Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Virginia Woolf velja za največjo britansko pisateljico 20. stoletja. Kljub temu je bila njena knjiga z naslovom Lastna soba v slovenski jezik prevedena šele leta 1998. Zdaj pa je pred nami dolgo pričakovani ponatis, ki je izšel pri založbi *cf in nova spremna beseda publicistke mag. Tee Hvala, ki je o avtorici in njenem delu spregovorila v tokratni oddaji Sobotno branje. Gostjo je pred mikrofon povabila avtorica in voditeljica oddaje Tita Mayer.
800 epizod
Oddaja je namenjena pogovoru z enim, po navadi pa z dvema sogovornikoma, in sicer o temi, ki je tako ali drugače povezana z literaturo. Največkrat je izhodišče pogovora konkretna knjiga - leposlovna, poljudno-znanstvena ali strokovna - ob kateri nato obravnavamo širšo temo ali problematiko. Ker skuša oddaja slediti sočasnemu dogajanju na literarnem prizorišču, so njeni gostje pogosto tudi aktualni nagrajenci. Takrat sta v njenem središču konkretni avtor in njegov ustvarjalni opus. Oddaja Sobotno branje govori o knjigah na drugačen način. Kakšen? Poslušajte jo.
Virginia Woolf velja za največjo britansko pisateljico 20. stoletja. Kljub temu je bila njena knjiga z naslovom Lastna soba v slovenski jezik prevedena šele leta 1998. Zdaj pa je pred nami dolgo pričakovani ponatis, ki je izšel pri založbi *cf in nova spremna beseda publicistke mag. Tee Hvala, ki je o avtorici in njenem delu spregovorila v tokratni oddaji Sobotno branje. Gostjo je pred mikrofon povabila avtorica in voditeljica oddaje Tita Mayer.
Zahvaljujoč svoji zadržani, lirično intonirani prozi, v katero vedno znova vdirajo elementi fantastičnega, čarobnega, Haruki Murakami v očeh bralcev z vsega sveta že lep čas velja za prvo ime sodobne japonske proze. Slovenci pri tem nismo nikakršna izjema – kar deset pisateljevih knjig že imamo na voljo v prevodu. Tem se zdaj pridružuje še enajsta, kar sedemsto strani dolg roman Uboj komturja, v katerem med drugim beremo o nacistični priključitvi Avstrije in zloglasnem japonskem masakru kitajskih meščanov Nankinga leta 1937 pa tudi o tradicionalnem japonskem slikarstvu in o klasični zahodni glasbi, na katero namiguje že naslov, ki se pač navezuje na znamenito Mozartovo opero Don Juan. Vse to v kontekstu osnovne zgodbe, ki pripoveduje o težki eksistencialni krizi, v katero zaide neimenovan japonski slikar-portretist po tem, ko ga po šestih letih zakona zapusti žena. Kako se vsi ti raznorodni elementi navsezadnje prepletejo v enovito romaneskno pripoved, smo preverjali v tokratnem Sobotnem branju, ko smo pred mikrofonom gostili Domna Kavčiča, ki je Uboj komturja neposredno iz izvirnika prevedel za Mladinsko knjigo. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Letos mineva 200 let od rojstva enega največjih pisateljev vseh časov Fjodorja Mihajloviča Dostojevskega. Ob tej priložnosti so v založbi Goga v skupni knjigi izdali prevoda dveh njegovih zgodnjih del, zbirke petih feljtonov, poimenovanih Peterburški letopis, ki vsebuje utrinke pisateljevega doživljanja Peterburga v štiridesetih letih 19. stoletja, in pa povest Bele noči, v kateri se skozi konflikt med bratstvom in ljubeznijo že izrisujejo nekatere ideje, ki so tudi kasneje igrale pomembno vlogo v ustvarjanju tega velikega ruskega pisatelja. V tokratnem Sobotnem branju smo se o teh zgodnjih delih Dostojevskega in njunem mestu v širšem kontekstu njegovega ustvarjanja pogovarjali s prevajalko obeh del Uršo Zabukovec, ki je knjigi z naslovom Peterburški letopis; Bele noči pripisala tudi spremno besedo. Oddajo je pripravila Alja Zore.
