Oljkarstvo pred izzivi: Bo država razumela, da ne gre za pridelavo solate?

Čeprav oljkarstvo k vrednosti kmetijske pridelave prispeva zelo majhen delež, oljke po površini intenzivnih nasadov sadnih vrst dosegajo najvišje mesto. V Slovenski Istri je oljčnikov več kot vinogradov, širijo se tudi v Goriških Brdih in na Vipavskem. Samooskrba v povprečju znaša le 25 odstotkov.

Tudi v oljkarstvu so nujni ukrepi za generacijsko prenovo. Sistem mladih prevzemnikov kmetij obstaja, a kot je opozorila Martina Veršnik, ki je lani od staršev prevzela kmetijo, so pogoji neustrezni: "Kmetije nimajo lastnih zemljišč. Eden od pogojev je velikost kmetije. Vemo, da so povprečne oljkarske kmetije zelo majhne. Potrebno jo je prevzeti v celoti, kar lahko povzroči težave, če ima kmet več otrok."

Slovenski oljkarji na trg pošiljajo kakovostno olje. Le redko se zgodi, da ni skladno, večkrat se v uradnem nadzoru kot neustrezna znajdejo tuja olja, španska, grška tunizijska. Uradni laboratorij po požaru v Izoli nujno potrebuje ustrezne prostore, je opozorila tudi glavna inšpektorica za varno hrano, Andreja Bizjak: "Mi potrebujemo dober laboratorij in Inštitut, ki bo s svojim znanjem in podporo v pomoč uradnemu nadzoru, ter seveda tudi pridelovalcem. Zato bomo podprli, da se tak laboratorij obdrži in razvija."

Kmetijsko ministrstvo je pripravilo izhodišča v okviru Strateškega načrta skupne kmetijske politike. Nujna je uvedba proizvodno vezanih plačil ekstra deviškega oljčnega olja. Predsednica Sveta za oljkarstvo Milena Bučar Miklavčič že vrsto leto opozarja na specifike pridelave: "Je jasno, da to ni solata. Oljkarstvo zahteva drugačne pristope in ukrepe. Novo programsko obdobje je naša zadnja bilka, da se oljkarstvo izvzame iz sadjarstva."

Izhodišča za nove ukrepe so v javni razpravi do 2. decembra.

Tjaša Škamperle