Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
''Mediji bi se morali zavedati, da poročanje o protestih ni poročanje o zbiranju ljudi na določenem mestu, ampak je to poročanje o razlogih, zakaj ljudje protestirajo. Mene zanima novinarsko vprašanje ZAKAJ. Vedeti moram kje, kdaj, kdo, bistvo novinarskega poročanja pa je, da mi dajo mediji kontekst, da razumem, zakaj se nekaj dogaja. Dogodki, ki smo jim priča zdaj, niso nastali čez noč, ampak so se kopičili, prišli so do točke, ko ljudje menijo, da tako ne gre več. Tudi družba pred pandemijo je proizvajala težave, s katerimi se zdaj soočamo. Zdaj je čas za resen premislek. Nisem prepričana, da so v tem premisleku mediji naravni zavezniki civilne družbe,'' je v pogovoru o medijskem poročanju s protestov povedala dr. Sandra Bašić Hrvatin.
Pogovor sodi v projekt Vitrina Slovenija, ki nastaja ob 30. obletnici osamosvojitve Slovenije. Več o tem na val202.si in v podkastu Zgodbe.
Avtorica: Tatjana Pirc.
Ni vprašanje, zakaj sem jaz na protestih, vprašanje je, zakaj vi niste tukaj
Pogovor je potekal na Trgu republike v spremljavi laježa policijskih psov in postavljanja odrov za proslavo ob dnevu državnosti. "Policijski psi so postali stalnica protestov," je ob tem dejala dr. Sandra Bašić Hrvatin. Najprej pa sem jo izzvala z vprašanjem, ki ga je zelo kritično obravnavala v svoji analizi medijskega poročanja o protestih in vstajah.
"To vprašanje me spominja na odgovor, ki ga je Henry David Thoreau, ko je prakticiral civilno nepokorščino in ni plačal davkov, dal svojemu prijatelju. Thoreau je dejal, da ni vprašanje, zakaj je on v zaporu, ampak zakaj njegovega prijatelja ni v zaporu. Torej, bolje, da vprašanje zastavite tistim, ki se protestov ne udeležujejo, ker bo tam več odgovorov, ki jih je treba razčleniti. Ljudje hodijo na proteste, ker čutijo potrebo, da se aktivno udeležujejo političnega življenja kot državljani. Mi smo v situaciji, ko je država prekinila možnosti, da državljani aktivno delujejo v politiki, z nami komunicirajo le preko propagandnih kampanj, ko pa se državljani resno odločijo vzeti politiko v svoje roke, nastane problem. Takrat nastopi vprašanje, zakaj ste na protestih. Zakaj pa ne?"
"To je res. To gibanje je prvič radikalno poseglo v sistem, proti kateremu so se boriti. Kriza je zadela najbolj ranljive v družbi, ki so vedno najbolj izključeni iz politike, politika vedno o njih govori kot o objektu. Zgodovino popisovanja vstaj imajo v rokah tisti, ki so te vstaje tako ali drugače kapitalizirali. Mislim, da je treba zgodovino vstaj pisati skozi pogovore z ljudmi, ki so se teh protestov udeleževali."
"Tudi naslavljanje ljudi, ki se udeležujejo protestov, veliko pove, kakšen je njihov položaj v novinarskem poročanju. Danes se mi zdi, da se hodi po jajcih, ko je treba definirati stanje, v katerem smo. Uporablja se izraze iliberalna demokracija, nedemokratični sistemi. Zakaj tako? Sistem je demokratičen ali pa ni demokratičen. Če ni demokratičen, za to obstajajo izrazi. Je avtoritaren? Je totalitaren? To je na koncu boj za interpretacijo, tu pride do spopada. Imamo boj za interpretacijo, ki ga želijo imeti protestnice in protestniki, boj za interpretacijo, ki ga želi imeti politika, ta govori o drhali, levičarjih, kulturnih marksistih, in mediji, ki poskušajo združevati nezdružljivo. Mediji bi se morali zavedati, da poročanje o protestih ni poročanje o zbiranju ljudi na določenem mestu, ampak je to poročanje o razlogih, zakaj ljudje protestirajo. Mene v novinarskem poročanju zanima vprašanje ZAKAJ. Vedeti moram kje, kdaj, kdo, bistvo novinarskega poročanja pa je, da mi dajo mediji kontekst, da razumem, zakaj se nekaj dogaja. Dogodki, ki smo jim priča zdaj, niso nastali čez noč, ampak so se kopičili, prišli so do točke, ko ljudje menijo, da tako ne gre več. Tudi družba pred pandemijo je proizvajala težave, s katerimi se zdaj soočamo. Zdaj je čas za resen premislek. Nisem prepričana, da so v tem premisleku mediji naravni zavezniki civilne družbe."
