V tokratni oddaji bomo poslušali izbor točk iz glasbenega filma Cabaret Johna Kanderja in Freda Ebba.
Cabaret, glasbeni film iz leta 1972, je postavljen v Berlin leta 1931, v čas weimarske republike, v čas zlovešče prisotnosti razraščujoče nacistične stranke. Glasbeni film sledi Broadwayskemu muzikalu iz leta 1966, ki sta ga po romanu berlinske zgodbe Christopherja Isherwooda spisala John Kander in Fred Ebb. Iz broadwayskega muzikala Cabaret so za film uporabili le nekaj točk, druge, ki so jih črtali, pa sta John Kander in Fred Ebb zamenjala z novimi. V tradicionalni maniri glasbenega gledališča vsak pomemben lik s petjem izraža svoja čustva in tako prispeva k razvoju zgodbe. V filmski različici vsa zgodba poteka v klubu, pojeta pa le dva glavna lika filma. Cabaret je z osmimi osvojenimi nagradami Akademije v enem samem letu še vedno rekorder.
Cabaret se razvija in odvija v specifičnem berlinskem cabaretu okoli leta 1930, v katerem sta dekadenca in seksualna razvejanost le del ambienta. To ni običajen glasbeni film. Del svojega uspeha dolguje dejstvu, da se ne prepušča klišejski normi: glasbeni filmi so srečni. Film prinaša misel, da je bil vzpon nacistične stranke v Nemčiji hkrati tudi razmah biseksualnosti, homoseksualnosti, sadomazohizma in podobnih spolnih praks. Tako govorjenje je seveda čisto posploševanje, vendar pa temnejša plat nacizma niti ni tako daleč od omenjene trditve. Značilnosti nacizma so med drugim tudi črni škornji, usnje, mišice in rasna nadvlada, kar, roko na srce, nekatere privlači.
Zgodba zadeva enega slavnejših literarnih likov stoletja, Sally Bowles, ki je prvič oživela v Berlinskih zgodbah pokojnega Christopherja Isherwooda, končno pa pristala tudi na filmskem platnu. Sally je več kot odlično na velikem platnu oživela Liza Minnelli, uprizorila jo je kot dekle, ki je kupilo prav vse, kar kabaret prodaja. Smisel vsega se ji zdi smejanje, petje in življenje v večnosti trenutka, ničesar ne jemlje resno, niti nacizma, izžareva pa toplino in čustva, čeprav lahko pri teh opazimo dramatičnost dejanja.
Liza Minnelli igra Sally Bowles tako dobro in tako polno, da je popolnoma vseeno, kako dobro poje in pleše. V več glasbenih točkah nam Liza pokaže in dokaže, da je v žanru ena največjih zvezd našega časa. Kljub vsemu pa brezčutnost in nihilizem lika ne zbledita, ves čas sta prisotna, tudi takrat, ko nas zabava. Sally se v zgodbi zaplete v ljubezenski trikotnik z mladim angleškim učiteljem in mladim baronom in čisto vseeno je, ali je ta trikotnik izostal v uprizoritvi glasbenega gledališča, saj v filmu prav omenjeno pomaga pričarati občutek moralne anarhije.
Ko se song Cabaret konča, se človek prvič zave, da to ni pesem o sreči, ampak pesem o obupu. Kontekst je tisti, ki nas opozori na to razliko, enako kot kontekst Nemčije na večer pred vzponom nacistov na oblast, da je pravzaprav celoten glasbeni fim nepozaben krik obupa.
