Trenutno se predvaja:
7. avgust 2019 ob 15:38 Kultura

80 let Marjana Tomšiča, zapisovalca istrskih zgodb

Avtor številnih romanov, novel in črtic, dramskih del in radijskih iger. Najbolj znan je po delih, v katerih je predstavil življenje izjemnih žensk, šavrink in aleksandrink.

Danes praznuje osemdesetletnico rojstva pisatelj Marjan Tomšič. Je eno najbolj prepoznavnih imen slovenske literature zadnjih nekaj desetletij. Bralcem se je vtisnil v spomin predvsem po delih, v katerih pripoveduje zgodbe slovenske Istre. Spomnimo se jih iz prve knjige novel na to tematiko z naslovom Olive in sol, ki je izšla leta 1983 pri koprski Lipi, istrskim dekletom in ženam pa je posvečen roman Šavrinke. Te so v času hude gospodarske krize pred drugo svetovno vojno svoje družine preživljale s prodajo kmečkih izdelkov v Trstu. Ponatis knjige je izšel letos, izdala ga je založba Beletrina, zanj pa je značilno, da so narečni dialogi obdelani na novo. Ob izidu ponatisa je pisatelj o šavrinkah in knjigi, ki jo je spisal, povedal.

"Jaz sem mamo izgubil zgodaj, že leta 1943, ko sem imel 4 leta. Mogoče je bilo to nezavedno iskanje matere in čutenje materinskega lika. Marija, ki mi je prva pripovedovala o njih, je bila zelo materinska". Spoznal jo je v Gračišču, kjer je poučeval. Kot pravi, ga je ves čas nekaj vleklo v Gračišče, kjer naj bi tudi pisal. Tam je dobil sobo pri Mariji Franca, njegovi kasnejši pripovedovalki. Spomni se, da jo je prvič videl v odmoru prvega dne, ko je pometala dvorišče, ga večkrat pogledala in potem jasno in odločno rekla: »Vzamem ga!« Tako se je začelo izjemno prijateljstvo med pisateljem in nekdanjo šavrinko, ki mu je mesece pripovedovala o svojih izkušnjah in o dogodivščinah prijateljic. Tudi te je srečal, Uršo, na primer, ki se je nekoč razjokala in mu rekla »Marjan, pomagajte nam!«

Kasneje se je ovedel, da je bila Uršina prošnja to, da ne gredo v pozabo in da jim lahko pomaga kot pisatelj. Tako se je začelo. Najprej z zapiski, potem pred strojem.

Dolgo se je trudil, pa ni steklo. "Nekega dne, ko sem spet šel na hrib Lačno in se vračal, sem začutil v sebi spremembo. Bilo je nekaj drugače. Na mizi je bil pisalni stroj z vstavljenim listom. Ko sem sedel, sem začutil nekaj nepojmljivega, kot bi se potapljal v morje in bi izginili vsi zvoki. Potem je steklo. Vsak večer je bilo tako, do zgodnjega jutra. Pisal sem brez prestanka tri mesece, nikoli utrujen ali zaspan."

Z Marijo sta bila ves čas povezana na poseben način. Ko je pisal, jo je čutil. Kot bi bila pisala skupaj.

Šavrinkam je postavil knjižni spomenik izjemne vrednosti. "Hotel sem jih ohraniti v spominu in jih želel idealizirati kot dobroto. Roman Šavrinka je v bistvu roman o dobroti o neverjetni in resnični dobroti, ki je vladala med njimi, med našimi in šavrinkami, ki so prihajale is spodnje Istre," pove na koncu pisatelj Marjan Tomšič.

Neva Zajc


Zadnji prispevki