Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
2. maja mineva 500 let od smrti genija Leonarda da Vincija. Kakšen odtis je pustil kot znanstvenik in izumitelj, kaj je dosegel kot vojaški inženir, zakaj se je ukvarjal z anatomijo in kaj so bile njegove temeljne slikarske mojstrovine?
Univerzalni človek, vsestranski opazovalec, genij, anatom, matematik, inženir, konstruktor bojnih orožij, slikar. Vse to združeno v eno osebo – Leonardo da Vinci. 2. maja mineva 500 let od njegove smrti, ob čemer se zdi, da skozi svoje ideje živi še danes. Kaj nam je zapustil, kako daljnosežne in revolucionarne zamisli je imel in zakaj tudi po petih stoletjih Leonardo da Vinci še vedno navdušuje, navdihuje in preseneča?
Njegova slikarska zapuščina obsega vsega 15 slik, v njegovih beležnicah pa je ostalo na tisoče osnutkov, načrtov in študij strojev in naprav kot so avtomobil, helikopter, padalo, bager, podmornica, tank, letalo, bicikel na pogon s členasto verigo, pa številna orožja, bojni vozovi, oblegovalne naprave, dvigala, mostovi, topovi in še in še. Zato ga številni bolj kot umetnika vidijo in cenijo kot genialnega inženirja, izjemnega mehanika-strojnika in celo znanstvenika.
Renesančni anatom se je že v zgodnjem otroštvu zanimal za naravo in živa bitja, zlasti ga je pritegnilo človeško telo. Obsedeno se je spraševal o njegovem delovanju, pogosto ga je primerjal s strojem. Zaradi svoje vedoželjnosti in prepričanja, da mora slikar natančno poznati funkcijo telesa in gibanje, je prisostvoval humanim sekcijam in tudi sam seciral živali in človeka. Izrisal je denimo kosti in živce roke, pa skico hrbtenjače. Zraven je pripisal; “Če presekamo hrbtenjačo, žaba takoj pogine. Videti je, da tu leži temelj gibanja in življenja.”
Kako je Leonardo pristal v vojaškem inženirstvu? Kot vemo, se je najprej izpopolnjeval kot slikarski vajenec v delavnici Andree Verocchia, kjer je dobil naziv mojstra, a kmalu odšel na svoje in ustanovil lastno delavnico – atelje. A čeprav je imel sloves izjemnega umetnika in so ga priznavali kot genija, je hkrati veljal za nezanesljivega, saj je le redko dokončal naročila. Zato je njegova delavnica po približno 5 letih neslavno propadla. Takrat se je začela njegova kariera vojaškega inženirja, dejavnosti, ki mu je pomenila znaten del sredstev za preživljanje lep čas njegovega najbolj vitalnega obdobja življenja.
Gotovo ga ni, ki ne bi poznal njegove slovite Mone Lise pa Zadnje večerje in tako naprej. Zgodba v ozadju njegove slikarske genialnosti pa slovi pravzaprav v nečem drugem: Leonardo je opravil s kopiranjem realnosti, bil je prvi, ki je s slikanjem postavil paradigmo ustvarjanja videza, umetniške slike so z njim dobile drugačen pomen.
Sprašujemo se, ali bi sebe opredelil bolj kot slikarja ali anatoma, se je raje ukvarjal z arhitekturo ali vojnim inženirstvom? O zadnjem razstavljata kar dva muzeja v Firencah, kjer so po njegovih revolucionarnih skicah in načrtih v leseni izvedbi in v naravni velikosti izdelali denimo tank ali katapult. Pa še nekaj drugih zares inovativnih in nepojmljivih stvari – denimo letalne naprave.
Leonardo je pil vipavsko rebulo in jedel kraški pršut
Alessandro Vezzosi: Posveča se raziskovanju DNK-ja Leonarda da Vincija
2. maja mineva 500 let od smrti genija Leonarda da Vincija. Kakšen odtis je pustil kot znanstvenik in izumitelj, kaj je dosegel kot vojaški inženir, zakaj se je ukvarjal z anatomijo in kaj so bile njegove temeljne slikarske mojstrovine?
Univerzalni človek, vsestranski opazovalec, genij, anatom, matematik, inženir, konstruktor bojnih orožij, slikar. Vse to združeno v eno osebo – Leonardo da Vinci. 2. maja mineva 500 let od njegove smrti, ob čemer se zdi, da skozi svoje ideje živi še danes. Kaj nam je zapustil, kako daljnosežne in revolucionarne zamisli je imel in zakaj tudi po petih stoletjih Leonardo da Vinci še vedno navdušuje, navdihuje in preseneča?
