Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Duhovna misel

2439 oddaj

2439 oddaj


Duhovna misel je kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Posamezni avtorji, na podlagi svetopisemskega teksta ali kakšnega drugega pomembnega besedila, spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.

Duhovna misel je kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Posamezni avtorji, na podlagi svetopisemskega teksta ali kakšnega drugega pomembnega besedila, spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.


10.05.2021

Irena Avsenik Nabergoj: Cankar o sočutju

V Cankarjevih romanih Nina in Hiša Marije Pomočnice, ki ju je pisatelj doživljal kot najglobljo in najbolj avtentično izpoved svoje osebnosti, je osrednje sporočilo vpeto v njegova razmišljanja o življenju in smrti kot osrednji problematiki človeka in njegove eksistence. Navdih za oba romana je dobil ob umiranju neozdravljivo bolne Malči Löffler, mlajše sestrice svoje dunajske zaročenke Štefke. Dekličina bolezen se je pred njegovimi očmi stopnjevala vse do njenega odhoda v bolnišnico; tam jo je Cankar obiskoval vse do njene smrti leta 1902. Kot razkrivata romana, je Cankar imel redko sposobnost globokega podoživljanja trpljenja, hrepenenja in upanja čistih in nežnih duš, obsojenih na prezgodnjo smrt, ko v njih vre še hrepenenje po življenju in ko sanjajo o prvih izkušnjah ljubezni. Cankarjeva sočutna in usmiljena narava je sestavljala tisti del njegove osebnosti, ki jo je sicer le redko razkril. V svoji zadnji knjigi Podobe iz sanj je priznal, da je mu je bilo laže pisati o grehih in oskrunjenosti, kakor pa o najsvetejšem v duš, in zapisal: »… rajši bi očitno razgalil svoje grešno telo, nego da bi bratu le za ozko špranjo odprl duri v hram, kjer gori čista luč, ki jo je bil v samotni uri sam prižgal.« Toda pisateljeva sočutna in usmiljena narava nezavedno veje iz še številnih drugih Cankarjevih del, še posebej iz tistih, ki slikajo otroke, brezdomce, revne, šibke, ponižane, odrinjene in nepotrebne ljudi ter zlorabljene in zapuščene ženske. Cankar je bil izjemen po tem, da se je znal vživeti v žensko psiho, kot še nihče pred njim je pisal, kot bi svoja občutja pred nami razgrinjala ženska v prvi osebi. V svojih delih je izjemno vlogo dal svoji materi Neži, saj je iskreno cenil in občudoval njeno pristno nesebično ljubezen, ki jo je spontano izražala do svojih otrok, ter čistost njenih misli in delovanja, ki ga je kazala do življenja na splošno. Sam je želel biti čist kot ona in v eni svojih mladostnih črtic zahrepenel: »… da bi bil kakor ti, o mati, cvet na polju!«. Toda hkrati je vedel, da je drugačen. V novelah Volja in moč je neusmiljeno analiziral svojo dušo ter občutil razklanost med dušo in telesom, etičnim stremljenjem in grešnim ravnanjem, tostranostjo in onstranostjo, umom in vestjo, umskim spoznavanjem in dojemanjem resnice z »očmi duše«. Še posebej ostro je poudarjal boleče nasprotje med dušo, ki je čista, in telesom ter njegovimi erotičnimi strastmi. Čutil je, da telo ljubi po svoje, duša pa po svoje in v razmišljanju o ljubezni do ženske zapisal: »Tvoje telo je moje telo in moje telo je tvoje; moja duša pa ti je tako tuja, kakor zvezda tisti luži, v kateri odseva.«

6 min 44 s

09.05.2021

Božo Rustja: Kje je Jezusov portret?

Ded in vnuk sta sedela na verandi. Pred hišo se je ustavil avto in voznik je vprašal za pot do bližnjega mesta. Ko mu je ded odgovoril, ga je tujec vprašal, kakšni so ljudje v okolici. Na dedovo vprašanje, zakaj ga to zanima, je prišlek dejal, da prihaja iz mesta, kjer so živeli neprijazni ljudje. »Mislim, da boš v tem okolju našel podobne ljudi,« mu je odgovoril stari oče. Čez nekaj ur se je pred hišo ustavil drugi avto. Voznica nasmejanega obraza je stopila iz avta in se odpravila k staremu očetu ter vnuku ter povprašala za pot v isto mesto. Potem ko si je pazljivo zapisala pot, je tudi ona vprašala: »Povejte mi, kakšni ljudje živijo v tej okolici?« In stari oče je še enkrat vprašal: »Zakaj sprašujete?« »Poglejte, selim se iz mesta, kjer so mi ljudje dali čutiti svojo domačnost. Sosedje so bili zelo prijazni.« »Mislim,« je odvrnil stari oče, »da boste v tem okolju našli podobne ljudi«. Ko se je gospa odpeljala, je vnuk radovedno vprašal: »Dedek, kako to, da si na popolnoma enaki vprašanji tako različno odgovoril?« Stari oče je položil roko na vnukovo ramo in odgovoril: »Zato, fant, ker človekov odnos do ljudi v okolici določa, kako mu bodo ljudje odgovorili in kakšen odnos bodo imeli do njega. Ljudje v okolici so v veliki meri takšni, kakršen je človek do njih.« (po knjigi Drobne zgodbe z biserom, 47) V evangelijih zadnjih nedelj Jezus govori o ljubezni. Ker smo ustvarjeni po Božji podobi, lahko odkrijemo Boga v vsakem človeku. Evangelist Janez je v svojem pismu zapisal: »Bog je ljubezen«, (1Jn 4,8). Ljubezen je torej drugo ime za Boga. Ko izkusimo pravo ljubezen, izkusimo Boga. Da bi ga našli, moramo izkusiti dajanje ali sprejemanje ljubezni. Ljubezen prikliče Boga med nas. Naša krščanska poklicanost je, da postanemo čim bolj ljubeči ljudje, ali kakor naroča Jezus v današnjem evangeliju: »Ostanite v moji ljubezni!« (Jn 15,9). Na zidu neke železniške postaje v ameriškem mestu je bil portret z napisom, ki je razlagal, da ne obstaja nobena fotografija Jamesa Bonhama in da je na zidu upodobljen njegov nečak, ki je bil zelo podoben svojemu stricu. Nečakov portret pa je tam, da bi si ljudje mogli predstavljati človeka, ki je umrl za svobodo domovine. Tako nimamo tudi nobenega Jezusovega portreta, toda njegovo ljubezen, iz katere je umrl na križu za nas, lahko vidimo iz življenja tistih, ki resnično živijo po njegovih besedah.

