Trenutno se predvaja:
30. marec 2020 ob 17:40 Zgodbe

Novinar Blaž Močnik doma med Posočjem in Čedadom

Blaž Močnik je novinar Novega Matajurja, tednika Slovencev v Videmski pokrajini. Bil je dolgoletni dopisnik časnika Delo iz Posočja, zdaj pa, kot pravi, je počaščen, da gradi most med rojaki ob slovenski severnozahodni meji in Posočjem.
Novi virus je v zadnjih tednih zasedel skoraj vse pore našega življenja in vsakdana. Temu so se prilagodili tudi novinarji. Na sliki Blaž Močnik, dopisnik Novega Matajurja na prvi delovni dan. Foto: Osebni arhiv
Novi virus je v zadnjih tednih zasedel skoraj vse pore našega življenja in vsakdana. Temu so se prilagodili tudi novinarji. Na sliki Blaž Močnik, dopisnik Novega Matajurja na prvi delovni dan. Foto: Osebni arhiv

Že prej ste bili navajeni delati od doma kot dopisnik časnika Delo. Kako poteka vaše novinarsko delo v teh izrednih razmerah?

Ostajam doma. Pravzaprav se moje delo glede na zadnjih petnajst let ni kaj bistveno spremenilo, tudi prej je bila Delova pisarna v naši hiši. Zaradi vse te situacije pa ni osebnega stika, dela na samem terenu. Telefonski pogovor je tisto, kar je trenutno najbližje novinarskemu delu. Ni pa isto, pristni stik je le pristni stik.

Na sedež uredništva Novega Matajurja v Čedad ste se vozili še pred nekaj tedni ...

Pravzaprav že mesec dni delam od doma. Dokaj hitro smo v redakciji dobili opozorilo, kaj ta virus potencialno predstavlja. Sodelavec je opravil pogovor s politično osebnostjo, za katero se je izkazalo, da je okužena s koronavirusom. Po tistem se na sam sedež nisem več vračal.

Blaž Močnik na tekmi Pohorje trail. Foto: Osebni arhiv

Kako pogosto se slišite s sodelavci v Čedadu?

Dnevno. Mislim, da je v Čedadu okrog deset primerov okužb. Ni posebej skrb vzbujajoča situacija, so pa po teh razpršenih, hribovitih občinah tudi posamezni primeri. Res je pomembno, da v teh trenutkih ostajamo doma. Tednik deluje sicer relativno normalno.

Kako je s prehajanjem meje, se krajani, ki morajo zaradi službe v Videmsko pokrajino, poslužujejo mejnega prehoda Robič, je ta znova odprt?

Po nekih ocenah se v Videmsko pokrajino iz Posočja, Tolminskega in Kobariškega prek meje v Furlanijo Julijsko krajino dnevno odpravlja približno 120 ljudi in okrog 50 tovornjakov v obe smeri. Še je pomembna ta povezava. Tisti, ki morajo na delo, imajo tako krajšo pot. Prej, ko je bil za nekaj dni mejni prehod Robič zaprt, jim je država zelo otežila pot do dela. Iz Livka do Čedada je bilo na primer potrebno peljati prek Vrtojbe. Sicer italijanski delodajalci ne plačujejo poti na delo.

Zaradi epidemije je bil najprej prizadet turizem. Od tega živi tudi tri četrtine Posočja. Kako to občutijo prebivalci, tisti, ki ponujajo nastanitve in so imeli že predvidene rezervacije?

S tem spomladanskim in toplejšim soncem bi bila dolina že pretekli teden precej polna. Posoški turizem ima to srečo, da je zaradi športov in drugih aktivnosti v naravi turistična sezona kar dolga, od aprila do oktobra. Ne prihajajo ne kajakaši ne ribiči, ki so najžlahtnejši del posoškega turizma. Zdaj tega v aprilu zagotovo ne bo, v maju - vprašanje. Potem pa je vrhunec, ko Posočje obiščejo družine. Kako bo, je veliko vprašanje. Bo pa velik udarec, saj je Posočje v zadnjih petnajstih letih poskrbelo za rekorden obisk. Tudi z 20-odstotno rastjo števila prenočitev.

Ste tudi športnik, smučar, kolesar, tekač, ribič. Prav minuli konec tedna se je začela uradno ribolovna sezona ...

Da, to velja že nekaj let. Seveda sem moral na Sočo. Običajno je prvi dan velik živžav, zdaj pa tega ni bilo. Ne glede na to, da si vsak ribič želi neke samote, namesto obljudenosti, pa je bil občutek precej nenavaden, če sodim po sebi; ta živžav je dajal neko vrednost celotni ribičiji in če tega ni, je nekaj narobe.

Tjaša Lotrič


Zadnji prispevki