Otroci, ki jih je na strehi domačega doma čakala igrača s skrito bombo presenečanja. Nosečnice s preluknjanim trebuhom. Bolnišnice, ugnezdene varno pod zemljo. Rešilci brez luči. Vročina, peklenski hrup eksplozij … In po drugi strani sočutje, solidarnost, neskončna hvaležnost in otroška nedolžnost. Take prizore videvajo številni humanitarni delavci – med njimi medicinske sestre, zdravniki in kirurgi, ki dogajanje v drobovju kriznih žarišč spremljajo čisto od blizu. In to prostovoljno. Predstavljamo zgodbe treh: medicinske sestre Mateje Stare in pediatra Jerneja Breclja ter ta čas najslavnejšega vojnega kirurga na svetu Britanca Davida Notta.

Zgodbe zdravstvenih humanitarnih delavcev, ki iz prve roke poznajo razmere na kriznih območjih

Otroci, ki jih je na strehi domačega doma čakala igrača s skrito bombo presenečanja. Posiljene devetletnice, ki tudi po več dni doma rojevajo v mukah. Bolnišnice, ugnezdene varno pod zemljo. Rešilci brez luči. Vročina, peklenski hrup eksplozij … In po drugi strani sočutje, solidarnost, strokovnost, neskončna hvaležnost in otroška nedolžnost. Take prizore videvajo številni humanitarni delavci, med njimi medicinske sestre, zdravniki in kirurgi, ki dogajanje v drobovju kriznih žarišč spremljajo čisto od blizu. In to prostovoljno.

Najbolj kruto se usoda igra z otroki

“V bolnišnici smo dan za dnem sprejemali po cele družine, potem ko je njihove domove razdejala nastavljena bomba,” v svoji knjigi War Doctor opisuje britanski kirurg in pisatelj David Nott. “Le redko so bili z njimi očetje, ti so medtem naokoli iskali hrano ali pa so bili udeleženi v bojevanju. Večina otrok je bila mlajših od deset let. Nekatere so že pripeljali mrtve, popolnoma prekrite s pepelom, umrli so zaradi udarnega vala ali vdihavanja prahu. V operacijski dvorani smo preživeli ure, da smo poškodovane vsaj za silo zašili in jim omilili hude muke.”

“Nekega dne so pripeljali petletnika, ležal je na vozičku z obrazom, obrnjenim navzdol, obe stegni sta bili povsem razmesarjeni. Še vedno je bil živ, ko ga je sestra počasi obrnila. Nežno mu je umaknila pramen od prahu umazanih las z obraza in jih razčesavala s prsti … To je bilo vse, kar smo lahko storili.” (citat iz knjige, prevod M. R.)

Nott je bržkone edini kirurg v Veliki Britaniji, ki deluje v treh različnih bolnišnicah, ob tem je svoj čas kot pilot upravljal z velikimi potniškimi letali, ob vsem tem pa že več kot 20 let redno svoj plačani in neplačani dopust namenja za to, da se prostovoljno udeležuje humanitarnih misij po svetu, kjer je, kot pravi, pomagal “že več sto tisoč ljudem“.

“Vrata operacijske dvorane so se sunkovito odprla, noter je planilo šest do zob oboroženih pripadnikov islamske države, postalo mi je jasno, da je človek na mizi očitno eden od njih. Srce mi je začelo glasno razbijati, kar zmrznil sem in s pogledom iskal kolegove oči. ‘Tako se bo torej končalo,’ sem pomislil pri sebi. Slišal sem jih, kako so nabili orožje in namerili v nas in ko sem znova dvignil pogled, mi je kolega odkimal, naj ne izustim niti besede. … Prvič v življenju sem se zalotil, da med operacijo molim.” (citat iz knjige, prevod M. R.)

