Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Romaneskni prvenec kultnega madžarskega pisatelja sicer slika zagatno družbeno stvarnost pri naših vzhodnih sosedih v času socializma, a to počne tako, da presega kontekst, sredi katerega je nastal, in navsezadnje izreka temeljne resnice o človeku in njegovem položaju v svetu
Kako hitro se stvari spreminjajo v polju literature! Ko je, na primer, leta 2014 László Krasznahorkai prejel nagrado Vilenica, smo se slovenski bralke in bralci povečini zmedeno spraševali, kdo neki je ta lavreat in kaj je takega napisal, da si zasluži to visoko priznanje. Ko pa je sredi marca, v kontekstu letošnjega festivala Fabula, Krasznahorkai gostoval v Ljubljani, je bil Klub Cankarjevega doma poln njegovih navdušenih bralk in bralcev.
Da se je v vsega devetih letih naš odnos do tega pisatelja tako korenito spremenil, so po svoje najbrž pripomogle prestižne nagrade – ne pozabimo: po Vilenici je madžarski književnik prejel še mednarodnega Bookerja ter avstrijsko državo nagrado za evropsko književnost – no, še bolj pa je gotovo zaslužna Marjanca Mihelič, ki nas je leta 2015 najprej oskrbela z gibkim prevodom Kraszanhorkaijevega romana Vojna in vojna, pet let pozneje pa še z njegovo izvrstno kratko prozo neskončno dolgih stavkov, zbrano v zbirki Svet gre naprej.
Ker sta ti knjigi zgovorno pokazali, da moramo v madžarskem avtorju prepoznati resnega kandidata za naziv največjega živečega pisatelja na svetu, tudi ne moremo biti posebej presenečeni, da je bil literarni večer s Krasznahorkaijem tako dobro obiskan. Še posebej, jasno, ker se je dobršen del pogovora navsezadnje sukal okoli novega prevoda iz pisateljevega opusa; pri Beletrini so namreč – ponovno po zaslugi Marjance Mihelič – izdali roman Satanov tango. Na Prvem pa smo v tokratnem Sobotnem branju preverjali, kakšno mesto pričujoča knjiga pravzaprav zavzema med umetnikovimi deli oziroma kako dopolnjuje naše predstave o Krasznahorkaijevi viziji človeka in njegovega položaja v svetu. Gostja oddaje je bila prav Marjanca Mihelič.
foto: Goran Dekleva
801 epizod
Oddaja je namenjena pogovoru z enim, po navadi pa z dvema sogovornikoma, in sicer o temi, ki je tako ali drugače povezana z literaturo. Največkrat je izhodišče pogovora konkretna knjiga - leposlovna, poljudno-znanstvena ali strokovna - ob kateri nato obravnavamo širšo temo ali problematiko. Ker skuša oddaja slediti sočasnemu dogajanju na literarnem prizorišču, so njeni gostje pogosto tudi aktualni nagrajenci. Takrat sta v njenem središču konkretni avtor in njegov ustvarjalni opus. Oddaja Sobotno branje govori o knjigah na drugačen način. Kakšen? Poslušajte jo.
Romaneskni prvenec kultnega madžarskega pisatelja sicer slika zagatno družbeno stvarnost pri naših vzhodnih sosedih v času socializma, a to počne tako, da presega kontekst, sredi katerega je nastal, in navsezadnje izreka temeljne resnice o človeku in njegovem položaju v svetu
Kako hitro se stvari spreminjajo v polju literature! Ko je, na primer, leta 2014 László Krasznahorkai prejel nagrado Vilenica, smo se slovenski bralke in bralci povečini zmedeno spraševali, kdo neki je ta lavreat in kaj je takega napisal, da si zasluži to visoko priznanje. Ko pa je sredi marca, v kontekstu letošnjega festivala Fabula, Krasznahorkai gostoval v Ljubljani, je bil Klub Cankarjevega doma poln njegovih navdušenih bralk in bralcev.
Da se je v vsega devetih letih naš odnos do tega pisatelja tako korenito spremenil, so po svoje najbrž pripomogle prestižne nagrade – ne pozabimo: po Vilenici je madžarski književnik prejel še mednarodnega Bookerja ter avstrijsko državo nagrado za evropsko književnost – no, še bolj pa je gotovo zaslužna Marjanca Mihelič, ki nas je leta 2015 najprej oskrbela z gibkim prevodom Kraszanhorkaijevega romana Vojna in vojna, pet let pozneje pa še z njegovo izvrstno kratko prozo neskončno dolgih stavkov, zbrano v zbirki Svet gre naprej.
