Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
229 epizod
229 epizod
Miha Šalehar s poslušalci o družbenih fenomenih.
Dobili smo nov zakon, da smo lahko na par semaforjev izobesili znak, da lahko zavijete pri rdeči luči desno, če tako želite. Če te želje ni, lahko tudi stojite. In ker nam pod Triglavom nikdar ni prav, se je spet vsul plaz kritik. Eni tarnajo, da je premalo takih semaforjev. Drugim se zdi, da jih je preveč, ker je vse skupaj itak odveč. Tretji pravijo, da ni prav, ker zavijanje v desno ni obvezno. Takih, ki bi v tem videli karkoli uporabnega, praktično ni. Vsaj na družbenih omrežjih. Nebuloze tokrat zanima vaš pogled na prometno protislovje, ki kljub odločni rdeči dovoljuje, da zavijemo desno, če želimo.
Letošnje olimpijske igre so poleg dobre bere barvnih kovin povzročile tudi silovite erupcije javnih čustev. Pozitivnih in negativnih. Kdor na družbenih omrežjih ni objavil točnih geografskih koordinat, kje je jokal ob kaki kolajni, je poletje vrgel stran. Bolj kot so se kovine žlahtnile, globlja je postajala navidezna vez med tistimi, ki se potijo pod našo zastavo, in javnostjo, ki je začela verjeti, da ti in te zmagujejo, ker oni navijajo. Uspehom je sledilo patetično obdobje vaških športnih zased oziroma sprejemov, kot se jim reče v bolj korektnem žargonu. Vsak, ki je imel pet minut časa, je pristavil svoj lonček pozornosti ali mnenja in še tukaj smo se spet skregali. Košarkarji so šli - raje kot na sprejem, k politikom in pred navijače - plesat s Severino. Mnogi so tiste, ki so jih še včeraj ljubili, nemudoma obsodili. Kakšna je po vašem mnenju dolžnost športnika do javnosti in nenazadnje države? In kaka je dolžnost javnosti in države do športnikov?
Po vodnem referendumu smo se na hitro poklonili konsenzu, da mlade zanimajo zelene teme. Upanje, ki smo ga investirali v delnice ideje, da na mladih trajnostni svet stoji, je končno obrodilo tantieme. Nismo ga vrgli stran. Recikliralo se je. Nebuloze se bodo tokrat zapodile med tiste, na katerih svet stoji, in preverile, kako globoko je zelena misel v resnici vsajena v mlade duše zelene prihodnosti. Je zeleno zgolj všečna drža, ki ji nihče več ne sme nasprotovati, ker to ni dobro, ali imamo dejansko opravka z generacijo, ki ji ni vseeno? Pustimo se presenetiti!
Nastopilo je poletno “pandemično zatišje”, po dobrem letu v umetni komi se z muko na odre vračajo glasbenice, glasbeniki in drugi nastopajoči. V kakšni kondiciji so godba, godbeniki in tisti za odrom po letu covida? Smo kot država, družba in navsezadnje kot oboževalci dobro poskrbeli zanje? Je povpraševanje po dolgem obdobju abstinence večje? Je glasba manj samoumevna ali smo se na življenje brez koncertne socializacije preprosto navadili? O tem, kako je čudno leto spremenilo glasbo in občinstvo, je v Nebulozah plus Mihi govoril z multigodbenikom Tadejem Koširjem.
Ko so proti prelomu tisočletja na hrvaških plažah začeli postrani gledati dekleta zgoraj brez, smo to pripisovali tradicionalni konservativnosti okolja, ki je po razpadu Juge, ko so se ljudje iz partije vračali v cerkve, spet dobila zalet. Zdaj vas na Hvaru čaka 500 evrov globe, če vas v mestu dobijo brez majice. "Dobre navade" so nalezljive, nekaj podobnega se zdaj dogaja tudi pri nas. V Izoli in Bohinju. Na bohinjskem mostu so po novem prepovedane kopalke, na jezeru rožnati flamingi, ob jezeru pa glasba bluetooth zvočnikov? Izolani so kopalke prepovedali v mestu in celo zagrozili z globo, ki znaša 400 evrov. Šef bohinjskega turizma je idejo povzel takole: "Gre za spoštovanje prostora, v katerega vstopamo. Radi rečemo, da je naš prostor ena dnevna soba, in kultura slovenstva je sama po sebi že taka, da se vedno znova sezujemo, ko vstopamo v neki prostor." Kako kot gostje in/ali domačini gledate na trend spodobnostne regulacije?
