Trenutno se predvaja:
28. september 2020 ob 15:21 Zgodbe

140 let od rojstva avtorja slovenske himne

Mineva 140 let, odkar se je rodil primorski duhovnik in skladatelj Stanko Premrl, ki ga, bolj kot po drugih skladbah, poznamo po uglasbitvi Prešernove Zdravljice. Prav ta je 27. septembra 1989 postala slovenska himna.
Zdravljica Foto: BoBo
Zdravljica Foto: BoBo

Stanko Premrl je eden najbolj znanih in priljubljenih slovenskih zborovskih skladateljev, saj je napisal čez sto zborovskih del, ki jih še danes vsi pevski sestavi radi prepevajo. A najslavnejša je tista, ki je že 31 let slovenska himna.

Prešernovo Zdravljico je Stanko Premrl uglasbil 24. septembra 1905, kar pomeni da smo pred dnevi praznovali 115-letnico njenega nastanka. Za himno je bila seveda izbrana samo 7. kitica Prešernove pesnitve, vse ostale pa zbori še vedno radi prepevajo na koncertih, saj z njimi opevajo slovensko deželo, njene ljudi in vino, od nekdaj priljubljene teme ljudskih in ponarodelih pesmi.

"Res je, Prešeren je uspel v Zdravljici z nenadkriljivo pesniško občutljivostjo ujeti slovenski značaj in naše čutenje. A svoj pravi smisel in pomen dobi Zdravljica kot državna himna le v Premrlovi zborovski uglasbitvi, ki poglablja in utrjuje pesnikovo sporočilo, ogreva srca državljanov, jih povezuje in jih navdihuje ter šele tako postaja tudi ključni simbolni element naše državnosti," je povedal muzikolog dr. Matjaž Barbo v svojem nagovoru ob odkritju spomenika na Premrlovem grobu februarja letos na ljubljanskih Žalah.

Stanko Premrl. Foto: Arhiv NUK

Stanko Premrl se je rodil 28. septembra 1880 v Št. Vidu pri Vipavi, ki je danes bolj znan kot Podnanos. Tam je obiskoval ljudsko šolo, gimnazijo pa je končal v Ljubljani, kjer je kasneje študiral bogoslovje. Kot gimnazijec se je na Glasbeni matici štiri leta učil klavir in glasbeno teorijo, hkrati pa je že deloval kot organist na Šentjakobskem koru. Jeseni 1904 se je vpisal na dunajski konservatorij, kjer je študiral kompozicijo, kontrapunkt, klavir, orgle in petje, istočasno pa na univerzi glasbeno zgodovino, estetiko in filozofijo. Študij glasbe je končal z odliko ter nekaj posebnimi nagradami in že naslednje leto poučeval klavir, orgle in petje v Ljubljani. Leta 1909 je postal stolni vikar in organist ter ravnatelj pevskega zbora v stolnici, za Foersterjem pa je prevzel tudi vodstvo orglarske šole in uredništvo glasbene priloge Cerkvenega glasbenika. Poleg te je imel še številne pomembne funkcije v Cecilijinem društvu, Glasbeni matici, Društvu organistov, Pevski zvezi in v ljubljanskem semenišču. Poučeval je tudi na konservatoriju, leta 1939 pa je bil imenovan za rednega profesorja na Akademiji za glasbo, kjer je delal do konca 2. svetovne vojne, ko so ga upokojili, Cerkveni glasbenik pa je prenehal izhajati.

»Kdor je ob burji rastel, je – če je kaj glasbenika – ob nji mnogo pridobil.«

— Stanko Premrl

Kot je zapisal Andrej Doblehar ob 50-letnici skladateljeve smrti, je bil Premrl zadnjih dvajset let življenja precej odmaknjen od javnosti. Umrl je star 84 let in bil pokopan na duhovniškem oddelku pokopališča Žale v Ljubljani, saj je z obsežnim organizacijskim, uredniškim, publicističnim, pedagoškim, skladateljskim in izvajalskim glasbenim delom postal osrednja osebnost slovenske cerkvene glasbe 20. stoletja. Zlasti v tej je s svojimi drznimi harmonijami naredil pomemben preobrat iz tradicionalnih smeri v modernejše. Napisal je preko 1000 cerkvenih del, okrog 600 orgelskih in nad 100 zborovskih. Z liturgijo je povezanih deset latinskih maš, trije rekviemi in še veliko mašnih pesmi. Na področju posvetne glasbe so znane predvsem njegove zborovske skladbe in samospevi, pa tudi klavirske, violinske in skladbe za orkester.

Ker so verjetno politične razmere leta 1945 botrovale prezgodnji upokojitvi Stanka Premrla, je dolgo ostal premalo znan tudi njegov tehten, zanimiv in zelo obsežen opus. Tega bodo naši in prihodnji rodovi še imeli čas spoznavati, nikdar pa ne bomo mogli nadoknaditi vsega, kar bi lahko Stanko Premrl tedanjim in posredno tudi prihodnjim generacijam dal kot organizator, kot pisec, filozof, kot pedagog, duhovnik in nenazadnje kot človek.

Lea Hedžet


Zadnji prispevki