredni avtorjev entuziazem, pa naj gre za naravo ali za ljudi.
800 epizod
Oddaja je namenjena pogovoru z enim, po navadi pa z dvema sogovornikoma, in sicer o temi, ki je tako ali drugače povezana z literaturo. Največkrat je izhodišče pogovora konkretna knjiga - leposlovna, poljudno-znanstvena ali strokovna - ob kateri nato obravnavamo širšo temo ali problematiko. Ker skuša oddaja slediti sočasnemu dogajanju na literarnem prizorišču, so njeni gostje pogosto tudi aktualni nagrajenci. Takrat sta v njenem središču konkretni avtor in njegov ustvarjalni opus. Oddaja Sobotno branje govori o knjigah na drugačen način. Kakšen? Poslušajte jo.
Znani nevrolog se skupino botaničnih entuziastov poda na jug Mehike v iskanju starodavnih praprotnic.
Dnevnik iz Oaxace je poln botaničnega bogastva. Osrednjega navdušenja so deležne praprotnice, katerim običajno niti ne namenjamo posebne pozornosti, tu pa so osrednje zvezde in razlog, da se je skupinica entuziastov najrazličnejših profesionalnih ozadij odpravila na terensko odpravo v mehiško zvezno državo Oaxaco.
A dnevniški vtisi izpod peresa vsestransko razgledanega Oliverja Sacksa gosto postrežejo še z drugimi bogastvi. Tu so različna poglavja iz zgodovine Mezoamerike, lokalne kulture, pisane tržnice, zgodovina kave in kavčuka, pa čiliji, halucinogene snovi, destiliranje meskala, pogovori med sopotniki pa tudi gredo v najrazličnejše smeri.
Predvsem pa je verjetno glavna odlika Dnevnika iz Oaxace toplina s katero je napisan in izredni avtorjev entuziazem, pa naj gre za naravo ali za ljudi.
»Si upam še enkrat v otroštvo?« se v najnovejši knjigi Osebno sprašuje pisatelj, scenarist, režiser, antropolog in kolumnist Miha Mazzini. Kot ugotavlja, veliko naših strahov in vzorcev vedenja izvira ravno iz tega obdobja našega življenja. Če se lotimo raziskovanja tega, poglabljanja, razumevanja in sprejemanja, lahko tako dobimo morda odgovor na marsikatero vprašanje, ki se nam zastavlja in pojavlja v odnosih do sebe in drugih. Knjigo Osebno, ki je izšla pri založbi Goga, v tokratnem Sobotnem branju predstavlja Tina Lamovšek.
Križci krožci je naslov novega romana pisateljice Jedrt Maležič, ki je nedavno izšel pri založbi Goga in ki govori o razpadu družine, bolečini ob izgubi otroka, osamljenosti in pomenu skupnosti ter iskanju novih začetkov. Zgodba tematizira tudi vprašanje več starševstva, prevladujoče norme tradicionalne družine in nevidnosti vseh ostalih družinskih skupnosti. Voditeljica oddaje Tita Mayer je pred mikrofon povabila avtorico knjige Jedrt Maležič.
Piknik na robu ceste je duhovit in ironični naslov v slovenščino znova prevedene knjige, znanstveno fantastičnega dela bratovske pisateljske naveze: Arkadij in Boris Strugacki sta namreč v 70. letih, še globoko v času obstoja Sovjetske zveze, izdala roman, ki pa je bil cenzuriran; popravljen in dopolnjen prevod zato tokrat ponuja izvirno različico knjige. Mnogi se bodo spomnili tudi kultnega filma Stalker Andreja Tarkovskega, za katerega sta pisatelja napisala tudi scenarij, vendar se film od knjige razlikuje v mnogih pogledih, bistvene razsežnosti, ki jih ponuja knjiga, razplastenost in predvsem interpretativna širina, pa ostajajo ključna odlika vseh upodobitev vsebine. Lahko se odločimo za bolj fantazijsko in pustolovsko bralno doživetje ali za veliko bolj intuitivno, filozofsko dogodivščino, z občutkom za psihoanalitične elemente ali za kulturno literarne reference ter za iskanje asociativnih drobcev, s katerimi lahko zdrsnemo v polje družbene kritike… Naj je ta usmerjena proti vzhodni polovici sveta ali proti Zahodu, naj bo naše branje romana bolj oprto na dogajalno napetost in snovno dimenzijo, smo zavzeti za bolj sofisticiran pristop do knjige, vedno v njej srečamo stalkerja. Z njim pridemo v prostorsko in časovno uganko, skrivnostno in zapuščeno Cono, na kraj, kamor je vstopila tuja civilizacija in ga morda pa kratkem postanku, nekakšnem pikniku, zapustila, se otresla odvečnega: zasmetila obiskan prostor ter ga spremila v ropotarnico in najdišče predmetov, s katerimi je mogoče trgovati, se dokopati do Zlate krogle, ki - kako klišejsko - izpolnjuje želje … Le cena zanje je lahko previsoka, sploh če razmišljamo o nepredvidljivostih, ki nastanejo ob domnevnem stiku dveh različnih kultur, meni dr. Andrej Blatnik, ki je napisal spremno besedo h knjigi. Magda Tušar
Klasični roman afriške književnosti, ki se ob popisovanju življenja v Keniji na predvečer razglasitve neodvisnosti razpira v pretanjeno meditacijo o velikih zgodovinskih procesih in malem posamezniku v njihovem kolesju
Nemogoči dogodek zamaje temelje sveta in v romanu, ki je preplet kriminalke, trilerja, znanstvene fantastike in filozofskega romana, je usoda vseh odvisna od tega, ali bo človeštvo znalo najti pravi odgovor.
