Trenutno se predvaja:
25. januar 2019 ob 21:23 Zgodbe

Slovenski otroci se veliko gibljejo, ugotavljajo tako po svetu kot pri nas

Raziskava je nedavno pokazala, da je vsesplošna telesna dejavnost slovenskih otrok najboljša na svetu. Svoje izkušnje glede tega sta nam v Ajdovščini predstavila učitelj telesne vzgoje Aleksander Lapajne in pediatrinja Katja Likar Šoštarič.

Aleksander Lapajne. Foto: Sandi Škvarč

Dr. Katja Šoštarič Likar. Foto: Sandi Škvarč

Mednarodna zveza za aktivne in zdrave otroke je v nedavni raziskavi ugotovila, da so slovenski otroci med najbolj telesno aktivnimi na svetu. Študijo je pripravilo 517 strokovnjakov, ki so ocenjevali deset najpogostejših dejavnikov, povezanih s telesno dejavnostjo otrok in mladine. Slovenija je prejela najboljše ocene v štirih kategorijah, tudi v najpomembnejši: vsesplošna telesna aktivnost. Zveza je obenem, v povezavi s Slovenijo, izpostavila pomemben vpliv športa na na slovensko kulturo.

Na to temo smo pripravili dva pogovora. Naš prvi sogovornik je profesor športne vzgoje na ajdovski osnovni šoli, rokometni trener in strokovnjak za telesno pripravo Aleksander Lapajne. Svoj pogled pa nam je zaupala tudi pediatrinja v ajdovskem zdravstvenem domu dr. Katja Likar Šoštarič.

Aleksander Lapajne, najprej temeljno vprašanje: se slovenski otroci dovolj gibljejo?

"Glede na mednarodna poročila, ki smo jih zdaj videli, bi lahko temu tako rekli. Kot učitelj športa na osnovni šoli sem mogoče včasih malo skeptičen. Po drugi strani pa, če vidim, kako se vpisujejo v obšolske dejavnosti oziroma izbirne predmete, lahko temu pritrdimo."

Gre morda celo za pretiravanje, kajti nekateri se vpišejo celo v več krožkov?

"Da ... (smeh) ... res je. Včasih imam katerega od učencev pri uri športne vzgoje, potem pa pride še na dva neobvezna krožka v istem dnevu. Ampak če se spomnimo svojih mladih dni, vemo, da smo bili kar cele dneve zunaj in se ukvarjali s športi, takimi in drugačnimi. To je primarna potreba mladega človeka in dobro je, da se to spodbuja."

Kdo jih spodbuja? Je to zgled staršev ali morda tudi vseprisotni športni zvezdniki na malih zaslonih?

"Glede zvezdnikov se ne bi ravno strinjal. Ko smo bili mi mladi, je bilo teh prenosov res malo in smo jih z velikim veseljem gledali. Tistim, ki smo bili bolj športno naravnani, so bili mogoče res povod, da smo se aktivno vključevali v neke športne panoge. Zdaj pa, mislim, da otroci ne gledajo toliko tega športa, ki ga je, ne morem reči preveč, vendar ga je toliko, da ga ne moreš konzumirati. Mislim, da gre za primarno potrebo človeka po gibanju. Hkrati pa mislim, da so starši v zadnjih letih dojeli pomen gibanja. Morda se starši zdaj še bolj posvečajo sami sebi, v smislu gibanja, kot njihovi otroci. Mislim pa, da bo to spodbudilo tudi otroke h gibanju, seveda na način, ki si ga želijo."

Kaj jih bolj privlači, po vaših izkušnjah, kolektivni ali individualni športi?

"Če se gibljejo po zaprtih prostorih, so to, seveda, igre z žogo, vendar kot vidim pri kolegici, ki ima neobvezne izbirne vsebine, so tukaj tudi gimnastika, atletika, tudi izbirni predmet plavanje je dobro obiskan na naši šoli."

Kako je z debelostjo otrok, z vašega zornega kota?

"Težko rečem, da je kdo pretirano debel ali adipozen ali pa 'premočan'. Mogoče je en na dvajset otrok. Ampak v bistvu veš, da se bo nekako, skozi leta, tja do devetega razreda, že nekako izklesal. Pa pri tem ni nobenega pritiska."

Dr. Katja Šoštarič Likar, lahko potrdite ugotovitve raziskovalcev?

"Danes sem prvič slišala o tem. Malo sem začudena, vendar smo na predavanjih o družinski obravnavi debelosti pri otrocih, ki jih organizira Ministrstvo za zdravje, res izvedeli, da smo v Sloveniji zelo popravili to, kar so govorili zadnja leta, da so naši otroci slabše gibalno sposobni. V Sloveniji se je obrnilo na boljše."

V kakšnem smislu se je obrnilo na boljše oziroma zakaj. So starši zgled ali je več televizijskih prenosov, kjer mladi vidijo popularne športnike?

