Trenutno se predvaja:
16. februar 2018 ob 19:26 Zgodbe

Tolminci rešujejo v gorah že 70 let, v tem desetletju bistveno bolj pogosto kot prej

V prvih 60 letih so na postaji Gorske reševalne službe v Tolminu zabeležili 553 posredovanj, v zadnjem desetletju kar 790.

V Sloveniji je 17 postaj gorske reševalne službe. Med njimi je, glede na statistiko, zadnja leta najbolj obremenjena tolminska, ki letos praznuje 70. obletnico ustanovitve. Od leta 1948 do konca leta 2017 so njeni reševalci skupaj posredovali 1342-krat. V tem času so se spletla številna prijateljstva in zgodbe.

S pravim reševanjem so začeli v letu 1952

"Naj se javijo prostovoljci," se je glasil poziv predsednika Planinskega društva Tolmin Janeza Vidmarja pred več kot 70 leti, ko so iskali prve gorske reševalce na Tolminskem, pripoveduje Žarko Rovšček, ki skrbno beleži zgodovino tolminskega planinskega društva: "Po takratni shemi razdelitve Gorske reševalne službe je bil Bovec nekakšna baza, potem pa so bile enote izven Bovca. Ena taka enota je bil tudi Tolmin. Leta 1948 se je pojavila ta prva skupina prostovoljcev, reševalcev znotraj Planinskega društva Tolmin. Leta 1950 pa je Planinska zveza izdala en dokument, kjer je bila sprejeta ta razdelitev mreže postaj Gorske reševalne službe in znotraj se je znašel tudi Tolmin, ki je takrat prvič dobil ime Postaja GRS Tolmin. Prej je bila to samo tako imenovana reševalna skupina. Leta 1952 je pa bila na Tolminskem velika snežna ujma in lahko rečemo, da je bilo od leta 1948 do 1952 reševanje bolj formalna zadeva, po letu 1952 pa so začeli malo bolj resno delovati. Potem kasneje je prišlo do združitve postaj Tolmin in Kobarid v enovito in to še danes tako ostaja."

Kasneje so se oblikovale operativne skupine v Kobaridu, Podbrdu in Tolminu, zadnja leta imajo pridružene člane tudi v Ajdovščini in na Idrijsko-Cerkljanskem. Skupaj pokrivajo 13 občin – pravzaprav vso severno Primorsko razen Bovca, kjer deluje samostojna postaja.

V zadnjem desetletju so nesreče v gorah bistveno pogostejše

V prvih 60 letih so zabeležili 553 posredovanj, v zadnjem desetletju kar 790, je zgovorna statistika, za katero poleg fotografskega arhiva skrbi tajnik postaje GRS Tolmin in aktivni reševalec Miljko Lesjak. Povedal je: "Če pogledamo to statistiko, smo samo v zadnjih sedmih letih opravili toliko reševanj, kot smo jih prej v 60 letih. To kaže, da smo zdaj precej bolj obremenjeni, da je precej več reševanj in da je precej več različnih športov, s katerimi se ljudje ukvarjajo, in kjer se dogajajo nesreče."

Predvsem poleti, ko imajo tudi največ dela, Posočje preplavijo turisti, in ti se v primeru nesreče v tujem okolju ne znajdejo takoj. "Tujci ne poznajo lokacij, ne poznajo krajevnih imen in težko opišejo kraj nesreče. Ob tem je tudi jezik tisti, ki je včasih ovira. Tu se navadno zatakne." Včasih ponesrečenci tudi podcenjujejo položaj.

Prostovoljstvo povzroča težave na delovnih mestih

Lani je bilo na vseh posegih skupaj – 98 se jih je nabralo – 70 različnih reševalcev, najbolj aktivnih je kakšnih 40. Čedalje večjo oviro, pravi Lesjak, predstavlja dosegljivost reševalcev prav v poletni sezoni. "Takrat je čas dopustov, lastniki podjetij niso zadovoljni, če jim reševalci v tem času odhajajo na delo. Na našem koncu pa se lahko zgodi, da v enem mesecu reševalec tudi 33-krat odide na akcijo, kot se nam je že zgodilo. Povejte mi, kateri delodajalec bi bil zadovoljen, če bi reševalec vsak dan odšel z dela in ne bi dokončal tistega, za kar je plačan."

Največ dela imajo s padalci in zmajarji

Rešujejo ne samo ljudi, tudi živali. S Krna so tako spravili čredo ovac, ki jih je zasnežilo, pa kravo, ki je padla globoko v grapo v dolini Polog in preživela, v dolino so morali spraviti tudi truplo 240-kilogramskega medveda.

