Trenutno se predvaja:
23. januar 2019 ob 20:08 Zgodbe

Tri leta z jadrnico med otoki Polinezije

Jasna Tuta že desetletje večinoma živi na jadrnici. Tri leta je jadrala med polinezijskimi otoki. O tem je tudi napisala knjigo.

Francoska Polinezija je območje bujnih vulkanskih otokov in eksotičnih plaž, kjer je Jasna Tuta preživela tri leta. Posamezne otoke je spoznavala z jadrnico, ki je zadnje desetletje njen dom.

V domači Sesljan ste prišli sredi zime, ko so zunanje temperature blizu ničle. Morda že kaj pogrešate kopalke, morje, sonce?

"Seveda, jaz bi živela v kopalkah, ampak je lepo tudi malo spremembe."

Se človek z lahkoto navadi na to večno poletje?

"Recimo, da se tudi naveličaš tega, da ti je vedno, stalno vroče."

Za francosko Polinezijo je morda kdo med poslušalci že slišal, verjetno pa si je ne predstavlja prav dobro. Jo lahko na začetku predstavite?

"Najprej naj povem, kje je, ker tudi tega ljudje ne vedo. Je prav nekje sredi Tihega oceana, se pravi na pol poti med Avstralijo in Perujem. Glavni otok je Tahiti, to ljudje že poznajo. Glavno mesto je Papéete. Res je res zelo daleč od nas, težko pridemo tja in zato je tudi zelo malo turizma."

Ste si že dolgo želeli tja ali ste prišli po naključju.

"Bolj naključje je bilo. Če greš iz Mehike z vetrom, končaš tam."

Vendarle je francoska Polinezija za Evropejce nekoliko lažje dosegljiva kot za ostale svetovljane?

"To je v bistvu del Francije, mi lahko tam živimo brez vizuma in lahko tam delamo. Tam je precej Francozov."

Navadno ste ob obisku kake države časovno omejeni. Ali francoska Polinezija nima takšne omejitve, za Evropejce?

"Za osebe ne, za jadrnice pa. Vsaka jadrnica, ne glede na registracijo, je lahko tam največ tri leta. To je bila omejitev, zato tudi knjiga opisuje triletno potovanje."

Ste že na začetku vedeli, da bodo tri leta?

"Na začetku je bilo planirano eno leto, ampak ko enkrat prideš tja, ne moreš iti več proč, dokler te v bistvu ne z brco v rit ne pošljejo (smeh)."

Je Francoska Polinezija tudi sicer raj za Evropejce, je tam lažje živeti?

"Z določenih zornih kotov je. Tudi birokratsko gledano je dosti bolj preprosto, da ne govorimo stroškovno. Dosti manj potrebuješ za življenje."

Ime že samo pove, da je to francoska kolonija. Koliko vpliva imajo danes Francozi tam?

"Precej. Oblasti je v rokah Francije. Policija, tudi zdravstvo, večina državnih služb je v rokah Francozov."

Imeni Tahiti ali Bora Bora marsikomu zvenita znano, vi pa ste obiskali bolj skrite predele, kamor noga turista bolj poredko stopi.

"Da, prav zato mislim, da je zanimivo, da tudi o tem poročam. Večina ljudi ne bo nikoli šla tja. Moja knjiga jim da en vpogled v ta svet."

Je obisk takih krajev, ki niso preveč znani in nimajo toliko turistov, priložnost, da se lažje povežeš z domačini?

"Seveda predvsem Markiški otoki (v francoščini Îles Marquises, op. p.), ki so najbolj oddaljeni, so tisti, kjer sva doživela najlepši sprejem. Prav zaradi tega, ker ni nobenega turizma, sva bila res sprejeta kot nekaj zelo posebnega."

Kakšno je življenje domačinov tam, nam lahko to opišete?

"Dosti bolj počasno od našega. Če moram izbrati eno razliko, je zagotovo ritem."

- Od česa živijo?

"V bistvu delajo zelo malo, ker zelo malo potrebujejo. Denarja sploh ne potrebujejo, ker tam z denarjem v bistvu nimaš kaj početi. Trgovin ni. Na nekaterih otokih jih res sploh ni. Živijo od narave, imajo sadje na drevesih, imajo ribe v morju, imajo kruhovec, tako da potrebujejo res zelo malo. Moram povedati, da Francija finančno zelo podpira to območje, tako da so šolstvo, zdravstvo, sociala ... vse zastonj. Kar pridelujejo, je večinoma kokos, se pravi kokos, kopra in kokosovo olje."

Verjetno je sadje povsod, na vsakem koraku?

"Zame je bilo presenečenje, koliko sadja je in kako malo zelenjave je. Tako, da sem začela res pogrešati zelenjavo. Sadje raste že samo od sebe, za zelenjavo pa se moraš nekaj potruditi. Očitno je lažje, da pač pobiraš."

A sadje sploh prodajajo v trgovinah?

"Ne, tega se ne dobi, ker ima vsak to doma. Če bi rad kaj kupil, moraš iti nekomu potrkat na vrata."

Predstavljam si banane, verjetno na vsakem koraku?

"Banane, kokosi, papaje, ananasi, to so glavni sadeži."

V vaši knjigi sem bral tudi, da sta za domačine pomembna glasba in ples. Drži?

"Da. Mislim, da to poglavitna stvar, ne kot pri nas, kjer se samo en dodatek. Je kakor podlaga njihovega življenja, daje ritem njihovemu življenju."

Se to dogaja že od malih nog? Ali že otroci odraščajo s tem?

"Da, že v osnovni šoli imajo plesne predstave. Petletne deklice tako migajo z boki, da samo gledaš."

Pa ne samo deklice ...

"Ne, vsi. So pa različni plesi. Ženski so bolj mili in nežni, medtem ko so moški plesi močni, približno taki kot pri Maorih. Če sediš v prvi vrsti, se kar malo bojiš."

V knjigi omenjate, da zelo zgodaj vstajajo.

"Zelo zgodaj, da. Stvar je taka, da tam zvečer ni kaj početi. Ni nočnega življenja, zato hodijo spat ob sedmih in potem so, seveda, pokonci ob petih, ko vstaja sonce. Tudi trgovine odpirajo takrat, tržnice. Jaz sem kar nekaj časa rabila, da sem se privadila na to. Sem prišla ob devetih in sem dobila samo še dva uboga paradižnika. Če sem hotela malo več izbire, sem morala biti tam že v temi."

Kakšen je njihov življenjski standard, kako bi ga vi opisali, kakšno življenje je?

"Zelo odvisno je od zornega kota. Nekateri bi rekli, da so reveži. Zame so dosti bolj srečni, kot smo mi - v smislu, da jim res nič ne manjka, čeprav nimajo ničesar."

Andrej Šavko

Jasna Tuta je bila tudi gostja v nočnem programu. Celotnemu pogovoru lahko prisluhnete s kikom na spodnjo povezavo.


Zadnji prispevki