6 min 39 s

08.05.2021

Gregor Čušin: Pomlad

Morda ste kot pubertetnik ali pubertetnica svoje dni zardevali in v zadregi gledali v tla, ko so zavele pomladne sape … v vas pa je pelo, pelo in se napenjalo … dokler ni počilo in ste zagrešili kakšno pesem ali pa s kredo na zid nakracali srček in vanj poleg svojega vpisali še kakšno ime. Morda ste srček vrezali z nožem v deblo drevesa. Naj se vidi, da je ljubezen večna! Morda ste že stari in se ne sramujete več godrnjanja in slabe volje – z leti se zlepa ne sramujemo več, nas je pa za vedno več reči, ki smo jih v življenju zagrešili, sram – a na pomlad se boste spet sprehodili mimo tistega zidu, ki ga je pred mnogimi leti krasil s kredo narisani srček … in se boste spomnili tiste (ali tistega, če ste gospa), čigar ime ste takrat zapisali poleg svojega. In če boste našli tisto drevo, katerega lubje ste kot otrok z nožem ranili, boste opazili, kako je srce vsako leto večje … kot je v vaših spominih vsako leto večja ta rosna prva ljubezen. In vse pomembnejša! Kajti ljubezen je večna! Če si priznate ali ne: pomlad je pomembna! Zato jih tudi štejemo. Človek je lahko že tako krepko zakorakal v jesen življenja, da je z eno nogo že v grobu, a še vedno bo rekel, da šteje – ne vem, recimo – sto dve pomladi! In čeprav ste bili vse življenje nadvse zoprna, nadležna in tečna oseba, nihče ne bo rekel, da štejete - ne vem, recimo – triinšestdeset zim! Pa čeprav bi si to zaslužili … tečni, kot ste bili … ali ste … še vedno! Če se zavedate ali ne: pomlad je pomembna.

4 min 29 s

07.05.2021

Dušan Osojnik: Izgorelost

Pred nekaj dnevi sem že v poznih v popoldanskih urah na parkirišču pred poslovno zgradbo, kjer imava oba delovne prostore, pozdravil gospoda, s katerim se običajno srečujeva prav tam. Stiki z njim in z drugimi tamkajšnjimi zaposlenimi so običajno omejeni na 'dober dan', saj je vtis, kakor da se tem resnim obrazom vedno nekam zelo mudi. Tokrat sem ga ogovoril in ga vprašal, kako je, kako mu gre? Odvrnil je, da je utrujen. Da je tempo vpetosti v delo od jutra do večera hud in izčrpavajoč. Ampak da je taka vpetost, tak tempo dela neizogiben, je še dodal. Preprosto moraš biti zraven, kakor lepo rečemo v slovenskem jeziku, moraš biti 'in', vseskozi moraš biti 'zraven'. Če te namreč ni 'zraven', si hitro pozabljen in kmalu boš moral za preživetje, kakor na začetku svoje kariere, tekati in se boriti za vsako stranko posebej. In sva oba družno ugotovila, da je takšna intenzivnost dela velika past začaranega kroga vpetosti v delo, ki se je večina, ki pade vanjo, sicer zaveda, a da nekako ni dovolj moči, volje ali modrosti, da bi pravočasno izstopili. Povedal mi je, da ima prijatelja in je slišal tudi za druge, za katere je bilo prepozno. Prepozno zato, ker niso znali prepoznati ali pa niso dovolj resno upoštevali znakov, opozoril, ki so nakazovala na njihovo izčrpanost in izgorelost. Ustavila jih je šele huda, resna bolezen. Kaj žene sodobnega človeka, vsakogar sicer na njemu lasten način, v takšno in podobne dirke življenja? Golo preživetje? V veliki večini na srečo še ni videti tako. Kakor da gre za nekakšen slog življenja, kjer je vse bolj pomembno, da več ko človek ima, več ko si lahko privošči, bolj je opažen in v okolici prepoznan kot uspešen in sposoben. Ker najbrž nihče ne mara biti 'zguba', postajajo vpetost v delo, pehanje in boj za denar običajen način življenja. Najbrž smo tudi zaradi tega vse bolj odtujeni, ne le od sebe, temveč tudi od drugih ljudi, od okolja in od narave, takšni pa na žalost postajajo tudi naši otroci … Pa je kje izhod iz takšnega načina življenja? Zagotovo je in na srečo tudi ni malo takih, ki si to resno želijo. Za začetek se, draga poslušalka, dragi poslušalec, ozri malo naokrog, tam kjer si prav zdaj. Na poteh, po katerih hodiš, začni na primer opazovati spreminjanje jesenskih barv listja, rastlin, cvetlic. Ali pa se pogosteje zazri v obraz sopotnika na avtobusu ali na vlaku, ne samo v njegova oblačila in videz. Morda na delovnem mestu pozorneje poslušaj sodelavca, tudi tistega, ki ti ni najbolj ljub. Izčrpanega, osamljenega in odtujenega duha boš hitreje zdravil, če boš skušal biti v življenju prijazen, kajti vsakdo, ki ga srečaš, zagotovo bije kakšno težko bitko v sebi … In prav zdaj, ta hip, potrebuje le malo prijaznosti … Zato si tu, draga poslušalka, dragi poslušalec.

