Maruša Jakše se je v domovino vrnila po kar nekaj letih poskusov uveljavljanja v Združenih državah Amerike, kjer ji ni uspelo najti kakšne trajnejše oblike bivanja in dela. Na svoji koži je izkusila kruto resničost diskriminiranih tujih delavcev v Ameriki: v eni izmed svojih služb se je namreč pritožila šefu, ker so morale s sodelavkami spati v bivalnih zabojnikih, v katerih bi v normalnih razmerah lahko živele največ tri, noter pa jih je stlačiš dva- do trikrat toliko. Nadrl jo je, češ da tam nima enakih pravic kot "pravi Američani" in da je kot tujka lahko samo zadovoljna s tem, kar dobi. Ta težka izkušnja se je po njenih besedah izkazala za neprecenljivo, predvsem pa prelomno glede njenega osebnostnega razvoja. Po njeni zaslugi se med drugim, kot pravi, precej bolj boji načrtne in zavestne človeške zlobe kot pa na primer stikov z ljudmi s socialnega dna – tudi če gre za sobivanje z malimi kriminalci z ulice, kot recimo v Brooklynu, kjer se je kot edina belka daleč naokoli počutila "zelo lepo sprejeto" med uličnimi preprodajalci cracka.