"Ta argument uporabljajo tisti, ki so politiko pripeljali na raven primitivnega spopada, groženj, blatenja. Svoje predavalnice ne uporabljam za razlaganje dnevnopolitičnih bojev, ampak učim študente, da razmišljajo. To najbolj moti politične elite. Da imajo ljudi, ki jih ni mogoče zmanipulirati s propagando, ki jim ni mogoče dopovedati, da je nekaj črno, če vidijo, da je belo … Ta argument je dokaz, da je v vsakdanjem delovanju velik manko etike, na podlagi katere si dosleden pri svojem početju, da se vedno zavzemaš za tistega, ki so mu kratene pravice, ki nima možnosti za nastopanje v javnem prostoru in da na to opozarjaš. Moja izobrazba od mene zahteva, da svoje ideje, če jih lahko artikuliram, tudi javno predstavim. Svojega mnenja nikomur ne vsiljujem, to je način delovanja sedanje politične oblasti, ki misli, da so ljudje ovce in da niso sposobni razmišljati s svojo glavo. Ljudje imajo svoja mnenja in jih znajo zagovarjati, treba pa jih je spodbujati, da se svojih mnenj ne bojijo izreči."
"Zame so simbol države ljudje. Morda bi morali napisati knjigo o ljudeh, navadnih ljudeh. Simbol te pandemije so bile trgovke v Mercatorju, ki so iz dneva v dan ustvarjale videz normalnosti, pa za to niso bile nagrajene. Trideseto obletnico države bi posvetila srčnim ljudem, naj njihova beseda dobi na veljavi."
''Mediji bi se morali zavedati, da poročanje o protestih ni poročanje o zbiranju ljudi na določenem mestu, ampak je to poročanje o razlogih, zakaj ljudje protestirajo. Mene zanima novinarsko vprašanje ZAKAJ. Vedeti moram kje, kdaj, kdo, bistvo novinarskega poročanja pa je, da mi dajo mediji kontekst, da razumem, zakaj se nekaj dogaja. Dogodki, ki smo jim priča zdaj, niso nastali čez noč, ampak so se kopičili, prišli so do točke, ko ljudje menijo, da tako ne gre več. Tudi družba pred pandemijo je proizvajala težave, s katerimi se zdaj soočamo. Zdaj je čas za resen premislek. Nisem prepričana, da so v tem premisleku mediji naravni zavezniki civilne družbe,'' je v pogovoru o medijskem poročanju s protestov povedala dr. Sandra Bašić Hrvatin.
Pogovor sodi v projekt Vitrina Slovenija, ki nastaja ob 30. obletnici osamosvojitve Slovenije. Več o tem na val202.si in v podkastu Zgodbe.
Avtorica: Tatjana Pirc.
Ni vprašanje, zakaj sem jaz na protestih, vprašanje je, zakaj vi niste tukaj
Pogovor je potekal na Trgu republike v spremljavi laježa policijskih psov in postavljanja odrov za proslavo ob dnevu državnosti. "Policijski psi so postali stalnica protestov," je ob tem dejala dr. Sandra Bašić Hrvatin. Najprej pa sem jo izzvala z vprašanjem, ki ga je zelo kritično obravnavala v svoji analizi medijskega poročanja o protestih in vstajah.