17 min 33 s

06.05.2021

Rumijeve misli

V današnji Duhovni misli ponavljamo nekaj razmišljanj znamenitega islamskega mistika in pesnika Rumija iz Perzije.

6 min 30 s

05.05.2021

Marko Rijavec: Zlati prah življenja

Najbrž nikdar ne bom pozabil zelo pomembnega trenutka sredi našega družinskega vsakdanjika. Zelo pogosto smo vsi prišli domov skupaj, jaz iz vrtca, brata iz šole, oče in mama pa iz službe. Hiša je bila mrzla, na stolu obleke, ki so čakale na likanje, pred hišo premog, ki ga je bilo treba spraviti pod streho, in v vrečkah bodoča večerja, onadva pa sta se usedla in najprej popila kavo. Sredi kaosa vsega nujno pomembnega sta se usedla in v miru popila kavo, ki sta jo imela tako zelo rada. Imela sta svojo svatbo. Svatba se ne izplača. Svatba je čista potrata časa in denarja. In vendar je svatba, ta prazni, potratni in nekoristni čas za veselje in praznovanje, nekaj, kar človek počne že od nekdaj. Človek praznuje, ker je to očitno nekaj, kar bolj potrebuje od debelejše denarnice, polnega hladilnika ali novejšega avtomobila. Nekaj, kar je bistveneje in pomembneje od vsega tega. Prav mogoče bi sicer bilo, da to počne zato, ker mu na ta način uspe vsaj za trenutek ubežati krutemu življenju in pozabiti na vsakdanje težave. Toda to bi bila preveč enostavna razlaga. Človek s praznovanjem vendar ne beži od svojega življenja, tudi se od njega ne odmika, temveč se prav zaradi njega k življenju vrača. Ker ga praznovanje spominja in spet oblikuje v to, kar on v resnici je. Ljubljenec in obdarovanec, namreč. Zato ima v življenju prednost pred tistim, kar je nujno, tisto, kar je pomembno. Zato v življenju bolj šteje tisto, kar nas osreči, kot tisto, kar nam doda ugled. In zato v življenju pridemo dlje, ko smo bolj počasni, ko imamo čas za tisto, kar srečamo ob poti. V življenju, pravim, ne v životarjenju. Nekoristno in potratno, zapravljivo in nespametno kot ljubezen je življenje v nebesih. Do njih je veliko poti. Nekatere dišijo po kavi, druge po mleku in piškotih, spet druge po narcisah in kraških travah, na vseh pa so otroci, lepe besede in sončni zahodi.

6 min 16 s

04.05.2021

Milan Knep: Zaupanje v prihodnost

Dovolj je dnevu njegova lastna teža, pravi Jezus. Naj torej ne kličemo nase skrbi in bremen, ki nas čakajo v prihodnosti, sicer naporov ne bomo vzdržali. Jezusovo priporočilo lahko upoštevamo le, če imamo zaupanje v prihodnost. Umberto Galimberti, italijanski filozof in psihoanalitik, pripoveduje, kako je njegovo generacijo mladih pred šestdesetimi leti prihodnost pričakala z odprtimi rokami. V mislih ima italijanski povojni gospodarski čudež. Zdaj pa nas obvladuje nihilizem, a ne filozofski in teoretičen, ampak nihilizem, ki izhaja iz pomanjkanja perspektive. To mladi čutijo. Ne vsi enako. Nekaterim se odpirajo neslutene možnosti, večini pa ne. In če ni motiva, tudi ni energije, v svoji terapevtski praksi ugotavlja Galimberti. Sprašuje se, ali še smemo zaupati tej kulturi in družbi? Nikakor ne, odgovarja; pred nami je zaton Zahoda. Galimberti povzema po Nietzscheju, za katerega nihilizem ni svetovnonazorsko zanikanje Boga, ampak odsotnost smotra, ki ima vedno opraviti s prihodnostjo. Galimberti opozarja, da prihodnost ni le vlaganje v infrastrukturo in nove tehnologije. Praznine smisla po Galimbertiju ne more napolniti ekonomija, kajti smisel je izrazito religiozna kategorija, zato ga lahko po njegovem prepričanju napolni le religija. Izvirni greh Galimberti vidi v tem, da je zahodna družba organizirana le še okrog ekonomije, ki se osredinja okrog ene in edine vrednote, denarja. Družba, ki temelji na eni vrednoti, pravi Galimberti, ne stoji pokonci, temveč se počasi seseda sama vase. Kaj je za človeka storila religija, se sprašuje Galimberti. Vera je v kategorijo časa vnesla absolutno prihodnost, eshatološki načrt, ki bo na koncu izpolnjen tako, kot je bil razodet na začetku. Ko realni čas vključimo v eshatološki načrt, konkretna zgodovina dobi religiozno razsežnost, s tem pa tudi svojo osmislitev. To pa danes izgubljamo. S krčenjem liturgije, cerkvenega petja, povezanosti v duhovno občestvo in solidarno skupnost se je po Galimbertijevem prepričanju izgubila religiozna razsežnost, ki je nekoč pomagala prenašati tesnobo in srhljivost sveta. Padec Boga v dušah ni nič drugega, dodaja Galimberti, kot redukcija duševnosti na golo tehnično mišljenje, ki uničujoče skrajšuje bivanjski čas; namesto večnosti nam preostane le nekaj desetletij naporov, posejanih s trenutki bežnih užitkov, brez smiselnega konca. Tega pa lahko da le religiozna razsežnost. Ni nam treba koprneti v strahu, kdaj se bo zgodil zaton naše zahodne civilizacije. Ta v resnici lahko pride, a ne bo mogel načeti smisla in upanja, ki ga po veri, ne glede na vse, nosimo v svojih dušah.