Lepe in žalostne zgodbe v primežu adrenalina

Nott je le eden od več deset tisoč zdravstvenih humanitarnih delavcev, ki na leto prostovoljno pomagajo na konfliktnih območjih sveta, kjer nimajo urejenih bolnišnic in zdravstvenega sistema. Tudi nekateri Slovenci svoj dopust raje namenijo za pomoč ranjenim in bolnim na vojnih žariščih. Za to ne prejmejo nikakršnega plačila. Jernej Brecelj se je kot zdravnik pediater udeležil misije v Južnem Sudanu od decembra 2017 do marca 2018, Mateja Stare je medicinska sestra, ki je od leta 2012 skoraj vsako leto nekaj tednov ali mesecev preživela na misijah v najbolj konfliktnih območjih sveta. Leta 2012 Gaza, leto pozneje Južni Sudan; konec leta 2014 je odšla na jug Afganistana, leta 2016 je delovala na misiji v Libiji, konec 2017 pa odšla na misijo v Sirijo.

“Moja prva misija je bila v Gazi, kjer je bilo čisto drugače od pričakovanj. Bombe so sicer padale vsakodnevno, a daleč stran. Ko so začele padati malo bližje, smo ostali v hiši, kjer smo bili varni. A adrenalin učinkuje, z njim pa moji možgani delujejo toliko bolj pozorno in hitro.” – Mateja Stare

Tudi Brecelj se spominja, da je videl zelo veliko tragičnih primerov, ki pa so bili v primerjavi s pozitivnimi zgodbami vseeno v manjšini. “Deloval sem v enoti intenzivne terapije, kjer je bila 25-odstotna umrljivost. A hkrati vidiš toliko drugih pozitivnih zgodb, koliko pa si vseeno pomagal otrokom. Na koncu sem bil kar presenečen, kako pozitivno sem sprejel vse, čeprav je bilo težko.”

Mateja Stare: “Ena oseba ne more spremeniti tega, kar se dogaja. Ljudem v stiski lahko le olajšaš, da ne trpijo tako zelo.”

Jernej Brecelj: “Videl sem, kako pomembna sta razvoj družbe in izobraževanje. To, kje se rodiš, je lahko ena od hujših krivic, ki se ti zgodijo.”

Tudi bolnišnice niso več varni prostori

Zdravniki brez meja, v okviru katerih delujeta oba, bodo v kratkem praznovali 50 let, trenutno po svetu v okviru njih deluje 67 000 ljudi. Toda če so bolnišnice in zdravstveni delavci na vojnih območjih v pretekloti veljali za relativno varne, so se stvari v zadnjih letih spremenile. “Konec leta 2016 se je spremenilo to, da so bolnišnice nedotakljive. Takrat je ameriška vojska bombardirala bolnišnico in dala s tem povod za podobno početje tudi drugim državam,” pojasnjuje Staretova. Marsikje tako bolnišnice delujejo le še v zakloniščih pod zemljo, dodaja.

“Odvisno je, kam greš, stvari se spreminjajo iz tedna v teden, a za nas je pravilo enako: glavo dol.”

Nasilje in njegov svetovni račun

700 milijonov ljudi shaja z manj kot dvema dolarjema na dan, vsak peti človek živi na območjih, ki jih pretresata nasilje in negotovost. Po nedavnem poročilu Organizacije za gospodarski razvoj in sodelovanje vlada svetu več nasilja in ne manj. V minulih 15 letih je pod pritiskom nasilja  živelo več kot 3,4 milijarde ljudi, torej skoraj polovica svetovnega prebivalstva.

Nasilje nam izstavlja tudi globalni finančni račun. Kot ocenjujejo v OECD, nas nasilje in odpravljanje njegovih posledic na planetu na leto stane 13,6 bilijona dolarjev, kar je približno 13,3 celotnega globalnega bruto domačega proizvoda. Od 30 do 40 odstotkov političnega nasilja je uperjenega v civiliste. Orožje je vse lažje dostopno, leta 2015 je bilo zaradi doma narejenih eksplozivnih sredstev ranjenih ali ubitih skoraj 44 tisoč ljudi, tri četrtine teh je bilo civilistov, med njimi daleč največ žensk in otrok. Kot kažejo raziskave, so otroci, ki so bili žrtev nasilja, veliko bolj podvrženi temu, da tudi sami postanejo nasilni. Več kot polovica od več kot 21 milijonov beguncev na svetu predstavljajo otroci.

//Več pa v zgornjem posnetku.//