Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
760 epizod
760 epizod
Oder, oddaja o sočasnem gledališču, želi podrobno in čim bolj celostno spremljati in predstavljati trenutno domače gledališko dogajanje. Prav tako izpostavlja tudi pomembnejša mednarodna gledališka gibanja ter gostovanja tujih gledaliških skupin ali umetnikov pri nas. Ustvarjanje oddaje je aktualno in raziskovalno. ODER se srečuje s produkcijo slovenskih institucionalnih gledaliških hiš, neodvisne scene, plesnim gledališčem, opero ter mejnimi uprizoritvenimi praksami. Vključuje pregled sočasnih premier, pogovore z ustvarjalci, pregled festivalskega dogajanja in napoved pomembnejših prihodnjih dogodkov. Pogledamo tudi, kje gostujejo domači gledališčniki.
V svojem referatu se režiser in upokojeni profesor lutkarstva Edi Majaron ukvarjaj z vprašanjem govora lutke in razmišlja o usklajenosti vizualne, gibalne in zvokovne ravni, ki naredi lutko tudi razvidno, prepoznavno. Lutkovno gledališče ima svoje zakonitosti, ki niso pomanjšana kopija dramskega gledališča. Del čarobne moči lutke ali ene od zakonitosti, je tudi govor. Drugačen od odrskega dramskega govora. Ustrezen pač videzu in gibu lutke.Vabljeni k poslušanju oddaje Oder. Oddajo je pripravil Alen Jelen. Na fotografiji: violončelist in režiser Edi Majaron in Agata Freyer, lutkovna oblikovalka in pedagoginja (foto:osebni arhiv)
»Vsak prostor spremenimo v gledališče« je njihov slogan. In čeprav veliko nastopajo v dvoranah, je Gledališče Ane Monro posebej znano kot ulično gledališče. V 80. letih prejšnjega stoletja sta ga začela igralec Andrej Rozman Roza in kipar Marko Kovačič. Danes je to ustvarjalna ustanova, ki med drugim ponuja izobraževanja, sodeluje v številnih mednarodnih projektih in organizira festivale. Le kdo ne pozna Ane Desetnice, festivala uličnega gledališča, ki vsako poletje polni ulice slovenskih mest? Tudi v času izolacije v Gledališču Ane Monro ne počivajo – pripravili so projekt Ana pod oknom. In kdo ve, morda predstavo uprizorijo prav pod vašim. Ob tej priložnosti je vodjo gledališča Gorazda Osojnika pred mikrofon povabil Žiga Bratoš. Na fotografiji: Gledališče Ane Monro
Včeraj bi se moral zaključiti 50. Teden slovenske drame, vendar ga je doletela podobna usoda, kot mnoge druge prireditve, ki so jih onemogočile posebne razmere. Nagrade Slavka Gruma za najboljše novo slovensko dramsko besedilo, kot ostale nagrade, tudi še niso podelili, poznamo pa ime nagrajenke. Tjaša Mislej je bila izbrana z absurdno socialno dramo Naše skladišče. Nominirana so bila še dramska besedila Ize Strehar, Simone Semenič, Katarine Morano, Žige Divjaka in Simone Hamer.
Združenje dramskih umetnikov Slovenije je vsako leto tradicionalno ob začetku Tedna slovenske drame izročilo stanovska odličja. Letos, ko je festival zaradi izrednih razmer prestavljen, so nagrajence razglasili na svetovni dan gledališča. V oddaji Oder smo vam predstavili letošnje lavreate. Z njimi se je v oddaji, ki je potekala v živo, pogovarjal Alen Jelen.
