Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
229 epizod
229 epizod
Miha Šalehar s poslušalci o družbenih fenomenih.
Domačijska folklora pravi, da človeka ne moreš z ničemer tako očrniti, kot če objaviš višino njegove plače. V naših dolinah je to ljudska šega z dolgo tradicijo. Če ti kdo ni všeč, družabnemu omrežju poveš, da dobi več, kot menimo, da si zasluži. In za preveč je po lokalni definiciji dovolj le malenkost več. Sploh politika nadvse rada obračunava na ta način. Pokličeš zvestega novinarja in mu naročiš, naj objavi osebni dohodek konkurenta, ki se ga bojiš. Bruto, če se le da, da bo številka večja. Traparija, boste rekli, a v resnici je praksa vredna razmisleka. Nekdo, ki želi javno mnenje manipulirati s "previsoko" višino osebnega dohodka tistega, ki ga blati, sklepa, da nas tak podatek na neki poseben način gane. In priznajmo si, gane nas. Imate kako zanimivo tezo, ki bi nam pomagala razumeti, kaj je tako ganljivega na treh, štirih ali šestih jurjih?
Najprej so prišli po goriva. Tako bi se lahko glasil uvod v distopično zimo krize energentov. Začelo se je z vladno deregulacijo goriv, ki so iz pandemičnih nižin enega evra zrastla v nebo, nadaljuje se z rekordnimi cenami položnic za ogrevanje. Jesenice so že vstale, preostali jih za zdaj še stoično plačujemo. Vlada pravi, da na cene ne more vplivati, verjetno bi se z njo strinjala tudi bruseljska centralna komanda. Končni odjemalci čarovnij nevidne roke trga in njenih "regulatorjev" pa ničesar več ne razumemo. Na eni strani je neomajna vera v čudežnost trga, na drugi pa energetski boni za šibke, ki spominjajo na sovjetske partijske manevre. Da o kruhu, katerega spodobnejši kosi danes presegajo pet evrov za kilogram, ne izgubljamo besed. Kako si pa vi, ki so vas v osmem razredu namesto o delovanju politično-gospodarskih elit raje učili o meristemskih celicah v steblih dvokaličnic, razlagate globalno in lokalno ozadje položnic za energente?
V tednu, ko je Ministrstvo za kulturo (že spet) odtegnilo sredstva več kulturnikom in kulturnim ustanovam z izjemno tradicijo in opusi, se je minister za vojne rabote pohvalil, da naša vojska z zaposlovanjem podpira številne vrhunske športnike in da z Olimpijskim komitejem pravkar tehtajo možnost, kako bi jih v vojski zaposlili še več. Med njimi tudi mlade perspektivne športnice in športnike. Vse lepo in prav, toda ob tako različnih pristopih dveh ministrstev in ministrov se nehote ponuja provokativno vprašanje: zakaj v Slovenski vojski ne zaposlimo še perspektivnih in vrhunskih umetnikov? Zakaj ene, ki svojega truda ne morejo unovčiti na trgu, vidimo kot parazite; druge, ki jih tare podoben problem, pa podpiramo s službami v javnem sektorju, v katere praviloma ne hodijo? In spet: koga vse bi lahko po enakih vatlih zaposlili v različnih javnih službah?
Decembra je ameriška vesoljska agencija Nasa ustanovila delovno skupino znanstvenikov in duhovnih strokovnjakov različnih religij, ki bo skušala dognati in napisati protokole za trenutek, ko bomo ugotovili, da nismo sami v vesolju. Za stik. Pravijo, da se lahko zgodi čez sto let, lahko pa prihodnji teden. Pri stotih milijardah zvezd samo v naši galaksiji, ki je del naslednjih stotih milijard galaksij, je ideja, da smo sami, matematično precej naivna. Zato so far, rabin in imam že sklenili, da konflikta med vero v vesoljce in Boga ni. Preostala navodila za uporabo spoznanja o vesoljkah in vesoljcih bodo na voljo do konca prihodnjega leta. Nasin projekt zveni kot vic, čeprav je vse res, ponuja pa dobro platformo za razmislek. Si lahko predstavljaš, da boš prav ti tista ali ti tisti, ki naletiš na nezemeljsko bitje? Kaj bi mu v tem norem letu povedala, ko te vpraša, kje je in s kom ima opravka?