Pred časom je vlada ustanovila strokovno skupino za gospodarjenje s konopljo. Kaj počnejo, ne vemo točno, je pa poudarek, kakopak, na medicinski uporabi. Diši po legalizaciji? Na daleč. Leta minevajo, stroka govori, svet se vse bolj sprošča; številne države so ugotovile, da ima zel, ki raste povsod, lahko pozitivne učinke na zdravje, pa tudi v blago "zadetost" se z njo ne zaziblješ nič bolj tvegano kot z uporabo tradicionalno legalnega alkohola. Da o pobranih davkih in kriminalcih, ki so zaradi legalizacije ostali brez dela, ne govorimo. Vendar smo v deželi, v kateri je govor o pitju celo v himni, do marihuane še vedno izjemno zadržani. Kljub domači poplavi alkohola, v zadnjem času pa tudi trdih drog, policija še vedno neizmerno uživa v zaseganju smotk trave mladini pred gimnazijami. Zatorej vas Nebuloze vabijo k premisleku. Če je trava prepovedana, ker je škodljiva; se spomnite še česa dovoljenega, vendar škodljivega, pa bi bilo lahko prepovedano? Pa alkohol ne velja, ker je odgovor prelahek. Kaj bi poleg trave s podobnimi kriteriji še lahko prepovedali?
Mladi so nove vzornike našli v kriptomilijarderjih na Instagramu. Pravljice o tem, kako ti v "pravo" kriptovaluto vloženih trideset evrov omogoči penzijo s ferarijem na Baliju, so postale najstniška subkultura. Miti o malih zmagovalcih, ki so s trgovanjem dosegli, česar oče z delom nikdar ne bo, se širijo po vseh kvartih domovine. Kaj rečete sinu ali hčerki, ko pride z zamislijo, da bo obogatel/-la s kriptovalutami?
Ker se vladajoči fantiči radi igrajo vojake, zdaj vabijo, naj se jim pridružijo tudi vaši sinovi. Na avtobusih mestnega prometa je te dni videti propagando, ki za prostovoljno služenje vojaškega roka obljublja 3000 evrov. Pod orožje vabijo tudi drugi mediji. Kot pa kaže, je vse bližje tudi zakon, ki bo obudil obvezno služenje vojaškega roka tudi v miru, "če se poslabša varnostno okolje." Kam pes puško moli, najbrž veste. Kako po skoraj dvajsetih letih miru gledate na uvedbo "službe domovini"? Kaj boste rekli sinu? In nenazadnje: glede na čase, ki delitve vlog na podlagi spola pretežno zanikajo, zakaj v vojsko ne bi poslali tudi svojih hčera?
Najprej smo dobili svet za debirokratizacijo, a učinki so še daleč, novih neživljenjskih predpisov, ki grenijo življenje vsakomur, ki bi v tej deželi kar koli počel, zlepa ne zmanjka. Izvide si med enotami zdravstvenega sistema še vedno raje pošiljamo s poštnimi golobi kot elektronsko pošto, izpit kategorije A pa zahteva vsaj tri osebne obiske upravne enote po pandemičnem režimu. No, da bo bolje, smo dobili še en strateški svet za digitalizacijo, ki z imenitnim imenom prav tako obljublja boljše življenje. Pravljicam pa zaradi izkušenj ne nasedamo več. Že začeli so tako nesrečno, da je izpadlo, kot da je Uber prvi potreben korak v digitalni napredek naše družbe. No, ker ste kot uporabniki javnih storitev očitno pametnejši, kot se zdite tistim, ki jih upravljajo, vas naprošamo, da nam odgovorite na nekaj vprašanj. Kaj bi uredili najprej in kako? Kje ste se nazadnje ukvarjali s predpotopno komplicirano birokracijo? Kaj si pod pojmom digitalizacija sploh predstavljate?
Ob dnevu upora proti okupatorju razmišljamo o uporu in njegovemu antipodu - odločitvi, da se nečemu ali nekomu z razlogom ne upreš. Ker je za nami na globalni ravni leto agresivnega spreminjanja okoliščin, ki smo jih prej imeli za normalne, vas sprašujemo, čemu vse se niste uprli? Še bolj prav pa bi bilo, če vas vprašamo, komu/čemu vse ste se v zadnjem letu brez upora podredili?