Alenka Kraigher se je leta 2009 preselila v New York in leto zatem že nastopila ob zvezdniku Willemu Defoeju v predstavi Idiot Savant v The Public Theatru. Predstavo je režiral Richard Foreman s katerim je Alenka Kraigher pozneje sodelovala še v predstavi Old-Fashioned Prostitutes. Že takoj na začetku svoje igralske kariere je prejela odlične kritike. Alenka Kraigher je v Ljubljani diplomirala filmsko režijo na AGRFT. Z igralko se je pred časom pogovarjal Alen Jelen.Foto: osebni arhiv
Gledališča so v grških helenističnih mestih predstavljala kulturne vrednote, zato še danes v antični mestni zapuščini raziskovalci večkrat poiščejo ostanke tisočletne gledališke arhitekture. S podobnim ciljem se je pred leti v srednjegrško pokrajino Beocija odpravil tudi profesor dr. Božidar Slapšak s Filozofske fakultete v Ljubljani, ki je v kraju Tespije, sicer v okviru skupnega projekta leidenske univerze, odkril del mestnega obzidja in v prostor umestill lokacijo nekdanjega gledališča. Več o svojih odkritjih in arhitekturi antičnega gledališča je povedal v pogovoru z Magdo Tušar.
»Če pomislimo, da ima otrok pravico do hrane in varnega zavetja, do izobrazbe in igre, potem lahko dodamo tudi, da ima otrok na poti do svoje uresničitve pravico tudi do kulture in umetnosti. Tako spoznava življenje ne le racionalno, pač pa skozi različne zaznave in čustva na načine, ki mu ponudijo življenje bolj polno in lepo, kot če so za umetnost prikrajšani,« v članku z naslovom Otroci za zdrav in optimalen razvoj potrebujejo umetnost zapiše dr. Tina Bregant. Različnim vidikom razvejanega in kompleksnega področja gledališke produkcije za otroke in mlade bomo pozornost namenili tudi v ciklu oddaj Oder, ki bodo na sporedu enkrat mesečno. V uvodni oddaji bomo osvetlili stanje v širši krajini performativnih praks, namenjenih najmlajšemu občinstvu, predstavili bomo nekaj primerov dobrih praks kulturnovzgojnih projektov in se dotaknili tako umetniških kot tudi produkcijskih izzivov tega pomembnega področja ustvarjanja za najmlajše. Gostji: mag. Mojco Jan Zoran, direktorica Slovenskega gledališkega inštituta in medijska psihologinja, mag. Martina Peštaj, urednica Otroškega in mladinskega programa na Televiziji Slovenija. Nekje drugje, LGL, foto Jaka Varmuž Nagrada za najboljšo otroško predstavo na 18. festivalu uprizoritvenih umetnosti za otroke in mlade Zlata paličica, Ljubljana, 2019
V Gallusovi dvorani Cankarjevega doma si je mogoče ogledati predstavo 2020. Po motivih besedil Yuvala Noaha Hararija jo je na oder postavil režiser Ivica Buljan, nastala je v koprodukciji Cankarjevega doma, ljubljanske Drame in Mestnega gledališča ljubljanskega. Med trinajstimi igralci nastopa tudi Nina Ivanišin, članica ansambla Drame v Ljubljani, ki je letošnja dobitnica nagrade Prešernovega sklada za igralske dosežke v zadnjih treh letih. Tadeja Krečič jo je povabila pred mikrofon, razgovorili sta se o predstavi 2020, pa seveda o nagradah, filmskih vlogah in še marsičem.
»Vsi naši načini, kako mislimo gledališče, so omejeni na kategorije, ki so pravzaprav aristotelske kategorije iz Poetike, lahko bi celo rekli, da smo zapleteni vanje ali ujeti na njihove limanice, pa nihče niti ne pomisli, da bi jih celovito preizprašal,« v knjigi Aristotel ali vampir zahodnega gledališča zapiše klasična filologinja, teoretičarka, znanstvenica in aktivistka gledališča Florence Dupont in nadaljuje: »Če hočemo dekolonizirati odre in si zagotoviti sredstva za razumevanje in spremljanje sprememb, ki pretresajo gledališče na tem začetku 21. stoletja, moramo torej popolnoma, do temeljev dekonstruirati Poetiko ter tako razkriti etnocentrične postulate, ki se danes predstavljajo kot vednost.« O knjigi, ki odpira veliko novih linij za raziskovanje, se je z avtorico spremne besede, dr. Svetlano Slapšak, pogovarjala Magda Tušar.
»Država uresničuje javni interes za kulturo tudi z registracijo samozaposlenih v kulturi v razvidu ministra, pristojnega za kulturo.« (Iz 24. člena zakona o uresničevanju javnega interesa za kulturo.) O položaju samozaposlenih na področju uprizoritvene umetnosti se bo z dramaturginjo in prevajalko Barbaro Skubic pogovarjala Saška Rakef.
Posebnosti posameznih delovnih okolij in načinov dela na področju umetnosti in kulture prinašajo značilne vrste poškodb in obolenj. Da bi lahko te bolezni ustrezno obravnavali, pa tudi, da bi lahko zagotovili primerno preventivo, so potrebna – tako kot recimo v medicini športa – tako ustrezna specialistična znanja kot tudi specialistična zdravstvena enota. Pobuda za vzpostavitev slednje zasleduje zelo konkretna cilja: to sta sistemizacija specifičnih sprememb v zdravstvenem stanju in razvrstitve tovrstnih sprememb. Več o tem v tokratni oddaji Oder, v kateri pozdravljam avtorja pobude za ustanovitev specialistične zdravstvene enote za zaposlene v umetnosti in kulturi, dramskega igralca, slikarja in kiparja ddr. Borisa Mihalja, tudi predsednika Združenja dramskih umetnikov Slovenije.
O prisotnosti igralcev na odru, ki ni konvencionalna ali pa običajna. O različnih vrstah komunikacije v gledališču, o plastenju in ne ilustraciji življenja na odru … o razstavljanju gledališča. Pa tudi o odgovornosti ustvarjalca do zgodbe, ki se uprizarja, in do občinstva, ki uprizoritvi prisostvuje. Avtor fotografije: Jaka Varmuš
Koprodukcijska predstava dveh slovenskih gledaliških hiš in Cankarjevega doma o kaosu, naključju, biotehnologiji, algoritmih, dataizmu in drugih motivih v Hararijevih delih.
Ustvarjanje na presečišču glasbenih, uprizoritvenih in intermedijskih umetnosti; osvobajanje od vnaprej danih oblik, sintaks, ritmik in zvočnih spektrov; tveganje, živost, naključnost, nepredvidljivost, odprtost – s pravico do napake. Do procesno in raziskovalno naravnanih del. To je le nekaj stavkov, s katerimi lahko orišemo ustvarjalni pristop kontrabasista, elektrofonika in skladatelja Tomaža Groma, ustanovitelja in programskega vodje zavoda Sploh. Z njim tokrat o pristopu k ustvarjanju, ki ga ne pogojujejo pričakovanja in konvencije, pa tudi ne številke (občinstva, produkcijskih enot, …), pa tudi o improvizaciji, delu z mladimi in še čem. Tunel_foto: Jernej Babnik Romaniuk
»Vedno se mi zdi, da v radijski igri iščem prostor, širino za potovanje v svetove, ki so na meji z »realnim«, da iščem na nek način »subjektivno, senzorično izkušnjo«, ki bi povedala več, oz. da iščem »napako« v realnem svetu. S tega stališča so otroške radijske igre na nek način odličen material, ki pa je vendar na nek način »zamejen z neko varno linijo«, pove režiserka Ana Krauthaker, ki podpisuje tudi režijo radijske igre za otroke Ta pesem ozdravi ribo. Igro, ki je bila nominirana za prestižno nagrado prix Europa, je glasbeno opremil instrumentalist in skladatelj Luka Hočevar. Ob primerih izbranih radijskih iger za otroke, pa tudi za odrasle, bomo z Ano Krauthaker in Luko Hočevarjem govorili o izzivih umetnosti, ki – v svetu, dominantno usidranem v vizualnem – ustvarja zgolj dražljaje, ki jih prevaja slušna pot. Govorili bomo o zvoku, glasu, besedi, glasbi, načinih poslušanja. Slišali pa boste tudi odlomke iz radijskih iger Ta pesem ozdravi ribo, O kravi, ki je lajala v luno in Srečen. Na fotografiji z leve: Zoja Skoka, režiserka Ana Krauthaker, oblikovalka zvoka Sonja Strenar vir: RTVSLO foto:RTVSLO
