Trenutno se predvaja:
6. oktober 2016 ob 18:25 Zgodbe

Rebula je sinonim za Brda, vendar si jo prisvajajo tudi drugi

Sorta, na katero so Brici ponosni, je v svetu vse bolj prepoznavna, predvsem kot osnova za penine. Za Brda je to hkrati priložnost in nevarnost.
false

Novinarji med trtami.

false

Novinarji na vinski delavnici.

false

Predsednik Vinske družbe Slovenije Dušan Brejc (na fotografiji levo).

false

Direktor Vinske kleti Goriška brda Silvan Peršolja in kuharski mojster Tomaž Kavčič.

Rebula je sorta grozdja, na katero so v Goriških brdih posebej ponosni. Direktor vinske kleti na Dobrovem Silvan Peršolja je prejšnji teden udeležencem novinarske trgatve, med katerimi je bil tudi Iztok Novak – Easy, poudaril: "Začeti moramo v letu 1386, ko je bila prvič pisno omenjena, ker so s šestimi vedri rebule poravnali neko dajatev nekemu grofu. Rebula je sinonim za Brda, zato ker se na teh tleh, v tem podnebju, daleč najbolje znajde. V desetih letih, ne glede na vreme, rebula vsaj osemkrat zelo zadovolji pridelovalca. Bilo je neko obdobje, ko so rebulo dojemali kot vino za vsakdanjo rabo, ne pa za kakšna tekmovanja. V zadnjem času pa opažamo, da tako kot se spreminja tipologija hrane - ko gremo vsi proti lažji hrani, mediteranski dieti, ribam, testeninam – raste tudi povpraševanje po lažjih vinih, svežih, ki le imajo nekaj telesa – in ravno tu je rebula doma."

Zaskrbljujoče napovedi iz Furlanije in Veneta

Kakovost letos potrganega grozdja je izjemno dobra, kar napoveduje odličen vinski letnik. Dobro razpoloženje briških vinarjev nekoliko kvarijo le novice o tem, da nameravajo njihovi kolegi iz Furlanije in Veneta pridelovati rebulo v nižinskih predelih. Še nedavno je bila rebula mednarodno neprepoznavna, lokalna sorta. V zadnjem času pa postaja vse bolj zanimiva, saj je idealna osnova za penine. Med primorskimi sortami ima namreč najbolj primerno stopnjo kislin. V briški kleti takšne penine pridelujejo že več kot 50 let. To priložnost so zaznali vinarji v bližnjih italijanskih pokrajinah. Peršolja o tem pravi: "Rebula je doma v Brdih. Tudi v italijanskem delu Brd, na vzhodni in zahodni strani, ampak na terasah, na gričkih, v laporju. Zdaj, po letih in letih, ko jo povsod na trgu potiskamo naprej, so to nenadoma začutili tudi kolegi v Furlaniji in v Venetu. Opažamo, da zelo intenzivno delajo na tem, da posadijo stotine ali tudi tisoče hektarjev. Rebulo želijo uvrstiti v asortiment tudi tam, v ravnini, kjer je nikoli ni bilo. V ozadju je najbrž tudi zgodba o proseku, ki je svetovni fenomen in najbrž dosega svoje vrhove. Previdni vinogradniki že iščejo naslednjo zgodbo – nekaj, da bi pritegnilo pozornost. Rebula kot osnova za peneča vina je idealna za to. Seveda rebula, ki raste na hribu v laporju, ne rebula, ki je na ravnini v peščenih tleh, namakana. Kakor slišimo, že imajo pravilnike, da se lahko pridela 20 ali več ton, oziroma za zelo izbrana vina 15 ton na hektar. Če vemo, da v Brdih že zelo veliko, kadar dosežeš 9 ali 10 ton, potem je tudi jasno, da ne govorimo o isti kvaliteti, o isti tipologiji sorte."