V tokratni oddaji Sobotno branje vam predstavljamo knjigo pisateljice, prevajalke in publicistke Dijane Matković – Zakaj ne pišem, ki je izšla pri Cankarjevi založbi, uredil pa jo je Aljoša Harlamov. Kot pravi Harlamov o tem avtofikcijskem, esejističnem romanu s prizori iz avtoričinega življenja, ki se močno prepletajo z družbeno in literarno refleksijo, roman pripoveduje o družbeno ekonomskih okoliščinah v katerih odraščajo in živijo milenijci, ki si iščejo službe, zaslužek in načine življenja v tem svetu, posebej pa govori o okoliščinah, ki jih onemogočajo na vsakem koraku, govori o razredu, o čemer slovenska literatura ne govori posebej rada. Z avtorico knjige se je pogovarjala avtorica oddaje Liana Buršič
Zapleteni odnosi in nevarni kratki stiki med ljudmi ter človekolikimi roboti so v samem jedru novega romana klasika sodobne britanske književnosti
Lani je številne bralce v slovenskem prevodu navdušil Četrtkov klub za umore, ki je postal najhitreje prodajana kriminalka na britanskem otočju. Televizijski voditelj, režiser in komik, Richard Osman, se očitno zelo dobro znajde tudi v pisateljskih vodah. Mož, ki je umrl dvakrat, prinaša nove dogodivščine štirih starostnikov iz Sončnega gaja. Časa si ne krajšajo zgolj z reševanjem križank in gledanjem resničnostnih šovov, pač pa preiskujejo in razrešujejo stare zločine in se hkrati zapletejo v igro mačke in miši z najbolj nevarnimi, globalnimi kriminalnimi združbami. Kljub temu, da gre za kriminalni roman, mnogi bralci in kritiki, pred napetostjo in suspenzom izpostavljajo njegovo duhovitost, iskrivost in ganljivost. Roman Mož, ki je umrl dvakrat izpostavlja tudi nekatere pereče probleme sodobne, starajoče se družbe: nasilje nad starejšimi, demenco, soočanjem z izgubo bližnjega in osamljenostjo. Ali Richard Osman res postaja z vsako knjigo boljši, je eno izmed vprašanj, ki smo ga v Sobotnem branju zastavili prevajalki Jerci Kos.
Mojstrski roman, v katerem je veliki kolumbijski pisatelj izpisal sociološko in psihološko poglobljeno anamnezo kvarnih učinkov moči in oblasti, bi si zaslužil, da ga beremo vsaj tako zavzeto kot Sto let samote
Beli volk je druga v vrsti psiholoških kriminalk izpod peresa Irene Svetek, ki pa je sámo zgodbo uokvirila v staroslovansko mitološko izročilo. V knjigi ponovno spremljamo tudi državnega tožilca Mia Aurellija, ki mora ob pomoči knjige ugotoviti, kdo je umorjena ženska z belo volčjo masko na obrazu. Oddajo Sobotno branje je predstavila Tina Lamovšek.
Roman, ki skozi številne usode pokaže, kako tesno smo povezani z drevesi.