"Nam so razložili, da se zelo veliko spreminja pri organizaciji športne vzgoje v šolah. Ta organizacija je zelo dobra že, odkar imamo šolski karton in od takrat, ko smo prepoznali, da so bila dekleta celo boljša od fantkov. Takrat se je spremenilo v naši državi, treba je bilo nekaj urediti. Ker imamo najbrž dobro organizirano tako šolstvo kot zdravstvo, se to tudi pozna."

Kako pa je z debelostjo? Se povečuje, zmanjšuje, stagnira?

"Na območju zahodne Slovenije smo v tej raziskavi ugotovili, da smo v tretjem razredu težko dobili predebele otroke. Z lahkoto smo jih dobili v šestem razredu. Res je, da so šolarji najbolj obremenjeni nekje pred puberteto in se potem to nekako izboljša, vendar drugod po Sloveniji ni bilo težko dobiti debelih otrok – od Kamnika do Prekmurja."

Ali morda v zadnjem času zaradi povečane aktivnosti prihaja v vašo ordinacijo tudi več otrok s poškodbami?

"No, to pa je zadnja leta kar res tako. Tako kot so psihične težave večje pri šolarjih, je gotovo tudi več športnih poškodb. Oziroma, tako bom rekla: pri vseh poškodbah želimo izvedeti, kako so nastale, zato gredo v natančno obravnavo. Iz tega lahko rečemo, da je tega več, da so otroci tudi prej izpostavljeni operativnim posegom. Morda gre za pretirano obremenjevanje, ne vem."

Katere poškodbe so najhujše oziroma katerih je največ?

"Skoraj zagotovo kolena. Pri kolesarjih tudi rame in odrgnine. Nekaj pa smo imeli tudi zelo grdih poškodb na toboganih v toplicah ali na morju. To je nevarno za hrbtenice, imeli smo tudi šolske otroke z zlomom hrbtenice. Tudi trampolini so nam v zadnjih letih prinesli kar nekaj nesreč pri igri in športu."

Bi lahko rekli, da so v zadnjem času otroci manj odporni, ali so bile tudi prej takšne poškodbe?

"Gotovo so bili otroci včasih bolj gibljivi, zlasti iz vasi in s hribov, v mestih mogoče manj. Zdaj najdemo več otrok, ki so zelo slabo gibljivi. Jaz sem dobila gimnazijca, ki ni mogel narediti predklona. To mi je bilo grozno. Morala sem ga vpeljati v vaje in ga spet naročiti čez dva meseca, da je to zmogel. Veliko otrok je športnih, veliko možnosti imajo, so pa na drugi strani tudi otroci, ki prav ničesar od tega nimajo in ki so prav zaležani oziroma v stanju, ki ogroža zdravje."

Prihajajo starši in otroci k vam tudi po opravičila, da ne bi telovadili?

"To se je v zadnjih letih zelo spremenilo. Ne pišemo več skoraj nobenih opravičil oziroma, če pišemo, pišemo usmerjena opravičila. Niti enemu otroku v šoli ni treba, da pri uri športne vzgoje sedi. Za vsakega se mora najti neko primerno gibanje. Tudi, če je bil prej bolan, je neko gibanje za njega primerno, recimo vaje za lepo držo, dihalne vaje ali podobno. Po poškodbah pa usmerjene vaje, ki se jih otrok nauči že pri fizioterapiji, ko se rehabilitira. Take mora delati tudi pri telovadbi. Torej mi stremimo k temu, da prav vsak lahko nekaj naredi, in mislim, da je to tudi pripomoglo k temu, da so naši otroci bolj 'fit'"

Verjetno pa priporočate zmernost.

"Vedno. Zmernost in pravilno obremenitev, da ne pride do poškodb."

Pri vrhunskem športu je to težko, vedno se gre preko meja.

"Res je, vedno se gre preko meja, vendar naša Tina Maze je bila vzor, verjetno je bila pravilno trenirana in vse je bilo, kot mora biti."

Se vam zdi kakšen šport bolj nevaren za poškodbe?

"Zdaj ste me vprašali prav. V Ajdovščini imamo to kolesarstvo (gorsko in BMX, op. p.), Črn Trn, kjer mi gredo kar lasje pokonci, ko pridejo otroci. Tu imamo ogromno poškodb. Meni se zdi to zelo nevaren šport. Imamo tudi majhne otroke, tudi predšolske, ki že vozijo neke avtomobilčke po kamnolomih, in take reči, ko se kar zgražamo in starše učimo, da verjetno to ni tako primerno. Zdaj tehnika omogoča res veliko, tudi nevarnih športov."

Pogovarjal se je Sandi Škvarč. Zvočni posnetek lahko poslušate prek povezave nad besedilom.


Zadnji prispevki