Trenutno se predvaja:
4. september 2019 ob 11:13 Zgodbe

Urška Košir iz Kort: "Bolezen je bila zame kot izpit, na katerega se nisem imela časa pripraviti."

V oddaji Odprto za srečanja smo se tokrat pogovarjali z Urško Košir iz Kort nad Izolo. Študirala je na ameriški univerzi Yale, doktorat iz eksperimentalne psihologije opravlja na Oxfordu, kot raziskovalka se ukvarja s psihoonkologijo.

Potrebe mladih pri prebolevanju raka so drugačne kot pri odraslih, izpostavlja. To niso pokazale zgolj študije. Tudi sama se je pri 22-ih letih soočila s to diagnozo, ki ji je odvzela dve takrat najpomembnejši stvari: jadranje in študij.

Urška Košir je obiskovala mednarodno gimnazijo v Devinu, nato je odpotovala v ZDA: "Takrat nisem nameravala tako daleč od doma, nisem razmišljala o bodočih ciljih. Sledila sem občutkom, novim idejam in spodbudi prijateljev." Vpisala se je na Yale. Povpraševanje po tej univerzi je vse večje in v zadnjih letih sprejmejo le okoli 6 odstotkov vseh, ki se tja želijo vpisati. Njej je ta študij omogočal tudi jadranje na visoki ravni. Koširjeva je bila namreč leta 2009 v Braziliji svetovna prvakinja v razredu Laser 4.7 in strast do jadranja je bila vedno del nje: "Jadranje mi daje občutek svobode. Kljub vsem študijskim naporom sem vedno tudi veliko jadrala. In prav ukvarjanje s športom mi je pomagalo, da sem lažje premostila vse napore, se naučila načrtovati čas." Da se bo nekoč ukvarjala s psihologijo, ji je postalo jasno šele v srednji šoli. Ji je pa mama v pogovoru o otroštvu povedala, da je vedno govorila, da bo znanstvenica. "V srednji šoli sem ugotovila, da zelo gladko prebiram knjige o psihologiji in si veliko zapomnim. Zato sem svoja zanimanja usmerila tja. Ameriški univerzitetni šolski sistem pa je itak tak, da se šele od drugega letnika naprej bolj specifično odločaš za polja spoznavanja."

Psihoonkologija je mlada veda. S psihološkim delovanjem bolnikov so se znanstveniki začeli ukvarjati šele v zadnjih 20 letih. "Prej so ljudje za rakom pogosteje umirali in je bil zato cilj vsakega zdravnika preživetje. Z razvojem medicine pa zdaj večina lažje ozdravi in zato se ukvarjamo s prilagoditvijo na bolezen, kakovostjo življenja. Poudariti pa velja, da se psihoonkologija ne ukvarja zgolj s tistimi, ki jim je težko oziroma so v stiski. Ukvarja se tudi s tistimi, ki najdejo notranjo moč in jih bolezen preoblikuje. Ukvarjamo se praktično z vsemi, ki so se srečali s to boleznijo in na osnovi izkušenj tistih, ki so našli moč v sebi, skušamo pomagati drugim."

In zakaj se je odločila, da se bo ukvarjala z mladimi bolniki? Zato, ker je sama vse to dala skozi in ker je prepričana, da mlajši onkološki bolniki drugače prebolevajo. "Pri mladih je rak redka bolezen. Govorimo o starostni skupini med 15. in 39. letom. To je obdobje življenjskih prelomnic, osamosvajanja, iskanja kariernih izzivov, ustvarjanja družine. Tako da rak poseže v temelje življenja. Nenazadnje pa gre tudi za vprašanje razvojne stopnje. Naši možgani se razvijajo do 25. leta."

Urška Košir lahko v znanstveno delo vključi tudi lastno izkušnjo. S Hodgkinovim limfomom se je soočila pri 22 letih. Nekaj časa je že sumila, da nekaj z njo ni v redu. Ko je izvedela za diagnozo, se je zato počutila pomirjeno, pravi: "Končno sem vedela, kaj se z mano dogaja, da gre za konkretno zadevo, ne le moje domišljanje. Prebrala sem cel učbenik o limfomih. Vse faze sem dala skozi, tudi jaz sem bila jezna in potrta, nisem pa se spraševala, zakaj sem zbolela in nisem se krivila. Vedela sem, da vzrokov za to bolezen ne poznamo. Vedela sem, da imam dobre možnosti. S tem védenjem sem uspela obdržati optimizem."

Tudi sama je brskala po spletu in tega ne priporoča. Vse statistike so znatna posploševanja, opozarja. Pustiti pa si je treba oziroma si dati priložnost, da v miru predelaš vsa čustva. Strah, jeza, žalost so čustva, ki jih neupravičeno poimenujemo kot negativna. So del nas in tudi njim moramo dati prosto pot, še pravi sogovornica: "Zahtevati od bolnika, naj bo veder in pozitiven, ni realno. Tudi znanstveno je dokazano, da pozitivne misli ne vplivajo neposredno na izid bolezni. Bolniku je treba stati ob strani in ga razumeti, mu pomagati, sprejeti."

Zdravljenje je začela v ZDA in na razpolago je imela ekipo, ki je njeno stanje in njo obravnavala celovito. Zdravnica je bila na voljo za vsako vprašanje, medicinske sestre za vso potrebno nego. Na voljo so ji bili fizioterapevt, nutricionist in drugi. Ob vrnitvi domov je bilo drugače. Tudi zato Koširjeva poudarja pomen dobrega odnosa, ki naj ga ima tako pacient z zdravstvenim osebjem in obratno. »Zaradi preobremenjenosti to ni vedno mogoče, a k temu je treba vsekakor stremeti,« pravi. V Sloveniji imamo srečo številnih društev in podpornih skupin, še izpostavlja. V intervjuju, ki mu lahko prisluhnete s klikom na prvo fotografijo, pa več tudi o t.i. zdravstveni pismenosti, o tem, kako sprejeti bolezen in kako lahko ta preoblikuje tvojo identiteto: "Zdaj sem Urška 2.0."

Mateja Brežan


Zadnji prispevki