Prejšnji teden so poročali o novih kozolcih, ki so jih postavili na kmetijskih zemljiščih, z njih pa bo namesto sena bingljal Lado Bizovičar. Po Hofer ceni. Našo krajino, ki nam menda veliko pomeni, so oglasni panoji v zadnjih letih dobesedno prekrili s toplotnimi črpalkami, trampolini in teflonskimi ponvami. Predmestij in vasi se marsikje sploh ne vidi več. Še avtobusne postaje so postale nefunkcionalna reklamišča. In to v času neštetih medijev ter tarčnega digitalnega marketinga. Kdo vse to potrebuje? Čigav interes je zadaj? Zakaj se nič ne zgodi, čeprav ne bi bilo prav nobene škode, če bi se eksternemu oglaševanju za vselej odrekli? Kak pa je vaš odnos do jumbo epidemije? Vam ugaja, vas moti? Vas dejansko informira? Kaj taka epska nemarnost, ki se jo da brez škode bliskovito urediti, pove o družbi, ki tega ne stori? "Če te moti reklama na tv-ju, telefonu, jo zapreš, ugasneš. V javnem prostoru je pa to problem, ker gre za enosmerno komunikacijo. Panojem se ne moremo izognit. Mi rabimo pravico, ko smo lahko normalni državljani, ko nismo obravnavani kot kupci." - Darja Matjašec, krajinska arhitektka
Stroka opozarja, da bo imelo preteklo leto katastrofalen vpliv na gibalne sposobnosti otrok. Šolanje pred računalniškim zaslonom, prepoved druženja na prostem, zaprta otroška in športna igrišča, prepoved izvajanja športnih vadb in treningov … Menda bodo imeli zaradi tega vidno slabše možnosti, ko bodo vstopali na trg dela. Po drugi strani pa do nas prihajajo protislovna poročila, kako smo tod živeči v lanskem letu podrli vse rekorde pri nakupu športne opreme. Koles je zmanjkalo že pred poletjem, pred novim letom pa turnih smuči. Je mogoče sklepati, da smo obsedeni rekreativci in rekreativke, medtem ko smo lovili osebne rekorde, zanemarili lastne otroke? Ker so odpadle obšolske dejavnosti? Kak je vaš izgovor? Ali bolje: kaj ste vi počeli, da vam mladiči niso telesno zakrneli?
Leto dni že pametujemo in modrujemo, pa se nič kaj dosti ne zgodi. Zapiramo, odpiramo, se zmerjamo, prelagamo odgovornost in tonemo. Več kot očitno je, da prave ideje nimajo. Mogoče pa jo imamo mi! Zato vas Nebuloze prisrčno prosijo, da jim pomagate iz zagate. Čeprav vas nikoli ne bo nihče nič vprašal, se vsaj urimo v tej igri. Če bi vas predsednik vlade prosil za en sam nasvet, kako rešiti godljo, iz katere ni videti izhoda, kaj bi mu rekli? Prvo pravilo: veljajo samo vsebinske ideje. Drugo pravilo: nasvet "naj odstopi" ne velja.
Človek se brez svobodne volje rodi in živi v nekem času in prostoru. Tega ne izberemo sami, čeprav v času življenja lahko bolj ali manj vplivamo na kakovost skupnosti, v kateri smo se znašli. Vas, ki lahko v marcu tega leta tole berete, je doletela čast, da živite v Republiki Sloveniji. Je to sreča ali nesreča? Bi bili radi rojeni v drugem času? V nostalgični preteklosti ali utopični prihodnosti? Vas kdaj na tihem prime, da bi spokali kufre in šli? Kam in zakaj? Gostitelj Mihi je zadnjič prvič pomislil o premiku, zato bi Nebuloze rade ugotovile, ali je naše/vaše življenje v Sloveniji v tem času srečno (ali nesrečno)? Raziskava (v 95. državah) pravi, da smo na 26. mestu. Kaj pa vi porečete?
Policija se je prejšnji teden pobahala z nakupom novih silhuet policistk in policistov, ki v rokah držijo v nas uperjene naprave za preverjane hitrosti. Sporočilo je jasno in nedvoumno: ves čas vas opazujemo, zato se vedite v skladu s pravili, sicer vas bomo dobili in kaznovali. Vse lepo in prav, saj koncept očitno deluje. Se pa lahko brez slabe vesti vprašamo kar nekaj zagatnih vprašanj. Kako policija razume svoje poslanstvo? Kako mi razumemo njeno poslanstvo? Ali njen obstoj res temelji na strahu pred tem, da nas bodo dobili in kaznovali? Smo državljanke in državljani na drugi strani silhuete res nepoboljšljivi kršitelji vsega mogočega, ki jim zaleže samo grožnja z denarjem ali arestom? In ne nazadnje: zakaj, cenjene in cenjeni, sploh spoštujete zakone, pravila in omejitve? Policija s svojimi silhuetami namiguje, da le zato, da vas ne dobijo.