Ker sta ti knjigi zgovorno pokazali, da moramo v madžarskem avtorju prepoznati resnega kandidata za naziv največjega živečega pisatelja na svetu, tudi ne moremo biti posebej presenečeni, da je bil literarni večer s Krasznahorkaijem tako dobro obiskan. Še posebej, jasno, ker se je dobršen del pogovora navsezadnje sukal okoli novega prevoda iz pisateljevega opusa; pri Beletrini so namreč – ponovno po zaslugi Marjance Mihelič – izdali roman Satanov tango. Na Prvem pa smo v tokratnem Sobotnem branju preverjali, kakšno mesto pričujoča knjiga pravzaprav zavzema med umetnikovimi deli oziroma kako dopolnjuje naše predstave o Krasznahorkaijevi viziji človeka in njegovega položaja v svetu. Gostja oddaje je bila prav Marjanca Mihelič.
foto: Goran Dekleva
Plan B je knjiga o podnebnih spremembah, ki pa – kot pravi avtor – ne želi naštevati številk in dejstev ter nizati apokaliptičnih podob, ampak predvsem predstaviti že delujoče načine spopadanja s podnebno krizo po vsem svetu, pa naj gre za majhne zgodbe zelene transformacije, kakršna poteka na samooskrbnem grškem otoku Tilos, za vsedržavne politične odločitve za spremembo, kot so jih sprejeli na Islandiji ali Norveškem, ali pa za globalno povezano zgodbo električne mobilnosti, ki teče vse od bolivijskih rudnikov litija do proizvodnje električnih baterij na Kitajskem. O priložnostih in pasteh, ki jih ponuja zelena transformacija, v tokratnem Sobotnem branju govorimo z avtorjem knjige, dolgoletnim poročevalcem iz vojn in kriznih žarišč Boštjanom Videmškom.
Sredi oktobra je iz Stockholma prišla novica, da letošnjo Nobelovo nagrado za književnost prejme 77-letna ameriška pesnica Louise Glück. Novica je bila presenetljiva toliko, kolikor se švedski akademiki zadnja desetletja najprestižnejše literarno priznanje na svetu v splošnem obotavljajo podeliti pesnikom in pesnicam in raje nagrajujejo prozaiste – kar slej ko prej veseli tudi svetovno založniško industrijo, ki precej lažje kakor pesniške zbirke prodaja romane in kratko prozo. A natanko v dejstvu, da so se Švedi po dolgih devetih letih in Tomasu Tranströmerju odločili razočarati vse tiste, ki hočejo s knjigami predvsem kovati dobičke, ter ponovno počastiti poezijo, smemo videti posreden dokaz, da je pesništvo Louise Glück resnično izjemno. S čim je torej ameriška pesnica prepričala zahtevne akademike? – Odgovor smo iskali v tokratnem Sobotnem branju, ko smo pred mikrofonom gostili pesnico Veroniko Dintinjana, ki je pred devetimi leti za Mladinsko knjigo pripravila Onkraj noči, razmeroma obsežen izbor iz poezije novopečene ameriške nobelovke. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Na prvi pogled se zdi, da med tistim, kar štejemo za sveto, in onim, čemur se smejemo, ni prav nobenih stičnih točk. Toda filozof in stripar dr. Izar Lunaček pravi, da le ni čisto tako. Kakor namreč poglobljeno piše in duhovito riše (ali je pač ravno obratno?) v stripovskem eseju Sveto & smešno, ki je pred nedavnim izšel v sodelovanju med Zavodom Stripolis in Založbo ZRC, so nepremostljiv prepad med enim in drugim vzpostavili šele abrahamski monoteizmi, medtem ko so starejše poganske družbe zelo dobro razumele, da so pojmi, kot so vzvišeno in pritlehno, tragično in komično, sveto in smešno, pravzaprav bistveno zvezani. In da se je torej družba, ki pritrjuje samo svetemu, medtem ko skuša eksistencialni pomen smešnega na vsak način devalvirati, prikrajšala za nekaj bistvenega. Prikrajšala – za kaj natanko? Kakšen bi utegnil biti globlji pomen smešnega? Zakaj smeh ni samo nekaj obrobnega in postranskega, temveč meri v eno ključnih razsežnosti naše bivanjske izkušnje? In kako sta polji svetega in smešnega navsezadnje zvezani? – Odgovor smo iskali v tokratnem Sobotnem branju, ko smo pred mikrofonom gostili prav Izarja Lunačka. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Ciril Kosmač, od čigar rojstva je konec septembra minilo 110 let, je v svojem pisanju postavil trajen spomenik ljudem zgornjega Posočja, njihovim ljubeznim, izgubam in hrepenenjem, njihovi trdi zgodovinski preizkušnji pod zlom italijanskega fašizma. In kakor dokazuje Lovim pomladni veter, precej obsežen izbor iz njegove kratke proze, ki je pred nedavnim izšel pri založbi Beletrina, minevanje časa Kosmačevim zgodbam ni vzelo ne njihove živosti ne lepote ne globine. Kako nas torej Kosmačevo pisanje nagovarja danes, kaj nam sporoča? - Odgovor smo iskali v tokratnem Sobotnem branju, ko smo pred mikrofonom gostili urednika kulturne redakcije pri Primorskih novicah, Andraža Gombača, ki je Lovim pomladni veter pripravil v sodelovanju s pisateljevo hčerko, Nančo Kosmač Kogej. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Pri založbi Mladinska knjiga je v preteklem tednu izšla knjiga z naslovom Nepozabne, ki jo je zadnji dve leti in pol ustvarjalo kar 20 avtoric besedil. Prinaša portrete slovenk, ki so korenito spreminjale družbo svojega časa, vendar v zgodovino kot toliko drugih pomembnih žensk, niso bile vpisane. Knjiga, pri kateri so sodelovale tudi izjemne slovenske slikarke in likovne ustvarjalke, je izšla pod strokovnim vodstvom dr. Veronike Tašner.
Romaneskni prvenec Resnično življenje je napisala belgijska pisateljica Adeline Dieudonné. To je pripoved o osmih letih travmatičnega odraščanja v disfunkcionalni družini. V romanu gre za spopad s travmatičnimi okoliščinami, z nasilnim, tiranskim očetom in z demoni, ki se naselijo v otroške možgane in dušo, za stopanje nad svet realnega, da bi zanj iz domišljije in iz znanstvenih formul pričarali možnosti odrešitve. Usodno zaznamovan, nežen in topel sestrsko bratski odnos se namreč nenadoma skrha, vendar težko predstavljiva tragedija v deklici sproži moč, da se odloči za pletenje socialne mreže in za iskanje prave, dokončne rešitve iz ujetosti v travmo.
Ana Roš, prva dama slovenske gastronomije, vzbudi pozornost s svojo pojavo, samozavestjo in prepričanjem, kaj hoče. Da je filozofija kuharskega mojstra tista, ki lahko ponese restavracijo na gastronomski zemljevid, in ne sestavine, je dokazala s svojim delom v Hiši Franko, ki je letos kot edina slovenska restavracija dobila dve Michelinovi zvezdici. Zadala si je tudi izziv napisati knjigo: najprej v angleščini pri založbi Phaidon z naslovom Sun and rain, pred kratkim pa je pri Beletrini izšel tudi slovenski prevod Sonce in dež. Pri obeh je pri pisanju sodelovala tudi novinarka našega multimedijskega centra Kaja Sajovic. Oddajo Sobotno branje je pripravila Tina Lamovšek.
Oddaja je namenjena pogovoru z enim, po navadi pa z dvema sogovornikoma, in sicer o temi, ki je tako ali drugače povezana z literaturo. Največkrat je izhodišče pogovora konkretna knjiga - leposlovna, poljudno-znanstvena ali strokovna - ob kateri nato obravnavamo širšo temo ali problematiko. Ker skuša oddaja slediti sočasnemu dogajanju na literarnem prizorišču, so njeni gostje pogosto tudi aktualni nagrajenci. Takrat sta v njenem središču konkretni avtor in njegov ustvarjalni opus. Oddaja Sobotno branje govori o knjigah na drugačen način. Kakšen? Poslušajte jo.