6 min 7 s

03.05.2021

Milena Janel: Jezusova ljubezen

Tokratno Duhovno misel je pripravila članica katoliškega občestva Prenove v duhu iz Gladomesa pri Slovenski Bistrici Milena Janel. Govori o Jezusovi ljubezni.

5 min 38 s

02.05.2021

Milada Kalezić: Vaskrs, pravoslavna velika noč

Na današnjo nedeljo večina pravoslavnih cerkva praznuje vstajenje Jezusa Kristusa, torej pravoslavno veliko noč. Na ta največji praznik so se vernice in verniki pripravljali s postom in dobrimi deli. Danes pa je, kot pravi avtorica današnje Duhovne misli, priznana dramska igralka Milada Kalezić, dan veselja in radosti, kajti vstali Kristus prinaša ljubezen in upanje. Vsem vernicam in vernikom srbske pravoslavne in drugih pravoslavnih cerkva želimo vse dobro na ta veliki praznik.

7 min 42 s

01.05.2021

Metka Klevišar: Ko bom šla v pokoj

Srečala sem gospo, ki bo kmalu, morda v dveh ali treh letih, šla v pokoj. Že zdaj dela načrte, kako si bo potem uredila življenje, kaj vse bo delala, da ji ne bo dolgčas, da ne bo preveč pogrešala službe, ki jo ima zelo rada. Upokojitvi ne more uiti, to je dejstvo. Zato si mora lepo urediti življenje tudi po tem, ko bo imela veliko časa. \tTakole je razmišljala: »Najraje bi delala nekje na področju dobrodelnosti. Morda bom zbirala osamljene ljudi, na primer skupino takšnih enkrat na teden. Zdaj sem že začela zbirati naslove starih osamljenih ljudi.« \tNi edina, ki dela takšne načrte. Kar nekaj jih poznam. Spominjam se gospe, ki je načrtovala podobno, potem pa je bila zelo razočarana, ker preprosto ni bilo ljudi, ki bi prihajali k njej v skupino. Enkrat se ji je celo zgodilo, da ji je starejša gospa, ki jo je vabila, naj pride k njej v skupino, zabrusila: »Ne, nikamor me ne boste spravili.« \tOb tem postane zelo jasno, kdo koga bolj potrebuje. Številni ljudje želijo postati »dobrodelneži«, da napolnijo praznino v svojem življenju. To samo po sebi ni nič narobe, človek se mora samo zavedati, da gre dajanje in sprejemanje vedno v obe smeri in da ljudje v stiski zelo pogosto še več dajo tistim, ki jim pomagajo, ne da bi se tega sploh zavedali. \tŠe pomembneje kot delati načrte za dobrodelno udejstvovanje v pokoju pa se mi zdi nekaj drugega: da se človek že od mladosti naprej, ne šele v pokoju, uči videti ljudi v najrazličnejših stiskah in jim priskočiti na pomoč, kolikor je v njegovi moči. Da zna utihniti in jih slišati, slišati tudi v odtenku glasu, v drobni gesti, v pogledu … Kdor se vse življenje tako uči »poslušati« z vsemi svojimi čuti, ne bo imel težav z načrti, kako bi si zapolnil praznino, ki te morda zajame ob upokojitvi. Kdor zna zares poslušati, bo v vsakem trenutku začutil, kje je njegovo mesto. K ljudem ne bo prihajal kot »dobrodelnež«, ampak kot eden od njih. Ne bo sam načrtoval svojega področja dobrodelnosti, ampak bo odgovoril na izziv, ki mu ga prinaša življenje tukaj in zdaj, v tem trenutku.

