Trenutno se predvaja:
18. januar 2020 ob 02:50 Zgodbe

Nora na pse

Pes je najboljši prijatelj vsakega lastnika. A psi, ki rešujejo življenja, so še vedno zagonetka. Psi natančno vedo, kdaj smo v nevarnosti, kdaj smo srečni, kdaj nesrečni ali pa bolni. Njihova zvestoba je brezpogojna in nagonsko pomagajo človeku.
Živalski blues: Loredana Vergan

Reševalni psi iščejo v ruševinah, lavinah ali pogrešane v naravi in mestu. Bernardinec Barry je že leta 1800 rešil izpod lavin več kot 40 ljudi v Alpah, na švicarsko-italijanski meji. To so dejstva iz preteklosti. Ko gledam tega bernardinca na starih fotografijah, si skušam predstavljati, kako so v tistih časih reševali ljudi. Fotografija me odpelje v radosti, ki jih lahko s svojim psom doživiš na snegu. Realne zgodbe so popolnoma drugačne. Nekdanji reševalec s psom, dr. Anton Grad, ki je bil član mobilne enote reševalnih psov Slovenije na popotresnem območju v Turčiji leta 1999, mi je pripovedoval, kako zgleda, ko prideš na ruševino:

"Rekel bi, da ni nekih posebnih občutkov. Pravo razpoloženje te prevzame šele, ko se vrneš domov."

Kako mu verjamem! Ob prihodu na tako območje, med porušene stavbe, med prestrašene ljudi in med tiste, ki jih ne vidiš, ker so zasuti, je tvoj cilj le eden: odločitev, da jih boš s pomočjo psa rešil. Nimaš veliko časa za razmišljanje. Nekje tam spodaj so zasuti ljudje, ki čakajo in upajo, da jim bodo reševalci pomagali. In v takih situacijah so reševalni psi tisti, ki imajo največjo odgovornost in tudi največje sposobnosti, rešujejo jih s svojim skrivnostnim nosom. Skozi zračne koridorje in odprtinice pod ruševino s svojim ostrim vohom zaznajo človeka, ki morda ječi in kliče na pomoč. To uspe samo dobro izšolanim reševalnim psom. Psi imajo svoje predispozicije, a samo te ne zadostujejo. Psa je potrebno šolati s točno določenim namenom. A če si v realni akciji uspešen, je to gotovo posebno zadovoljstvo, saj veš, da sta s psom nekoga rešila. Pravzaprav je reševalni pes tisti, ki je opravil svojo nalogo z odliko. Ti pa si nanj tako ponosen, da ga stisneš k sebi in mu šepneš v uho:

"Dobro si to opravil."

Pes pa od zadovoljstva maha z repom, ker čuti tvojo hvaležnost in nekakšno olajšanje po opravljenem delu.

Psu najbolj pomagamo na treningih. Vadba traja celo življenje in se nikoli ne konča. Za oba, vodnika in psa, je iskanje v ruševini nedvomno težko delo, psihično in fizično. Pomembno je, da ju spremlja velika želja po delu, ki se pri psu gradi postopoma, brez pritiskov. Psu mora biti delo z vodnikom v veselje. S premagovanjem različnih nalog si pes zgradi tudi samozavest in hrabrost, vodnika pa to vzpodbuja k nadaljnjemu delu. Način pasjega iskanja je neverjeten. Med iskanjem, ko zazna človeški vonj, nakaže točko, kjer je največja koncentracija vonja. A si lahko to predstavljate! In potem se začne izkopavanje. Res so neverjetni! Seveda si želimo, da bi bilo tovrstnih iskalnih akcij čim manj, pripravljeni pa moramo biti na vse.

Oni dan mi je kolegica rekla:

"Če bi bila vsaj en dan lahko pes, da bi videla in občutila, kako razmišlja!"

Tudi sama med delom s psom večkrat pomislim na kaj takega. Enostavno iz radovednosti. Ali v dani situaciji na treningu, ko pes opravi svoje delo perfektno in mi ni čisto jasno, kako je prišel do cilja. Pasja dejanja ubesedimo in razmišljamo po človeško, a pes razmišlja po pasje. In njegova dejanja nas velikokrat presežejo. Še danes natančno ne vemo, kako potekajo njegovi miselni procesi. Vsak pes je nekaj posebnega, tudi pri isti pasmi najdemo različne karakterne značilnosti. To je tudi vzrok, da vsakemu psu prilagodimo šolanje, primerno njegovemu nagonu. Nikoli nam ne zmanjka vprašanj o pasjem obnašanju. Večji problem so odgovori, ki jih pes skriva v sebi. Zato sem tako nora na pse.

Loredana Vergan


Zadnji prispevki