Trenutno se predvaja:
22. oktober 2020 ob 12:48 Zgodbe

Ko ribja konzerva postane junakinja knjige

Pod okriljem založbe ZRC SAZU je v zbirki Kulturni spomin nedavno izšla knjiga "Zgodbe iz konzerve", ki večplastno pripoveduje o zgodovini predelave in konzerviranja rib v severovzhodnem Jadranu. V knjigi je seveda tudi zgodba konzerv iz Izole.
Delamaris Izola leta 1996. Foto: BoBo
Delamaris Izola leta 1996. Foto: BoBo

Življenje konzerve se začne s smrtjo ribe. Konzerva je majhna škatla, a zelo polna. Je prostor spominov, veselih in žalostnih zgodb, ki jih piše življenje. Včasih je hranila vojake, vzeli smo jo na počitnice, danes je že ekskluzivni kulinarični izdelek ali spominek. In zdaj je ribja konzerva postala tudi junakinja knjige, ki tke nešteto zgodb, povezanih z njo.

Foto: bukla.si

Prof. dr. Tanja Petrović je predstojnica Inštituta za kulturne in spominske študije ZRC SAZU ter sourednica knjige, skupaj z Ivo Kosmos in Martinom Pogačarjem. Knjiga, ki jo je oblikovala Tanja Radež, je polna zanimivih zgodb in izjemnih fotografij.

Konzerva je zares povezovalna, saj je pri nastajanju k sodelovanju pritegnila veliko ljudi. Petrovićeva je po zgodovini brskala skupaj s 13 kolegi, ki so vključili še številne pričevalce."Čeprav se je knjiga začela kot raziskovalni projekt in se dotika vprašanj, ki jih naš inštitut že leta proučuje, pa je tudi rezultat ljubezni do zgodb, predmetov, ki smo jih delili z veliko ljudmi, nekdanjimi delavkami in delavci, ljudmi, ki v teh krajih živijo in so jih konzerve ter vse v zvezi z njimi globoko zaznamovale."

Kako do knjige?
V knjigarni Azil na Novem trgu 2 v Ljubljani, v Izoli jo bo mogoče dobiti v Sobi ustvarjalcev na Manziolijevem trgu. Na spletu pa na e-naslovu narocanje@zrc-sazu.si in po telefonu 01 470 6465.

Od kod ideja in zakaj so se odločili za poklon zgodovini predelave in konzerviranja rib v severovzhodnem Jadranu? "Ideja izhaja iz naše raziskovalne usmeritve o zgodovini industrializacije in deindustrializacije, ki staoblikovali družbo 20. stoletja. Ta proizvodnja je bila v marsičem specifična, nastajala je lokalno in bila odvisna od lokalnega ekosistema, prepletenosti med naravo in družbo, ki je danes drugačna. Zato smo orisali lok od nastanka do načina dela. Kaj je proizvodnja pomenila delavcem in prebivalcem, kaj je pomenil propad te industrije in kako danes gledamo na te tovarne, ki jih ni več, seveda pa tudi na konzerve same."

Koliko ribjih tovarn je nekoč delovalo na območju, ki ga zajema knjiga, kje so bile postavljene in koliko jih še deluje, saj socializem ni bil edini vzrok njihovega propada?

"Tako je, socializem ni bil ne vzrok nastanka ne propada. Večina tovarn je bila odprtih od konca 19. do sredine 20. stoletja na območju jadranske obale do Črne gore. V teh letih je nastalo kar 59 tovarn, 39 na majhnih otokih, v otoških mestih. Zelo pomembne so bile za te kraje, bile so zelo lokalne, se zanašale na lokalno delovno silo, ribo in ribiče, po drugi strani pa je bil izdelek del globalnih poti, proizvodnje, porabe. Ovitki, recimo z Lošinja, Cresa, Izole in od drugod, nam pokažejo, da je bil izvoz zelo pomemben in da niso proizvajali le sardin, pač pa različne vrste ribe, pripravljene na zelo sofisticirane načine."