5 min 35 s

30.04.2021

Andrej Ule: Lepota trenutka

Ljudje večino svojega budnega življenja preživimo v razmišljanju o tem, kar se nam je zgodilo ali se nam utegne zgoditi. S tem, kar se z nami in okrog nas dogaja tu in zdaj, pa se bolj malo ali sploh nič ne ukvarjamo. To preprosto puščamo, da teče mimo nas. Takšno početje je paradoksalno, kajti ob strani puščamo to, kar je edinole stvarno in živo. Zatekamo se k temu, kar je bilo ali morda bo nekoč stvarno, toda dejansko ni stvarno. Zaradi tega npr. zlahka spregledamo »lepoto trenutka«, npr. minljive, a nepozabne doživljaje v naravi in s svojimi najdražjimi. Spregledujemo tudi, in to je morda najpomembneje, samega sebe, občutenje tega, kako pravzaprav smo tu in zdaj. Sodobna potrošniška družba nas na vse načine in vseskozi zapeljuje k temu, da mislimo na vse drugo, samo ne na to, kar in kako dejansko smo. Sili nas sicer k temu, da imamo vedno nove želje in strahove, vendar nas prav s tem odvrača od zavedanja tega, kar je v nas najvrednejše, in to mimo vseh želja in strahov. Zavedanje samega sebe v zdajšnosti je hkrati težavno in lahko. Težavno je zato, ker je še najbolj podobno nekakšnemu spominjanju na zdajšnost, namreč spominjanje na to, kako je z nami tu in zdaj, ne pa v kaki preteklosti. Lahko je zato, ker smo njegov predmet vendarle mi sami, ne pa kaj drugega od nas. V takšnem spominjanju vedno znova najdevamo tisto, kar vedno znova izgubljamo in pozabljamo, in to smo prav mi sami v svojem življenju in zavedanju. Morda nam bo tovrstno spominjanje prešlo v navado, tako zelo, da se nam ne bo treba več posebej truditi zanj, temveč bomo vseskozi pripravljeni nanj. Ob tem se morda morda malce zdrznili, ko bomo ugotovili, kako nenavadni se zdimo samemu sebi, ali pa se bomo morda le nasmehnili, ko bomo ugotovili, kako ves ljubi dan plešemo okrog samega sebe, sebe pa ne vidimo. Morda bomo ob tem še odkrili, da tudi druge ljudi okrog nas sprejemamo kot enako nenavadne in vredne pozornosti kot same sebe.

6 min 1 s

29.04.2021

Alenka Veber: Življenjska zgodba

Dobro jutro, cenjeni poslušalci in spoštovane poslušalke. V današnjem jutru vas bom povabila, da ponovno sedemo v šolske klopi. Ne za ves dan, ampak samo za slabo šolsko uro. Povabila vas bom k pisanju šolskega spisa. Pri pouku slovenskega jezika smo, če me spomin ne vara, v vsakem ocenjevalnem obdobju, morali napisati tudi šolski spis. Enkrat smo morali pisni izdelek izvirno oblikovati, drugič pa spis napisati po prebranem besedilu. V tretjem in četrtem letniku srednje šole sva v isti klopi sedeli s prijateljico, ki ji je pisanje šolskega spisa pomenilo najhujšo šolsko moro. Meni je tesnobne občutke povzročala matematika, a pri tej si je bilo vendarle malo lažje pomagati z nedovoljenim prepisovanjem pri reševanju nalog kot pri izlivanju črnila na bel list papirja. Matematični testi so bili navadno sestavljeni iz lažjih in težjih nalog, pri pisanju šolskega spisa pa smo se morali držati preprostih sestavnih delov spisa: uvoda, jedra in zaključka. Drugih formul nismo imeli. H končni oceni spisa je nekaj pripomoglo tako naše poznavanje pravopisa kakor tudi vsebina spisa. Seveda je ta bila, vsaj pri meni, odvisna tudi od izvirnosti naslova, ki ga je določil učitelj. Sem pa tja sem svoj šolski spis na glas prebrala pred celim razredom. Dragi poslušalci in drage poslušalke, tako moja kot vaša življenjska zgodba si zaslužita, da bi ju kdo prebral na glas. Zato vas v današnjem jutru povabim, da napišete preprost spis z naslovom Življenjska zgodba. A z enim pogojem: pri pisanju spisa boste morali enega izmed treh sestavnih delov prepustiti komu drugemu. Za katerega od treh delov bi se odločili: za uvod, jedro ali zaključek? Veste, ko drugim pripovedujemo svojo zgodbo, četudi ta že ima zaključek, si naši poslušalci najraje sami izmislijo konec. Vsakdo, kdor bo našo zgodbo bral ali poslušal, bo slišal drugačno »celotno zgodbo«. Nekaterim bo pritegnila pozornost, vzbudila usmiljenje ali pa bodo ob prebiranju zdolgočaseno zehali. Ni potrebno, da ste mojstri umetniške besede in da imate bogat besedni zaklad. Zato ošilite pero in se posvetite pisanju, predvsem pa pozabite na malo prej postavljene pogoje. Če želite, da bo vaša zgodba zanimiva za širši krog poslušalcev, lahko pustite, da zadnje poglavje napišejo drugi. Tako bo zgodba dobila pridih senzacionalnosti. In ne pozabite: samo vi sami ste tisti, ki lahko napišete svojo življenjsko zgodbo: z uvodom, vsebino in zaključkom. Včasih se vam bodo zgodili nenadni zapleti, a tudi razpleti: žalostni in veseli. Ne dopustite, da poglavja vašega življenja zlagajo drugi. Zložiti jih morate sami, zašiti z močno nitjo in povezati s trdimi platnicami.