V zadnjih letih približno polovico akcij predstavljajo nesreče padalcev in zmajarjev. Pomagajo pri prometnih nesrečah, na vodi, vse prej kot le v gorah torej. Ena težjih je bila denimo reševanje v delovni nesreči v črpalni hidroelektrarni Avče pred skoraj desetletjem, ko sta življenje izgubila dva delavca, en jo je odnesel s hudimi poškodbami.

Zgod in nezgod ne zmanjka. Nemalokrat kdo opazuje padalca, ki nato varno pristane, pa se je komu zazdelo, da je izginil na nebu in ga reševalci zaman iščejo. So pa na tak način marsikomu pozorni domačini tudi rešili življenje – denimo padalcu, ki je po padcu pristal na ozki zasneženi polici na strmi steni Krna – premočen, brez telefona in radijske postaje. Zato se vedno, ko zazvoni pozivnik, odzovejo z vso resnostjo, četudi se kdaj izkaže, da je šlo le za lažen preplah. Takrat se na koncu veselo nasmehnejo.

Tragedije prizadenejo tudi reševalce

Akcije pa se vendarle ne zaključijo vedno srečno. Od 98 posegov lani se jih je 7 končalo tragično, 32 je bilo hudo poškodovanih. Vse to pri reševalcih lahko pusti tudi travme, je realen dolgoletni načelnik GRS Tolmin Žarko Trušnovec: "Nekako imamo vzpostavljen način, da po intervenciji naredimo analizo, ne samo tehnično, ampak tudi o tem, kako smo (...) Pozitivno je, da se klima na tem področju spreminja in da ni več tabu tema to, da se slabo počutiš, da imaš težave s spanjem ali da te to zasleduje."

Včasih vam pomaga tudi črni humor, pravite? "Da, to je pač en način za neposredno vpletene reševalce, je pa treba res paziti, da je to v najožjem krogu in v posebni sobi, ne pa za šankom, ker tudi žrtev nesreče ima svoje bližnje, ki naše stiske ne bi razumeli na tak način."

Ali so rešeni ljudje reševalcem hvaležni? "Veliko teh, ki jih rešujemo, se zahvali. Ne samo na kraju, nekateri pridejo na postajo, z nekaterimi imam še vedno stike prek elektronske pošte. Nekateri pošljejo zahvalo, nekateri celo podarijo kakšen denar za delovanje postaje. Se pa zgodi, da včasih kdo po reševanju enostavno pobere svojo opremo in brez zahvale sede v avtomobil in se odpelje s kraja."

Prostovoljstvo mora ostati temelj

Čeprav je vlogo načelnika želel predati mlajši generaciji, jo je Žarko Trušnovec podaljšal še za eno leto. V 17 letih, odkar je na tem položaju, se je delo zelo spremenilo. "Težko je sploh karkoli primerjati. S 25 intervencij smo prišli na 100, z enega avtomobila na štiri, pet, odzivni časi so krajši ... Pestrost dejavnosti pa je čisto neprimerljiva s tistim pred 20 leti."

V 70 letih se je veliko spremenilo, od ustanovitve do danes. Kaj menite, da se bo v prihodnjih desetletjih še spremenilo? "Važno je, da ostane to v okvirih prostovoljstva, da pa se helikopterski del čim bolj organizira in profesionalizira."

Je premalo letalcev, ki so hkrati zdravniki in reševalci? "Da. Na zahodu ali vsaj v ZDA takih stvari zdravniki ne počnejo, ker so predragi. Pri nas je ta pripravljenost za reševanje pri zdravnikih, ki so tudi gorniki ali alpinisti, še vedno tako močna, da gredo preko tega, ampak v nedogled to ne more iti. To mora biti del organizirane, profesionalne službe."

V Sloveniji je približno 15 letalcev-reševalcev-zdravnikov. Usposabljajo se v svojem prostem času, v akcijah – razen med poletnim dežurstvom na Brniku – sodelujejo prostovoljno. To bi se moralo spremeniti, medtem ko morajo – še enkrat poudarja Trušnovec – ostali gorski reševalci ostati prostovoljci, sicer bi se odnosi porušili. "Recimo, sredstva, ki jih dobi naša postaja sistemsko od države in od zveze, so približno 30.000 evrov. To nista niti dve bruto minimalni letni plači. Če pa bila dva zaposlena, bi prostovoljci zelo verjetno rekli: naj gresta tista dva, saj sta zaposlena. Isti problem imajo gasilci. (...) V Švici, recimo, na najbolj gorniških območjih rešujejo profesionalci, ampak to sta vojska ali policija. Povsod drugod po svetu pa je gorska reševalna služba organizirana v bistvu enako – s prostovoljci."

Pa tudi najlažje rešujejo tisti, ki na terenu živijo in ga najbolje poznajo.

Mariša Bizjak


Zadnji prispevki