V zadnjih stotih letih, vse odkar je v zadevah ekonomije, politike in množične kulture glas Amerike postal odločilen na svetovnem odru torej, menda ni bilo obdobja, ko bi poročevalci oziroma dopisniki iz Združenih držav ne imeli polnih rok dela. Vseeno pa se zdi, da se je na oni strani velike luže le malokrat zgostilo toliko usodnih dogodkov v tako kratkem času, kakor to velja za zadnjih 18 mesecev. Ta vtis potrjujejo tudi kolumne in eseji, ki jih je za spletišče MMC in za časnik Večer od svojega prihoda v Washington pred približno letom in pol pisal naš ameriški dopisnik, dr. Andrej Stopar, zdaj pa jih, opremljene z dopolnilnimi komentarji pod črto, ki pač razpolagajo z modrostjo, ki jo prinese vnazajšnji pogled, lahko prebiramo še v knjigi Ameriški Rubikon, ki je pred kratkim izšla pri založbi Goga. Kako je torej skozi prizmo pričujočega pisanja videti podoba sodobnih Združenih držav in tamkajšnjih ljudi, smo v pogovoru z Andrejem Stoparjem preverjali v tokratnem Sobotnem branju na Prvem. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Tisto, kar sta v polju svetovne književnosti za odrasle Dostojevski ali Kafka, je v kontekstu literature za mlade bralke in bralce brez najmanjšega dvoma švedsko-finska pisateljica Tove Jansson. Njenih devet absolutno genialnih knjig o Mumintrolku, Njuhcu, mali Mi in drugih prebivalcih čarobnega Mumindola pač predstavlja enega nespornih vrhov otroške književnosti vseh dežel in vseh časov. A, zanimivo, veščine, ki jih potrebuje pisatelj, da napiše kanonično delo za odrasle, niso nujno tiste, ki omogočajo ustvarjanje vrhunskih pravljic. In obratno, kajpada. Najbrž tudi zato književnikov, ki bi znali mojstrsko pisati za bralce čisto vseh starosti, skorajda ni. No, med pregovornimi izjemami, ki potrjujejo pravilo, bi utegnila biti prav Tove Jansson, ki je okoli leta 1970, že v drugi polovici svoje umetniške kariere torej, nenadoma začela objavljati literarna dela, namenjena odraslemu občinstvu. Čeprav seveda ni dvoma, da v zavesti najširše javnosti to pisanje vendarle ostaja v senci muminskih zgodb, je tudi njena – recimo ji tako – odrasla proza vredna resnično zavzete pozornosti. To navsezadnje dokazuje tudi Poslušalka, pisateljičina prva kratkoprozna zbirka, ki je v izvrstnem prevodu Nade Grošelj pred nedavnim izšla v založbi Literarno-umetniškega društva Literatura. Katere so torej neizpodbitne odlike Poslušalke, smo v pogovoru z Nado Grošelj preverjali v tokratnem Sobotnem branju. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Prvi roman Kurji pastir iz trilogije letošnjega Prešernovega nagrajenca, prekmurskega pisatelja Ferija Lainščka, slika panoramo z vraževerjem, zakotnostjo in s siromaštvom zaznamovan prostor vaške skupnosti. Še posebej je projekcija usmerjena v raziskovanje plasti intimne družinske zasebnosti. Kurji pastir je prežet z lepoto in z grotesko sanjske mističnosti ter skoraj magičnim realizmom, ugledanim skozi očala, ki jih je pisatelju nadelo otroštvo…
Profesorica dr. Renata Salecl v svoji knjigi z naslovom Strast do nevednosti raziskuje kako se nevednost odraža na različnih področjih sodobnega življenja. Zakaj si tako radi zatiskamo oči, kakšna je vloga nevednosti v intimnih odnosih, kakšne koristi ima družba zaradi ignoriranja znanja? Kako se spreminja koncept vedenja in kakšen je odnos neo-liberalistične družbe do znanja strokovnjakov ter do znanja nasploh? O knjigi, ki je izšla pri založbi Mladinska knjiga smo se pogovarjali z avtorico, dr. Renato Salecl.