Roman Maršalinja je posvečen življenjski zgodbi avtoričine babice in soimenjakinje Zore del Buono, Slovenke, ki se je po koncu prve svetovne vojne poročila z italijanskim zdravnikom in preselila najprej v Neapelj, nato pa v Bari, kjer ni le na zelo svojevrsten in odločen način vodila svojega gospodinjstva, ampak sta bila oba z možem prek komunistične stranke močno vključena tudi v italijansko politično dogajanje. Če gre po eni strani za izrazito večplasten in slikovit opis nenavadno ognjevite in odločne glavne junakinje ter njene družine, je Maršalinja tako hkrati odličen prikaz političnega vrenja v Italiji med obema svetovnima vojnama ter tamkajšnjega življenja med in po drugi svetovni vojni, pri čemer se redno dotika tudi dogajanja na našem prostoru, s katerim Zora vseskozi ohranja tesne stike, med vojno pa tudi intenzivno podpira jugoslovansko partizansko gibanje. O romanu, ki je nedavno izšel pri založbi Beletrina, smo za tokratno sobotno branje govorili s prevajalko Mojco Kranjc, ki je za začetek povedala nekaj besed o avtorici romana, Zori del Buono. Oddajo je pripravila Alja Zore.
Roman, v katerem veliki pisatelj popisuje svojo izkušnjo nacističnega uničevalnega taborišča Natzweiler-Struthof, je bržčas ena najpomembnejših knjig slovenskega 20. stoletja.
Knjiga z naslovom Vrnitev v Reims, avtorja Didiera Eribona, v slovenskem prevodu Iztoka Ilca je izšla letos pri založbi Cf., je zanimiv žanrski hibrid med avtobiografijo in esejistiko, leposlovjem in teorijo, po njej pa je bil leta 2021 posnet tudi dokumentarni film. V prvi vrsti gre za intimno pripoved o odraščanju v deprivilegiranemu nižjemu delavskemu razredu v drugi polovici prejšnjega stoletja, pripoved skozi katero pa avtor preizprašuje lastno pozicijo nekoga, ki se je tekom življenja zavihtel med ugledne intelektualce in pobegnil iz provincialnega okolja. Didier Eribon tematizira sram in krivdo, ki je s tem povezana in načine iskanja lastne identitete ter avtonomije, hkrati pa obračuna s preteklostjo, ki ga je neizbrisno zaznamovala. Pronicljivo prepleta intimne spomine na svoje otroštvo s sociološko analizo vzrokov za perpetuiranje represije dominantnega razreda nad drugimi. Opisuje zaznamovanost zaradi razreda in homoseksualnosti, opisuje odnos belih moških do žensk in tragičen položaj francoskih delavk ter trpljenje in stigmo, ki jo prinese življenje v revščini, pod drobnogled pa postavi tudi razloge za obrat francoskega delavstva v politično desno smer oziroma za porast podpore populistični Nacionalni fronti. Knjigo Vrnitev v Reims nam je predstavil prevajalec Iztok Ilc.
V polifoniji ospredja 12. zgodb, ki se v bogati raznolikosti zlivajo v konglomerat najrazličnejših nravi, konfiguracij in pluralnosti mnogoterih vidikov bivanja (tudi starostni razpon v življenje različno usmerjenih likov je širok), je mogoče najti vse, kar danes oblikuje sodobno britansko družbo. Tu so, kot jih v knjigi opisuje pisateljica: harekrišnovci, panksi, anarhisti, rastafarjanci, komunisti, hipiji, vegiji, radikalne feministke, lezbične feministke, nelezbične radikalne feministke, črne radikalne lezbične feministke in druge ter drugi drugi. V mnoštvu zgodb romana, ki je pisan iz perspektive idetitetnih presekov, kot temu bogatemu večglasju pravi prevajalka Katja Zakrajšek, pa so najbolj naglašene pripovedi temnopoltih Britank, ki jih okolica najraje tipizira in ima o njih zakodirane stereotipe. Tu jih avtorica preseže in zavrže.
