Trenutno se predvaja:
28. december 2019 ob 06:30 Osebnost Primorske

Duško Kalc: »Svoboda ni samoumevna!«

Osebnost Primorske meseca decembra je Dušan Kalc, ki je skupaj z drugimi organizatorji poskrbel za miren odgovor neofašističnim provokacijam.
Dušan Kalc je dolgoletni novinar Primorskega dnevnika, ki je sedaj v pokoju. Foto: Primorski dnevnik
Dušan Kalc je dolgoletni novinar Primorskega dnevnika, ki je sedaj v pokoju. Foto: Primorski dnevnik

Duško Kalc je predsednik openske sekcije Vsedržavnega združenja partizanov Italije, ki skrbi za nastajajoči Park miru na Opčinah, kjer so bili 15. decembra 1941 ustreljeni obsojenci 2. Tržaškega procesa.

Ko so člani italijanske neofašistične organizacije Casa Pound v dneh pred obletnico dogodka Opčine in Lonjer polepili s plakati, na katerih so ustreljene slovenske domoljube označili za teroriste, je združenje takoj reagiralo: vsakoletna počastitev na openskem strelišču v spomin žrtvam, na kateri se je zbrala ogromna množica slovenskih in italijanskih demokratov, je letos izzvenela kot umirjen, a mogočen odgovor neofašističnim provokacijam.

Spominska slovesnost na openskem strelišču. Foto: Primorski dnevnik

"Dan pred vsakoletno svečanostjo so polepili celo glavno ulico na Opčinah in nekatere druge kraje s skrajno žaljivimi plakati. Ne samo do umrlih, ampak za celo javnost. Zjutraj so bili ljudje zelo ogorčeni. So pa me izjemno pozitivno presenetili mladi, ki jih je ta zadeva dregnila v živo. Želeli so se odzvati in se odločili odlepiti vse te plakate. Na komemoracijo je nato prišlo ogromno ljudi od vsepovsod. Vsi, ki verjamejo v te vrednote, v idejo, da se je treba upreti naraščajočim novim fašističnim skrajnostim. Za svobodo se je treba stalno boriti."

Proti obnavljanju fašističnih praks govori tudi italijanska ustava, a apetiti nekaterih politikov gredo preko tega, še meni Kalc, ki opozarja na izkrivljanje zgodovine: "Po eni strani je premalo informacij o tem, po drugi je veliko dezinformacij. Nekateri politiki imajo težnjo k temu, da potvarjajo ali zamolčijo zgodovinske resnice, ki so jih pisali izjemni strokovnjaki. In z leti se to stopnjuje. Odraz tega so tudi mlade skrajno desničarske skupine, ki jim prav to politično dogajanje daje veter v krila."

Veliko odgovornost imajo učitelji, starši in vsi, ki se lahko še spominjajo tega dela zgodovine, se strinja Kalc. Tudi sam je imel ob sebi vedno izjemne ljudi, pravi: "Jaz sem plod veselja in radosti konca vojne. Rodil sem se leta 1946 v Padričah pri Trstu družini, ki je sodelovala v NOB in že z materinim mlekom sem prejemal te vrednote. Nikoli nismo bili lačni, nismo pa živeli v izobilju in to nas je oblikovalo. Kolikokrat mi je oče citiral Simona Gregorčiča: 'Za vse je svet dovolj bogat in srečni vsi bi bili, če kruh delil bi z bratom brat…'."

Duško Kalc je bil navdušen nad biologijo, a ga je sčasoma vase vsrkal Primorski dnevnik. Poslal jim je nekaj člankov in so ga vzeli v službo, kjer je potem dolgo beležil kroniko. Usoda časnika je večkrat visela na tanki niti: "Jasno je, da brez tega časopisa naša manjšina ne bi bila še tako živa. Faze so bile zelo kritične, a zdaj imamo novo uredništvo, so mladi, ki peljejo časopis naprej in res sem zadovoljen. Naše delo ni bilo zaman."

Osebnost Primorske meseca decembra je Duško Kalc, ki je skupaj z drugimi organizatorji poskrbel za miren odgovor neofašističnim provokacijam. Prisluhnite pogovoru s klikom na povezavo.

Je pa Kalc veliko bolj pesimističen glede Parka miru, ki ga je po večletnih prizadevanjih tržaška občina pred kratkim dala v upravljanje prav openski sekciji Vsedržavnega združenja partizanov Italije: "Tam je tudi strelišče in že simbolično ne spada zraven takega parka. Oblasti so poskrbele, da so delno razmejili ti dve območji, a to, da bi strelišče prestavili, nam ne bo uspelo. To je izgubljena bitka. V zadnjem letu so celo objekt posodobili. Se je pa občina z županom vred zavezala, tudi uradno, da bo park dokončno uredila, a razen razmejitve, ni naredila nič. Denarja za to naložbo pa ni več."

Duško Kalc je bil ob imenovanju ganjen, čeprav, kot pravi, so k temu pripomogli vsi, ki delajo z njim: "Srečen sem, ker ljudje še čutijo stvari, za katere se tudi jaz zavzemam. Zato sem optimist. Naša organizacija se trudi, da ustvarjamo sodelovanje in sožitje, vezi. Vse naše publikacije so dvojezične, tudi s tem skušamo ustvariti poti združevanja. Brez sožitja, sodelovanja, prijateljstva med ljudmi, ki stojijo z ramo ob rami, ni pravega življenja."

Mateja Brežan



Zadnji prispevki