Trenutno se predvaja:
12. november 2019 ob 15:39 Glasba

Nino Ošlak: Vse moje pesmi nastajajo ob klavirju!

10-letnica kariere in izid albuma "Nekaj je na tebi" sta bila razloga, da je Iztok Novak - Easy na obisk povabil Nina Ošlaka.
Nino Ošlak je pevec, magister glasbene pedagogike, pianist, avtor glasbe, besedil in aranžmajev, studijski glasbenik in sinhronizator risanih filmov in serij, ki letos obeležuje 10-letnico glasbenega ustvarjanja.

Kaj bi vzpostavil v svoji dosedanji karieri? Morda lahko poveš najprej nekaj o svojih začetkih?

Pri nas doma nihče ni profesionalni glasbenik. Pri treh, štirih letih sem dobil električni sintetizator. Na njem sem ure in ure preigraval, kar sem sam po posluhu sestavil. Domači sploh niso vedeli, da moje igranje počasi dobiva nek smisel. Čez čas je prišla na obisk dobra mamina prijateljica, ki je violinistka. Prosil sem jo, naj me posluša, ker sem nekaj pripravil za njo. In je bila totalno navdušena, ker sem popolnoma po posluhu ob prevrtavanju filma na domačem videorekorderju, ujel prave tone iz teme Titanica. Tisti »nastop« za mamičino prijateljico je bila prelomna točka v smislu, da so domači dojeli, da vse moje igranje s tem instrumentom ni zgolj igranje otroka z igračo, ampak da gre za nekaj več. Sem pa vseeno potreboval dodatni dve leti, da sem starše prepričal, da so me končno vpisali v glasbeno šolo. S šestimi leti sem potem začel malo bolj zares stopati po tej glasbeni poti tudi v velenjski glasbeni šoli.

Kaj je tedaj viselo oziroma bilo zalepljeno na stenah tvoje sobe?

Moram priznati, da nikoli nisem imel posterjev nekih glasbenikov, ampak sem so bile na njih živali. Konji, pravzaprav. Oni so namreč moje najljubše živali. Zdaj v odrasli dobi tudi jaham, sicer rekreativno, pa vedno rad povem, da ko imel več časa, bom imel svojega konja.

Zelo zanimivo! Sem te pa v bistvu želel vprašati, kaj je v tistih tvojih začetkih spoznavanja z glasbo premikalo tvoja glasbena obzorja?

Nisem imel ravno glasbenih idolov, da bi prav posterje lepil po steni! Sicer pa ko smo ravno pri klavirju pri mojih začetkih … Pri sedmih letih sem se učil pesmi Oliverja Dragojevića, ker sem po TV videl njegov koncert in me je navdušil. Spomnim se, da sem kaseto prevrtaval naprej in nazaj in naprej in nazaj, da sem se učil njegovih pesmi (smeh).

Ob 10-letnici kariere si letos izdal album Nekaj je na tebi. Pa pojdiva zdaj po sledi tvojih skladb. Katera bo prva pesem, ki jo bomo slišali?

Za začetek sem izbral nekaj malo bolj umirjenega. Začela bova pri koncu moje aktualne plošče. Naslovna pesem Nekaj je na tebi je na plošči zazvenela nekoliko drugače, v akustični preobleki. Pri njej se mi je pridružila moja dobra glasbena prijateljica, pevka Anabel. Posebej za to ploščo sva namreč posnela malo bolj intimno verzijo samo s klavirjem in kitaro.

Prej si rekel, da je klavir tvoj matični instrument. Bi lahko rekel, da je klavir najboljši instrument?

Zame osebno definitivno. Brez klavirja ne vem, kako bi šlo. Ob klavirju nastajajo vse moje pesmi. Tudi če se neka ideja porodi med vožnjo, že takrat zraven slišim tudi klavir.

Si pianist. V čem, misliš, je prednost klavirja pred ostalimi instrumenti?

Čar klavirja vidim v tem, da ponuja ogromno možnosti izražanja. Sam ga dojemam kot približek orkestra. Z njim ima človek toliko enih zvočnih barv, tako da je zame to eno tako noro polje inspiracije, ki ti kot ustvarjalcu vedno daje neke nove možnosti izražanja. In kljub temu, da, recimo, v pop glasbi, ki jo izvajam, uporabljamo manjši nabor tonov, mi ti toni še vedno nudijo izziv, kako vsakdanje stvari povedati na nov način, torej malo drugače. Klavir je zame še vedno izjemna inspiracija!

Deset let je, odkar si zaključil srednjo glasbeno in baletno šolo v Ljubljani … Misliš, da so šolani glasbeni boljši od samoukov? Ali izobrazba omejuje?

Po eni strani mislim, da ja, da te izobrazba omejuje. Vsaj jaz sem tako doživel svoje šolanje, ker sem začel kot samouk. Ko sem prišel v glasbeno šolo, so me hoteli kar takoj vpisati v tretji razred. Pa so se doma uprli, češ, pojdimo korak za korakom, kot je prav. Skozi šolanje sem potem dobil znanja, ki so me kot samouka občasno tudi omejevala. Se mi pa zdi, da če si radoveden in znaš pokukati tudi izven teh okvirjev, da je lahko ta izobrazba samo nek plus. Neko predznanje, mi recimo, pomaga, da lahko, ko pridem v studio, zelo hitro naredim analizo. Morda mi je zaradi izobrazbe kdaj lažje. Je pa glasba itak ena taka stvar, kjer se stalno učimo, nadgrajujemo in izobražujemo.


Zadnji prispevki