Trenutno se predvaja:
30. marec 2018 ob 19:43 Zgodbe

Škof Jurij Bizjak:"Če bi mamam dali ustrezno plačilo, bi marsikatera ostala doma."

Pred kratkim ste se vrnili z obiska v Vatikanu, kjer ste se med drugim srečali tudi s papežem. Je bilo to prvo srečanje s svetim očetom?

Prvo srečanje z nekoliko daljšim pogovorom. Prvič sva se sicer videla v Sredipolju, ob obletnici prve svetovne vojne. Takrat sem stopil do njega in dal nam je zelo lepo glinasto svetilko. Izročil sem mu pozdrave naših vernikov in povedal, od kod sem. Tokrat pa smo lahko malo dlje posedeli z njim. Že zjutraj smo bili pri njegovi maši v kapeli svete Marte, po maši smo se srečali na hodniku in se spet samo pozdravili. Povedal sem, od kod prihajam, mu izročil pozdrave naših vernikov, našega nuncija, to je bilo vse. A še isti dan, v četrtek, smo se ob 10-ih pri njem zbrali vsi škofje in bili tam več kot dve uri.

To ni bilo le vljudnostno srečanje, ampak delovni obisk, med katerim škofje papežu poročajo o stanju svojih škofij in mu predstavijo ključne izzive, s katerimi se srečujejo. Kaj ste vi povedali?

Eno je srečanje s svetim očetom, drugo pa so kongregacije. To so vatikanska ministrstva, kamor pošiljamo poročilo o delovanju posameznih področij, potem sledi pogovor o tem poročilu. Ponavadi je tam prefekt, ta, ki vodi kongregacijo ter še štiri do pet njegovih sodelavcev. Na nekatere kongregacije nas je šlo vseh devet škofov, kolikor nas je bilo v Rimu, za nekatere druge papeške svete, komisije, pa smo se razdelili. Šli smo po trije, štirje, ker je preveč vsega, da bi vse to obdelali v enem tednu. Sam sem bil pooblaščen, da v imenu celotne škofovske konference predstavim stvar na kongregaciji za nauk vere. Na tej kongregaciji sem izpostavil, kako mi sledimo cerkvenim dokumentom, da jih prevajamo, skrbimo, da so duhovniki z njimi seznanjeni in da se to razširi tudi med ljudi. To je bil katekizem, potem pa vsi dokumenti, ki so »kompendi« in sprotne zadeve, to, kar prihaja s kongregacije, kako seznanjamo naše duhovnike, duhovniki pa vernike v celotni naši pokrajini.
Izpostavil sem vprašanje sekularizacije. Ni nekaj novega, je tudi drugod po svetu, ampak tudi pri nas se to čuti in prav je, da vedo, da je tudi pri nas prisotno to vprašanje in s tem v zvezi tudi vprašanje pojava sekt. Odgovor je vedno enak. Če se nekako 'poplitvi' prava vera, se ljudje oprimejo takšnih, malo lažjih stvari, ki naj bi na hitro prinašale sadove, kar se malokdaj uresniči. Pri nas takšnih 'trdih' vprašanj niti ni. Več težav imajo drugod. Zlasti v Južni Ameriki vre. Pri nas je bolj mirno, a ponekod gredo do skrajnosti.
Eno posebno gibanje, ki sem ga tudi omenjal, je bilo čaščenje treh src. To je ena posebna pobožnost, ki naj bi k nam prišla iz Južne Amerike in naj bi bila za celo cerkev v redu, naj bi bilo vse odobreno, v resnici pa ni tako. To je bolj privatna zadeva. To smo skušali ustaviti, postaviti v neke okvire. Sem jih malo potolažil in rekel, da smo mi mogoče bolj nagnjeni ali sprejemljivi za take stvari, ker imamo Radensko in tri srca. Pa je rekel: »Škoda, da niste prinesli ene steklenice s sabo.« Pogovor je bil zelo sproščen.

Materialnega stanja koprske škofije niste posebej izpostavljali, kakšno je?

Ne kot neko ostro vprašanje ali konica neke razprave, temveč bolj v sklopu drugih stvari je bilo omenjeno vprašanje Maribora. Kar se tiče naše škofije, drži, da smo še vedno med skromnimi škofijami, nimamo pa kreditov, nimamo dolgov, tako da se s tega vidika dobro počutimo in peljemo naprej s tem, kar uspemo pridobiti. Nobene pripombe ni bilo na naše delo.

Koprska škofija pokriva praktično celo Primorsko, do pred kratkim je imela skoraj 200 cerkva. Lani je korenito zmanjšala število župnij. Te je skoraj prepolovila, zakaj?

