Trenutno se predvaja:
1. junij 2019 ob 15:29 70 let

"Radijska hči" Rosa Francesconi: "Nekateri so na radiu tudi spali!"

Ob 70. obletnici Radia Koper je Neva Zajc obujala spomine z Roso Francesconi, ki jo zagotovo dobro poznajo starejši poslušalci.

Prvi dom radia Koper, ki se je prvič oglasil pred sedemdesetimi leti, je bila palača Tarsia, le nekaj korakov od naše sedanje hiše. V hiši je bil tedaj Delavski dom, tam pa je stanovala tudi družina Lojk, ki je imela hčer Roso (na fotografiji), ki je bila ob radijski vselitvi stara šest let. Bila jo je polna hiša in kmalu je dobila naziv "radijska hči". Kasneje je postala eden stebrov voditeljske skupine v italijanskem radijskem programu. Spomine na stare čase sta obujali z Nevo Zajc.

Zakaj so te poimenovali radijska hči?

Zelo preprosto je. Ko se je rodil radio, leta 1949, smo že stanovali v hiši, kjer je nastal. Imela sem 7 let. Ker sem stanovala v isti hiši, sem krožila po pisarnah, ki so bili moje igrišče. Ko so prihajali tuji ljudje in so videli, da prihajam iz ene pisarne in grem v drugo, potem v studio in tako naprej, so spraševali, kdo je ta deklica? Radijci pa so odgovarjali: ta je domača, to je radijska hči. Tako sem dobila to ime.

Kako je bila videti ta hiša. Kje ste stanovali vi?

Pred tem je bil to delavski dom. Moji starši pa so bili edinim, ki so potem ostali v njej in so postali skrbniki. Spominjam se – morda se bodo tega spomnili še živeči sodelavci – torej spominjam se, da je bila naša kuhinja in naša družina nekakšna točka, kjer so se srečevali vsi. Radio Koper in njegov kolektiv je bil na začetku ena sama družina. Tako smo tudi živeli. Če si hotel popiti kavo, si prišel k Albini, moji mami, če si bil lačen prav tako, če nisi imel kam dati otrok, si jih pripeljal k Albini. Tudi direktorji, ki so prihajali iz Ljubljane, so najprej prišli pozdravit mamo. Povedati moram, da je bilo to veliko priznanje za preproste ljudi, kot je bila moja mama. Prihajali so Albinino kuhinjo. Tega se dobro spomnim.

Kje pa je bila ta kuhinja?

Nad kuhinjo je bil studio za napovedovalce. Veliki studio je bilo tudi zgoraj, malo bolj levo. Tako, da smo bili pravzaprav obkroženi z različnimi prostori radia. Takrat so šle tudi radijske igre v živo. Prihajali so igralci z reke in ko se je zgodilo, da so potrebovali otroški glas, so pogledali skozi okno in klicali: "Rosa!" in jaz sem potem tekla gor. Potem so rekli: "Joči!" In jaz sem jokala. To so bila moja prva srečanja z mikrofonom.

Si srečala veliko ljudi?

Veliko, veliko zanimivih! Bili so pisatelji, pesniki, režiserji … Zame je bila velika priložnost za mnoga srečanja, ker sem živela na radiu. 53 let sem preživela na radiu, kar ni malo. Najprej kot stanovalka, potem kot zaposlena.

Slišala sem, da so mnogi na radiu tudi spali.

Ja, res je. Spali so na podstrešju. Tam so bile sobe. Spomnim se Silvana Saua, Battelija, Stelle … Ko so prišli, so spali zgoraj, v teh prvih stanovanjih, če hočete.

Tudi s hrano je Albina večkrat rešila kakšno lakoto.

To je bil čas pomanjkanja. Takrat nisi dobil tega, kar dobiš danes. Tudi okna so bila drugačna in skoznje se je širil vonj. Ko je Albina kuhala, se je vonj dvigal in tako so velikokrat klicali mami, naj zapre okno, ker niso mogli več prenašati omamnih vonjev. Mama jim je potem odvrnila, naj ji pošljejo košarico, ki so jo spustili do našega okna, mama pa je vanjo dala posodico s hrano.

Dobro in prijazno mamo si imela …

Za mamo je bila to nova družina. Zelo majhna je izgubila mamo. Tako je radio postala njena družina. Vedno se je razdajala, vsem in od vseh je tudi dobivala naklonjenost. Spomnim se, koliko otrok je prihajalo k nam, kako so se pozimi pri nas greli ob skromni peči. Nismo imeli veliko. Moja mama je bila čistilka in ni imela veliko, a se je razdajala vsem.

Kako pa se spomniš radia, ki je bil v zgodnjem obdobju strašno popularen, zlasti zaradi glasbe …

Če si kdaj poslušala velike kantavtorje iz zgodnjih let, veš, da so neštetokrat rekli, da so je bil Radio Koper prvi radio, ki so ga poslušali. Bil je napreden radio. Bil je pionir in so ga poslušali vsepovsod po Italiji in širše. Bil je pomemben glas. Tu se je rodila glasba po željah, ki se je tedaj zdela neverjetna. Spomnim se igralca, ki jo je vodil in ki je govoril "Maria … Maria … Vse najboljše! Vse najboljše!" Vsako čestitko je izgovarjal dolgo. Spomnim se, da se je močno dišavil in ko je prišel iz studia, je za njim vel vonj. Majčkena sem tekala z njim in vonjala njegove roke … ampak ... ko je govoril, je, preden je izgovoril ime, počel vse sorte reči in vse skupaj je bilo podobno teatru.


Zadnji prispevki