Gorana Vojnovića seveda dobro poznamo kot romanopisca – navsezadnje je v zadnjih 15 letih trikrat prejel kresnika, njegovi Čefurji raus pa so sploh dosegli kulten status med slovenskim bralstvom. Še kako prepoznaven je tudi po lucidnih kolumnah, ki jih že lep čas piše za časopis Dnevnik in v katerih se, žanru primerno, sproti odziva na aktualno družbeno-politično dogajanje doma in po svetu. No, zdaj, s knjigo Zbiralec strahov, ki je pred nedavnim izšla pri založbi Goga, pa se nam Vojnović predstavlja še s krajšimi besedili, ki ne sodijo scela ne v klasično fikcijsko leposlovje ne v žanr mnenjskega, žurnalističnega pisanja. Če torej nimamo opravka ne s kratkimi zgodbami ne s kolumnami, se seveda lahko vprašamo, kaj natanko z Zbiralcem strahov dobivamo v branje? – Eseje, v katerih je pisatelj samemu sebi pravzaprav osrednji predmet zanimanja, saj veliko piše o lastnem otroštvu, mladosti in slovesu od te mladosti. Pa je bilo težko zbrati pogum, da je tako neposredno, tako osebno in odkrito spregovoril o sebi, ne da bi se pri tem mogel skriti za masko, ki jo sicer ponujajo romaneskni junaki, kjer avtor svoja izkustva, svoja najintimnejša čustva lahko pripiše likom, ki se od njega samega pač razlikujejo, in se tako elegantno ogne temu, da bi se pred zvedavim bralskim očesom preveč razgalil? – Odgovor smo iskali v tokratnem Sobotnem branju na Prvem, ko smo pred mikrofonom gostili Gorana Vojnovića. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Potem ko Anji s skupino ljudi uspe pobegniti pred smrtonosnim virusom iz Moskve, se v utesnjeni kolibi na otočku sredi zamrznjenega jezera v tajgi ob rusko-finski meji boj za preživetje nadaljuje. Zaloge hrane kopnijo, bencina ni več, drv za ogrevanje zmanjkuje, pomlad je še daleč. Potem pa se v hiši na bregu jezera neselijo trije moški, ki skrajne razmere še zaostrijo. Lahko razvajeni mestni ljudje kljubujejo neizprosni naravi in drug drugemu? V drugem delu Knjige o koncu sveta, kot svoj prvenec v dveh delih poimenuje ruska pisateljica Jana Vagner, nas ekstremni realizem sooči z lastnimi strahovi in vprašanjem, ali bi sami preživeli? Nadaljevanje distopičnega trilerja Pandemija, ki je izšlo pri založbi Mladinska knjiga, nam je predstavila prevajalka Špela Tomec.
Tretja knjiga dramaturginje, novinarke in publicistke Irene Štaudohar opisuje čudeže vrtnarjenja skozi svoja razmišljanja in vrtičkarske prakse, pa tudi številnih velikih umetnic, filozofov, pisateljev, ki so obdelovali svoj vrt in v njem iskali in našli prostor razmišljanja, mitologije, metafizike pa tudi duhovnega počitka in krepčila. "Vrtnarjenje je zelo praktična stvar, a je polna metafor. Ko smo umazani od zemlje, smo čisti" pravi avtorica v tej neklasični vrtnarski knjigi, ki jo je ilustrirala Trina Čuček Meršol, uredila Aleksandra Kozarov, izšla pa je pri založbi Mladinska knjiga. Oddajo je pripravila Liana Buršič
V globaliziranem svetu se razdalje med donedavna oddaljenimi kulturami nezadržno manjšajo in tako k nam v dobrih, neposrednih prevodih prihaja tudi vse več del iz sodobne japonske književnosti. Najnovejše je roman Vsa moj poletja, pod katerega se podpisuje Mieko Kawakami, ena izmed gostij letošnjega festivala Fabula. Pri tem se zdi posebej pomenljivo, da slovenski bralke in bralci z Vsemi mojimi poletji na svoje knjižne police dobivamo delo, ki še ni v pravem pomenu besede kanonizirano, ki se torej ne šibi pod težo večdesetletne kritiške hvale, temveč nam ponuja dober vpogled v to, kaj se prav ta hip dogaja na literarni sceni dežele vzhajajočega sonca. In kaj se dogaja? O čem v Vseh mojih poletjih pravzaprav piše Mieko Kawakami in kako to počne, da je z romanom prebila meje svoje nacionalne književnosti in zdaj nagovarja bralce po vsem svetu, celo tiste, ki beremo slovensko? – Odgovor smo iskali v tokratnem Sobotnem branju, ko smo pred mikrofonom gostili Domna Kavčiča, ki je Vsa moja poletja skupaj z Nino Habjan Villareal prevedel za založbo Beletrina. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Že v samem izhodišču romana Nelagodje večera, ki se dogaja v okolju, uravnanem po strogih, ortodoksnih pravilih, v katerem so prvinski človeški čutnosti in organski dejanskosti nadrejene verske dogme in biblične prispodobe, lahko slutimo prognozo tragedije, ki kmečko družino, že tako utesnjeno v rigidno zategnjeno vzdušje, porine v še večjo ohromljenost in globoko žalost. Skozi presunljivo iskren roman o žalovanju nas vodi izpoved odraščajoče deklice na pragu adolescence, ko vse pogostejša znamenja njenega telesnega zorenja, tako kot pri sorojencih, sovpadajo z nenadno bratovo smrtjo, družinska travma pa se zajeda v dušečo tišino odsotnosti.
Neveljaven email naslov