7 min 8 s

28.04.2021

Robert Friškovec: Molk

Molk oziroma tišina ima v liturgiji, pri maši pomembno mesto. Pogosto je molk na določenih delih maše tam z namenom, na primer pred zbirno prošnjo v uvodnem delu ali po evangeliju, po obhajilu … Molk je lahko zgovoren, če smo ga pripravljeni napolniti z vsebino, če se pustimo nagovoriti. Še posebej je tišina lahko pričevalna v našem času, ko nam tehnološke napravice omogočajo, da klepetamo kar mimogrede, na vsakem koraku. Zdi se, da pozabljamo, kakšen smisel imajo naše besede, in res se lahko zgodi, da so naše besede precej poceni. In da nas molk, tišina lahko začne celo motiti, nas začne celo ogrožati. Neki samostan je slovel po deželi kot zelo strog. Ker so se menihi v njem zaobljubili molčečnosti, ni v njem smel nihče spregovoriti niti besede. Obstajala je samo ena izjema temu pravilu. Vsakih deset let je bilo menihom dovoljeno, da so spregovorili dve besedi s predstojnikom samostana. Tako je menih, ki je preživel v samostanu prvih deset let, prišel pred predstojnika, ki mu je po utečenem postopku dejal: »Minilo je deset let. Kateri dve besedi bi torej rad spregovoril?« »Trda… postelja…« je dejal menih. In kot je bila navada, je predstojnik samostana odgovoril: »Razumem.« Minilo je naslednjih deset let in isti menih je stopil pred predstojnika, ki mu je rekel: »Minilo je deset let. Kateri dve besedi bi torej rad spregovoril?« »Hrana… zanič…« je povedal menih. »Razumem,« je dobil v odgovor. Še deset let je minilo in menih se je ponovno srečal s predstojnikom, ki ga je vprašal, kateri sta besedi, bi rad spregovoril. Menih je tokrat dejal: »Jaz… grem…« Predstojnik pa mu je odgovoril: »No, saj mi je jasno zakaj. Ves čas si se samo pritoževal.« Menih iz naše zgodbe je dolgih deset let preživel v molku, a ko je imel priložnost spregovoriti, je izpovedal pritožbo, kritiko. Pomislite, kateri dve besedi bi vsakih deset let sami spregovorili? Verjetno je to kar velik izziv, ki si ga težko predstavljamo. Vendar ob njem lahko začnemo ceniti molk in njegovo zgovornost. Molk je lahko rodoviten, lahko rodi besede in dejanja, ki jih ljudje pomnijo tudi po več kot desetih letih.

5 min 36 s

27.04.2021

Daniel Brkič: Molitev je odnos z Bogom

Molitev je več kot besede. Molitev je odnos z Bogom, ki je Oče, zato je vsaka molitev dar. Prava molitev spreminja mene, ne pa Božjih načrtov in sklepov Božje volje. Ni govor o Bogu, ampak je pogovor z Bogom. Cilj vsake molitve je Bog, ne pa odgovor na molitev. Kajti Boga ljubim zaradi njega samega, ne pa zaradi uslišanja molitve. Obstaja notranja molitev - naša želja po Bogu, zrenje Boga, naše poboženje. Ne gre za to, da se izenačimo z Bogom, ampak da nas povsem zapolni Božja svetloba. Kajti duša se želi osvoboditi vsega, kar ni Bog. Duša želi ljubiti vse, kar ljubi Bog. Če je naša želja po Bogu trajna, je trajna tudi naša molitev. Kdor si želi Boga, moli v srcu tudi takrat, ko je jezik tiho. Kdor pa si Boga ne želi, lahko vpije kolikor hoče, a je za Boga nem (Avguštin). Neprenehna molitev je izraz stalne odvisnosti od Boga. Je kot naše dihanje, ki je spontano, naravno in samodejno; tudi takrat, ko spimo. Moliti pomeni dihati zrak molitve. Krščanska molitev pozna tudi izkustvo tišine. Pred Bogom se moramo umiriti, kajti naša notranjost je podobna steklenici z motno vodo, polna skrbi, hrupa, vznemirjenosti in dvomov. Ko motna voda v steklenici nekaj časa stoji pri miru, se naredi usedlina, ostala voda pa se zbistri. Tako je tudi z našim srcem. Bog se razodeva v tišini, ker je prijatelj tišine. Zakaj takšna tišina ni mrtva? Zato, ker jo oplodi Božji Sveti Duh. Neki človek je verjel, da je molitev samo govorjenje. Končno je dojel, da je prava molitev poslušanje (Soren Kierkegaard). Kdor v molitvi vpije, misli, da je Bog daleč. Prava molitev raste tako, da prerašča v globino tišine, kajti manj ko imam za povedati Bogu, bolj mu prisluhnem. Bolj ko v meni raste Božja Beseda, bolj izginjajo in zmanjkujejo moje človeške besede (Avguštin). Tišina je Božji govor; vse drugo je slab, neustrezen in nezadosten prevod. Samo tišina v meni je sposobna ustvariti notranji prostor za Boga, da lahko v meni moli Sveti Duh, rekoč: Aba, Oče (Gal 4,6). Takrat se v meni nastani Božja ljubezen, kajti Sveti Duh je ljubezen ljubezni. Naučiti se moram, da je prava svetost notranja, ne pa zunanje moraliziranje. Ljudje smo lačni molitve. V bistvu smo molitvena bitja. Moliti se naučimo tako, da molimo. Za Boga je tudi kratka molitev dovolj dolga. Kajti pri molitvi je bolje imeti srce brez besed kot pa besede brez srca.

5 min 20 s

26.04.2021

Epiktet: Ex nihilo nihil fit

V tokratni ponovitvi Duhovne misli bomo posegli v zakladnico staroveške modrosti. Grški filozof Epiktet nam bo z različnimi primeri iz življenja dokazoval, da za vsem stoji, kot pravi sam, veliki Umetnik.

