Trenutno se predvaja:
3. junij 2020 ob 11:00 Zgodbe

Svet, ki smo ga poznali, je iztiril, imamo priložnost, da položimo nove tire

Kako bo koranavirus vplival na našo prihodnost, na družbo in posameznika? Kakšne vplive že ima v politiki in zakaj so politično aktivni postali milenjici?
Foto: MMC RTV SLO
Foto: MMC RTV SLO

Pogovarjali smo se s filozofom in pisateljem dr. Mirtom Komelom. "V obdobju karantene so mladi prvič občutili, kaj pomeni svoboda, zato svoboda zanje še nikoli ni imela tako dobrega okusa kot v času epidemije, ko jim je bila odvzeta," je prepričan Komel, ki nam je povedal tudi, zakaj je bilo v Sloveniji občasno kot v prizorih iz knjige To ni dežela za starce. Pogovor je pripravila Nataša Uršič.


Kako ste doživljali karanteno – kot pozitivno ali kot negativno travmo?

Za veliko število ljudi je bila ta situacija travmatična, v smislu, da bi jo vsi radi potisnili v enega izmed tistih predalov, kamor postavljamo stvari, ki nam povzročajo nelagodje in se vrnili nazaj v utečene tirnice vsakdanjega življenja. Mislim, da je slednje dvojno iluzorično – ker, kot nas je naučila freudovska psihoanaliza, ničesar zares nikoli ne pozabimo in drugič zato, ker je svet, ki smo ga poznali prej, nepovratno izgubljen. Zdaj, ko se vračamo 'normalo', mislim, da se ne vračamo 'nazaj v normalo', ampak se vračamo 'naprej v normalo'. Soustvarjamo neko novo, prilagojeno situacijo, v kateri se moramo na novo znajti.
Ogromno stvari, ki smo jih prej imeli za samoumevne in normalne, so sedaj odpadle oziroma so se postavile pod vprašaj. Ena od teh je ideja, da je kapitalistični napredek, to vrtoglavo vrtenje v spirali navzgor, kjer smo vedno bolj učinkoviti, vedno bolj produktivni, kar se je kazalo kot naravni proces razvoja, ustavil po vsem svetu. Videli smo, da kapitalizem, tržno gospodarstvo in potrošništvo v takšni oblikah, v kakršnih smo drveli poprej, niso tako nujne kot se nam je zdelo na prvi pogled.

Če na eni strani 'kolesarji' menijo, da zdajšnja politična oblast epidemijo zlorablja kot kritje za pritiske na medije, sodstvo, nevladne organizacije in da se je začelo že z selektivnim upoštevanjem epidemiologov, vojaškim komuniciranjem z javnostjo, domnevnimi nepravilnostmi pri nabavi zaščitne opreme, so drugi prepričani, da je njihovo ravnanje edino pravilno in da izredne razmere upravičujejo vse naštete ukrepe.

Mislim, da je sedanja vlada, obratno kot Trump, ravnala veliko bolj odgovorno, kar se tiče vprašanja 'hendlanja« karantene, uvajanja ukrepov za zaščito prebivalcev. Po drugi strani je z levo roko poskrbela za prebivalstvo, z desno pa se je v tej situaciji tudi okoristila. V tem smislu ni nič drugače kot v vsaki vojni situaciji, ko se najdejo vojni dobičkarji, ki izkoristijo izredno stanje tam, kjer stvari ne funkcionirajo tako, kot je treba, in kjer ni konstantnega nadzora medijev, državljanov in opozicije zaradi čisto praktičnih razlogov, v katere nas je pahnila koronovirualna epidemija. In v tem oziru je ravnalo skrajno politično neodgovorno. Ne samo da se je okoristila, temveč je ravnala tudi v nekorist. Takojšnja reakcija, vsaj odgovornejšega dela državljanov, je bila, da je šla protestirat pred parlament proti vladi, tako kot se je zgodilo že za časa vstajniških gibanj. Sporočilo vseh teh kolesarskih protestov je zelo enostavno - hočejo pokazati, da oblasti v državi nima vlada, temveč ljudstvo in da vlada ne more ravnati avtokratsko ali samovoljno, kot se ji zdi. V tem oziru si je vlada naredila slabo uslugo.