Rebulo že poznajo tudi v Ameriki

Predsednik Vinske družbe Slovenije Dušan Brejc je povedal, da je leta 1993 v Ameriki opazil, da je največji svetovni vinar, Gallo iz Kalifornije, prodajal steklenice z napisom 'chardonnay & ribolla gialla'. Ko je takrat prišel v Brda, je opozoril vodstvo kleti. "Če je največji vinar na svetu dal 'ribollo giallo' ob številko ena, kar je chardonnay, potem bi bilo naivno misliti, da takšna vele-firma, svetovnega pomena, to naredi naključno. Velik kapital nikoli ne dela stvari naključno. Takrat marsikdo, se mi zdi, tudi v Sloveniji ni verjel, da bi rebula lahko postala taka entiteta, o kateri bi danes govorili, na primer blogerji, tudi v Ameriki," je dejal Brejc in pojasnil, da je mu je letos na sejmu v ZDA nek domačin takoj naštel pet slovenskih pridelovalcev rebule.

Slovenija ne more ustvarjati mode, lahko pa jo kakovostno nadgradi

Tudi Brejc razmišlja o tem, kaj bo Brdom prinesla večja razširjenost rebule: "Seveda se vprašamo, kako bo zdaj, ko nastaja čez mejo en nov blok, po isti logiki velikega kapitala. Velika država programira naslednjo modo. Izpostavil sem tri dejstva, kako si lahko uspešen: ali ustvarjaš modo ali si moda ali jemlješ tržne deleže drugim. Ni četrte metode za uspeh na mednarodnem trgu. Mi vemo, da tržnih deležev ne bomo prevzemali, ker nimamo sredstev za to. Prav tako je naivno misliti, da bomo ustvarjali modo, ker za to potrebuješ sredstva. Da bi imeli danes v Sloveniji neko originalno vino, samo po sebi, je tudi težko misliti, ker če bo Italija res naredila ta korak in bo imela nekaj tisoč hektarjev v nekaj naslednjih letih, se ta originalnost sorte ne bo izrazila skozi prestiž, ampak skozi bolj množično zgodbo. To seveda ne pomeni, da v neki nadgradnji ne bo tudi prestiža. Če bi zaokrožil odgovor na vprašanje, kakšen je pomen rebule za Brda: kdo si je leta 1970 upal napovedati, da bo 30 let kasneje chardonnay številka ena med belimi sortami na celem svetu? Nihče. In se je zgodilo. Danes nihče ne zna napovedati, katera sorta bo prva čez deset let."

Romantika ne prinaša gospodarskega uspeha

Slovensko vinsko gospodarstvo je drugačno kot v velikih državah, kjer si zaradi obsega proizvodnje ne smejo privoščiti naključnih poskusov. "Zato se pri nas dogajajo ekstremne zgodbe, imidž projekti. Mi zamenjujemo osnovne pojme vinske ekonomije s prestižnostjo. Pri nas je izvoz prestiž, povsod drugod pa je izvoz nuja. Zato, po domače povedano, najboljših vin ne bomo mogli prodati doma. Kupna moč tega ne bo omogočala in bo tako, kot je že bilo nekoč v preteklosti: najboljše stvari ponudiš trgu in tam dosežeš razliko v ceni. Tista vina, ki bodo bolj konzumna, pa bomo morali sami popiti. Po eni strani je to slišati žalostno, ker ni nič romantike, ker je to trg, 'sheer business' bi rekli Američani. Rečejo tudi: 'It's art if it sells.' – samo v tem primeru je umetnost, če se proda. Mi smo morda v neki fazi, ko si sicer želimo, da bi lepote slovenske dežele in kakovost naših vin odigrala tako, da bi nam uspelo. Malo pa tudi pozabljamo, da bi morali to zgodbo opredmetiti skozi številke, da bi morali narediti načrt in predvideti sredstva, od kod bodo prišla, kdo bo to zgodbo peljal, s čim jo bo peljal, kdaj jo bo peljal. Napisati bi morali tistih pet ciljev in jim slediti – in tri leta ne sme nihče ničesar spremeniti," je na koncu svetoval Brejc.

I.N., I.K.B., B.K.


Zadnji prispevki