Trenutno se predvaja:
5. februar 2020 ob 13:01 Zgodbe

Dr. Mateja Sedmak: "Zgražanje nad vzgojo je zgodovinska stalnica."

"Vsaka generacija vrsto vzgoje, katere je bila deležna sama, vidi kot bolj primerno v primerjavi s tisto, ki ji je priča pri svojih otrocih," pojasnjuje dr. Mateja Sedmak, predstojnica inštituta za družboslovne študije ZRS Koper.
Ste že slišali za izraz "starš helikopter" ali "helikopterski starši"? To ni strokovni izraz, je pogovorni, označuje pa starše, ki otroke nenehno nadzorujejo, se vmešavajo v njihovo socialno življenje in bi pogosto kar vse postorili namesto njih ali pa jim kakšno slabo izkušnjo prihranili. Za razumevanje tega moramo biti bolj odprti, kot se na prvi pogled zdi. O tem smo se pogovarjali s predstojnico inštituta za družboslovne študije Znanstveno-raziskovalnega središča Koper, dr. Matejo Sedmak. Foto: BoBo
Ste že slišali za izraz "starš helikopter" ali "helikopterski starši"? To ni strokovni izraz, je pogovorni, označuje pa starše, ki otroke nenehno nadzorujejo, se vmešavajo v njihovo socialno življenje in bi pogosto kar vse postorili namesto njih ali pa jim kakšno slabo izkušnjo prihranili. Za razumevanje tega moramo biti bolj odprti, kot se na prvi pogled zdi. O tem smo se pogovarjali s predstojnico inštituta za družboslovne študije Znanstveno-raziskovalnega središča Koper, dr. Matejo Sedmak. Foto: BoBo

Tudi k njej je že s svojim polnoletnim otrokom prišla mama, ki je bila nezadovoljna z oceno, ki jo je hči dobila na izpitu.

Demokratizacija odnosov
Že Platon je gojil razmišljanja v smeri 'kam gre ta svet, ob taki mladini se nam nič dobrega ne piše', pravi dr. Mateja Sedmak, ko jo vprašamo, ali smo res starši postali "helikopterji", otroci pa "bumerangi". Za lažje razumevanje sodobnega starševstva in generacij potomcev je treba sliko videti širše. Struktura družin, ki se je skozi zgodovino vendarle nekoliko spremenila oziroma popestrila, ni ključna. Ključni so odnosi, izpostavlja sogovornica: "V primerjavi s preteklostjo, se je v sodobni družini zgodila demokratizacija odnosov. O družini je prej odločal oče. Imel je moč nad vsemi in vsem. Nato se je odločanje preneslo na očeta in mamo, ki sta skupaj odločala tudi o otroku. Danes se z otrokom pogovarjamo o vsem, upoštevamo njegove želje, ga sprašujemo, slišimo. Slabo je to, da je otrok včasih vključen tudi v debate, ki jim ni kos. Vidim pa v tem tudi pozitivno stran. Na primer, v 70. letih so z neupoštevanjem naši starši znali tudi povoziti našo digniteto.«

Starš kot najboljši prijatelj
Odnosi se oblikujejo postopoma, to je dolg proces. Neko prelomno točko so vseeno zabeležila 90. leta prejšnjega stoletja. Takrat je bila v slovenskem prostoru narejena tudi ena prvih večjih raziskav o mladini. Dr. Tanja Rener, dr. Vlado Miheljak in dr. Mirjana Ule so ugotavljali premike v družinskih odnosih: "Ugotovili so, da so starši kar naenkrat postali osrednji zaupniki svojih otrok, celo prijatelji. Na vprašanje 'Kdo je tvoj najboljši prijatelj?' kar naenkrat odgovor postane 'Mama'," pojasnjuje Mateja Sedmak in pravi, da se temu ne smemo čuditi, saj živimo v tako imenovani družbi tveganja. Kaj to pomeni? Da je vsak sam odgovoren za svojo prihodnost, za svoje odločitve: "In seveda želijo straši na tej poti ponuditi najboljše. Da smo družba tveganja pomeni še, da so tudi posledice naših odločitev bistveno večje kot so bile včasih. Danes navidezno (ali realno), ni vseeno, če zgrešiš fakulteto, ali imaš dobre ocene in tako naprej. V preteklosti smo določene stvari jemali z večjo lahkoto in življenje je že nekako našlo svojo pot. Danes imamo občutek, da bomo z eno samo napačno določitvijo bistveno posegli v scenarij življenja." In tako se dogaja, da starši enostavno hočejo biti zraven, da otroku pomagajo, da mu takšne odločitve ne morejo kar prepustiti, še pojasnjuje znanstvenica.

Otrok kot "projekt"
Starši se danes (preveč?) identificirajo z otrokom. Kot v službi, projekt z jasnimi cilji postaja tudi otrok: "Mu ne dovolimo, da brez naše vpletenosti sprejme odločitve. Mu ne zaupamo, da je dovolj kompetenten, da zmore. To vodi v začaran krog." Tako najprej otroku ne dovolimo, da dozori, da se sam uči na napakah, da dobi kakšen nauk za naprej. Posledica je vzgoja nekompetentnih otrok, ki pa jih moramo še daleč v odraslo dobo voditi. In tako pridemo do odgovora, zakaj, na primer, starši s svojimi otroki hodijo na govorilne ure profesorjev ali pa na informativne dneve.

Uspeh otroka ali naš uspeh?
Starši nimajo lahke vloge, si jo pa tudi radi zakomplicirajo, pravi Sedmakova: "Malo bolj bi se morali sprostiti in ukvarjati sami s sabo. Razmišljati moramo o našem prostem času, o naših ciljih. Tudi dikcija že kaže na to, kako vse naše moči usmerjamo v otroke. Govorimo o tem, da 'v petek pišemo matematiko' ali 'zgodovino sva pisala.' Kdo je tukaj pisal? Že z besednjakom sporočamo, da se je nekaj korenito spremenilo. Poleg tega uspeh otroka definira družinski status; njegov uspeh govori o mojem uspehu. Lastne nedosežene cilje uresničujemo na otrocih." Vse to pa na krilih potrošniške družbe pelje v tekmovalnost, v kateri se kot starši ne počutimo dobro, še razmišlja dr. Mateja Sedmak. Več pa lahko slišite v zvočnem posnetku.

Mateja Brežan

Mateja Sedmak je članica Inštituta za družboslovne študije ZRS Koper in od leta 2007 njena vodja. Foto: Radio Koper/Lea Širok

Zadnji prispevki