6 min s

25.04.2021

Andrej Šegula: Dobri pastir

Mesec april se počasi izteka. Liturgija nam na današnjo 4. velikonočno nedeljo predstavlja eno najlepših podob, s katero so že v prvih stoletjih Cerkve upodabljali Gospoda Jezusa Kristusa – podobo dobrega Pastirja. Evangelist Janez nam opiše Jezusov odnos kot odnos pastirja do svoje črede. Ovce iz te črede so namreč povezane z Njim z vezjo ljubezni. Kljub temu pa se nam lahko prikradejo kakšne »sumljive« predstave. Kaj pomeni, če imamo nekoga za pastirja? To pomeni, da je na drugi strani čreda, čredni nagon, izguba samostojnosti. Lahko bi celo rekli, da gre za slepo pokorščino, podrejenost, da gre za »izkoriščanje«. Ja, vse to je lahko res, če je »dobri Pastir« nekdo, ki deluje sam iz sebe, ki ima pred seboj svoje lastne interese, svoje koristi. Toda Jezus – dobri Pastir ni prišel na svet, da bi si ustvaril raj, kraljestvo zdaj in tukaj, ampak da bi nam pokazal pot ljubezni, ki je edina, ki šteje, po kateri je vredno hoditi. Ob tej priložnosti se lahko ustavimo ob dveh glagolih. Prvi je »poslušati«. Drugi pa »hoditi za njim«. Če vemo, koga poslušam, če temu zaupamo, potem ni težko iti za njim. Poglejmo svet umetnosti – koliko umetnikov »se je rodilo« ob mojstru, ki so mu zaupali, ki so ga poslušali, ki so se ravnali po njegovih nasvetih. Ali pa v svetu športa – koliko uspešnih športnikov »se je rodilo« ob neki športni zvezdi. In ob tem ne rečemo, da je ta »dobri pastir«, umetnik, športnik zlorabil svoj položaj. Vse to lahko zveni kot teorija. Toda v življenju ne gre samo za besede. V preteklih dneh sem prebral knjigo z naslovom Človek, ki je kadil Biblijo. Zanimiva zgodba. Kriminalec, ki je sedel v zaporu, v samici zaradi dveh umorov, ni imel druge knjige kot Sveto pismo. Ko je stran prebral, enkrat, dvakrat, je iztrgal list in si »zvil« cigaret ter ga pokadil. Prebrana beseda ga je tako »zadela«, da se je spreobrnil in Bog je storil, da je postal »novi človek«. Tudi on je najprej bral, poslušal to Besedo, potem pa spremenil svoje življenje in »šel za njim«. Naj bo tudi za nas današnja nedelja priložnost za »poslušanje«, za prisluškovanje. Najprej poslušajmo svoj notranji glas, potem naše bližnje naravi, Bogu … in zavestno storimo nekaj lepega, dobrega, plemenitega. In svet bo tako postajal boljši tudi zaradi nas.

7 min 8 s

24.04.2021

Marko Uršič: Svet in smisel

Ali ima svet kak smisel tudi tedaj, če odmislimo končni cilj vsega bitja in žitja, tisto poslednjo eshatološko »Točko Omega«, kot bi rekel filozof in teolog Pierre Teilhard de Chardin? – Seveda ima! Dokaz je preprost: kadar poslušam Bacha, njegovo vesoljno umetnost fuge, vem, da ima svet smisel, ne glede na to, ali bo »ob koncu časov« res prišel Odrešenik ali ne. Smisel sveta imam tako rekoč tik pred očmi tudi tedaj, ko gledam čudežen pasijonkin cvet, čeprav dvomim, da je v njem namenoma upodobljena Odrešenikova trnova krona. Ob tem pa moram priznati, da nisem povsem prepričan, da bi v najtežjih trenutkih še znal najti smisel sveta v Bachovi fugi ali v pasijonkinem cvetu – a tudi takrat bom morda v ugašajočem spominu nanju našel nekaj utehe. V človeški podobi, v lepoti človeških oči, kadar iz njih sijeta veselje in ljubezen, je smisel biti očiten, ne glede na to, ali je človek resnično ali zgolj v prispodobi ustvarjen kot »podoba božja«. – Kaj pa, če se ozrem v nočno nebo, k tisočerim zvezdam in galaksijam: ali v vsej tej brezmejnosti prostorij in časovij še lahko najdem smisel sveta, neodvisno od kakega »višjega namena«? Namreč, človeški smisel, v tem pomenu, da ga doumem ali vsaj zaslutim in da lahko vanj verjamem tudi brez svetopisemskega razodetja? Ali pa ne morem drugega, kot da s strahospoštovanjem in tesnobo strmim v veličastje zvezdnega neba ter onemim ob vsem tolikanj neznanem in tujem? Če bi živel v grških časih, bi ob pogledu na zvezde, ki so jih takrat imeli za »vidne bogove«, v njihovi nebeški lepoti in sijaju, najbrž lažje uzrl človeški smisel neba kot dandanes. – A čeprav je že Heraklit izrekel znamenite in globoko resnične besede, da se »narava rada skriva«, pa glede smisla vesolja v našem času bolj kot kdaj prej velja naslednja misel: moderni kozmos se je skril v enačbe matematične fizike, v »lepe teorije«, medtem ko pred našimi očmi ostajajo razsute kopice zvezd in zgolj umišljeno »domače« konstelacije, ki so vsaj na videz še vedno takšne, kot so jih opazovali in poimenovali stari zvezdogledi.