Njegova slikarska zapuščina obsega vsega 15 slik, v njegovih beležnicah pa je ostalo na tisoče osnutkov, načrtov in študij strojev in naprav kot so avtomobil, helikopter, padalo, bager, podmornica, tank, letalo, bicikel na pogon s členasto verigo, pa številna orožja, bojni vozovi, oblegovalne naprave, dvigala, mostovi, topovi in še in še. Zato ga številni bolj kot umetnika vidijo in cenijo kot genialnega inženirja, izjemnega mehanika-strojnika in celo znanstvenika.
Renesančni anatom se je že v zgodnjem otroštvu zanimal za naravo in živa bitja, zlasti ga je pritegnilo človeško telo. Obsedeno se je spraševal o njegovem delovanju, pogosto ga je primerjal s strojem. Zaradi svoje vedoželjnosti in prepričanja, da mora slikar natančno poznati funkcijo telesa in gibanje, je prisostvoval humanim sekcijam in tudi sam seciral živali in človeka. Izrisal je denimo kosti in živce roke, pa skico hrbtenjače. Zraven je pripisal; “Če presekamo hrbtenjačo, žaba takoj pogine. Videti je, da tu leži temelj gibanja in življenja.”
Kako je Leonardo pristal v vojaškem inženirstvu? Kot vemo, se je najprej izpopolnjeval kot slikarski vajenec v delavnici Andree Verocchia, kjer je dobil naziv mojstra, a kmalu odšel na svoje in ustanovil lastno delavnico – atelje. A čeprav je imel sloves izjemnega umetnika in so ga priznavali kot genija, je hkrati veljal za nezanesljivega, saj je le redko dokončal naročila. Zato je njegova delavnica po približno 5 letih neslavno propadla. Takrat se je začela njegova kariera vojaškega inženirja, dejavnosti, ki mu je pomenila znaten del sredstev za preživljanje lep čas njegovega najbolj vitalnega obdobja življenja.
Gotovo ga ni, ki ne bi poznal njegove slovite Mone Lise pa Zadnje večerje in tako naprej. Zgodba v ozadju njegove slikarske genialnosti pa slovi pravzaprav v nečem drugem: Leonardo je opravil s kopiranjem realnosti, bil je prvi, ki je s slikanjem postavil paradigmo ustvarjanja videza, umetniške slike so z njim dobile drugačen pomen.
Sprašujemo se, ali bi sebe opredelil bolj kot slikarja ali anatoma, se je raje ukvarjal z arhitekturo ali vojnim inženirstvom? O zadnjem razstavljata kar dva muzeja v Firencah, kjer so po njegovih revolucionarnih skicah in načrtih v leseni izvedbi in v naravni velikosti izdelali denimo tank ali katapult. Pa še nekaj drugih zares inovativnih in nepojmljivih stvari – denimo letalne naprave.
Leonardo je pil vipavsko rebulo in jedel kraški pršut
Alessandro Vezzosi: Posveča se raziskovanju DNK-ja Leonarda da Vincija
Predstavljamo simbolno verjetno najbolj mogočen drevesni primerek, ki ima v življenju Slovencev prav poseben pomen. V številnih umetniških delih, literarnih in verskih besedilih je murva v središču prostora in zaznamuje mesto posebnega dogodka. Na naših tleh ima murva družinsko simboliko, saj so ponekod na Primorskem ob poroki ali rojstvu otroka ob hišo zasadili ravno murvino sadiko. Po stari tradiciji murve še danes zelo cenijo, natančno obrezujejo v nenavadne oblike in negujejo. Pod murvo so se spletale družinske zgodbe, ljubezni, kupčije, babje čenče in otroške norčije. V Evropo so jo prinesli med drugo križarsko vojno v 12. stoletju preko Sicilije z namenom uporabe listov za krmo sviloprejk. Potujemo v Kobdilj na Krasu. Tam že 600 let raste Fabianijeva murva, najstarejše in najdebelejše sadno drevo pri nas.
Palestinski novinar iz Gaze Sami Abu Salem je star 53 let. Oglasil se je iz Rafe. Mesto tik ob egipčanski meji ima načeloma 250 tisoč prebivalcev, zdaj se jih je tam znašlo še dodatnih milijon in pol. Tako kot Sami in njegova družina. Vojna ga je iz novinarja spremenila v berača. Ljudje v Gazi so jezni. Prepričani so, da so ostali sami. Ne verjamejo več, da se izraelske sile borijo le proti Hamasu. Ampak napadajo ljudi. Uničujejo univerze, šole, infrastrukturo, vodovod, električno napeljavo. Njihov cilj so tudi mednarodne organizacije, reševalci, zdravniki, gasilci in novinarji. Sami Abu Salem se ne počuti varnega. V vsakem trenutku ga lahko ubije bomba ali kakšen drug napad. Ob zaključku pisma pravi, da četudi se bo ta vojna, kdaj končala, življenja v Gazi ne bo več. Ostala bo samo puščava.
V 20 letih jo je obiskalo 5000 obiskovalcev, neka družina iz Logatca celo 10 let zapored, a vsako leto s kakim otrokom več. Zapeljemo se na 52 hektarjev veliko kmetijo v Zgornji Orlici. Majhen delež pripada tudi najvišjemu avtohtonemu drevesu v Srednji Evropi, smreki, tako visoki, da so jo morali trikrat meriti. Območje okoli nje se gručasto razprostira po pohorskih obronkih že slabih 800 let, tako dolgo, da se je povzpela vse do 62,7 metrov! Za primerjavo, Grajski hrib skupaj z Ljubljanskim gradom je visok približno 100 metrov – in kot mogočna zastava Ribnico na Pohorju, kjer je doma, postavlja na čisto poseben zemljevid.
V vasi Močilno visoko v posavskih hribih raste orjak. Gašperjev kostanj šteje že čez 400 let in roke si mora podati deset otrok, da ga lahko objamejo. Je najdebelejše drevo v Sloveniji, ki je bilo v vsem tem času nema priča odseljevanj, grozovitih golosekov in vojnih viher. Pod njegovo mogočno krošnjo se, odkar pomni, zbirajo vaščani, po njem pleza razposajena mladež, vsako leto pa navrže za več kot 200 kilogramov plodov. Kako mu je mineval čas, kaj vse je videlo, kdo je hodil tam mimo?
V zadnji epizodi podkasta Sarajevo 1984 govorimo o zapuščini iger, o olimpizmu danes in v prihodnje ter o možnosti, da bi še kdaj zagorel olimpijski ogenj na teritoriju bivše države, recimo pri nas, v Sloveniji.
V tretjem delu podkasta Sarajevo '84 se spominjamo časa pred štiridesetimi leti, ko so olimpijsko Sarajevo zapuščali še zadnji predstavniki številnih ekip: televizijskih, radijskih, časomerilskih, gostinskih, predstavniki Mednarodnega olimpijskega komiteja in ostali, vpleteni v izvedbo 14. zimskih olimpijskih iger. Igre so se tako končale 19. februarja 1984 in v teh dneh pred štirimi desetletji so se po svetu vrstili sprejemi za športne junake iger.
V drugem delu podkasta Sarajevo '84 govorimo o pripravah in izvedbi največjega športnega tekmovanja, ki ga je kadarkoli gostila naša nekdanja skupna država, o slovenskem sodelovanju, brez katerega bi igre težko speljali na najvišji ravni, o naši radijski ekipi, pa o televizijskem deležu ter o morda največji zvezdi iger, o maskoti Vučku.
Med najbolj zaposlenimi z obujanjem spominov na olimpijske igre v Sarajevu je v teh dneh gotovo Bibija Biba Kerla, ki je na domačih igrah nastopala v hitrostnem drsanju. Na drsalkah je sicer prvič stala šele slaba tri leta pred olimpijskim nastopom, vseeno pa je vztrajni Bosanki, ki se je istočasno ukvarjala s štirimi športi, uspelo potem nastopiti tudi na olimpijskih igrah v Calgaryju. V novem tisočletju se je preizkusila še v politiki, bila je poslanka v skupščini Kantona Sarajevo, danes pa se ukvarja s turizmom.
14. februar je za vedno z zlatimi, če smo natančni s srebrnimi črkami vpisan v slovensko športno zgodovino. 14. februarja 1984 je Jure Franko na olimpijskih igrah v Sarajevu poskrbel za prvo olimpijsko odličje naše takratne skupne države v zgodovini jugoslovanskih nastopov na zimskih igrah. Po dogodku, ki mu je povsem spremenil življenje, je kmalu končal športno pot in poslovne priložnosti iskal v tujini. Zdaj z družino znova živi v Sloveniji, pred dnevi pa je bil tudi v Sarajevu, kjer so po njem poimenovali smučarsko progo na Bjelašnici.