Pri nas je bil nek poseben položaj, zlasti, kar se tiče manjših župnij. Torej: vsaka škofija ima vsaj nekaj manjših župnij, pri nas jih je več zaradi zgodovinskih razlogov. Na vsak način je naša škofija bolj na prepihu kakor ostale. Zlasti bolj kot, recimo, osrednja, ljubljanska. Mi smo na meji in tukaj so se skozi zgodovino čutili različni vplivi, načini, kako reševati določena vprašanja. In tako je prišlo do tega, da je bilo tukaj 193 pastoralnih enot. Kasneje se je pokazalo, da ima skoraj polovica teh pastoralnih enot manj kot 500 prebivalcev, nekatere pa še manj. Dogajalo se je, da je imelo precej župnikov po dve, tri, štiri župnije. To je po eni strani lahko v redu, po drugi strani pa malo manj. Delo je razdrobljeno in vedno bolj se kaže, da je to boljše poenotiti. 90 pastoralnih enot je imelo lastnega župnika, se pravi, da je imel vsak župnik v povprečju več kot po dve. To seveda ni dobro, so take župnije, ki že več desetletij niso imele svojega župnika, zato je boljše, da se župnija pridruži. Tako se župnija bolj poveže in lažje izpolnjuje določene stvari. Povprečje v naši župniji je 1500, še zmeraj jih je nekaj pod 1000, in spadamo na seznam župnij, ki niso velike.

Se je poteza izkazalo za dobro?

Zaenkrat sem prepričan, da ja. Velika večina župnikov je bila za to. Če bi bili župniki v dvomih oziroma v strahu, ne bi sprejeli take odločitve.

Slovenska cerkev se bori s pomanjkanjem redovnikov in še posebej redovnic. Koprska škofija verjetno ni izjema?

Ni izjema. Zlasti redovnic, a tudi duhovnikov. Z manjšim številom župnij je nekoliko lažje. Trenutno z duhovniki pokrivamo tako, kot se pričakuje, lahko bi jih bilo tudi več, dela nikoli ne manjka. Je pa v zadnjem času pomanjkanje pri ženskih redovih. Zanimivo, prejšnji mesec sem bil pri karmeličankah, so v Sori pa v Mirni peči pri nas, in imajo skoraj polno hišo in to mlajših redovnic. To je en korenit odziv. Po eni strani je družba nekoliko posvetna, sekularizirana, kot smo prej omenili, po drugi strani pa se čuti, da mladina išče rešitev v drugo smer. Najprej gredo v tiste najbolj tipične oziroma najmočnejše skupnosti, ki se posvečajo res samo bogoslužju, molitvam, medsebojnim razpravam.

Bi po vašem mnenju redovnice morale imeti oziroma dobiti pomembnejšo vlogo znotraj cerkve?

Vsekakor, že dolgo. Torej, ves čas po koncilu je težnja, da se vloga vernikov v cerkvi krepi, tudi pogoji so dani, ne gre za to, da je bila prej cerkev proti, a raven potrebnega znanja, potrebnih lastnosti je bila nižja. Nekoč je bilo to bolj v rokah župnika, mežnarja. Zdaj se je pa ta raven zelo dvignila, tako imamo vse te župnijske svete, imamo ključarje, pevce, organiste, vsega je več kot včasih in vse je na dosti višji ravni. Po župnijah imamo resnično veliko zelo lepo urejenih, utečenih ustanov, ki zelo lepo delujejo. Redovnice gotovo pridobivajo, vsekakor. Imajo več verouka, vodijo kakšne pobožnosti. Če gre vprašanje v to smer, ali lahko redovnice postanejo duhovnice, to zaenkrat ne bo šlo. Tudi na eni kongregaciji se je porajalo to vprašanje, pa so nam rekli, da naj ne hitimo v tej smeri, ker se še ne ve, kako bo. Za tem je ena druga stvar, ne le redovnice, zdi se, da je ženska na splošno v cerkvi potisnjena vstran, nima vloge, ki bi jo lahko dobila. Cerkev zelo ceni prvenstveno in zelo težka nalogo žene, to je družina. Če jo cerkev preveč obremenjuje, trpi družina. To se že dogaja tudi na civilnem področju. Nauk cerkve je zelo jasen, kar se tega tiče. Bolj koristno za družbo, narod in za razvoj drugih reči, tudi za vzgojo otrok in mladine, bi bilo, če bi bilo več žena doma in bi jim to delo plačali. Sto razprav je o tem, kako bi družino izboljšali, zelo preprosto je. Če bi mamam dali ustrezno plačilo, bi marsikatera ostala doma.

Škofje ste povabili svetega očeta na pastoralni obisk Slovenije, kakšen je bil njegov odziv?

Oče je takoj rekel, da rad obiskuje manjše narode in da tudi mi nismo ravno velik narod. Zelo dobro se je odzval na naše vabilo, a najti moramo ustrezen razlog. Da bi kar tako prišel, samo reči 'dober dan', ne bo šlo. Doseči moramo nek rezultat, cilj, sporazum ali kaj takega in potem bo sveti oče prišel. Lahko je tudi kakšen drugačen razlog, če razglasimo kakšnega svetnika, recimo. No, v tem primeru bi lahko prišel tudi kakšen kardinal ali prefekt kongregacije za svetnike, morda bi poslal koga drugega. Veliko ovir je na poti, da bi v doglednem času naredili kakšen velik premik, ne kaže. Vendar upanje vedno ostaja.

Barbara Kampos


Zadnji prispevki