"To vprašanje me spominja na odgovor, ki ga je Henry David Thoreau, ko je prakticiral civilno nepokorščino in ni plačal davkov, dal svojemu prijatelju. Thoreau je dejal, da ni vprašanje, zakaj je on v zaporu, ampak zakaj njegovega prijatelja ni v zaporu. Torej, bolje, da vprašanje zastavite tistim, ki se protestov ne udeležujejo, ker bo tam več odgovorov, ki jih je treba razčleniti. Ljudje hodijo na proteste, ker čutijo potrebo, da se aktivno udeležujejo političnega življenja kot državljani. Mi smo v situaciji, ko je država prekinila možnosti, da državljani aktivno delujejo v politiki, z nami komunicirajo le preko propagandnih kampanj, ko pa se državljani resno odločijo vzeti politiko v svoje roke, nastane problem. Takrat nastopi vprašanje, zakaj ste na protestih. Zakaj pa ne?"
"To je res. To gibanje je prvič radikalno poseglo v sistem, proti kateremu so se boriti. Kriza je zadela najbolj ranljive v družbi, ki so vedno najbolj izključeni iz politike, politika vedno o njih govori kot o objektu. Zgodovino popisovanja vstaj imajo v rokah tisti, ki so te vstaje tako ali drugače kapitalizirali. Mislim, da je treba zgodovino vstaj pisati skozi pogovore z ljudmi, ki so se teh protestov udeleževali."
"Tudi naslavljanje ljudi, ki se udeležujejo protestov, veliko pove, kakšen je njihov položaj v novinarskem poročanju. Danes se mi zdi, da se hodi po jajcih, ko je treba definirati stanje, v katerem smo. Uporablja se izraze iliberalna demokracija, nedemokratični sistemi. Zakaj tako? Sistem je demokratičen ali pa ni demokratičen. Če ni demokratičen, za to obstajajo izrazi. Je avtoritaren? Je totalitaren? To je na koncu boj za interpretacijo, tu pride do spopada. Imamo boj za interpretacijo, ki ga želijo imeti protestnice in protestniki, boj za interpretacijo, ki ga želi imeti politika, ta govori o drhali, levičarjih, kulturnih marksistih, in mediji, ki poskušajo združevati nezdružljivo. Mediji bi se morali zavedati, da poročanje o protestih ni poročanje o zbiranju ljudi na določenem mestu, ampak je to poročanje o razlogih, zakaj ljudje protestirajo. Mene v novinarskem poročanju zanima vprašanje ZAKAJ. Vedeti moram kje, kdaj, kdo, bistvo novinarskega poročanja pa je, da mi dajo mediji kontekst, da razumem, zakaj se nekaj dogaja. Dogodki, ki smo jim priča zdaj, niso nastali čez noč, ampak so se kopičili, prišli so do točke, ko ljudje menijo, da tako ne gre več. Tudi družba pred pandemijo je proizvajala težave, s katerimi se zdaj soočamo. Zdaj je čas za resen premislek. Nisem prepričana, da so v tem premisleku mediji naravni zavezniki civilne družbe."
"Ta argument uporabljajo tisti, ki so politiko pripeljali na raven primitivnega spopada, groženj, blatenja. Svoje predavalnice ne uporabljam za razlaganje dnevnopolitičnih bojev, ampak učim študente, da razmišljajo. To najbolj moti politične elite. Da imajo ljudi, ki jih ni mogoče zmanipulirati s propagando, ki jim ni mogoče dopovedati, da je nekaj črno, če vidijo, da je belo … Ta argument je dokaz, da je v vsakdanjem delovanju velik manko etike, na podlagi katere si dosleden pri svojem početju, da se vedno zavzemaš za tistega, ki so mu kratene pravice, ki nima možnosti za nastopanje v javnem prostoru in da na to opozarjaš. Moja izobrazba od mene zahteva, da svoje ideje, če jih lahko artikuliram, tudi javno predstavim. Svojega mnenja nikomur ne vsiljujem, to je način delovanja sedanje politične oblasti, ki misli, da so ljudje ovce in da niso sposobni razmišljati s svojo glavo. Ljudje imajo svoja mnenja in jih znajo zagovarjati, treba pa jih je spodbujati, da se svojih mnenj ne bojijo izreči."