Med 'kolesarji' je veliko mladih. Tudi tistih, ki so rojeni po letu 2000, torej milenijci, za katere je veljalo, da jih politika in družba ne zanimata, ne brigata...

Vsaj kar se mladih tiče, lahko z gotovostjo rečem, da vsaka generacija doživi politično prebujanje. To lahko traja daljše ali krajše obdobje. Mislim, da so politične in zgodovinske okoliščine tiste, ki diktirajo, kdaj se bo kaka generacija politično prebudila. Za eno generacijo je bilo to obdobje osamosvojitve Slovenije oziroma celotno dogajanje v civilni družbi v času osamosvojitve v 80. letih. Za nekatere je bilo potem dolgo zamolklo obdobje v 90. letih, ko sta se v Sloveniji cedila med in mleko. Šele nato pride 11. september, vojna v Iraku in čez nekaj let gospodarska kriza. Zgodovinska situacija se je začela tako spreminjati, da se je, vsaj kar se tiče moje generacije, začel bolj politično aktivirati in mobilizirati. Ne da prej nismo spremljali politike. Smo. Ampak kar se tiče političnega aktivizma, pomeni, da se kot državljani moramo zavedamo, da je država seštevek vseh njenih državljanov, ne pa, da jo prepustimo na vsake štiri leta vladi in parlamentu ter političnim institucijam in potem naj teče po svoje. Kot državljani moramo budno spremljati in moramo biti sami aktivni. V tem oziru so se mladi znašli v situaciji, ko jih je doletela karantena. Ko jih je doletela ta realnost, ki ni padla z neba, ampak je prišla iz jame … mislim, da je potegnila za sabo vrsto drugih stvari. Ne samo osebnih in eksistencialnih premislekov, temveč tudi družbenopolitičnih, ki pridejo zraven.
Svoboda za mlade še nikoli ni imela toliko dobrega okusa kot v času epidemije, ko jim je bila odvzeta.

Srečanja in dotikanja so bila pred tem obdobjem del našega življenja. Vi ste prav dotik vkomponirali v svoj romaneskni prvenec Pianistov dotik, v katerem odstrete nenavaden pogled na to, kaj se zgodi, ko se ne moremo več dotikati.

Protagonist romana Gabrijel Goldman razvije iz svojega življenja fobijo dotika. To pomeni, da se boji vsakega stika z ljudmi, rečmi. Ta fobija je postala zelo posrečena metafora položaja vseh nas. Naenkrat smo postali pozorni na dotike. Zdaj, ko je karantena suspendirana za določeno obdobje, mi je osebno bilo zelo zanimivo videti, kako smo se po vseh teh mesecih spet vrnili na ulice. Že na Bevkovem trgu v Novi Gorici sem opazil, kakšne zadrege so nastale. Ali se bomo rokovali, objeli, kako - s komolci, čevlji? Tisto, kar se nam je zdelo do včeraj samoumevno, torej spontani dotiki tekom dneva, je postalo vprašanje. Prepoved ali izguba dotika ima po eni strani koristno plat v tem, da smo postali pozorni na dotik. Kako deluje, kaj sporoča, saj smo ga pogrešali. Po drugi strani pa je tukaj zagata, mogoče past. Če pogledamo nazaj, v Sloveniji tudi prej nismo bili ljudstvo dotikov. No, mogoče se Primorci razlikujemo od ostale Slovenije, ker smo odeti v to mediteransko kulturo dotikanja. V medijih smo spremljali, kaj se jim dogaja, kakšno hudo eksistencialno stisko so doživljali, ker se niso smeli objemati, poljubljati na lice ... V tem smislu, da ne bi preveč ojačali fantazme dotika, pride prav ta znana lekarniška psihoanalitska formulacija, da smo izgubili tisto, česar nismo nikoli imeli. Šele zdaj vrednotimo dotik tako zelo visoko, saj ga poprej nismo vrednotili. Izgubili smo način dotikanja, ki ga prej sploh nismo prakticirali na način, kot bi si ga zdaj želeli prakticirati.

Pogovor z dr. Mirtom Komelom

Zadnji prispevki