Če je bila na prelomu tisočletja Huxlyjev hipnotično hedonističen Krasni novi svet prepričljivejša distopija prihodnosti, je v minulih letih, tudi z razvojem tehnologije, Orwellov Veliki brat in totalitarno leto 1984 kar naenkrat verjetnejše. Zakaj je tako? Se nam zdi, da temelje demokratične ureditve ogroža totalitarizem? Odgovor na to vprašanje najdemo v esejih, ki jih je Geoge Orwell napisal tik pred in v prvih letlih druge svetovne vojne in so po osemdesetih letih še kako aktualni. Eseje so pri založbi ZRC natisnili v pamfletu z naslovom Fašizem in demokracija. V branje jih priporoča Urška Henigman.
Danes 64-letni Michel Houellebecq velja za enega najbolj provokativnih in razvpitih pa tudi pronicljivih in intelektualno stimulativnih pisateljev – ne le v rodni Franciji temveč kar na svetu. Zdi se, da mu tako rekoč z vsako knjigo uspe razgibati javno mnenje – pa naj piše o zablodah hipijevske generacije, o izpraznjenih odnosih med moškimi in ženskami ali o islamu na Zahodu. Nič drugače ni bilo niti s Serotoninom, Houellebecqovim najnovejšim romanom, ki je luč sveta ugledal januarja lani, zdaj pa je pri Cankarjevi založbi izšel še v slovenskem prevodu. Številnim bralkam in bralcem se je namreč zdelo, da Serotonin, kolikor Houellebecq tu piše tudi o zablodah evropske agrikulturne politike, ki sprožijo množične demonstracije kmetov, pravzaprav pronicljivo napoveduje protestniško gibanje francoskih rumenih jopičev, ki je izbruhnilo, ravno ko je bil roman v tisku. Toda romana, kot je poudaril njegov prevajalec, Iztok Ilc, vendarle ne gre brati kot vaje iz dnevno-političnega prognosticiranja. Serotonin, je še povedal Ilc, javno prepleta z zasebnim in zareže precej globlje v izpraznjenost, protislovnost in nesmiselnost sodobnega življenja. Kakšna je torej slika sveta, ki jo Houellbecq navsezadnje izriše v Serotoninu, smo v pogovoru z Ilcem preverjali v tokratnem Sobotnem branju. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Tišina ni zgolj odsotnost hrupa. Nanjo smo že skoraj pozabili. V času informacijske nsičenosti je postala redka dobrina. In težko jo je najti, kar nas ovira pri tem, da bi slišali notranji govor, ki nas pomirja. Kot, da nam družba prav zapoveduje, naj se uklonimo hrupu, da bi postali del vsega, namesto da bi prisluhnili sebi. Zgodovina tišine, od renesanse do danes, ki jo je napisal Alain Corbin - ugledni francoski zgodovinar, specializiran za mikrozgodovino, ki je tudi zaslužni profesor na pariški univerzi Pantheon-Sorbonne pa tudi eden najbolj prevajanih francoskih zgodovinarjev (ta knjiga je njegova prva prevedena v slovenski jezik) - je tako knjiga, ki nam poskuša bolj kot razložiti- dati možnost občutiti in doživeti tišino s pomočjo citatov mnogih piscev (Rilke, Thoreau, Maeterlinck, Hugo, Lorca, Claudel, de Foucauld, etc.), da si jo prikliočemo nazaj v svoje življenje in da lahko s silovitostjo svojega govora spet smo lahko, kar smo. Še bolj resnično. Knjiga je izšla pri založbi V.B.Z. Ljubljana, uredil Robert Bobnič, iz francoščine pa jo je prevedla Jedrt Lapuh Maležič, ki bo tokratna gostja Sobotnega branja. Odlomke iz knjige bo interpretiral napovedovalec Matej Rus. Oddajo pripravlja in vodi Liana Buršič
Knjiga Karantena. Rim. zajema dobre tri mesece življenja v Italiji v obdobju epidemije koronavirusne bolezni 19 in karantene, kot ga je doživljal dopisnik RTV-ja Janko Petrovec. A hkrati podrobneje spoznamo tudi naravo dela novinarja dopisnika. Kako se znajti, ko ni interneta? Ko mednarodna ekipa snemalcev ne prispe pravočasno za vklop v program? Ko se preprosto počutiš kot ujeda, ki kljuva po drobovju, ko s telefonom posnameš kraj tragedije? Oddajo Sobotno branje je pripravila Tina Lamovšek.