"Zame so simbol države ljudje. Morda bi morali napisati knjigo o ljudeh, navadnih ljudeh. Simbol te pandemije so bile trgovke v Mercatorju, ki so iz dneva v dan ustvarjale videz normalnosti, pa za to niso bile nagrajene. Trideseto obletnico države bi posvetila srčnim ljudem, naj njihova beseda dobi na veljavi."
Giannis Antetokounmpo je eden najboljših košarkarjev na svetu, tekmec Luke Dončića v NBA in reprezentanci Grčije. V Atenah smo raziskovali košarkarsko pot migrantske družine Antetokounmpo od betonskega igrišča v četrti Sepolia do bleščečega življenja v ZDA, kjer so vsi trije bratje že postali prvaki NBA. Srečali smo se z njihovim prvim trenerjem Spirosom Velliniatisom, ki je Giannisa prepričal, naj začne igrati košarko in pozna tudi temnejše plati uspeha. Obiskali smo lastnika bara, ki je pomagal Giannisu in njegovima bratoma Thanasisu in Kostasu, s spačkom pa se je odpeljal celo na tekme v Slovenijo. Kaj o Giannisu menijo mladi, ki danes igrajo na betonskem igrišču z njegovim emblemom, kakšne so podobnosti z Luko Dončićem, kaj o Giannisu pravi Goran Dragić? Po grškem košarkarskem derbiju Panathinaikos-Olympiakos je posebej za Val 202 govoril najmlajši izmed bratov, Kostas Antetokounmpo.
Ustavimo se v Stranah, zelo stari in najvišje ležeči vasi na pobočju Nanosa v postojnski kotlini. Na tem prostoru raste najdebelejša in po ljudskem izročilu najstarejša slovenska tisa. Tukaj je izhodišče planinske poti na Nanos, zato se na klopci v tisini senci skoraj vedno kdo zadržuje. Čeprav je tisa precej redek drevesni primerek, sta pri cerkvi svetega Križa, kamor se odpravimo mi, kar dve. Starejša in mogočnejša, ki jo podrobneje predstavimo, raste nad izvirom. Naši predniki so zato rekli, da je tukaj sveti kraj, tisa pa je bila pri njih večkrat označena za predmet čaščenja. Čemu vse je bila priča, koga je spoznala in morda odgnala?
Predstavljamo simbolno verjetno najbolj mogočen drevesni primerek, ki ima v življenju Slovencev prav poseben pomen. V številnih umetniških delih, literarnih in verskih besedilih je murva v središču prostora in zaznamuje mesto posebnega dogodka. Na naših tleh ima murva družinsko simboliko, saj so ponekod na Primorskem ob poroki ali rojstvu otroka ob hišo zasadili ravno murvino sadiko. Po stari tradiciji murve še danes zelo cenijo, natančno obrezujejo v nenavadne oblike in negujejo. Pod murvo so se spletale družinske zgodbe, ljubezni, kupčije, babje čenče in otroške norčije. V Evropo so jo prinesli med drugo križarsko vojno v 12. stoletju preko Sicilije z namenom uporabe listov za krmo sviloprejk. Potujemo v Kobdilj na Krasu. Tam že 600 let raste Fabianijeva murva, najstarejše in najdebelejše sadno drevo pri nas.
Palestinski novinar iz Gaze Sami Abu Salem je star 53 let. Oglasil se je iz Rafe. Mesto tik ob egipčanski meji ima načeloma 250 tisoč prebivalcev, zdaj se jih je tam znašlo še dodatnih milijon in pol. Tako kot Sami in njegova družina. Vojna ga je iz novinarja spremenila v berača. Ljudje v Gazi so jezni. Prepričani so, da so ostali sami. Ne verjamejo več, da se izraelske sile borijo le proti Hamasu. Ampak napadajo ljudi. Uničujejo univerze, šole, infrastrukturo, vodovod, električno napeljavo. Njihov cilj so tudi mednarodne organizacije, reševalci, zdravniki, gasilci in novinarji. Sami Abu Salem se ne počuti varnega. V vsakem trenutku ga lahko ubije bomba ali kakšen drug napad. Ob zaključku pisma pravi, da četudi se bo ta vojna, kdaj končala, življenja v Gazi ne bo več. Ostala bo samo puščava.
