Trenutno se predvaja:
2. oktober 2017 ob 16:53 Zgodbe

Franco Juri: "Tega v demokratični Evropi in demokratični Španiji ni nihče pričakoval."

O nasilnem odzivu španske države na referendum o neodvisnosti Katalonije smo se pogovarjali z nekdanjim veleposlanikom v Madridu Francom Jurijem.
Franco Juri, nekdanji veleposlanik Republike Slovenije v Španiji. Foto: Pomorski muzej Piran

Franco Juri, nekdanji veleposlanik Republike Slovenije v Španiji. Foto: Pomorski muzej Piran

false

Foto: AP

Represija španske vlade nad katalonskimi volivci izven vseh standardov človekovih pravic, dogajanje ob včerajšnjem referendumu komentira direktor Pomorskega muzeja in nekdanji veleposlanik v Španiji Franco Juri. Odziv desne vlade Mariana Rajoya pa ni bil le nesorazmeren in nedopusten, temveč je bil tudi politično zgrešen. Če je bila pred referendumom večina Kataloncev še neodločena in zmedena glede samostojne poti, jih danes večina podpira zamisel o republiki Kataloniji, je Franco Juri za današnjo oddajo Aktualno med drugim povedal Lei Širok.

Franco Juri, kako gledate na dogodke v Kataloniji, na to hudo nasilje, ki ga je izvajala tamkajšnja Guardia Civil oziroma policija?

"Mislim, da smo vsi prizadeti ob takšnih prizorih in novicah. Tega v demokratični Evropi in demokratični Španiji ni nihče pričakoval. Bil sem v stiku tudi s kolegico Elviro Mato, direktorico pomorskega muzeja v Barceloni, ki mi je povedala, da sta tudi njen mož in njen sin v eni od barcelonskih šol branila volilni sedež. Razmere so bile zelo napete. Ne glede na to, kaj si mislimo o utemeljenosti zahtev po neodvisnosti in tudi o sporni izvedbi tega referenduma, lahko rečemo, da odziv španske vlade vsekakor ni bil le nesorazmeren, ampak tudi politično zgrešen. Ustvarja namreč pogoje za to, da bo jutri dejansko večina glasovala za katalonsko republiko in neodvisnost. Škoda je dvojna. Najprej s stališča človekovih pravic: to, kar se je včeraj dogajalo po Kataloniji, je izven vseh standardov varovanja in spoštovanja človekovih pravic. Po drugi strani pa je škoda za samo Španijo tudi politična. Zanjo je odgovorna predvsem madridska vlada Mariana Rajoya."

Kako je sploh lahko prišlo najprej do takšne eskalacije in potem do odločitve katalonskega parlamenta, da enostransko izvede referendum in razglasi samostojnost?

"Najprej moramo pojasniti, da se katalonska zgodovina od nekdaj prepleta s špansko. In sicer vse od poroke med aragonskim kraljem Ferdinandom II. in kastiljsko kraljico Izabelo I. (1469). Katalonci so sicer v določenih obdobjih ohranjali kulturno in siceršnjo avtonomijo. Leta 1714 jim jo je z nasiljem odvzela burbonska centralistična oblast. Znova so jo pridobili v drugi, napredni španski republiki, nato pa jim jo je odvzela Frankova diktatura. Po tranziciji leta 1975 in sprejetju tranzicijske ustave leta 1978 so se ti odnosi sicer umirili, čeprav tranzicija ni dala vseh odgovorov, ki so jih pričakovali različni narodi Španije. Baskom so denimo zagotovili močno, to je, kulturno, administrativno in finančno avtonomijo, Kataloncem pa le kulturno, ne pa tudi finančne avtonomije, ki so jo ti zahtevali in leta 2006 tudi pridobili v ustavi. Desnica, v kateri je bil zelo dejaven tudi zdajšnji premier Mariano Rajoy, tega ni prebavila. Sprožila je ustavno presojo. Leta 2010 je špansko ustavno sodišče razveljavilo ta določila in s tem na stežaj odprlo vrata neodvisnosti."

Na katalonskem referendumu smo videli obraz Španije, ki ga nismo pričakovali. Številni komentatorji poudarjajo, da se v tem kažejo ostanki Francovega režima.

"Lahko se vprašamo, ali ni to dokončen konec mita španske tranzicije. Vsi smo mislili, da bo mirna pot k spravi, ki je bila značilna za Španijo leta 1975, obrodila sadove, ki bi lahko bili zgled drugim evropskim državam. Zdaj se je pokazalo, da ta tranzicija ni bila dokončna, saj sta si jo desnica in levica razlagali vsaka po svoje. Desna Španija še vedno meni, da je tranzicija dokončen cilj, ki ne sme več dovoljevati nobenih, ne ustavnih ne zakonitih sprememb, ki bi bile v prid regijam, ki čutijo nacionalno identiteto. In Katalonija to nedvomno je. Katalonija je dejansko glavna skrb desnice. Gre za močno regijo, ki ima 7 milijonov prebivalcev, ima Barcelono, prestolnico Mediterana."

Evropska unija se je odzvala medlo. Kako naj si razlagamo to nevtralno držo tudi ob takšnih dogodkih?

"Žal to ni bila niti nevtralna drža. Predsednik evropskega parlamenta Antonio Tajani se je na premier odkrito postavil na stran Rajoya. Juncker in drugi so bili bolj mlačni, v neki čudni zadregi. Tudi pri slovenski politiki je čutiti neko slabo vest zaradi naše pretekle zgodovine. Je bilo pa tudi nekaj jasnih sporočil. Prvi se je oglasil bivši predsednik Milan Kučan, pa predsednik državnega zbora in tudi predsednik države. To verjetno ne bo všeč španski vladi, ampak preprosto ne moremo molčati."

Kaj se bo zgodilo zdaj?

"Ne bi želel biti preveč navijaški, zato sem kritičen tudi do nekaterih potez katalonske vlade, ki je vedela, da bo zelo napeto, ampak je kljub temu vztrajala. S pomočjo nekaterih strank v opoziciji bi lahko dosegli več in z manj nasilja. S pogajanji bi sicer verjetno vse skupaj trajalo dlje. Ampak odločili so se za bližnjico in zdaj smo, kjer smo. Pred šestimi meseci separatisti ne bi dobili večine. Po tej represiji pa je večina prebivalcev na strani katalonske republike. Zdaj bi moralo umiriti strasti. Evropa bi morala biti garant dialoga med Barcelono in Madridom. Omogočiti bi morali referendum po standardih mednarodnega prava, z določenim kvorumom ter seveda omogočiti vsem, da glasujejo."

Kako bi se lahko ta nasilna zgodba zdaj razvila?

"Začenja se proces destabilizacije celotne Španije, ne le Katalonije. Španska družba je razklana. Lahko se zgodi, da se ta proces nadaljuje tudi drugod po Evropi. Čaka nas nov referendum na Škotskem, kjer so okoliščine po Brexitu drugačne. Zakaj smo na primer priznali Kosovo, ki ni izpolnjevalo ustavnih pogojev za neodvisnost? Pod vprašajem je celotna evropska demokracija."

Lea Širok


Zadnji prispevki