V knjigi Lege življenja, ki jo je eden najbolj priznanih angleških pisateljev Julian Barnes napisal kot posvetilo, v spomin na pokojno ženo, spremljamo metaforičen preplet življenj ljudi, ki so zaznamovali nekdanje čase in popis intimno pisateljevega »preprostega in brezpogojnega žalovanja« po nenadni izgubi. Poleg spominov na dinamiko pisateljevega zakonskega življenja, v roman vstopajo tudi osebe, ki jih je v spominu obdržala zgodovina: znamenita francoska igralka Sarah Bernardt, do katere strastno ljubezen goji angleški polkovnik Fred Burnaby, in fotograf Nadar.
Michel Butor, ki ga pri nas poznamo predvsem zahvaljujoč Modifikaciji – ta je pred pol stoletja izšla v legendarni zbirki Sto romanov –, velja za pionirja tako imenovanega novega romana in sploh enega najbolj drznih inovatorjev francoske književnosti po drugi svetovni vojni. V Duhu kraja, sveže prevedenem delu, ki je izšlo pri Cankarjevi založbi, v knjižni ediciji S poti, pa se Butorjevo poudarjeno eksperimentalno pisanje vendarle nekoliko omehča, da bi navsezadnje nastala nenavadna, lirično-meditativna potopisna knjiga, ob branju katere ne le vidimo in slišimo ampak malodane tudi vonjamo ulice Carigrada, Soluna, Kaira … Kako Butorju torej uspe prodreti v duha sredozemskih mest, ki jih je obiskal, in se naseliti med debelimi plastmi njihovih bogatih zgodovin, smo preverjali v tokratnem Sobotnem branju, ko smo pred mikrofonom gostili Suzano Koncut, ki je Duh kraja prevedla v slovenščino. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Albert Camus po splošni sodbi velja za enega ključnih mislecev filozofije eksistencializma in enega največjih pisateljev francoske oziroma svetovne književnosti 20. stoletja. Ta slava v pretežni meri počiva na izjemni umetniški moči in miselni globini dveh romanov – Tujca iz leta 1942 in Kuge, ki je luč sveta ugledala pet let pozneje. Gre za tako rekoč večni deli, ki ju lahko beremo kadarkoli in kjerkoli pa nam bosta vsakokrat odpirali nove horizonte in zastavljali nova vprašanja. In vendar je treba reči, da se zdi naš, »koronski« čas še prav posebej primeren za bodisi prvo bodisi ponovno branje Kuge. Kakor namreč pove že naslov, Camus tu piše o epidemiji, o izmišljenem izbruhu nemara najstrašnejše kužne bolezni, ki v romanu v štiridesetih letih prejšnjega stoletja prizadene Oran, pristaniško mesto v Alžiriji. Kaj živega, aktualnega, nepogrešljivega nam torej to tri četrt stoletja staro delo francoskega nobelovca lahko pove o našem lastnem položaju, smo v tokratnem Sobotnem branju preverjali v pogovoru z literarnim kritikom Urbanom Vovkom, ki je novemu natisu Kuge - ta je v dobrem starem prevodu Jožeta Javorška pred nedavnim izšel pod okriljem založbe Beletrina - pripisal spremno besedo. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Romaneskni prvenec z naslovom Mojstrovina avtorice Ane Schnabl nas popelje v zgodovinsko obdobje razpada Jugoslavije. Osrednje mesto v pripovedi zaseda ljubezenski odnos, skozi katerega pa ne zasledujemo le zapletene psihološke dinamike medosebnih razmerij, temveč tudi introspekcijo in potovanje protagonistke Ane Miler k sami sebi. Izrisujejo se posledice interakcij z drugimi in osebnih odločitev ter spoznanja ob srečevanju s samim seboj. V romanu, ki pronicljivo analizira psihopatologijo človeških nravi in pokaže kako v obdobjih krize vznika resnica, zasledujemo tudi vprašanje usode, kavzalnosti in svobode, vprašanje odnosa med življenjem in umetnostjo ter proces emancipacije glavne junakinje. Roman je izšel letos pri založbi Beletrina. Pred mikrofon smo povabili avtorico, pisateljico Ano Schnabl.
