Trenutno se predvaja:
14. december 2019 ob 12:07 Kultura

»Ustvarili smo nekaj novega na založniškem trgu.«

Elisabetta Sgarbi je znana italijanska založnica in urednica, ki izdaja dela slovenskih avtorjev.
Elisabetta Sgarbi (desno) in novinarka Ivana Zajc. Foto: Radio Koper
Elisabetta Sgarbi (desno) in novinarka Ivana Zajc. Foto: Radio Koper

Letošnji Slovenski knjižni sejem je obiskala ena najbolj znanih italijanskih urednic in založnic, Elisabetta Sgarbi, ki deluje tudi kot filmska režiserka. Svojo založbo La nave di Teseo, kar bi lahko prevedli Tezejeva barka, je ustanovila skupaj z Umbertom Ecom. Založba, ki ima danes pomembno vlogo na italijanskem založniškem trgu, je izdala več slovenskih klasikov. Z Sgarbijevo se je pogovarjala Ivana Zajc.

Bili ste glavna urednica legendarne italijanske založbe Bompiani, a ste pustili službo in se odločili za pogumen korak. Ustanovili ste novo založbo La nave di Teseo – Tezejeva barka. Kaj vam je ta začetek pomenil?

La Nave di Teseo je zame kot neka idealna domovina. Ustanovili smo jo v zelo zapletenih časih. S tem smo se uprli monopolu na italijanskem založniškem trgu, nismo želeli pristopiti k založniški hiši, ki bi zapolnila 40 % trga. Tako bi izginili zdrava tekmovalnost in dialektika. To je bil pogumen skok, tudi strah nas je bilo. Ustvarili smo nekaj novega na založniškem trgu, ki je zelo kompleksen. Sama sem se usmerila v raziskovanje tistih literatur, ki jim pravimo manjšinske, a gre v resnici za velike kulture, ki pa jih pozna malo ljudi. To dokazujejo tudi različne literarne nagrade. Naša založba je pritegnila pozornost, ko je izdajala, denimo, knjige Borisa Pahorja in Tatjane Rojc. Pa tudi avtorja, ki mu je slovenska kultura blizu, Maura Covacicha. Pred izidom je delo Prišleki, ki ga je napisal še en Kovačič, Lojze Kovačič.

Svojo založbo La nave di Teseo ste ustanovili s pokojnim Umbertom Ecom. Kakšen je bil kot kolega in kot človek?

Umberto Eco je bil kompleksna osebnost. Ni treba, da poudarim, da je bil velik avtor, saj ga je cenil ves svet. Gojil je zelo močan in zdrav duh nedolžnosti, ki je okužil vse nas. Osebno sem pred njim čutila strahospoštovanje. Preden si mu v pogovoru predstavil kako idejo, si jo moral temeljito premisliti. Vedno je obstajala možnost, da ne poznaš česa, s čimer je bil on v svoji široki kultiviranosti podrobno seznanjen. Tako je obstajala možnost, da se močno osramotiš. Nikoli ne bom pozabila njegovega trdnega prepričanja o pomenu tega, da imamo ideale, da se borimo za neke ideje. Mislim, da je to nekaj bistvenega, če želimo, da ima naše življenje smisel. Umberta Eca sem gledala, ko se je boril s težko boleznijo, ki mu je dala le malo časa. Ne vem, če se je zavedal tega, kako hitro bo vse skupaj potekalo. Gledala sem ga, kako se je boril za svoje ideale, kot bi bil mladenič v prvih bojnih vrstah, ki jih mora braniti. To me je zelo pretreslo. Nikoli ni podvomil v smisel naše založbe, ki smo jo ustanovili zato, da smo ubranili svobodo misli. Ko so ga na različnih intervjujih spraševali, zakaj je finančno pomagal ustanoviti našo založbo, je dejal, da je bilo to nujno, ker ima vnuke. Pomembno se mu je zdelo, da jim daje zgled. To ni bilo prazno besedičenje. Ecu se je to zdelo zares pomembno in vredno, zato se je boril do zadnjega. To bo zame, pa tudi za mlajše urednike, za vedno pomemben zgled. Zapustili smo varen svet in se podali na novo pot v tem kompleksnem svetu založništva.

Delujete tudi kot filmska režiserka. Kako ste našli film, kaj vam ta vizualni medij pomeni?

Film je zame možnost izražanja, ki sem jo našla že v svoji družini. Rasla sem v svetu umetnosti, predvsem figurativne. Moja mama, oče, pa tudi brat so zbirali umetnine. Videla sem mnogo lepih stvari in hvaležna sem jim, da sem lahko rasla v tem svetu lepote. Tako se je izostrilo tudi moje oko: gledala sem okvirje, slike in lepoto v njih. Blizu mi je tudi eksperimentiranje, tako sem v roke vzela majhno kamero. Sčasoma je postal film zame nekaj tako pomembnega in genialnega, da sem začela pripovedovati o umetnosti, pa tudi o svetu in o ljudeh. Posvetila sem se denimo kulturi. Po vsej Italiji smo spraševali ljudi, ki jih nismo poznali, kaj jim pomeni kultura. Nekateri so mešali pojma kultura in agrikultura, drugi so trdili, da se kultura skriva v solinah. Odkrili smo delavce v solinah, ki so pripovedovali, da v prostem času berejo Madame de Bovary. Ta svet je bil zame popolnoma nov. Zelo me je navdušil, zato sem se iz sveta umetniških del preselila v svet ljudi. Povedala sem tudi zgodbo o svoji reki, to je reka Pad, o kateri govorim v trilogiji. Pripovedujem o ribičih, o krajih, ki nenehno nihajo med tem, da so na kopnem, in tem, da so potopljeni pod vodo. Spoznala sem krasne ribiče, ki gojijo ribe in jih spuščajo po rekah. Njihovo življenje je podaljšek okolja, v katerem živijo: tega ekosistema, te narave. Gre za svet kulture, ki ga nisem našla v knjigah, ampak preko teh krasnih ljudi.

Ukvarjate se z mnogo različnimi področji. Kaj vas motivira?

Motivacija je zelo močna. Moja mama je bila že kar vulkanska ženska, mnogo bolj od mene. Ko je umrla, sem šla na njen pogreb. Tam sem morala celo nekaj povedati, kar je bilo zame zelo težko. Tedaj sem pogledala v ogledalo in zagledala svoje oči, ki so imele v tistem trenutku izraz, enak tistemu, ki ga je vselej imela moja mama. V tisti bolečini sem začutila neizmerno moč. Rekla se si: prepričana sem, da bom imela mamo vedno s sabo, njeno moč in njeno inteligentnost. Nekaj let kasneje sem izgubila še očeta. Mislim, da moja energija in moč izhajata iz tega, da v sebi nosim lepoto, ki jo želim pokazati drugim. Mislim, da moramo biti pri tem radodarni. To, kar so mi dali moji starši, želim deliti z ljudmi v svojem življenju. Tisti, ki delajo z mano, so doživeli nepozabne izkušnje. Delili jih bodo naprej. Na nek način gre za zakon življenja.


Zadnji prispevki