V 20 letih jo je obiskalo 5000 obiskovalcev, neka družina iz Logatca celo 10 let zapored, a vsako leto s kakim otrokom več. Zapeljemo se na 52 hektarjev veliko kmetijo v Zgornji Orlici. Majhen delež pripada tudi najvišjemu avtohtonemu drevesu v Srednji Evropi, smreki, tako visoki, da so jo morali trikrat meriti. Območje okoli nje se gručasto razprostira po pohorskih obronkih že slabih 800 let, tako dolgo, da se je povzpela vse do 62,7 metrov! Za primerjavo, Grajski hrib skupaj z Ljubljanskim gradom je visok približno 100 metrov – in kot mogočna zastava Ribnico na Pohorju, kjer je doma, postavlja na čisto poseben zemljevid.
V vasi Močilno visoko v posavskih hribih raste orjak. Gašperjev kostanj šteje že čez 400 let in roke si mora podati deset otrok, da ga lahko objamejo. Je najdebelejše drevo v Sloveniji, ki je bilo v vsem tem času nema priča odseljevanj, grozovitih golosekov in vojnih viher. Pod njegovo mogočno krošnjo se, odkar pomni, zbirajo vaščani, po njem pleza razposajena mladež, vsako leto pa navrže za več kot 200 kilogramov plodov. Kako mu je mineval čas, kaj vse je videlo, kdo je hodil tam mimo?
V zadnji epizodi podkasta Sarajevo 1984 govorimo o zapuščini iger, o olimpizmu danes in v prihodnje ter o možnosti, da bi še kdaj zagorel olimpijski ogenj na teritoriju bivše države, recimo pri nas, v Sloveniji.
V tretjem delu podkasta Sarajevo '84 se spominjamo časa pred štiridesetimi leti, ko so olimpijsko Sarajevo zapuščali še zadnji predstavniki številnih ekip: televizijskih, radijskih, časomerilskih, gostinskih, predstavniki Mednarodnega olimpijskega komiteja in ostali, vpleteni v izvedbo 14. zimskih olimpijskih iger. Igre so se tako končale 19. februarja 1984 in v teh dneh pred štirimi desetletji so se po svetu vrstili sprejemi za športne junake iger.
V drugem delu podkasta Sarajevo '84 govorimo o pripravah in izvedbi največjega športnega tekmovanja, ki ga je kadarkoli gostila naša nekdanja skupna država, o slovenskem sodelovanju, brez katerega bi igre težko speljali na najvišji ravni, o naši radijski ekipi, pa o televizijskem deležu ter o morda največji zvezdi iger, o maskoti Vučku.
Med najbolj zaposlenimi z obujanjem spominov na olimpijske igre v Sarajevu je v teh dneh gotovo Bibija Biba Kerla, ki je na domačih igrah nastopala v hitrostnem drsanju. Na drsalkah je sicer prvič stala šele slaba tri leta pred olimpijskim nastopom, vseeno pa je vztrajni Bosanki, ki se je istočasno ukvarjala s štirimi športi, uspelo potem nastopiti tudi na olimpijskih igrah v Calgaryju. V novem tisočletju se je preizkusila še v politiki, bila je poslanka v skupščini Kantona Sarajevo, danes pa se ukvarja s turizmom.
14. februar je za vedno z zlatimi, če smo natančni s srebrnimi črkami vpisan v slovensko športno zgodovino. 14. februarja 1984 je Jure Franko na olimpijskih igrah v Sarajevu poskrbel za prvo olimpijsko odličje naše takratne skupne države v zgodovini jugoslovanskih nastopov na zimskih igrah. Po dogodku, ki mu je povsem spremenil življenje, je kmalu končal športno pot in poslovne priložnosti iskal v tujini. Zdaj z družino znova živi v Sloveniji, pred dnevi pa je bil tudi v Sarajevu, kjer so po njem poimenovali smučarsko progo na Bjelašnici.