Trideseta leta 20. stoletja. Nekje na vzhodu Afrike – v izmišljeni državi, Republiki Ismailiji – se kuha državljanska vojna. V ozadju se prerivajo evropske sile s svojimi kolonialno-hegemonističnimi interesi, svetovni mediji pa na krizno območje pošiljajo poročevalce, da bi javnost napeto dogajanje lahko spremljala čim bolj od blizu. To je osnovni zgodbeni okvir romana Ekskluziva, v katerem znameniti angleški pisatelj Evelyn Waugh nastavi jedko satirično ogledalo novinarstvu. In čeprav takrat še ni bilo ne televizije ne svetovnega spleta ne družabnih omrežij, se zdi, da je v romanu mojstrsko napovedal vse senčne plati sodobnega žurnalizma – od bombastičnega senzacionalizma do zavestnega izkrivljanja oziroma potvarjanja resničnosti. Kako je Waughu to uspelo že pred 82 leti, smo preverjali v tokratnem Sobotnem branju, ko smo pred mikrofonom gostili Dušanko Zabukovec, ki je Ekskluzivo prevedla v slovenščino. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Le kaj se skriva v drobni knjigi z enigmatično, povsem belo sprednjo platnico, na kateri nista natisnjena ne naslov ne ime avtorja ali avtorice? – Najbolj dovršeno, najbolj branja vredno domače leposlovno delo lanskega leta, če je, seveda, verjeti presoji članic in članov Društva slovenskih literarnih kritikov, ki so med vsemi romani, kratkoproznimi in pesniškimi zbirkami, eseji in dramami prav tej beli knjižici pred nekaj tedni podelili nagrado kritiško sito za »naj« knjigo leta 2019. Kdo je torej prepričal naše književne arbitre? – Anja Golob s četrto pesniško zbirko da ne da ne bo več prišla ... O čem torej piše avtorica in na kakšen način to počne, da je navsezadnje navdušila pregovorno sitne, nikoli zadovoljne kritike in kritičarke? - Odgovor smo v pogovoru z Anjo Golob iskali v tokratnem Sobotnem branju. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Roman z naslovom Materinstvo so svetovni mediji razglasili za enega najboljših romanov leta 2018. "Če si med branjem knjige podčrtujete povedi, kakor si jih sam, vam bo pri branju tega romana zmanjkalo svinčnika", so zapisali pri The New York Times. Njegova avtorica Sheila Heti pa je dosegla kultni status tako na literarnem kot na teoretskem področju. Roman je v slovenskem prevodu Katje Zakrajšek izšel pri založbi Beletrina. Pogovarjali smo se z urednico in avtorico spremne besede dr. Manco G. Renko.
Roman Zemlja, po kateri stopamo se odvija na španskem podeželju, na kmetiji na robu manjšega mesteca, a v alternativni zgodovini, v kateri je severni Imperij nekje na začetku 20. stoletja podjarmil Španijo in nad domorodci izvedel genocid. Soproga zdaj dementnega, nekdaj pa zelo uspešnega polkovnika Imperija nekega dne na svojem vrtu naleti na molčečega človeka. Človeka, ki ima očitno z zemljo na kmetiji zelo tesno vez. Namesto, da bi ga prijavila, skuša Eva mukoma rekonstruirati njegovo zgodbo, s tem pa postopoma razkriva tudi hrbtno plat svoje lastne osebne zgodbe, ki je utemeljena na mitu o napredku, ki ga je njena civilizacija prinesla zaostalim krajem. Na eni strani gre v romanu za zelo jasno kritiko globalizacije, kolonializmov, različnih načinov izkoriščanja. A Carrascova odlika je predvsem v tem, da ne poenostavlja in ne išče lahkih odgovorov. Predvsem pa na domišljen način ubesedi teme, ki ga zanimajo. »Eva lahko rekonstruira Levino zgodbo le tako, da se z njim identificira, to pa se lahko stori samo preko bolečine, preko lastne izgube sina,« razlaga prevajalka Urša Zabukovec. »Ideja, da nas povezuje bolečina, da smo v globini vsi med sabo povezani, to Carrasco zelo izvirno doseže tudi na ravni samega jezika.«
Neveljaven email naslov