Mineva leto od prve razglasitve epidemije. Leto, odkar smo pograbili ves toaletni papir, buteljke in makarone, si nataknili maske, naložili zoom, postali biriči šolajočemu podmladku in začeli peči kruh z drožmi. Po enem letu se zdi, kot da se morasti resničnosti nikamor ne mudi: naveličani, apatični in v policijsko uro vdani čakamo, da se nekam premakne. Kamorkoli. Pa se noče. Kljub temu da že leto plavamo v deprastem golažu, je bila tudi ta etapa priložnost za marsikaj pozitivnega. Eni so postali mojstri peke brez kvasa, drugi gorski kolesarji, tretji so se zbližali z družino, četrti napisali romane ali diplome, peti so ugotovili, da se da preživeti brez februarja na Baliju, šesti so po mesecih orgij na aliexpressu ugotovili, da materializem ni pot do sreče. sedmi so prišli do črnega pasu pri jogi. Še nebulotika Mihija je pokrivilo: pivo pije samo še ob sobotah in končno je naredil izpit za motor. Kako pa je vas spremenilo koronsko leto? Kaj vas vzdržuje v optimizmu? Za kateri osebni dosežek/uvid se lahko ob prvem rojstnem dnevu zahvalite covidu?
Redke so korporacije, s katerimi smo tukaj živeči stkali tako globok odnos kot švedskim tišlarskim gigantom. Generacija, ki se danes osamosvaja, je bila položena v zibelko SMAGÖRA in je ob občasnem romanju v italijansko in avstrijsko podružnično enoto odraščala v duhu in estetiki Ikee. Zato se te dni ne gre čuditi, da so si tisoči pripravljeni rezervirati termin in romati v Ljubljano, da bi pred svetiščem iverne plošče v dolgih vrstah čakali na časovno omejen obisk. Politične stranke in religije, torej institucije, katerih biznis temelji na veri v nekaj in pripadnosti nečemu, skandinavskemu fenomenu zagotovo zavidajo. Nebuloze bodo danes raziskovale, zakaj je tako posebna in kaj pomeni, da smo jo po letih čakanja končno dobili "pri nas".
Od astroturfinga do ocene na tripadvisorju. Prejšnji teden se je pokadil zanimiv digitalni spodrsljaj: političarka je na lastnem primeru pokazala, na kak način se ob pomoči digitalnih alter egov ustvarja javno mnenje. Toda to počnejo in počnemo vsi. Mnogi imamo dva ali več profilov, s katerimi se medsebojno promoviramo. To počnejo trgovci z digitalnimi ocenami, filmarji z IMDb, oštirji z googlovimi ocenami, woltovimi ocenami in tripadvisorjem, glasbeniki s kupovanjem ogledov na YT, politiki z digitalnimi armadami oboževalcev, ki jih v resnici ni.... Povejte, prosim, kje ste vi zasledili kaj podobnega? Koliko sploh date na digitalno javno mnenje? In kako - vedoč, da je manipulirano - pristopate do mnenj in ocen, ki jih naplavijo digitalije? Imate kake posebne kriterije?
Med epidemijo je bilo večkrat slišati kičaste opazke, da imamo končno čas za uživanje zakona, partnerstva in družine. Malokrat pa smo pomislili na tiste samske, ki se morajo šele sparčkati; na mlade ali manj mlade, ki bi se šele spoznali, pa so razmere usekale s krasno novo realnostjo, ki zahteva povsem nove pristope. Prostori druženja so postali prepovedani, občine zaprte, ostali s(m)o sami in s spletom. Še dobro, da obstaja, sicer bi nas sla po druženju v dvoje raztrgala. Če imate to izkušnjo, prosim, povejte stricu Mihiju in Nebulozam, kako ste prakticirali parčkanje v času korone? Digitalno ali kako drugače? Pa kakšne so prednosti in slabosti nove resničnosti, kar zadeva lov nanjo ali nanj?
V zadnjem obdobju smo s strani politike deležni izjemnih demonstracij tehnike zanikanja in vztrajanja v laži. Zakaj bi priznala, da si na račun gostitelja spala v hotelu, kar je v resnici malenkost, če lahko za nazaj popraviš račune in v zgodbo vpleteš pol države, vse medije ter družino? Zakaj bi priznal, da si bil v gostilni, če lako ponavljaš, da si pil samo vodo? Zakaj bi priznal, da si v prostem času blodil po prepovedanih statističnih regijah, če lahko vztrajaš, da si z mamo nadziral mejne prehode? Veš, da so te dobili, toda vztrajaš, da te niso. Vse to je človeško in tudi mi smo ljudje. Zatorej vas prosim, da premislite, kdaj ste se tudi vi zlagali in do katere točke ste vztrajali v laži tudi po tem, ko so vas dobili? Ste sorodnici, ki vedno teži z zanič segedinom, rekli da ste vegetarijanka? Kako se je izšlo? Ste ženi, ko je bila še punca, naložili, da ste diplomirali? Kako se je izšlo? Vsi kdaj lažemo, vsi kdaj vztrajamo v laži, toda nekje je meja. Kje?
Neveljaven email naslov