Potujemo v čas 14. zimskih olimpijskih iger v Sarajevu. Bilo je leta 1984. Z Anjo Rupel, ki je prav takrat postala polnoletna in je nekdanjo skupno državo spoznala kot pevka skupine Videosex, preverjamo, kje se je takrat poslušala glasba, in katere skupine so bile na sceni. V mikrofon ujamemo tudi Seja Sexona, vodjo in soustanovitelja sarajevske skupine Zabranjeno pušenje.
8. februarja 1984 so se v Sarajevu začele 14. zimske olimpijske igre, dogodek, ki je krepko presegal le športno plat. Svet je takrat prišel v Bosno in Hercegovino, Jugoslavijo, ki je bila sicer v veliki gospodarski krizi, olimpijska ideja pa je prevzela domačine in očarala obiskovalce. Slovenski prispevek pri organizaciji je bil zelo velik, da o športnemu, s kolajno Jureta Franka na čelu, sploh ne izgubljamo besed.
8. februarja 1984 so se v Sarajevu začele 14. zimske olimpijske igre, dogodek, ki je krepko presegal le športno tekmovanje. Svet je takrat prišel v Bosno in Hercegovino, Jugoslavijo, ki je bila sicer v veliki gospodarski krizi, olimpijska ideja pa je prevzela domačine in očarala obiskovalce. Slovenski prispevek pri organizaciji je bil zelo velik, da o športnem, s kolajno Jureta Franka na čelu, sploh ne izgubljamo besed. V oddaji se bomo preselili natanko 40 let v preteklost, na otvoritveno slovesnost, obenem pa odstrli še nekaj odtenkov iger, ki jih še bolj poglobljeno obdelamo v seriji oddaj in podkastov Sarajevo 1984.
Lestvice kakovosti življenja postavljajo Dunaj na prvo mesto na svetu. Stanovanjska politika, socialna zaščita, promet, zelenost, varnost, kulturna ponudba … Kakšne praktične izkušnje življenja v avstrijski prestolnici pa se skrivajo za statistikami? Je res vse idealno?
Novinarka, televizijska voditeljica, publicistka in pisateljica Katarina Keček se je rodila v Sloveniji. Leta 1991, ko se je njeno življenje nehote in nepričakovano postavilo na glavo, je bila stara devetnajst let. Izbrisali so jo, ji razrezali osebno izkaznico, čez noč je izgubila vse. Več kot pet let je bila brezdomka.
"Dolgo sem živel pod hudimi pritiski, a nisem popustil," pripoveduje 88-letni Ciril Zabret, upokojeni generalmajor jugoslovanske armade, ki se je v času razpada Jugoslavije, predvsem pa med napadom jugoslovanske vojske na Slovenijo, znašel med dvema ognjema. Ker je glasno izražal svoje mnenje, da se vojska ne sme vpletati v politične razprtije, si je s tem nakopal zamero srbskih politikov in agresivnega dela jugoslovanske vojske.
Novi val je predstavljal pomembno glasbeno in kulturno gibanje v nekdanji Jugoslaviji. Zagreb je bil eno izmed središč za mnoge kultnih osemdesetih, ki imajo še vedno veliko oboževalcev tudi v Sloveniji. Kakšni so okruški nekoč napredne scene v hrvaški prestolnici in zakaj so jo pospravili tudi v muzej?
Štiri mesece po poplavah v Zgornji Savinjski dolini smo ponovno obiskali gasilce v Nazarjah, s katerimi smo se pogovarjali med avgustovsko hudo ujmo. Kakšne so razmere na pragu zime, kako poteka obnova, je država že pomagala, kakšni so odnosi. V gasilskem domu, kjer poteka sanacija pritličja, smo se srečali s poveljnikom Sebastjanom Solarjem in predsednikom Boštjanom Cigaletom.
V sedmi in zadnji oddaji serije o rokodelcih in o rokodelskih spretnostih, ki jih premorejo mojstrice in mojstri tradicionalnih slovenskih obrti, obiščemo klekljarico, mojstrico prepletanja tisočerih niti prefinjene, ročno klekljane idrijske čipke.
Neveljaven email naslov