Zgodbo Mateje Pineda bi lahko označili za vse prej kot tipično izseljensko izkušnjo. Unikatna je zato, ker je Mateja le nekaj let po selitvi v Mehiko popolnoma oslepela, navdihujoča pa predvsem zaradi načina, kako se je s tem spopadala. Je zgodba o ljubezni, srčnosti, solidarnosti in človečnosti; tako njenih kot tistih, ki so jih znali izkazati ljudje v njeni okolici. V intervjuju med drugim pripoveduje, da se ji je uspelo v službi kar leto in pol pretvarjati, da vidi, preden se je vdala v usodo in ravnateljici osnovne šole, na kateri je poučevala angleščino, priznala, da je slepa. Pa tudi o resnih in manj resnih nevarnostih življenja v Mehiki, kot so kriminal in iz pločnikov zrasla okrasna drevesa.