Zgodbe teh tovarn so močno povezane z ženskami, ki so to izjemno težko delo imele rade. Priseljenke, papaline, sardeline, tvorničarke – to je le nekaj poimenovanj zanje, za delavke, ki so jim tovarne ribjih konzerv prinašale emancipacijo, pa čeprav so smrdele po ribah.

Foto: delamaris.si

"To je še ena specifika ribjih tovarn. Za razliko od drugih panog industrije, so tu najzahtevnejša dela opravljale ženske, moški so bili vzdrževalci in vodje. Čeprav je bilo delo zelo težko, jim je omogočalo ekonomsko neodvisnost, kar je zlasti v petdesetih letih 20. stoletja ogromno pomenilo. Pogosto so bile delavke tudi mladoletne. To je bilo značilno za obdobje po 2. svetovni vojni. To seveda problematiziramo, v članku kolegic iz Hrvaške, ki podrobno pišeta o temnih straneh tega dela, danes bi rekli o izkoriščanju otroškega dela, predvsem takoj po 2. svetovni vojni, a je trajalo kratek čas. Razlog zanj so bili zelo zahtevni povojni časi, ko je marsikdo delal na načine, ki so danes povsem nesprejemljivi. Knjiga je nostalgična v tem, da bomo v njej prepoznali dobre plati socializma in lastnih življenj, sicer pa poglobljeno piše o večplastnih stvareh. So pa te tovarne veliko pomenile prebivalstvu, dajo nam misliti tudi o tem, kar imamo danes - v glavnem zelo centralizirano proizvodnjo, delavci pa imajo malo pravic in so v precej prekarnem položaju."

Tudi v Izoli Delamarisa ni več, čeprav je zaznamoval generacije ljudi. Lani je novinarka TV Koper, Claudia Raspolič, o njem posnela imeniten dokumentarec, ki so ga domačini sprejeli zelo čustveno. Zdaj ribo pakirajo daleč od morja, v Pivki.

"Delamaris je ena od zgodb, ki ponazarja res radikalne spremembe v načinu proizvodnje, kar ni povezano s socializmom. Tovarne niso več mogle tekmovati z bolj tehnološko naprednimi tovarnami. A Delamaris je s preselitvijo obstal, enako tovarna Mirna, večina tovarn pa je izginila. In kaj se je zgodilo? Tako Delamaris, kot še obstoječe tovarne rib, so daleč stran od morja, da je prostor lahko dobil turizem, saj ne gre več za lokalno proizvodnjo. Največja ribja tovarna je danes blizu Niša v Srbiji, zelo daleč od morja."

Konzerva, ki jo poznamo vsi. Foto: Radio Koper

Konzerva je vendarle glavna junakinja knjige. Ogenj je omogočil drugačno pripravo hrane in je začetnik prehrambne revolucije, a tudi druge hladne tehnike so pomembne: soljenje, sušenje, hlajenje, fermentacija in še kaj. Človek je zato, da bi podaljšal obstojnost hrane, potreboval veliko domišljije. Konzerva je nekaj posebnega, namenjena je bila revnim in bogatim, danes je postala tudi zelo ekskluzivna, strežejo jih celo v zelo imenitnih restavracijah, njihove okuse ustvarjajo znani kuharski chefi, je zdrava in celo prestižna jed. Knjiga o njej piše s kančkom nostalgije, saj, kot pravi dr. Tanja Petrović: "… med nami ni človeka, ki ne bi imel osebnega spomina na konzervo in na trenutek, ko je bila obrok. Je pa imeniten predmet, ponuja zgodbo modernizacije 20. stoletja. Ima tudi pogled v prihodnost, saj s tem, ko nekaj konzerviramo, to shranimo za prihodnost. Po drugi strani pa je tu njena temna plat. Vedno je bila hrana za revne, vojake, begunce. Danes pa je postala retro gurmanska jed. Ob nastajanju knjige sem se naučila, da je riba iz konzerve zdrava hrana. Sem pa veliko bolj pozorna na konzerve v trgovinah, na to, od kod prihajajo. V Zadru, recimo, lažje kupiš konzervo iz Maroka kot iz domačega okolja."

Nataša Benčič

Pogovoru lahko prisluhnete na spodnji povezavi.

Naša gostja je bila prof. dr. Tanja Petrović

Zadnji prispevki