Ko je László Krasznahorkai leta 2014 prejel nagrado Vilenica, so se mnogi čudili, saj pisatelj dotlej sploh še ni bil preveden v slovenščino. No, zdaj, ko je pred nami drugi prevod iz Krasznahorkaijevega razmeroma obsežnega opsua – gre za kratkoprozno zbirko Svet gre naprej, ki je izšla pri založbi Beletrina –, je jasno, da se organizatorji vileniškega festivala pred sedmimi leti nikakor niso motili: madžarski književnik je po vsem sodeč res eden največjih živečih pisateljev. In to ne le v srednji Evropi, ampak najbrž kar na svetu. Kaj takega trditi, je sicer vselej tvegano, a tudi na Prvem programu Radia Slovenija menimo, da se ne motimo, presežne odlike Krasznahorkaijeve pisave pa smo v pogovoru s prevajalko Marjanco Mihelič predstavljali v tokratnem Sobotnem branju. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
V delu Vojna nima ženskega obraza Nobelova nagrajenka Svetlana Aleksijevič skozi množico dokumentarnih pričevanj pred nami zariše podobo druge svetovne vojne, o kakršni ji je pripovedovalo več sto žensk, ki so se v tem pomembnem zgodovinskem trenutku pridružile milijonu svojih sorojakinj in vstopile v sovjetsko vojsko. Tam so opravljale najrazličnejše zadolžitve, od oskrbovanja ranjencev, kuhanja in pranja, pa do čisto pravih bojnih nalog v artileriji, pehoti in celo letalstvu. Knjiga s tem seveda daje glas predvsem udeleženkam vojne samim, vendar pa te izjemno iskrene in pretresljive izpovedi ves čas dopolnjujejo tudi razmišljanja avtorice, ki opisuje svoj način zbiranja teh pričevanj, svoje vtise ob pogovorih, razmisleke o ljudeh, ki so doživeli grozote tistega časa, k vsemu temu pa dodaja še spraševanje o naravi spominjanja in človeka nasploh. Pri predstavitvi dela, ki je nedavno izšlo pri založbi Goga, nam bo pomagal predavatelj na katedri za rusko književnost ljubljanske Filozofske fakultete dr. Blaž Podlesnik. Oddajo je pripravila Alja Zore.
Jure Apih je prvo ime slovenskega oglaševalstva. Njegova biografija beleži veliko vizionarskih odločitev, dejanj in nagrad. Že v 70tih letih je zasnoval in vodil prvo pravo oglaševalsko agencijo v Sloveniji, Studio Marketing Delo, ki je hitro postala najbolj uspešna jugoslovanska agencija. Bil je član oglaševalskih in marketinških strokovnih organizacij, vodil je veliko uspelih marketinških akcij, zasnoval in soustanovil je Zlati boben, mednarodni oglaševalski festival. A Jure Apih ni znan le iz oglaševalskega sveta. Je publicist in kolumnist. Bil je predsednik uprave Dela, konec 70tih pa je bil tudi glavni in odgovorni urednik politično-informativnega tednika Teleks. In prav zadnje je tisto, kar opisuje v svoji nedavno izdani knjigi Predigra.
Le kakšen naj bo biografski roman velikega virtuoza igralske transformacije, če ne polnokrven kot on sam? Polnokrvno in s pretanjenim občutkom za igralčevo senzibilnost in človečnost, pa se je njegovih številnih spominov in življenjskih ter poklicnih prigod lotila Petra Pogorevc, nekdanja novinarka pa tudi kritičarka, prevajalka, publicistka in dramaturginja v Mestnem gledališču ljubljanskem. S Petro Pogorevc se je o približevanju igralski ikoni in zapisovanju njegovega življenja na papir pogovarjala Liana Buršič. V oddaji bodo predvajani tudi odlomki iz romana, v interpretaciji napovedovalca Aleksandra Golje.
Ves svet je v pandemiji in z njim tudi literarni svet Tadeja Goloba, ki se v svojem četrtem nadaljevanju z višjim inšpektorjem Tarasom Birso sprašuje, ali je novi koronavirus ustvaril tudi serijskega morilca. Po različnih krajih Slovenije se na točno določen dan v tednu zgodijo umori, na videz med seboj nepovezani. Znana ekipa s Policijske uprave Ljubljana – tokrat kot nekakšni podizvajalci GPU – Taras, Tina, Brajc in Osterc – se podajo v tekmo s časom po manjših in večjih krajih. Najnovejšo knjigo Tadeja Goloba Virus v Sobotnem branju na Prvem predstavlja Tina Lamovšek. Zaradi morebitnih kvarnikov oddajo poslušajte po branju.
