Zgodovina človeštva ponuja številne primere preseljevanja – tako narodov kot posameznikov.
Kajti v človeku je bila vedno želja po odkrivanju novega.
Tega, kar je v neposredni bližini, pa tudi tistega, kar je – kot pravimo – za sedmimi gorami.
Krištof Kolumb, eden drznejših avanturistov, se je odpravil v Indijo, da bi odkril Ameriko.
Evropske kraljevine preteklih stoletij so svojo moč in oblast gradile na pomorščakih, ki so osvajali morja in ozemlja tujih celin.
Polastili so se zakladov, ki so jih našli na svoji poti.
Zlato, nakit, diamante in smaragde, dišave in zelišča, preproge in svilo – vse, kar jim je prišlo pod roko, so odnesli.
Včasih še sužnje, ker je na plantažah veleposestnikov z Zahoda primanjkovalo delovne sile.
Koliko je bilo ropa in plenjenja in prisvajanja tuje lastnine, ve samo dobri Bog, kajti zgodovina poraženih ljudstev ni zapisana v učbenikih zmagovalcev.
Poleg tega se grozodejstev tudi nihče več ne spominja dobro, ker teče življenje naprej in sproti ustvarja svojo lastno, zapleteno zgodovino.
Globalizem, ki smo mu priča danes, nastopa pod krinko vzajemnih interesov in ustvarjalca vsesplošne blaginje. Vendar je v svojem jedru enako neizprosen, krut in sebičen, kot so bili osvajalski sistemi prejšnjih časov.
Prosta trgovina med neenakimi partnerji namreč nikoli ni prosta, ampak je na koncu vedno izsiljevanje in privolitev v podrejenost šibkejših.
Razvoj tretjega in četrtega sveta je sicer nujen, a teče pod vplivom razmišljanja, da potrebuje razviti svet dodatne baze surovin, nove prodajne trge in poceni delovno silo.
Tako globalizem v resnici neenakosti ne zmanjšuje, ampak jo veča.
Še posebno zato, ker stavi na podkupljivost oblastnikov iz revnih držav.
In je pri tem uspešen.
Ali bomo nekoč vendarle imeli globalno vas, ki bo sama sebe urejala planetarno?
Težko verjeti, kajti za tak dosežek bi bila potrebna resnična vzajemnost, ne le navidezna solidarnost.