Čas ledvenega špeha, kot rečemo prvim dnem leta, tradicionalno pripada prelomljenim novoletnim zaobljubam. To so dnevi, ko se zavemo, da še naprej kadimo, jemo, pijemo, lažemo, igramo vlogo žrtve, ... in da so minili že štirje dnevi leta, ki je obetalo, mi pa še vedno nismo začeli teči, brati, bolj zgodaj vstajati ... Zavedamo se, da so spremembe nujne. Sploh zdaj, ko smo živeli in preživeli poučno leto 2021. Toda kako bomo v nekaj boljšega spremenili svet, če ne zmoremo niti sebe? Zakaj so spremembe tako naporne, da jih tudi silvestrske zaobljube ne pričarajo, in kako jih vendarle doseči, nam bo povedala športna psihologinja dr. Tanja Kajtna.
Z avtomobilom imamo pri nas poseben odnos, nekateri se iz spoštovanja do germanskih inženirjev pri vstopu v posvečen prostor za volanom celo preobujejo v copate. Radi jih imamo. Tako radi, da se petina slovenskih voznic in voznikov z avtomobili vozi po opravkih, ki so krajši od kilometra. Tako radi jih imamo, da so mesta in primestni zaselki samo še neskončni tlorisi pločevine, s katero sebi in okolici dokazujemo, da nam gre dobro. Da smo avtomobilska družba, si dokažemo tudi vsakič, ko je sneg; saj se površine za pešce in kolesa v povprečju očistijo dobrih 24 ur za cestami. Kaj nam pa bodo, če imamo avto? Povejte, kaj bi se moralo zgoditi, da bi šli v trgovino, ki je kilometer in pol od bloka, peš ali s kolesom, če že v službo ne gre?
Oglasi na spletu postajajo vse bolj agresivni, abotni in pretirano prisotni. Youtube ti med ogledom filmčka o smučanju ali ribolovu v istem dnevu še enajstič postreže z Bizovičarjem in Pacom, čeprav si ju že sit. Ko ugotoviš, da je edini način, da se Lada in Paca znebiš, vplačilo naročnine ali nakup plačljive verzije, postane jasno, na kakšni ideji temeljijo te rabote. V resnici ti z oglasi namenoma nasilno težijo, da ti lahko proti plačilu ponudijo zaščito pred njimi. Mafijske združbe jugoslovanskega porekla tej tehniki reševanja problemov, ki ti jih vsilijo same, rečejo "reket". V resnici pa gre za paradoks: platforme računajo oglaševanje prodajalcem, da vam gredo z oglasi na živce, da kupite vsebine brez njih!? Pa naj razume, kdor more. Kaj vse ste že plačali, ker so vam šli oglasi na živce? Koliko na mesec ste pripravljeni dati za izkušnjo pametnega telefona brez oglasov?
Stanovanje so slabe sanje. Sploh v Ljubljani, kjer kvadrati žanjejo rekorde in se tudi enote socialističnih blokov vzpenjajo prek treh stotakov po tisoč. Mladi z relativno dobrimi plačami gledajo v tla, ko jim na banki povedo, da ne bo šlo, ali pa omedlijo, ko jih obvestijo o višini mesečnega obroka. Samski, prekarni, za kredit prestari in podobno zavoženi primerki izpadejo iz igre za kvadrate varnosti že v štartu. Med tem gredo na drugem koncu mesta luksuzne enote za pol milijona in več kot vroče žemljice. Cene pa rastejo. Tudi v okolici mest. In bodo še rasle. Kako vi razumete stampedo cen nepremičnin? Imate kako idejo, kako priti do sedemdesetih kvadratov sreče, na da bi zanje žrtvoval življenje? Ker v resnici ga!
Lokalni mit pravi, da tod živeči od nekdaj kršimo pravila. Že od takrat, ko je Martin Krpan tovoril angleško sol, čeprav je vedel, da to ni prav. Tudi mi vemo, da je zelo zelo narobe, če kršimo pravila epidemije. Pa jih. Skoraj vsi. In skoraj vsak na svoj način. Če bi jih spoštovali, danes ne bi bili, kjer smo. Samo zasačena zdravnika naj bi izdala 10.000 lažnih potrdil, da o sestrinih QR-kodah, obdelavi fotografij, ponarejenih SMS-ih in odvisnikih, ki so se cepili namesto nas, ne govorimo. Velika množica na tak način vsak dan hodi mimo pravil. Premajhna, da bi jo lahko imenovali peščica. To smo mi. Prva oseba množine. Zato bodite iskreni in povejte, kako ste vi prevarali sistem? Kako ga kršite? In kako shajati z idejo, da smo vsi po malem vsak svoj delček v plazu razlogov, da imamo stanje, kakršnega imamo? Vam je že kaj žal?