Roman Rodbina Miljenka Jergovića je pravzaprav družinska saga. A povedana na sodoben in slogovno zelo raznolik način. Deloma je zvesta družinska biografija, trdno usidrana v izpričane in z dokazi podkrepljene dogodke, drugje nekaj izhodiščnih drobcev, ki so se ohranili v družinskem spominu, bogato nadgradi pisateljeva domišljija. Skozi zgodbe potomcev banatskega Nemca Karla Stublerja, pisateljevega pradeda, visokega uradnika na železnici, ki ga je služba prek Dubrovnika pripeljala v Bosno, se tako zelo živo izrišejo portreti preštevilnih ljudi, njihovih pričakovanj in strahov ter vsa teža odločitev, večjih in manjših, ki se po spletu zgodovinskih okoliščin lahko izkažejo za usodne. Predvsem pa v Rodbini nazorno zaživijo tudi prostori in časi, tako rekoč celotno 20. stoletje (in nekaj enaindvajsetega) in njihove neprestane premene. Roman tako nadvse uspešno udejanji misel, ki je najdemo na številnih mestih v romanu, da namreč lahko edino literatura na adekvaten način ponudi določeno obrambo pred nenehnim izginjanjem in pozabo. Vse to v odličnem prevodu Aleksandre Rekar, ki je zanj prejela Sovretovo nagrado za najboljši prevod leta.
Nemškega nobelovca Thomasa Manna pri nas kar dobro poznamo. Ker je namreč mož že zaživa veljal za nespornega klasika zahodne književnosti, smo prevode njegovih del dobivali bolj ali manj sproti, brez pregovornega slovenskega večdesetletnega zamudništva. In vendar je očitno, da ni vse Mannovo pisanje na Slovenskem padlo na enako plodna tla; še zlasti njegov zadnji roman, Izpovedi bleferja Felixa Krulla, je dolgo ostajal v senci Buddenbrookovih, Čarobne gore, Smrti v Benetkah in pisateljevih drugih del. A ta relativna brezbrižnost naše bralske javnosti do bržčas najbolj komične stvaritve v Mannovem opusu morda ni bila povsem upravičena in zdaj imamo priložnost za nekakšen popravni izpit; v kontekstu Klasične Beletrine, ambicioznega založniškega projekta, ki naj bi nas v naslednjih letih oskrbel z nizom bodisi povsem novih bodisi osveženih prevodov nekaterih ključnih del iz zakladnice svetovnega kanona, je namreč pred nedavnim izšel prav nov prevod »Felixa Krulla«, za katerega je poskrbela Mojca Kranjc. Zakaj si torej Mannov v splošnem le malo znani, pikareskni roman o prenarejevalcu, prevarantu in bleferju zasluži, da ga naposled prištejemo med polnokrvne klasike, smo preverjali v tokratnem Sobotnem branju, ko smo pred mikrofonom gostili prav Mojco Kranjc. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
V tokratni oddaji Sobotno branje bomo predstavili knjigo z naslovom Ogledala, avtorice Vesne Milek. Zbirka kolumen, ki so nastajale za časopis Delo, prinaša presek prostora in časa preteklega desetletja. Pred mikrofon smo povabili avtorico, novinarko Vesno Milek.
Knjiga z naslovom Varna razdalja je krajša proza, romaneskni prvenec argentinske pisateljice Samante Schweblin, ki ga preveva zagonetno vzdušje nenavadne pripovedi o tradicionalnem in modernem podeželskem načinu življenja. Zaznamuje ga ozračje zastrupljenega okolja, v katerem se ljudje spoznavajo, zbolevajo in umirajo. Vse pa spremlja idejno sanjska magija in družbena kritika…
Beg pred svobodo, ki je prvič izšel leta 1941, je eno najvplivnejših del družbenega psihoanalitika Ericha Fromma, v katerem avtor skozi raziskovanje vzrokov za totalitarizme tistega časa pred nami zariše obširno analizo človekovega dvoumnega položaja v svetu vedno večje svobode in individualizma, ki se je začel oblikovati po razpadu srednjeveškega reda sveta in močno zaznamoval začetek 20-ega stoletja, v marsičem pa tudi današnji čas. Pri predstavitvi Frommovega dela, ki je nedavno izšlo pri založbi UMco, nam bo pomagal psihoterapevt, raziskovalec in predavatelj Dražen Šumiga. Oddajo je pripravila Alja Zore.