Med Londonom, Tolminom in Ljubljano nastaja predstava Antigona. V mednarodni igralski ekipi, ki jo vodi režiserka Sanja Gregorčič, sodeluje tudi Gaja Višnar. Antigona je prevod in priredba Jovanovićeve Antigone (Balkanska trilogija) v angleški jezik, z mednarodno zasedbo igralcev iz Italije, Amerike, Britanije in Slovenije. Zgodba sledi klasičnemu antičnemu mitu o bratomoru in prepovedanem pokopu brata izdajalca, le da je postavljena v zasedeno Sarajevo v čas krvave balkanske vojne. Kraljeva družina se skriva v zaklonišču, kjer si Kreon, Jokasta, Antigona in Ismena prepevajo stari jugo rok in kjer prerok Tejrezias napoveduje prihodnost iz straniščne kolibe. Predstava nastaja v spomin na vojne dogodke na ozemlju nekdanje Jugoslavije in v trajen opomin, da je preteklo zgodovino nujno spoštovati in prenašati na nove rodove. Mlado ustvarjalko Gajo Višnar je pred mikrofon povabil Alen Jelen. Beseda bo tekla tudi o življenju in delu slovenske igralke v New Yorku. Na fotografiji: Gaja Višnar, igralka Fotograf: Jordan Matter Photography
Naš uprizoritveni prostor zaznamujejo zelo bogate, kakovostne in raznovrstne umetniške poetike, ki nastajajo v produkciji nevladnih organizacij. Številne – kljub pogosto težavnim produkcijskim razmeram, ki segajo od finančne do prostorske podhranjenosti – slavijo visoko letnico delovanja. Med njimi je tudi ŠKUC-Gledališče, ki je dan pred iztekom leta 2019 vstopilo v dvajseto leto svojega delovanja. Pred mikrofon smo povabili njegovega umetniškega direktorja, režiserja Alena Jelena. V pogovoru bomo navedli nekatere značilnosti gledališča ŠKUC, govorili pa bomo tudi o širših izzivih delovanja na področju neodvisne umetniške produkcije. Foto: Nada Žgank, predstava Rožnati trikotnik
»Lutka, osvobojena svoje figuralnosti in določujočih okvirjev, se transcendira v animirano entiteto, odprt medij raznih potencialov. S prelivnostjo v različna snovna stanja in umetniške oblike predstavlja sintezo raznolikih estetskih prijemov in tehnologije.« Gre za citat uvodnika zadnje številke revije Lutka, v kateri so zbrani članki avtorjev, ki se ukvarjajo z različnimi možnostmi gledališča animiranih form, ki jih srečujemo v lutkovnih gledališčih. Gostje oddaje bodo Ajda Rooss, ki sicer umetniško vodi Lutkovno gledališče Ljubljana, Maša Jazbec, ki se med drugim ukvarja z raziskovanjem lutkovne umetnosti in zelo izstopajoča umetnika s prepoznavnima poetikama na področju performativnih in uprizoritvenih praks, tudi lutkovna ustvarjalca Tin Grabnar in Matija Solce.
O (ne)sistematičnem uprizarjanju, objavljanju, izobraževanju in strokovnem usposabljanju, pa tudi o stanovskem povezovanju dramatičark in dramatikov smo se pogovarjali z dramatičarko Kim Komljanec.
V grških helenističnih mestih kulturne vrednote predstavlja tudi gledališče, zato še danes v antični mestni zapuščini raziskovalci večkrat poiščejo ostanke tisočletne gledališke arhitekture. S podobnim ciljem se je pred leti v srednjegrško pokrajino Beocija odpravil tudi prof. dr. Božidar Slapšak s Filozofske fakultete v Ljubljani, ki je v kraju Tespije, sicer v okviru skupnega projekta leidenske univerze, odkril del mestnega obzidja in v prostor umestill lokacijo nekdanjega gledališča.
Neveljaven email naslov