V zadnjih tednih se ne stopnjuje samo epidemija, ampak tudi afere, na katere smo v primerjavi z virusom postali tako rekoč imuni. Bizarna kadrovanja, upravljanje epidemije ob pomoči poklicnih ljubimcev, prisluhi s sodniškimi testisi in podobno si sledijo s silovitim tempom; na koncu pa človek izve še to, da je Tone solarni vizionar energetske prihodnosti in da ni več Janezov. Narobe svet. Smo bili od nekdaj banana republika ali smo to postali čez noč? Kaj pa če so res vsega krivi mediji, Šarec in avtorica sovice Oke? O tem, kje živimo, smo govorili s prekaljenim poznavalcem hitropotezne zgodovine Alijem Žerdinom, novinarjem časopisa Delo.
V Ljubljani poleg vrha tretjega vala poteka še evropski simpozij hrane, na katerem bodo Michelinovi lavreati in lavreatke s poznavalci in poznavalkami razmišljali o hrani v čudoviti trajnostni prihodnosti. Ker sta za nami skoraj dve leti karanten, ki so iz ljubega dolgčasa skovale nov trend objavljanja domačih kuharskih mojstrovin na družbenih omrežjih, je Nebuloze zanimalo, kakšen je vaš novopečeni odnos do kulinarike. Je polmer zrezka ali pice še vedno ključna vrednota? Na kakšni višini leta vašemu okusu ljuba kulinarika? Kakšna (ne katera!) je za vas "dobra gostilna"? Ali drži, kar pravi Andrej z Gorenjske, da jih je "vse manj"?
Še pomnite, kako apokaliptično ste se počutili v marcu 2020: toaletni papir, testenine in buteljke na rezervi, namestitev zooma, kruh z drožmi ter igranje kitare na balkonu? Po letu in tri četrt smo po eni strani utrujeni in naveličani, po drugi pa prekaljene stare borke in borci, ki tegobe, ki nam jih bogovi mikrobiologije in okorni ukrepatorji mečejo na pot, obvladujemo s stoičnim sarkazmom. Kaj vam pomeni morebiten nov lockdown, ki se zna spet zavleči? Kako čutite ob njem? S kakimi strategijami se spopadate s to idejo?
Politična odgovornost je postala le še nostalgičen spomin na naivne čase odstopanja zaradi sendvičev. Prevzame je nihče več, ker ni potrebe, ker vsi verjamejo da "delajo dobro". Nebuloze razmišljajo, da popolnoma odsotnost prevzemanja odgovornosti najverjetneje izvira iz pomanjkanja znanja in tehnike. Spoštovane in cenjeni, prosimo vas, da delite z njimi vaše osebne prigode, ki so vas kdaj v življenju vodile v to, da prevzamete odgovornost. Kako ste to storili, ko ste zamudili v služno, ko so vas dobili na laži, ko ste izsilili prednost, napihali policistu, parkirali na mesto za invalide...? Hvala za zgodbe. Hvaležni vam bodo!
Kdor je bil zadnje čase na bencinski črpalki, je ugotovil, da je vrag cene odnesel v nebo. Za tretjino se bodo podražili tudi drugi energenti. Dobro obveščeni viri pravijo, da je med njimi tudi bukovina. Tem trendom med drugimi sledi blagajna v lokalni trgovini. Vse se draži, a ostanimo pri energentih. Ali bomo temu rekli energetska kriza, koronska inflacija ali kaj tretjega, še ne vemo, se pa dogaja in bojimo se, da je to šele začetek. Nebuloze tokrat preverjajo, ali že imate družinsko ali osebno strategijo za cenovno vnebovzetje energentov? Peč na drva? Kolektivna vožnja v službo? Električni avto? Izolacija? Selitev?
Kriza nezaupanja se poglablja. Nihče več nikomur ne verjame. Ljudje klasične medije obtožujejo laganja, zavajanja in manipulacije v imenu ekonomskih in političnih centrov moči. Včasih po pravici, včasih po krivici. Mnogi zato po resnico bežijo na družbena omrežja, kjer je vse res – kjer je tudi zemlja lahko ravna in kjer bolezni zlahka ne obstajajo, če za potrebe teze zbereš dovolj sledilcev/všečkov/pozornosti. Z novinarjem Lenartom J. Kučićem se bodo Nebuloze teden po padcu Facebooka pogovorile o tem, kak je v teh čudnih časih potencial družbenih omrežij. Za dobro. In za slabo. Kaj pa vi mislite?