Klasikinja škotske književnosti, Muriel Spark, je dogajanje Zlatih let gospodične Jean Brodie, svojega osrednjega romana, umestila v trideseta leta 20. stoletja na prestižno dekliško šolo v Edinburgu. V središču zgodbe je, kakor pove že naslov, Jean Brodie, nevsakdanja, svojeglava, karizmatična učiteljica, ki pri svojem delu uporablja precej nenavadne pedagoške metode. To je še zlasti očitno v primeru šestih mladenk iz razreda, v katerih gospodična Brodie prepozna prav poseben potencial in jih v upanju, da bo mogla odločilno pripomoči k oblikovanju njihovih osebnosti, vzame pod svoje okrilje. Zdi se, da ji to navsezadnje tudi res uspe, da torej svoje izbranke trajno in daljnosežno zaznamuje, a njene metode in stališča, ki segajo od povzdigavanja lepote italijanskega renesančnega slikarstva do zagovora genialnosti italijanskega voditelja Benita Mussolinija, zbujajo odpor in nasprotovanje – ne le pri ravnateljici in drugih članicah učiteljskega zbora, ampak nemara tudi pri samih učenkah. Pa ga zbujajo tudi pri bralkah in bralcih? Kaj si pravzaprav misliti o učiteljici, ki po eni strani na nenavadno vznesen način poveličuje lepoto, a obenem pridiga o domnevnih vrlinah fašizma? – Odgovor smo iskali v tokratnem Sobotnem branju, ko smo pred mikrofonom gostili Tadejo Spruk, ki je Zlata leta gospodične Jean Brodie za Cankarjevo založbo, za knjižno edicijo Moderni klasiki prevedla v slovenščino. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Zbirka kratkih zgodb Bizarne zgodbe je v originalu izšla leta 2018, v letu torej, za katerega je poljska pisateljica Olga Tokarczuk prejela Nobelovo nagrado. V avtoričinem opusu kratke zgodbe sicer niso tako v ospredju kot romani. A Bizarne zgodbe enako prepričljivo raziskujejo tisti pogled, ki Olgo Tokarczuk vselej najbolj zanima, pogled, ki svet motri iz nenavadne, bizarne, eks-centrične perspektive. Svetovi, ki se odpirajo v deseterici Bizarnih zgodb, so tako najrazličnejši. Segajo od skorajda običajnih do povsem futurstičnih, vse pa, naslovu primerno, odlikuje močan element bizarnosti. "Bizarnost in čudaškost teh zgodb je ravno v pogledu nanje in ne v upovedani resničnosti,« pravi prevajalka Jana Unuk. Prav skozi eks-centrični pogled se namreč po mnenju Olge Tokarczuk šele lahko človeški psihološki vzgibi in eksistencialne dileme odprejo na način, ki omogoča dejansko osmišljanje sodobnega sveta in človekovega mesta v njem.
Roman se začne šokantno in s koncem - prostitutka Leila umira na smetišču na obrobju Istanbula. Kompleksna zgodba nas potem skozi potapljanje v um glavne protagonistke, popelje v biografski, čutni in čustveni popis njene usode. In hkrati zelo neprizanesljivo, z resničnostno ekzaktnostjo tudi v duha časa ter zgodovino posledic krutosti in neenakopravnosti patriarhalnega sistema. Avtorica romana Elif Shafak je doktorica družbenih ved, angažirana intelektualka, feministka in aktivistka, ki redno piše za vrsto uglednih medijev, med drugim tudi za The Guardian. O avtorici in njenem najnovejšem romanu, že sedmem po vrsti, ki je bil nominiran tudi za ugledno Bookerjevo nagrado, smo se pogovarjali s prevajalko Majo Ropret. Avtorica oddaje je Liana Buršič
Plan B je knjiga o podnebnih spremembah, ki pa – kot pravi avtor – ne želi naštevati številk in dejstev ter nizati apokaliptičnih podob, ampak predvsem predstaviti že delujoče načine spopadanja s podnebno krizo po vsem svetu, pa naj gre za majhne zgodbe zelene transformacije, kakršna poteka na samooskrbnem grškem otoku Tilos, za vsedržavne politične odločitve za spremembo, kot so jih sprejeli na Islandiji ali Norveškem, ali pa za globalno povezano zgodbo električne mobilnosti, ki teče vse od bolivijskih rudnikov litija do proizvodnje električnih baterij na Kitajskem. O priložnostih in pasteh, ki jih ponuja zelena transformacija, v tokratnem Sobotnem branju govorimo z avtorjem knjige, dolgoletnim poročevalcem iz vojn in kriznih žarišč Boštjanom Videmškom.
Neveljaven email naslov