6 min 43 s

23.04.2021

Edvard Kovač: Od zmaja do zmajčka

Slovenski pesnik Oton Zupančič, doma iz Bele krajine, je nosil v sebi podobo svetega Jurija, ki mu je bil simbol prihajajoče pomladi in veselja, hkrati pa tudi znak novih moralnih moči in poštenja. Že 1911 je zapel, kako so se odprla »nebeška okna na stežaj« in kako je sv. Jurij ljudem pomagal, »da so ločili silo in nasilje«, istočasno pa obvladali zlo, saj so »stisnili sto let trpljenja v pest«. Pozneje je tudi zapel svojem prijatelju pesniku Josipu Murnu: »Hej batjuška, vstan batjuška hej! Tvoj vitez sveti Jurij potrkal nam je na duri!« Vse polno je bilo zelenih vej in metuljčki so bili na cvetovih, skratka polnost pomladi je prišla in zvrhana mera radosti. Slovenski poet nam je razkril dvojno podobo današnjega godovnjaka: na eni strani predstavlja radost nad življenjem in v nas podaljšuje občutje velikonočnega veselja. Ta vzhičenost pa se navezuje tudi na predkrščanske običaje pozdravljanja pomladi. V tem je lepa simbolika, Slovenci v svoji tradiciji povezujemo staro slovansko izročilo z novo krščansko radostjo nad življenjem Vstalega Gospoda. Zeleni Jurij simbolizira to dvojno veselje. In na drugi strani gre za zmagovanje nad zlom. Človek neprestano naleti na hudobijo in mora izbirati med dobrim in zlim. Podoba sv. Jurija se spopada s tem zlom, zato ga upodabljajo kot viteza, ki ugonobi zmaja. Tudi ta tradicija je povezana s starimi legendami o neustrašenih pomorščakih, Argonavtih, ki so prinašali zlato runo iz daljnega Črnega morja pa vse tja do Ljubljanice, kjer so se morali ustaviti. Da bi pa prišli do Jadranskega morja, so morali poraziti tudi grozečo pošast. Zato ima naša prestolnica Ljubljana v svojem grbu zmaja, ki se navezuje tudi pošast, ki jo premaguje njen zavetnik sv. Jurij. Tudi po krščanski legendi je namreč sv. Jurij rešil mlado dekle pred pošastjo in s tem postal simbol boja zoper zlo. Gre namreč za priljubljenega starokrščanskega mučena, ki je premagal najhujše zlo, to je sovraštvo. Zato ga lahko povezujemo z viteško plemenitostjo, ki brani nemočne, nezaščitene in uboge. Tudi Slovencem je sv. Jurij pomagal premagovati skušnjav zla, ki jih vsak človek nosi v sebi, in se radovati novega življenja. Sodobni antropologi ugotavljajo, da je največje zlo v nas samih. Veliki grški mislec Platon govori celo o 7 glavem zmaju, ki ga nosimo v sebi. Ne Ne moremo ga premagati, lahko pa ga uspavamo, če smo prizanesljivi do napak drugih in tudi svojih. Tako bi lahko rekli, da z odpuščanjem in ljubeznijo ti naši »zmaji« postanejo »zmajčki« in je z njimi mogoče živeti.

6 min 18 s

22.04.2021

Duhovna misel

Duhovna misel je kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Posamezni avtorji, na podlagi svetopisemskega teksta ali kakšnega drugega pomembnega besedila, spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.

3 min 37 s

21.04.2021

Toni Brinjovc: Šport kot počitek duše

Ali obstaja duhovnost v športu? Ali je šport združljiv z religijo? Ali je lahko šport prostor srečanja z Bogom? To se le nekatera vprašanje, ki si jih postavljam že nekaj let. Šport ima svoje razsežnosti in svoje značilnosti, ki jih s svojimi spoznanji podpirajo tudi medicina, psihologija in sociologija. Splošno znano je, da je šport potreben za dober telesni razvoj, da je koristen v skrbi za zdravje in da je njegova družabna razsežnost pomembna v medsebojnih odnosih. Kot katoličan sem se znotraj Cerkve večkrat srečeval z vprašanji o smiselnosti športa in odnosa do telesa. Šport je bil večkrat predstavljen kot nekaj, kar povzroča napuh in za zveličanje ni potreben. Jaz pa sem ravno prek športa najgloblje doživljal svoje bistvo, se srečeval s svojimi darovi in mejami. Ravno doživljanje svojih omejitev me je pripeljalo do izkustva presežnega oziroma Boga. Ko telo ne zmore več, ko iztrošiš zadnje atome svojih moči, takrat je čas za presežno. Šport v sebi združuje igro in telesno gibanje. Osebno mi gibanje pomeni zelo veliko. Ko se gibljem, lažje razmišljam, se sprostim, naberem novih moči, grem iz središča problema in nanj pogledam z razdalje. Tudi moja odločitev za študij fizioterapije je osnovana na ljubezni do gibanja. Tako lepo je bilo študirati »zdravljenje s pomočjo gibanja«, kakor bi lahko prevedli fizioterapijo. Tudi moja navdušenost nad športom izvira iz tega. Čeravno nisem bil nikoli vrhunski športnik in nekaterih športov ne maram, mi šport pomeni izziv in pomemben del mojega življenja. Tudi zdaj, ko sem duhovnik, se športno udejstvujem in iščem, kje se duhovnost in šport prepletata. Velikokrat je šport počitek za dušo. Šport vsebuje torej igro in prek te prinaša veselje. Igra kot takšna je usmerjena v samo sebe in nima nekega zunanjega cilja ali smotra. Prav zato je lahko krepost. Veselje, ki iz igre izvira, pa je namenjeno rekreaciji in počitku duše. Tako kot se utrujenost telesa prežene s počitkom, se utrujenost duše prežene z veseljem in radostjo, ki jo prinaša igra. V športu lahko najdemo veselje za počitek duše ter gibanje za krepitev telesa in s tem razvijanje kreposti.

4 min 54 s

Stran 1 od 122
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov