Trenutno se predvaja:
13. januar 2020 ob 12:18 Osebnost Primorske

Želimo ostati majhni in srčni

"Še bomo risali nasmehe na obraze otrok." To so bile prve besede Larise Štoka, potem ko je iz rok Patricije Lovišček prejela zlato jabolko. Skulptura bo našla posebno mesto v njenem domu, kjer se dobivajo tudi člani društva Palčica pomagalčica.
Foto: Radio Koper/Alan Radin
Foto: Radio Koper/Alan Radin

Lariso Štoka smo pred naš mikrofon povabili takoj po koncu prireditve, z njo se je pogovarjala Anita Urbančič.

Najprej iskrene čestitke! Bili ste osebnost meseca oktobra 2019, pred nekaj minutami pa so vas okronali z nazivom Osebnost Primorske 2019. Ste že uspeli ponotranjiti to, kar se vam je zgodilo?

Ne, hkrati pa sem neizmerno hvaležna ljudem, da verjamejo v dobrodelnost, ki deluje v srčnih, majhnih dejanjih za otroke, ki nas resnično potrebujejo.

Kaj, mislite, bodo porekli palčki pomagalčki na nocojšnji razplet?

Moji dobrodelni škratki, moji tretješolci so tisti, ki so dejansko Palčico Pomagalčico ustvarili. V njihovih očeh sem začutila pogled, ki je pravil, da je lepo deliti srečo in pomagati šibkejšim. Takrat sem se po 26. letih poučevanja odločila, da bom pogumno stopila na povsem nenačrtovano pot, ki je pripeljala do posebnih zmag. Da, vsi skupaj lahko podarimo življenje otroku, ki je največje darilo tega sveta.

V enem od intervjujev ste izjavili, da ste se v Krisovi zgodbi znašli po naključju … Ko ste se spoznali z njegovo mamo, ste nameravali pomagati z zbiranjem zamaškov in papirja. Ste si predstavljali, da boste za svoje delovanje najprej prejeli jabolko navdiha, zdaj pa ste postali še Osebnost Primorske 2019? In to v zgolj nekaj mesecih!

Mislim, da je vse skupaj preraslo tudi nas same. Najmlajši škratki mi pravijo, da nam bo s skupnimi močmi vsekakor uspelo. In res je tako!

S čim, menite, ste prepričali najprej Slovenijo, ki se je odzvala kot še nikoli prej, in zdaj Primorce? Nekaj je v vas oz. vašem delovanju …

Mediji so vsekakor dali ena posebna krila pravljici o palčici in dobrodelnih škratkih. Na ta način, ko so srčno in vsi enotno poročali, smo lahko prišli v domove mnogih, povsem nevsiljivo. Zahvala gre tudi ljudem, da so nam zaupali.

Kakšno je vaše mnenje o ostalih mesečnih osebnostih, zagotovo ste jih v preteklih dneh spoznali?

Počaščena sem, da sem se znašla v taki skupini zelo dobrosrčnih, dobrovoljnih, umsko spretnih ljudi. Z gospodom Davidom, ki je v Livadah ustvaril igrišče, sva se že povezala. Z donacijo 90 žog je podaril športne nasmehe otrokom, ki so pod našim okriljem.

Ali bo tale naziv kakor koli vplival na vas, vaše delovanje, življenje?

Mislim, da ti nazivi dajejo eno posebno moč in motivacijo za naprej, ki nam pove, da smo na pravi poti in naj po tej tudi nadaljujemo. Želimo ostati majhni in srčni, delovati izključno na bazi prostovoljcev in ohranjati pravljico, ki je resnična.

Morda še beseda ali dve o Krisu: je že znano, kdaj se vrne iz Združenih držav Amerike? Vemo, da ostajate povezani z njim oz. njegovo družino, starša vas obveščata o napredku …

Kris naj bi se vrnil v začetku marca, prejel je najdražje zdravilo na svetu, ki smo ga z veseljem donirali prav njemu, saj se je s svojim čarobnim pogledom dotaknil src vseh Slovencev in tudi drugih, zunaj naših meja. Z dneva v dan nas preseneča z novimi podvigi. Obrača in sedi že sam, samostojno se tudi že prehranjuje. Zelo rad likovno ustvarja in nam s slikami sporoča, da zdaj živi nasmejano otroško življenje, ki si ga vsak otrok zasluži.

Ne le Krisu, pomagali ste še petim otrokom: Lini, Darjanu, Nikolasu, Kianu in Erazmu. So z različnih koncev Slovenije, stari so med štiri in sedem let. Kako ste izvedeli za njihove zgodbe, kaj se dogaja z njimi?

Kris nam je s svojo zgodbo odprl priložnost, da bomo lahko pomagali tudi ostalim. Odločili smo se, da bomo pomoč ponudili predvsem tistim, ki potrebujejo velike zneske za zdravljenje in rehabilitacijo po zdravljenju. Veseli smo, da lahko v sodelovanju z drugimi humanitarnimi organizacijami, ki so pripravljene Palčici Pomagalčici priskočiti na pomoč, pomagamo in to izpeljemo tako, kot se spodobi.

Kaj pa zdaj, kako naprej, imate kakšne načrte?

Želim si, da bi skupaj s svojim društvom, člani in prostovoljci, ki me iz dneva v dan presenečajo s svojo ustvarjalnostjo in dobrodelnostjo, še naprej nadaljevali pot, ki smo si jo začrtali. Ohraniti želim spoštovanje, hkrati odgovornost do prav vsakega škratka, ki je Palčici Pomagalčici doniral.

Foto: Radio Koper/Alan Radin



Zadnji prispevki