Ljubljanski mestni svetniki so odobrili graditev še enega nakupovalnega središča. Očitno potrebujemo vsaj še eno. Saj veste: temu pritrjujeta ponudba in povpraševanje, bodo rekli, če jih boste vprašali. Tudi sicer se Slovenke in Slovenci ponašamo z nadpovprečnim številom nakupovalnih površin na glavo prebivalke ter smo v samem evropskem vrhu. Nebuloze tokrat premišljujejo to tipično župansko vizijo slovenskega blagostanja in vam tokrat zastavljajo vprašanje, na katero bo sicer odgovorjeno, ko bo, žal, prepozno: Koliko nakupovalnih središč še potrebujemo? Kdaj jih bo dovolj?
Ne bom se cepil! Ne bom se testirala! Ne bom nosil maske! Ne bom prebolela! Ne bom upoštevala priporočil! Ne bom v karanteni! Ne bom se držala pravil! Bodimo iskreni, takšne ideje obhajajo nas same, čeprav raje s prstom kažemo na druge. Je pa nespoštovanje vseh naštetih priporočil in zapovedi, ki so nam na voljo, bolj kot ne razlog, da smo, kjer pač smo. Vse skupaj zelo spominja na odnos med starši, ki vedo, kaj je dobro, in otrokom, ki noče jesti solate, brokolijeve juhe in odločno odklanja čelado, ko gre v tretji razred s skirojem. Zatorej Nebuloze predlagajo vzporednico: Kako otroke prepričate, naj jedo solato? Kako jim dopoveste, da je čelada na skiroju prava odločitev? Kako ste dosegli, da si zvečer umijejo zobe, ker je zanje dobro? In pa, da ne pozabimo, kako bi po tej analogiji učinkovito prepričali ljudi, naj sprejmejo eno do možnosti zaščite sebe in drugih?
V neki soseski stanovalce blokov motijo glasni otroci v na novo zgrajenem kolesarskem parku in bi raje videli, če bi bili doma za računalnikom, kamor spadajo; v drugi jih spet moti mladina, saj so prenovili igrišče, poleg postavili klopce in so zdaj pač tam; na Obali ljudi motijo turisti v kopalkah, nekje drugje so problem delavci, ki bodo prišli od drugod osvajat njihove hčere; sosedo nad nami moti, kadar kadimo na balkonu; soseda pod nami pa naši otroci, ki za njegov okus hodijo preveč po petah ... Vse nas moti, še do električnih skirojev in bluetooth zvočnikov nismo ravnodušni. Ko človek bere, kaj vse ljudi moti, si ne more kaj, da ne bi pomislil, da so male in velike stvari, ki nas motijo, v resnici temelj naših osebnih mizerij. Da ne bomo samo o pandemiji, jo danes izločimo. Kaj poleg covida bi moralo najprej izginiti iz vašega življenja, da bi bilo popolno? Kaj pa vas najbolj moti?
Odnos med demokratično izvoljenimi in demosom se je v zadnjem času stopnjeval do te mere, da je vlada sprejela predlog za uveljavitev glob za nedostojno vedenje do nekaterih uradnih oseb. Poslanka, ki takšno uzakonjanje kulture dialoga podpira, ukrep utemeljuje s stavkom: “Ker se nič ne zgodi, si ljudje čedalje več dovolijo.” Če boste uradni osebi na ulici na nedostojen - karkoli že to pomeni - način povedali, kar si mislite, vas čaka med 500 in 1000 evri globe. Ali res potrebujemo tak zakon ali samo več manir? Imate kako idejo, kako umiriti žogo med “nami” in “njimi”?
Zadnja leta je mogoče slišati mnoge zgodbe o tem, da se otroci ne morejo vpisati tja, kamor si želijo, ker imajo "preslabe" ocene. "Moj ni prišel na grafično oblikovanje!? Ker je prav dober, je lahko na oblikovni šoli vpisal samo fotografijo, ki pa ga ne zanima," je pred dnevi potarnala mati. "Naša ima petice in samo eno štirico, pa ni prišla tja, kamor si je želela," hlipa razočarani oče. Zgodba se seveda pri vpisu na fakultete spet ponovi. Absolutne petice imajo prosto izbiro, medtem ko lahko mnogi z malenkost slabšim uspehom upanje na medicino, pravo in kar je podobnega opustijo. So res samo odličnjakinje in odličnjaki tisti material, ki generira bodočo intelektualno elito? Je prav, da prihodnost mladini v veliki meri zabetoniramo že pri norih petnajstih? Vidite kakšno pametno alternativo?
Neveljaven email naslov