Potujemo v čas 14. zimskih olimpijskih iger v Sarajevu. Bilo je leta 1984. Z Anjo Rupel, ki je prav takrat postala polnoletna in je nekdanjo skupno državo spoznala kot pevka skupine Videosex, preverjamo, kje se je takrat poslušala glasba, in katere skupine so bile na sceni. V mikrofon ujamemo tudi Seja Sexona, vodjo in soustanovitelja sarajevske skupine Zabranjeno pušenje.
8. februarja 1984 so se v Sarajevu začele 14. zimske olimpijske igre, dogodek, ki je krepko presegal le športno plat. Svet je takrat prišel v Bosno in Hercegovino, Jugoslavijo, ki je bila sicer v veliki gospodarski krizi, olimpijska ideja pa je prevzela domačine in očarala obiskovalce. Slovenski prispevek pri organizaciji je bil zelo velik, da o športnemu, s kolajno Jureta Franka na čelu, sploh ne izgubljamo besed.
8. februarja 1984 so se v Sarajevu začele 14. zimske olimpijske igre, dogodek, ki je krepko presegal le športno tekmovanje. Svet je takrat prišel v Bosno in Hercegovino, Jugoslavijo, ki je bila sicer v veliki gospodarski krizi, olimpijska ideja pa je prevzela domačine in očarala obiskovalce. Slovenski prispevek pri organizaciji je bil zelo velik, da o športnem, s kolajno Jureta Franka na čelu, sploh ne izgubljamo besed. V oddaji se bomo preselili natanko 40 let v preteklost, na otvoritveno slovesnost, obenem pa odstrli še nekaj odtenkov iger, ki jih še bolj poglobljeno obdelamo v seriji oddaj in podkastov Sarajevo 1984.
Lestvice kakovosti življenja postavljajo Dunaj na prvo mesto na svetu. Stanovanjska politika, socialna zaščita, promet, zelenost, varnost, kulturna ponudba … Kakšne praktične izkušnje življenja v avstrijski prestolnici pa se skrivajo za statistikami? Je res vse idealno?
Novinarka, televizijska voditeljica, publicistka in pisateljica Katarina Keček se je rodila v Sloveniji. Leta 1991, ko se je njeno življenje nehote in nepričakovano postavilo na glavo, je bila stara devetnajst let. Izbrisali so jo, ji razrezali osebno izkaznico, čez noč je izgubila vse. Več kot pet let je bila brezdomka.
"Dolgo sem živel pod hudimi pritiski, a nisem popustil," pripoveduje 88-letni Ciril Zabret, upokojeni generalmajor jugoslovanske armade, ki se je v času razpada Jugoslavije, predvsem pa med napadom jugoslovanske vojske na Slovenijo, znašel med dvema ognjema. Ker je glasno izražal svoje mnenje, da se vojska ne sme vpletati v politične razprtije, si je s tem nakopal zamero srbskih politikov in agresivnega dela jugoslovanske vojske.
Novi val je predstavljal pomembno glasbeno in kulturno gibanje v nekdanji Jugoslaviji. Zagreb je bil eno izmed središč za mnoge kultnih osemdesetih, ki imajo še vedno veliko oboževalcev tudi v Sloveniji. Kakšni so okruški nekoč napredne scene v hrvaški prestolnici in zakaj so jo pospravili tudi v muzej?
Štiri mesece po poplavah v Zgornji Savinjski dolini smo ponovno obiskali gasilce v Nazarjah, s katerimi smo se pogovarjali med avgustovsko hudo ujmo. Kakšne so razmere na pragu zime, kako poteka obnova, je država že pomagala, kakšni so odnosi. V gasilskem domu, kjer poteka sanacija pritličja, smo se srečali s poveljnikom Sebastjanom Solarjem in predsednikom Boštjanom Cigaletom.
V sedmi in zadnji oddaji serije o rokodelcih in o rokodelskih spretnostih, ki jih premorejo mojstrice in mojstri tradicionalnih slovenskih obrti, obiščemo klekljarico, mojstrico prepletanja tisočerih niti prefinjene, ročno klekljane idrijske čipke.
V šesti oddaji serije o rokodelcih in o rokodelskih spretnostih, ki jih premorejo mojstrice in mojstri tradicionalnih slovenskih obrti, obiščemo pletarko, mojstrico izdelovanja pletenih izdelkov iz koruznega ličja.
Slovenska akademija znanosti in umetnosti, naša najvišja znanstvena in umetnostna ustanova, je nastala 12. novembra 1938. Ob tem visokem jubileju, 85-letnici, se s sogovorniki pogovarjamo o akademiji, akademikih in akademikinjah ter izzivih, ki jih prednje postavljata družba in čas.
Neveljaven email naslov